prva knjiga
prvo poglavje
od vzhoda severa in zapada so se zgrinjali vojscaki dan na dan so se vracali na znojnih konjicih sli v gradisce in naznanjali starosti svarunu da so dobro opravili potem so posedali po dvoriscu in polegali krog ognjev hlapci so jim rezali kose pecenih kostrunov z raznja ljubinica staroste svaruna lepa hci jim je tocila medu in obdarovala vsakega s kozusckom iz bele jagnjecevine sin iztok pa je za slehernim poslancem odjezdil iz gradisca in hitel prihajajocim vojscakom naproti
svetovit te je navdahnil staresina vile so vas pospremile hrabri vojscaki da ste pregazili mocvirja da ste preplezali gorska sedla in prisli do gradisca staroste mojega oceta svaruna ki vas zahvaljuje in pozdravlja
tako je nagovarjal mladi iztok svarunov sin cete slovenov ki so se zbirale v dolini krog gradisca vsak trenutek so se pobliskvala kopja iz hrastovega gozda v poznem veceru so zagorevale plamenice in iztok se ni utrudil vsako ceto je pozdravil v imenu staroste vsakega staresino povedel v gradisce kjer so dobili prigrizkov in pocitka pa prijaznih besed in pozdravov veliko
dolina krog gradisca se je napolnila s sotori po ravnini je plapolalo ponoci jezero ognjev donele so bojne pesmi meketali ovni in ovce mukali so junci ko so jih gonili v zakol naokrog pa so porezgetavali konji in mulili usahlo travo zakaj v dzel je prisla pozna jesen
v gradiscu se je izprehajal po okopu svarun sivoglavi starosta slovenov ljubinica mu je bila stkala iz belega lanu mehko haljo za okrog ledij mu je bila sesila gorkih jagnjecevin a stara pleca mu odela z najlepso ovnovo kozo
ko se mu je oko potopilo v morje ognjev so se zravnala siroka od let upognjena pleca dvignil je pest in zamahnil proti jugu
hilbudij hilbudij tat nase svobode ti moc bizantincev ti nasa groza oj tale ogenj te pozre tale ogenj opali tvoje orle hilbudij hlapec crnih besov svarun siv in star in upognjen stisne svoja ledja z jermenom od bivola in najtezji mec obesi nanj pa pojde na vojsko zoper tebe da zasije slovenom zopet svobodno sonce
obe pesti je dvignil starec misice na rokah so se vzvalovile oko je odsevalo kakor ognji iz doline
pocasi pa so se pesti razklenile odprte roke so se dvignile se vise ozrl se je s pepelastim obrazom proti vzhodu in s tresocim se glasom vzdihnil
svarog usmili se nas perun udari ga morana prizanesi meni prizanesi vojscakom groblje belih kosti mojih sinov leze od jastrebov raztrosene po dezeli koder hodi hilbudij morana usmili se dosti imas zrtev
svarunu se je utrnila solza in kanila na belo brado prva solza za prvega sina in se druga in tretja in deveta za devetega sina katere so mu poklali meci hilbudijevih vojakov starosta se je stresel koleno je klecnilo in v bridki zalosti je sdel na okope
oce ne jokaj poglej ognje prisli so mladi vojscaki prinesli so loke ki prozijo strelice kakor perun z neba silne bliske oce mi zmagamo perun je z nami
iztok je dvignil oceta
morda se ti edini moj nemo sta odsla z okopov
v dolini so ognji zamizali hrup je potihnil meketanje ovnov je umolknilo na nebu so gorele mirne zvezde
razzarilo se je krasno jutro spomladi vstajajo take zore svarun se je dvignil z lezisca ki je bilo pogrnjeno z mehkim krznom na njegovem obrazu se je svetilo nekaj jutrnjega kakor bi legla vesela luc preko sivih skal veselo je pozdravil dan veliko upanje se mu je zbudilo v srcu
jeseni pa tako jutro vse solzno od same rdece radosti kakor bi devana hodila po pasnikih in mimo brstecega zita sreco oznanja tako jutro ki je doloceno daritvi
starosta se je dvignil in krepko udaril z drobnim kijem po leseni steni
hipoma je stal pred njim mladec mocan golih rjavih prsi dolgih rdeckastih las ob pasu mu je visel na lanenem konopcu kozlovski rog
krok pozovi rogove vedi jih na okope glasno zatrobite da se zbero vojscaki krog zrtvenika bogovi so se mi nasmehnili iz zarje hitimo z obetom
krok je odsel ni preteklo da bi obrnil plug na ozrah in ga zastavil za novo brazdo pa je zagrmelo in zabucalo krog in krog po okopu sunkoma kakor udarci so peli zakrivljeni kozlovski rogovi vsa dolina je tonila v jeki glasovi rogov so pluli do gor po orumenelem hrastju in bukovju
v dolini se je zganilo kakor bi posijalo veselo sonce na neizmerno mravljisce izpod sotorov so se usipali vojscaki pripenjali so si mece z debelimi jermeni tule natrcane s strelicami so si obesali mladci na pleca z levico so segali po lokih mozje kakor hrasti porasli po sirokih prsih so izdirali dolga kopja iz mehke zemlj in sulice so zablescale v soncu staresine so klicali svojce rjave gruce na pol golih borcev so se zgrinjale krog vojvod vsaka gruca je bila pisana od kozuhovine ki jim je visela ob ledjih in cez pleca beli jagnjici crni ovni rjavi medvedje lisice in risi bobrovina in vidrna dlaka pa tudi belo praznje vse se je druzilo in valovalo
se enkrat so zadoneli rogovi z okopov sto in sto vzklikov stoterih staresin jim je odgovorilo iz doline tedaj so se zdramile gruce kakor bi na morje udaril vihar in vsi ti pisani valovi so se zganili in zapluli proti majhni groblji na kateri je otresala mogocna lipa rumeno listje z vej in ga stlala na zrtvenik kjer je gorel ogenj
ukresala sta ga iztok in ljubinica njuni lici sta bili slovesni rok sta drzala prekrizane na prsih in zrla v plamene na oltarju ko je zahrumelo v dolini ko so se zganile cete vojscakov se je ozrl iztok od ognja njegovo oko je kar zarelo od veselja ljubinica se je okrenila proti vzhodu na njenem sneznobelem platnu so vztrepetali soncni zarki ki so se ji usuli na bujne z jesenskim cvetjem prepletene las pogledali so ji v oci pa so vztrepetali od sramu zakaj odsvit teh oci je bil cistejsi kakor samo visnje sonce njene ustnice so se premikale in prosile bogove za vrle vojscake
krok je zatrobil z visokim slovesnim glasom vse glav so se obrnile proti gradiscu skozi mocno zatvornico se je prikazal z okopov starosta svarun bela halja se je lila po visoki postavi do tal ponosna in mogocna je bila ta postava hrbet ni bil upognjen z dvignjeno glavo je stopal krepko pred zborom najstrejsih staresin bili so brez mecev sveceniki za trenutek je zasumelo in vzkliknilo med vojscaki pa takoj vse umolknilo v globoki poboznosti svarun staresina in svecenik se je blizal zrtveniku
vsi staresine so stopili okrog oltarja in podjali svarunu obetov da bi jih polozil na ogenj
vsul je v plamene najlepse psenice na zerjavico je izlil dehtecega olja ki so ga prinesli azijski trgovci izza crnega morja hlapci so zaklali belo jagnje staresine so ga polozili na grmado darove so objeli zublji visoko se je dvigal ogenj veje na lipi so se pripogibale naokrog je zadisalo vsi so z velikim spostovanjem odstopili od ognja samo svarun je ostal siva glava se mu je sklonila na prsi da se je lice do malega skrilo v dolgo belo brado molk vsak list ki je padel z lipe se je slisal noben vojscak ni skrtnil z mecem kopje ni udarilo ob kopje tetiva na loku ni brenknila kakor vkopana je stala vojska krog groblje
tedaj je svarun razprostrl rok visoko jih je dvignil vojscaki so pripognili glave
dazdbog mogocni ki odpiras roko in sejes setve in polnis hrame ki plodis crede ovc in pitas goved usmili se nas ne daj da bi bili prazni tvoji zrtveniki ko bi nam sovraznik poteptal njive ugrabil goved odgnal ovc usmili se nas veles ki cuvas pasnike odvrni sovrazno kopito od zelenih trat perun sprozi strelo in grom ukroti bese nadeni morani vrv da nam prizanese dovolj ji bodi nasih mrtvih sinov svetovit ki gledas z enim samim ocesom po vsej zemlji pokazi nam sovraznika da ga uzro nase strelice da ga zadene kopje in mu nase sekire razkoljejo glavo usmili se nas
svarun je umolknil roke so se mu tresle s hrepeneco prosnjo mu je plulo oko proti soncu
kar potegne pis lipa zasumi listje se osp na oltar na svecenike vojska se zgane in vztrepeta kakor da se je zveselila vsa dolina in da hoce zavriskati zamolkel krik jekne iz mnozice svarun se veselo obrne proti vojski
bogovi so nas culi
obrazi so se zjasnili rok so se oklenile mecev in kopij zavrsalo in zasumelo je kakor bi planil ogenj v suho goscavo
bogovi so nas culi z nami pojdejo da nam pokazejo njega ki je zaslonil pot rodu slovenov ki nam je obsencil svobodno sonce in se usedel kakor ris na donavo da bi pil kri slovenov in pije jo ze tri leta cez donavo hodi predrzni hilbudij in isce nase govedi in nasih ovc kolje nase svobodne sinove in jih vklepa pozresnemu bizantincu disi nasa zemlja toda veste bratje da smo sloveni vajeni zemlj pridobivati ne pa dajati zato prisezimo mascevanje sinovom in nasi zemlji mascevanje bogovom ki jih bizanc zanicuje dokler je kaj sonca dokler je kaj kopij in strelic in mecev se sloven ne poda smrt hilbudiju
starec je umolknil kakor bi mu gnev zadrgnil grlo vojska je molcala pa samo trenutek nato je zagrmelo kakor bi izbruhnil vulkan iz osrcja zemlje gozdi kopij so se dvignili polni tuli so zarozljali tetive na lokih so zabrnele visoko nad glavami so se bliskali meci ce bi mignil bi se utrgala ta vojska kakor plaz gole prsi bi se postavile kakor zid bizantinski oklepi bi jecali pod sunki kopij ki jih prozijo te strasne misice krik je donel do neba vse se je gibalo kakor bi trgala zver verigo in hlepela da plane in zmendra vse kar sreca svarunovo lice pa se je smehljalo soncni zarki so veselo trepetali v njegovih belih kodrih
drugo poglavje
donava se je lesketala v medli mesecini valila se je in plazila kakor bi se vila velikanska svetloluskinasta zival skozi visoko trstje in bicevje neslisno je polzlo mogocno vodovje da ni vcasih pljusknilo iz vod da se ni ob bregu pripogibalo jelsevje in trstje bi clovek ne sodil da je to ziva voda
nekaj sto korakov od donave se je dvigal na majhni visini mogocen cetverovogelnik debeli hlodi so stali navpik v njih podnozju je bila zemlja razkopana in nakopicena v visoke nasipe nad hlode so se dvigale mrtve sence na vogalih vecje po sredi nasipov manjse in segale dalec po razriti zemlji med temi mrtvimi sencami bili so nizki stolpici so se premikale se manjse sence nemirne zive blizale so se druga drugi ali preden so se srecale so se neslisno obrnile in se zopet oddaljevale in kadar so se zasukle se je zablescalo z glave ali s prsi ali pa se je posvetilo nad glavo kakor iskra in trepetalo posrebreno od meseca ko je sla senca po okopu
bizantinski vojaki so strazili hilbudijev tabor v tabor je gledala luna nic se ni ganilo v njem noben ogenj ni gorel noben konj zahrzal bil je sama gosta mnozica cez kole in drogove napetih volovskih koz in debelih ponjv vojaki so bili izmuceni kakor bi bili prisli iz boja
v zgodnjem jutru tistega dne so bile namrec zapele trombe vsakdo se je moral obloziti kakor bi sel v dolgotrajen boj niso nosili samo mecev sulic scita vsak je imel lopato ali sekiro vsak vreco s psenico in jecmenom ki bi ga zadostovalo za dva tedna hilbudij je jezdil pred njimi na pohod vedel jih je na hrib zapodil v dolino po mocvirju posekati so morali majhen gozd hlode zvaliti na kup nakopati zemlje in v najkrajsem casu izvrsiti mogocno pregrado ko so se vrnili na vecer v tabor si mnogi niti jecmena niso namleli da bi kuhali vecerjo popadali so kakor snopi po sotorih in zatisnili trudne oci
samo eden ni bil truden tribun hilbudij poveljnik se usnjatega oklepa ni odlozil na sirokem jermenu ki je bil okovan z bronastimi plocicami mu je visel kratek mec ob boku za nekaj casa je legel na bivolovo kozo nato je malomarno povecerjal psenicni mocnik ki mu ga je v glinasti skodeli prinesel mlad got ko pa je vse pospalo trudno kakor pobiti vojaki na bojiscu je hilbudij vstal in sel v jasno mesecino na okope se naslonil ob stolpic gledal preko donave in razmisljal
preteklo je tretje leto odkar ni slekel oklepa ocistil je trakijo in mezijo divjih barbarov mocnih slovenov in antov usipali so se poprej cez donavo kakor roji kobilic ropali in zasuznjevali bizantinske podloznike da se je tresel pred njimi sam bizanc ali on jih je pregnal preko donave da so se poskrili po sirokih poljanah v visoko travo in zlezli v doline in gozdove kakor pregnana zver koliko plena volov in ovac suznjev krepkih in postavnih je ze dal odgnati po cesti v bizanc ali bizanc je kakor morj vse pogoltne pa je vedno lacen nikdar ne pravi dovolj kakor peklensko brezno justinijan je deloven cesar ali samogolten ko zmaj vendar njegovo zrelo bi se se napolnilo ko bi ne vladal ob njem se nekdo drug teodora
ko se je hilbudij domislil imena cesarice je stisnil pest in segel po rocniku meca
teodora gizdalinka presustnica igralka v cirkusu ha taka cesarica in tribun mora prednjo na kolena in ji poljubljati nogo tisto nogo ki je vredna da bi jo zivo odzagali ker jo nosi na pota zlocinov oj ljubsa mi je jecmenova kasa ugodnejsa bivolova koza na slami za lezisce milejse so mi strelice slovenov kakor en sam tako ponizevalen poljub na nogo taki carici junake preganja ker so posteni gizdaline ki smrd po disavah sprejema v razkosnih dvoranah in obsipa s castmi kje smo kaj bo z nami
hilbudij je zalostno naslonil glavo ob lesen stebr in gledal na valove donave ki so pluli mimo dalje
kaj je to
hilbudij je okrenil glavo razmrseni kodri ki so bili zlepljeni od potu so se stresli
drugi signal in se tretji in cetrti
vse straze so se oglasile tabor je ozivel zavrsalo je pred hilbudijevim sotorom sredi pretorija so se zbrali stotniki
poveljnik je sel s trdim korakom navajenim zmag pocasi in mirno do straznika nad vrati straznik mu je pokazal z roko da se bliza ceta jezdecev
sli iz bizanca zatrobi da vojaki lezejo potem pojdi in odpri
ob glasu trombe je tabor takoj umolknil vsi stotniki so se umaknili izpred hilbudijevega sotora sam pa je stopil po lestvi z okopa in se napotil skozi vrata cakat jezdecev niti plamenic ni ukazal prizgati zakaj noc je bila jasna da so se spoznali obrazi pri mesecnem svitu
pred hilbudijem je razjahal stotnik azbad njegov oklep se je lesketal v zlatu lahki slem je bil okrasen s pisanimi kamencki njegov zrebec je bil rejen sedlo dragoceno na uzdi so se svetile pozlacene zapone poznalo se mu je da je iz cesarjevega hleva
azbad je pozdravil poveljnika hilbudija s pravo dvorno uglajenostjo hilbudij pa mu je odzdravil krepko in kratko kakor vojak ki mu je ljubsa tezka roka ko pokloni pospremil ga je do svojega sotora in mu rekel sesti na hrastov hlod pred katerim je stal surovo obtesan ploh miza nato je sam ukresal ogenj in prizgal lonceno svetilko ki je visela sredi sotora ter sel ven dajat povelja
azbad se je ozrl po sotoru meci kopja sulice nekaj oklepov ki so imeli na prsih vdrtine od sovraznih sulic po nekaterih so bili se sledovi krvi azbad se je zacudil krog ustnic mu je zaigral smeh tak poveljnik si je mislil to je stanovanje za barbara ne pa za bizantinskega vojskovodjo
ko se je hilbudij vrnil je azbad se stal sredi sotora
sedi stotnik truden si ukazal sem da vam speko janjca za vecerjo ali ste dolgo potovali
stirinajst dni
hilbudij ni odgovoril pomenljivo ga je pogledal in si mislil ce bi bilo to res bi se tvoja oprava ne blescala tako in zrebec bi ti bil zmedll
prinasas li vaznih novic
jasnost njegovega velicanstva gospod in cesar justinijan te svojega hlapca pozdravlja in ti izroca tole pismo
hilbudij je takoj odprl cesarjev list in stopil prav pod lescerbo da je videl brati njegov obraz se ni za picico izpremenil azbadu se je zdelo neizmerno razzaljenje da je poveljnik s takim hladom in mirom bral vrste iz cesarjeve pisarne ko je tribun pergament prebral ga je polozil na mizo in mirno sdel
azbad ni bil radoveden ker mu je bilo znano kaj zeli cesar ali jezilo ga je da hilbudij ni crhnil besede
kdaj se vrnes
jutri mudi se mi
se nocoj dobis odgovor
hilbudij ga je premotril z zivimi ocmi kakor bi mu hotel reci ne mudi se ti od tod ali slama in volovska koza ti ne prija ustavis se rajsi onkraj hema kjer lahko mogocno poveseljacis v varnih mestih doma pa poves dvorjanom v cesarjevi palaci kako si stradal po barbarskih dezelah
ne zameri tribun tako stanovanje je za poveljnika vendar preberasko recimo prebarbarsko
aleksander je bil mogocen vojskovodja pa je spal na golih tleh zame ki me je poslal bizanc da kot pokoren hlapec pometem barbarske smeti z nase zemlje je tako stanovanje se predobro zal mi je le da ne morem tebi postreci z damascanskimi preprogami in s perzijskimi disavami sicer pa vedi da je v ostrogu hilbudiju veliko bolj vsec duh po cesnu in cebuli kakor pa smrad po azijskih disavah
stotnik se je vgriznil v ustnico
razumem te clovek se navadi na to divje zivljenje kdor pa pride iz bozanske carjeve palace mu ni zameriti ce se ob prvem pogledu zavzame
hilbudijev oproda je prinesel vecerjo azbad se je lotil dehtece pecenke in jo pridno zalival z vinom ki je stalo v vrcu pred njim
med vecerjo je napisal hilbudij cesarju en sam stavek
gospod in cesar dobis kar zahtevas ce ne padem v boju
pergament je zvil ga zapecatil s tezkim bronastim prstanom na katerem je bil vrezan velik kriz s sulico ter izrocil pismo azbadu
poslanca je silno jezilo ker ni zvedel niti crke od hilbudija
ali poveljnik se ni menil za njegove vdecne poglede voscil mu je lahko noc in mu prepustil svoj sotor za stanovanje sam pa je odgrnil ponjavo v sotoru najblizjega castnika legel k njemu in trdno zaspal
ko se je zgrnilo platno za hilbudijem se je azbad zanicljivo nasmehnil
bedak res te obcuduje bizanc res te je imenoval cesar zadnjic stebr cesarstva na severu ali kljub temu si bedak ce si vrl vojak prav udari zmagaj potem pa pridi vendar v blesceci bizanc se pozabavaj napij in nauzij in se zavleci nato zopet v ta pasji brlog ali tako bedak niti zene nima s seboj in v vsem ostrogu nobenega dekleta bedak hahaha
drugo jutro je azbad rocno odjezdil nosec drobno pismo s seboj
hilbudij je takoj po poslancevem odhodu ukazal vojakom naj poostr skrhane mece napolnijo za tri tedne malhe z zitom in vzamejo s seboj ves svinceni zelod za prace brzostrelci naj si napolnijo tule s puscicami na vecer jim je ukazal pripeti plavajoci most preko donave preiskati in popraviti mostnice zabiti nove zagozde na oplene kjer so se zrahljali in biti nared opolnoci
nihce ni zinil nihce premisljeval vse se je zgodilo kakor bi iz hilbudijevega srca tekla ista kri v vse roke ista misel v vsako glavo nihce ni radovedno izpregovoril in povprasal z besedico pogledali so na dvignjeno glavo poveljnika na vzbokle prsi pod oklepom na trdo zapeti jermen krog njegovega pasu in vsak je vedel da jih caka hudo delo
tretje poglavje
tisti dan po daritvi je svarun ukazal naj pocivajo vsi bojevniki zaklati je velel pitanih volov in celo credo ovac da so se gostili in praznovali iz gradisca je privedla ljubinica veselih deklet ki so vojscakom stregle jim tocile medu v rozenice in kozarce ter prepevale in plesale ves ljubi dan v velikem veselju
sredi taborisca je sedl na hrastovem hlodu godec radovan povsod je bil znan doma nikjer potoval je od roda do roda slovenov bil na plunko in pel junaske pesmi zlagal prigodnice in pripovedoval vesele zgodbe do baltiskega morja je prisel prezimil ze trikrat v bizancu in sedaj ga je vedla pot zopet v bizanc zvedel je namrec po trgovcih ki so prisli k hunom po krzno in konje da se pripravlja carigrad to zimo na velike veselice in ob takih casih so od vseh krajev vreli barbari v bizanc bili so postopaci kruha in zabave lacni ljudje ki so dobro vedeli da so bogatim gospodom potrebni treba je bilo razglasati njih slavo po ulicah vpiti v cirkusu delati javno mnenje po beznicah in predmestnih gnezdih zato so tudi ziveli kakor ptice katerim potresa bogata roka obilnega zrnja iz visokega okna
radovan je sedl torej sredi taborisca in udarjal na vesele strune zavit je bil v dolgo haljo in cez ledja prevezan z belim konopcem se nikoli mu jih ni stisnil jermen da bi obesil nanj mec njegovo bogastvo je bila plunka pa tudi njegovo orozje hvalil se je da so ga bizantinci ze ujeli in ga zaprli mislec da je vohun celo cesar upravda se je zanimal zanj in ga dal privesti predse
s plunko sem prisel je pripovedoval pred upravdo povem vam da perun ni lepsi od tega cesarja zablescalo se mi je ko sem stopil predenj in zvrtelo kakor bi na pol pijan pogledal v sonce pa je rekel cesar
za koga vohunis od kod je tvoj rod
posten in pravicen sem in na krista verujem
mladci so se mu zasmejali
na krista verujem sem rekel in se prekrizal
tvoj rod tvoj rod je zahteval upravda
sloven sem miroljuben in ponizen
sloven torej vohun tistih barbarov ki plenijo po nasi zemlji
nisem na krista da nisem tisti sloven od severnega morj sem doma na plunko godem ljudi tolazim po svetu se nikoli ni prijela za mec moja roka
udari na plunko
in sem udaril upravdi se je raztajalo srce kakor kostrunova mascoba na raznju pa mi je rekel posten si kakor so postene tvoje strune pojdi svojo pot
sel sem ali zvedel sem da je slisala mojo plunko sama teodora carica ki je takrat skrivaj odgrnila zagrinjalo in pogledala name sama pri sebi je rekla kako lep clovek ta radovan
ponosno je pogledal po dekletih ki so stale krog njega ali te so se mu glasno zasmejale radovan pa je udaril na strune in zacele so veseli raj
jutro nato ko se je nehalo gostovanje je razposlal svarun spretne mladenice na ogledi narocil jim je naj se na vecer vrnejo in povedo kje bi se sledila hilbudijeva vojska preprican je bil da bo prekoracil bizantinec donavo pred zimo da si nabere plena za ostrog zato je sklenil pozvedeti za njegov pohod in ga zgrabiti iz zasede narocil je vsem naj pobrusijo sekire priostr kopja in mece strelci so se morali vaditi ves dan da so prozili strelice na buce ki so jih potaknili na kole
med mladci ki so sli pozvedovat je bil tudi najmlajsi in edini se zivi svarunov sin iztok nerad mu je dovolil oce slednjic se je vdal ali mladec si je moral izbrati se tri tovarise vsi drugi so odsli pes po dolinah gozdovih in planjavah samo iztok in tovarisi so zasedli iskre konjice imeli so nalog da prodro najdalje proti jugu naravnost proti donavi kjer so vedeli da je hilbudijev tabor
kolikokrat je odjezdil mladi iztok nad divjega merjasca kajkrat se je plazil sam za medvedom mnogokrat je zapihal ris nad njegovo glavo ko je lezal opoldne pri credi ovac ali se nikoli mu ni utripalo srce tako kakor danes prvikrat v bojni sluzbi ni mu rad dovolil svarun ko pa mu je poveril najvaznejso sluzbo mu je odkazal pot naravnost proti sovragovemu gnezdu
ljubinica je izgubila ze devet bratov bala se je za iztoka a bil je ponosna nanj poznala ga je kako drzen je in lokav kako izboren strelec mocan borec vedela je da se prime njegove roke sekira in mec pastirski korobac in lok sla je zato veselo sama po risovo kozo pogrnila z njo hrbet bratovemu konju in stopila na okope ko je iztok odhajal
z mladci je jezdil pocasi skozi sotore ko so prihajali mimo zadnje gruce borcev so konji prhnili kakor bi se spustili stirje crni vrani v prostrano polj so planili jezdeci v daljavo in kmalu so se izgubile stiri crne lise in izginile v rjavih bilkah visoke trave
iztok je divje jezdil hrepenenje ga je priganjalo drzen je bil da bi bil planil skokoma pred samega hilbudija mu pomolil pest v lice ter zakrical stremo te prvikrat je cutil bojni pas krog ledij prvikrat da mu ni iskalo oko zverjadi ampak hlepelo da bi zagledalo blescece sleme bizantincev burno mu je plalo srce v prsih cutil je mogocno silo v rokah stisnil je tu in tam povodce tako trdo da je konj zasmrcal ukrivil vrat in se pognal v divjem skoku po dolini zdelo se mu je da tako prijazno tako polno svobode se nikoli ni sijalo sonce ali to svobodno sonce bi rad zasencil hilbudij krscenik njemu in njegovemu rodu ki prosto goni crede po daljnih stepah ki svoboden isce plena koder hoce iztok se je trdno nadejal da bodo mladci katere popelje v boj on pomendrali bizantince in pregnali oblak ki se je obesil pred jasno sonce njegovih dedov
konji so se uznojili sonce je stalo visoko majhen potok ob katerem so jahali se je izlil iz soteske porasle z gostim gozdom pred iztokom se je sirila dolga planota po kateri se je upogibala trudna jesenska trava
pridrzal je konja in pocakal spremljevalcev
razjahati moramo ce jezdimo po tej planoti nas utegnejo zapaziti bizantinski ogleduhi potem je vse izgubljeno zato odvedimo konje v gozd tam jih eden strazi in napasi drugi trij pa se prerijemo po travi in grmovju do tistegale gricka ki se dviga iznad planote oce mi je rekel da se vidi od ondod donava in onkraj reke hilbudijev ostrog
iztok dalec je gric komaj ce do noci prispemo do njega
moramo rado ti cuvaj konje dokler se ne vrnemo ce nas se ne bo ko leze noc nam jahaj naproti tuli ko volk da se snidemo
iztok je govoril kot poveljnik ki ima oblast nihce mu ni ugovarjal poskakali so s konj rado je prijel za uzde in zavil z zivalmi za gric da bi jih skril in na varnem napasel
ti gres na levo ti na desno jaz po sredi vrh grica se snidemo
hitro so se locili brez stez in brez ceste je bila ravn visoka trava jo je krila tu in tam se je razpenjalo grmicevje nikjer ni bilo sledu konjskih kopit hilbudij ze dolgo ni jahal tod mladci so se zarili med travo in se plazili naprej previdno in hitro kakor mladi lisjaki komaj so bili nekaj sto korakov oddaljeni ze bi ne bil nihce razlocil da lazijo po travi cloveska bitja vcasih so popolnoma izginili vcasih se je kakor v vetru zamajala visoka trava
iztok je ril silno hitro naprej pot mu je polzel po obrazu pa se ni zmenil po plecih ga je cesto oprasnila bodeca veja se zacutil ni trgal je spotoma zelene bilke in socne liste ter jih zvecil da si je tolazil zejo dihal je globoko nosnice so mu plale kakor bi pihal mlad merjasec skozi dobravo
ustavil se je pri samotnem drevesu ki ga je nalomil cez leto vihar zlezel je v njegove veje in sdel da bi si za trenutek oddahnil oko mu je iskalo grica bil je ze blize vendar je bil ravnina se kakor morj med njim in hribcem ali pogum mu ni upadel oci so se mu svetile kakor sokolu predrl bi bil rad s pogledom gric in zazrl siroko reko in za njo hilbudijev tabor
kar se nekaj zablesci pod gricem kakor bi svetel plamen svignil in hitro ugasnil iztok se vzpne skozi veje zasenci z roko oci in gleda v daljavo
zabliskalo se je vnovic in zopet in zopet ni dolgo gledal da je natancno razlocil tri jezdece ki so jahali proti njemu lesketali so se oklepi svetili se slemi
iztok je zazvizgal kakor ptica ujeda da je opozoril tovarisa na nevarnost oglasila sta se mu pomudil se je se nekoliko v gostih vejah jezdeci so se v hitrem diru gnali proti njemu srce mu je prvi trenutek vzplalo za pasom je imel samo kratek noz in pomislil je kako ga razsekajo bizantinci ce ga dob dobro ko je jesenska trava upognjena da ne opazijo zlepa njegovega sledu legel je na trebuh in se kakor kaca plazil po tleh proti gostemu robidovju veliko nizko grmovje je lezalo kakor zplata sredi stepe zaril se je po vseh stirih v gosco do tja s konjem ne pride nihce
srce mu je tolklo od neucakljivega hrepenenja zamislil si je ze da mord ugledajo njegovo sled da razjahajo in ga poiscejo v skrivaliscu segel je za pas po noz in natancno preudaril kako bo planil nad prvega in mu zarinil rezilo v goltanec druga dva se preplasita vtem pa bo on ze pri konjih enega zasede v skoku in odvihra preko stepe tako se je vzivel v to misel da je vzboknil hrbt kakor macka in hrepenece cakal plena
ze so se cula kopita zamolklo so donela po suhi ravnini vedno blize so prihajali tu so iztok je videl skozi majhno liso v grmovju blesceco opravo zahotelo se mu je boja in komaj komaj da se ni dvignil ter zakrical nanje
jezdeci pa so v lahnem diru sli kar mimo cul je pogovor razlocil ime hilbudij sicer pa ni razumel nicesar ker so govorili grski pocasi so se oddaljevali udarci kopit iztok se je v grmu oprezno in neslisno dvigal tako dolgo da je prirasla njegova kodrasta glava skozenj kakor bi se dvignila soncnica in se ozrla za odhajajocim bleskom konjikov
ce zavijejo v gozd in dob nase konje
te misli se je prestrasil kakor kip je stal sredi grma in ni se mu rodila pametna misel ali polagoma se je umiril konjiki so krenili na desno k potoku napojili so konje prebredli vodo in se spustili na drugem bregu pocasi v klanec iztok se ni ganil dokler niso izginili v gosco
lahko bi bil pozval sedaj tovarisa da bi se vrnili do konj in odsli naglo domov pravit da bizantinska vojska ni dalec toda iztoka je gnalo dalje morda za onim hribom tabori hilbudij prestel bo njegove vrst se vrnil in naznanil vazno porocilo o vojski
vil se je kakor macka in se gnal po najvisji travi se skrival za grmicevje se plazil po vseh stirih pa zopet lezal kadar je bil dosti v zavetju
sonce je tonilo ko je stal pred gricem zmucen in truden da so se mu tresle misice na stegnih
ali sta tovarisa prisla
zaskovikal je
oglasilo se je prav blizu na desni in levi prav tako skovikanje
v kratkem jih je zdruzila temna loza plezali so neslisno po strmi rebri in se preden je izginilo sonce so bili vrh grica poslusajo vse tiho nekaj pticev se je splasilo z vej dalec nekje je zakruncal divji prasic
ulezejo se na zemljo in nastavijo uho na prst
topot topot kopita vsi hkrati so to izgovorili
iztok vstane in spleza na drevo
donava
vzkliknil je skoraj glasno
pred seboj je videl prostrano ravnino oklepal jo je v sonce zarec okvir siroka reka tam za ognjenim okvirom prav na mestu kjer je lezala cez vodo dolga crna proga most se je dvigal iz temne lise dim
tabor vidim
tovarisa sta se razveselila kakor divja macka sta se oglasila in zacudila
iztok se je oziral od kod klopotanje kopit se enkrat so se vneli soncni zarki in zareca ploskev je izginila prav takrat je tudi iztok zapazil troje luck ki so se blizale hribu v silnem skoku so se vracali jezdeci pozvedovalci in se drevili krog hribca v ravnino da bi cimprej dospeli v tabor
iztok je vesel in srecen zlezel z drevesa
ce so konjiki ovohali nase gradisce
strasno gonijo vazna porocila neso vrnimo se
pocakajmo se in odpocijmo se nekoliko mesec vzide rado nam privede konje naproti mord se kaj zaslisimo in zagledamo
mladci so legli na mah vgriznili v kose ovcjega sira si poiskali sladkih koreninic in govorili tiho junaske besede
naglo je legal mrak na zemljo na vzhodu se je ze dvigal mesec se ves bled njegovo prepalo lice se je se balo soncnih zarkov ki so jemali v rdecih plamenih slovo po nebu topot konj je ze zdavnaj obmolknil
pojdimo svarun je narocil da se vrnimo z nocjo sta silila mladca
iztok pa ni hotel z mladenisko svojeglavnostjo se je veselil da zapoveduje prvikrat v zivljenju zato se ni zmenil za ocetovo narocilo hrepenel je po slavi in se vaznejsih novic bi bil rad prinesel v tabor
ne gremo se ce pride rado s konji pocakajte me jaz pa pojezdim za onimi tremi prav do mosta
pomisli bizantinec ga strazi ujamejo te
iztok se je na glas zasmejal da sta se tovarisa ozrla
morana ti prizanesi iztok ne tvegaj stribog naj popihne tvoj preserni smeh hilbudiju na uho besi naj dvignejo volkodlake v sumi pa nam zaskocijo pot in nas zvodijo
tovaris ki je tako govoril je nehote segel z roko za vrat kamor mu je obesila mati tri mogocne merjasceve okle da bi ga varovali urokov in besov
iztok se je prevalil vznak in na licu mu je obsvetila medla mesecina smeh poln dvoma morana besi volkodlaki so sepetale ustnice da bi mu ti mogli skodovati vera ocetov pa vendr zakaj se jih ne boji hilbudij zaklopil je oci na celo si je polozil sklenjene rok in molil z vrocim vzdihom k svetovitu naj ga potolazi on ki hkrati zre na vse stiri vetrove ki vidi v temni noci in gleda v jasno sonce pa se mu ne skalijo oci
tratratra
vsi trije planejo kvisku
vnovic tritratritra
od dalec so se cule trombe
iztok je bil v trenutku vrh drevesa napenjal je sokolje oci zapicil jih je v crno liso za donavo kjer je prej videl dim mesec je razzaril okolico zazrl je v motni luci da se usipljejo s tistega vzvisenega prostora svetlikajoce se lucke vedno vec jih je proti reki se zibljejo
hilbudij prihaja z vojsko
iztok je planil z drevesa v divjem teku so se zapodili po bregu in skokoma bezali naravnost proti gricu kjer so bili konji
da bi prisel rado je siknil iztok in se pognal cez grm
cuj volk je zatulil
rado prihaja blizu je ze hitro proti njemu
vsi trije so se drevili s podvojeno silo v smeri od koder so culi volcje tuljenje oglasil se je zdaj pa zdaj kdo izmed njih volk se jim je odzival blize in blize so prihajali drug drugemu kmalu so zaculi hrzanje konj in sum trave oddihali so se in sli korakoma od dalec so ze videli crne sence ki so se hitro gugale po ravnini
iztok se je ustavil
tovarisi ne skusajte se z mojim konjem veste da je najboljsi kar jih je v taboru do jutra lahko prijezdite v gradisce jaz pa moram biti prej tam da se hitro dvignejo bojevniki in gremo nad hilbudija
komaj jim je to sporocil ze so zahrzali konji tik pred njimi iztok je planil kakor ptica na svojega vranca ta se je vzpel in obrnil na zadnjih nogah ko je zacutil gospodarjevo roko na brzdah zavihrala je griva in kakor misel sta zletela preko poljan nekaj krati je konjic ponehaval v skoku kakor bi vpraseval cemu ta pogon ali iztok ga je stisnil s koleni da je globoko zahropel povodci so se nategnili in tedaj je zival razumela da ta jeza ni sala da je treba planiti na zivljenje in smrt
izborni konjic ocetu ga je bil podaril hunski poglavar je povesil glavo nozdrvi so se mu razsirile bela pena je letela v kosmih po zraku drevesa so bezala mimo in tonila kakor bliskavica v daljavi na njegovem hrbtu pa je sedl iztok z naprej nagnjenim zivotom kakor bi lezal na konjskem vratu nic se ni ganilo na njem kakor prirasel je tical na konju samo dolgi kodri so pluli v zraku in risovo krzno je veslalo z repom po konjskem hrbtu
iztoku se je zdelo da se vlece pot se enkrat tako dolgo kakor podnevi ozrl se je vcasih z bojecim pogledom na zvezde ali ni polnoc ze minila a zopet je stisnil konja mu posepetal v usesa besedo polno hvale in ljubezni in slo je skokoma cez drn in strn
dolgo je ze jahal ob potoku v soteski zdaj zdaj je upal da zagleda ognje ali potok se je zasukal na levo in za ovinkom se vedno gluha suma konj je zacel pogosto hrzati in prhati iztok je cutil da napenja zadnje sile kaj ce se zgrudi moral ga je ustaviti da je sel korakoma dalje lkotnice so mu plale vse kite so se tresle od napora z globoko sklonjeno glavo je sel in hropel od trebuha se mu je cedil pot
iztok je skrbno meril okolico predivje je zjutraj jahal in se ni menil kaj je krog njega zato se ni mogel domisliti nobenega drevesa nobene kotanje ki bi mu povedala kako dalec je se do gradisca torej naprej
objel je konju vrat mu pritisnil lice prav k usesu in mu obljubil najlepsega zita ce se podviza in ga cimprej prinese v sotorisce
vranec je udaril dvakrat s kopitom prav silno ob tla pa se zopet zleknil iztegnil vrat in bezal kakor vihar
zopet ovinek iztok je zapazil nekaj ognjev v daljavi
gradisce je vzkliknil stisnil je konja tla so zabobnela hrestale so suhe veje ognji so se blizali
se kratka ravnica soteska se je odprla na siroko kotlino z besno divjostjo se je spustil konj ves uznojn in spenjen kakor od snega opadel zaculi so ga strazniki plamenice so se dvignile in premikale kakor bi pal iz oblaka je trescil iztok na sredo taborisca
hilbudij hilbudij prihaja
divje je zakrical vsi sotori so se prebudili zavrsalo in zasumelo je med vojscaki rogovi so zatrobili iztokov vranec pa je zatrepetal in se s krcevitimi utripi zgrudil ob ognju iz nozdrvi mu je brizgnila vroca kri
cetrto poglavje
ko je azbad odsel iz hilbudijevega sotora je bilo ze vse vojastvo na delu stotniki in castniki so nadzorovali posamezne gruce hilbudij si je sam ogledal vse tezko in lahko oborozene pesce konjici je veleval sam in presojal opremo marsikateremu vojscaku je preskusil sulico in mec je li dosti nabrusen
vsi so mislili da odidejo opolnoci cez donavo konji so bili nakrmljeni in osedlani vojaki so z vsem orozjem sloneli na slami in rahlo dremli
toda hilbudij ni hotel na slepo udariti v dezelo slovenov razposlal je najhitrejse jezdece cez donavo da pozvedo kje bi bil svarun in njegove crede kajti za te mu je slo
justinijan mu je bil sporocil da vojskovodja belizar zapored zmaguje vandale da je zasedel mesto kartagino v afriki da zbira vandalski kralj gelimer zadnje ostanke svoje vojske ki jo bo vrli belizar gotovo v kratkem porazil zato namerava koj po novem letu napraviti velikansko slavje v bizancu in sprejeti vojskovodjo belizarja v svecanem triumfu v ta namen potrebuje denarja in zivil hilbudij naj priskrbi denarja ne more pac pa zadosti drobnice in govedi da pogost na dan zmagoslavja vojastvo in ljudstvo v bizancu udari naj torej hitro na slovene jim pobere zivino in jo upoti naglo po cesti v bizanc podpisal se je cesar justinijan zmagalec alanov vandalov vladar afrike
hilbudija pismo ni razveselilo res je crtil barbare slovene pa je bil dosti plemenit da se mu je zdel tak roparski pohod vse preponizevalen za pravega vojaka dokler je pokoril slovene roparje dokler je imel opravka z veliko vojsko tako dolgo se je veselil bojnega viharja ali sloveni so sedaj ukroceni mirno pasejo crede po svoji zemlji cemu bi jih napadal pastirje on vojak in vojskovodja
zaradi tega hilbudij ni bil vesel pohoda pokorno je slusal carsko povelje v srcu pa iskreno zelel da bi mu ne bilo treba klati pastirjev marvec da bi naletel na mogocen odpor pri slovenih
razposlal je torej prednje straze cez donavo in cakal tisto noc in se drugi dan sporocil vojska je ckala v taboru in gledala temne sence na poveljnikovem celu zvecer so se vrnili zadnji pozvedovalci nobeden prejsnjih ni nasel sledu ali ti trije ki so jezdili mimo iztoka so ujeli v hosti mladega slovena dolgo jim ni hotel odgovarjati pa vojaki so ga pripeli za noge in za roke med dve drevesi zanetili ogenj pod njegovim trebuhom in mu zgali ledja z zarecimi ogorki v silnih bolecinah je sloven razodel da je za goro svarunovo gradisce da ima svarun zbrane velike crede in da skriva v gradiscu mnogo bogastva sloven ni hotel izdati da so te crede vojscaki vsi zdruzeni sloveni in antje ne pa crede ovac in krav upal je preslepiti hilbudija da bi v svoji drznosti ne povedel s seboj vsega tabora in bi ga sloveni tem laze zmagali ko je na pol mrtvi sloven svaruna na videz izdal mu je sunil bizantinec mec v srce in ogledniki so odjahali v tabor
hilbudij se je razveselil novice odbral je oddelek najboljsih pescev konjice pa je vzel le za silo s seboj da bi v potrebi pohitela v tabor po ostalo vojsko
razveselil se je ker je zvedel za gradisce ces bo vsaj nekaj junaskega dela tudi po svarunu glavarju slovenov se mu je zahotelo
sest stotnikov je takoj razporedilo cete hilbudij je sel v sotor in si pripasal tezki mec na glavo si je del najtezji in najlepsi slem treba je bilo glavo zavarovati pred kamni ki bodo padali cez okope z gradisca slem je bil razdeljen na pet polj ki so bila posrebrena in locena z zlatimi sponami na prednjem polju se je svetil kriz sestavljen iz dragih kamnov na levi strani je bil vrezan golobcek z oljkovo vejico na desni viseca krona pod krizem sta se blescali zlati crki alfa in omega
ko je prijezdil iz tabora so ze stale cete pred mostom zamahnil je z roko vrste so se premaknile plohi na mostu so votlo zabobneli
hilbudij je hotel dospeti ponoci preko ravnine do soteske da bi ga sloveni ne zapazili in ne odgnali cred v skrite sume kjer bi jih bilo tezko zaseci prepovedal je med potjo trombe velel je paziti na scite in mece da bi se ne zadevali drug ob drugega in ne delali hrupa cete so z lahno nogo bredle visoko travo ki se je drobila in meckala pod njihovimi koraki bojevniki so tiho sepetali in si pripovedovali vesele vojne dogodke na vseh licih veselje in brezskrbnost kakor bi sli v goste zakaj vrovali so v nepremagljivega hilbudija ki jih vodi ze tri leta od zmage do zmage
v taboru slovenov so se zbrali takoj po prihodu iztoka sredi noci vsi staresine s svarunom v posvt zborovali so dolgo niso se mogli zediniti nekateri so svtovali naj se vsa vojska poskrije v gradiscu zazene vanj goved in drobnico da bi imeli zadosti hrane ostalo zivino pa naj odzeno dalec proc v skrivne gozdove in soteske kamor hilbudij ne pojde za to misel so se vnemali staresine antov sloveni s svarunom vred pa so zahtevali naj se takoj dvignejo cete in hit po strmih potih hilbudiju nasproti ter ga zajamejo iz zasede mnenja so si nasprotovala cas je bezal
tedaj se dvigne staresina radogost in izpregovori
mozje zvezde bezijo na zaton hilbudij jaha nad nas mi pa besedujemo in cakamo bizantinskih mecev nad svoje crepinje svetujem vam naj se pozove iztok plemeniti mladec nasega staroste svaruna sin s katerim so bogovi stopi naj sredi med nas pa naj govori modro besedo svetovit mu je pokazal sovraga v nocni temi svetovit mu navdahne modro besedo in nase sive glav se uklonijo zarki misli mladenica kateremu gori jasna luc v glavi
zacudili so se vsi zacudil sam svarun da bi stopil mladec v zbor staresin nikoli teg spogledovali so se pa se nihce ni dvignil da bi ugovarjal nihce da bi prigovarjal
in radogost zacne vnovic
pa se cudite in molcite ali recem vam bogovi hocejo besedo iztokovo
bogovi hocejo je zavrsalo in zamrmralo v zboru radogost je odsel sam po iztoka
skoro plah s ponizno priklonjeno glavo je stopil iztok v slovesni zbor svarun je povzel besedo
sin moj molce te je poklical zbor veljakov in izkusenih bojevnikov iz slavnega rodu antov in takisto slovenov molce pravim ker nas je pretresel nasvet staresine radogosta da ti mladec ki imas sulico krvavo samo od krvi merjascev in medvedov da ti reces besedo ce ti jo vdahne svetovit kako naj sprejmemo hilbudija
iztok je sklenil roke in se globoko priklonil
jahal sem kot vihar spremljevalcev se ni za menoj kdo mi je podpiral konja ce ne bogovi zakaj se mi je zgrudil doma in ne dalec v soteski da bi nasa vojska mirno spala in ne zvedela kako se bliza bes vseh slovenov hilbudij svetovit je prizgal mesec da sem videl blesk vojske morana je zbezala v hosto da ni zatela mojega konja zrtvujem ji najlepsega ovna in ce ste me poklicali vi mislim da vas je nagnil sam perun in jaz vam pravim staresine in veljaki hrabri bojevniki udarimo z vso vojsko hitro proti hilbudiju od stirih strani ga zgrabimo in dosti mora biti nasih sekir da razkoljejo vse scite dosti kopij da prevrtajo oklepe dosti mecev da razsekajo sleme na glavah bizantincev
ti si govoril mozje govorite vi
na ta svarunov poziv se dvigne vojni svet v en glas
nad hilbudija iztok je velik
vsi so se takoj razprsili po taboru vsak je zbral svoje borce vrhovno povelje je vodil svarun ob njem so se zbrali najmocnejsi junaki od pasa gori so bili vsi goli ne enega ni bilo ki bi bil brez obrunka na sirokih prsih vsi so se ze cesto vojevali z veliko hrabrostjo ta zid slovenskih prsi je imel nalogo da se napoti po dolini in udari hilbudiju v lice ter mu zabrani pot do gradisca oborozeni so bili s tezkimi kopji ki so jih metali do trideset in vec korakov s tako silo da so predrla vsak scit in prevrtala vsak oklep na debelih jermenih so jim viseli mogocni meci mnogi so imeli tudi sekire le malo jih je nosilo majhne scite vsi so hodili pes samo starec svarun je jezdil edino on je imel cez jagnjecevino na prsih oklep iz konjskega roga dar hunov
najtezjo nalogo so poverili iztoku prideljeni so mu bili vsi mladci ki naj bi jih vodil hitro po stranskih stezh po bregovih in gostem lesu ter napadel hilbudijevo vojsko s strelicami iz zasede mladez se je gnetla krog iztoka imeli so polne tule puscic poskusali so tetive na lokih in drhteli od pozelenja po boju vsak je imel za pasom kratek noz da bi ga rabil ce bi se spoprijel od blizu z bizantinskimi pracarji
en oddelek je vodil radogost najvrlejsi staresina ti so imeli za glavno orozje kij bojno kladivo ki je strasno gospodarilo po slemih nasprotnikov kogar je zadel kij na glavo vsak se je zgrudil ce ne mrtev vsaj omamljen ti so imeli nalogo udariti sele sredi boja ko se pricne zmesnjava in nastane gneca
drugo vojsko je vodil krok trobilce imeli so raznovrstno orozje pa veliko rogov niso bili prida vojscaki pac pa predrzni izzivaci hlapci in pastirji pretepaci na poljanah ki naj bi z nenadnim hrupom tuljenjem in trobenjem zbegali sovraznika poverili so jim tudi zelo vazno nalogo cuvajev zato so morali najzanesljivejsi splezati na vse visine in straziti ali ne bo hilbudij premenil smeri ter udaril preko hriba nad gradisce zakaj dobro so vedeli da se bizantinci ogibajo sotesk in da izpeljujejo celo ceste rajsi cez gore kakor po ozkih dolinah da so varni pred zasedami
ko so bile vse cete urejene je opravil svarun molitev nato je dal znamenje in voji so se razkropili po sumah brez hrupa brez krika in ropota kakor bi jih pogoltnili temni gozdovi sam se je premaknil zadnji pa tudi njegova ceta je lezla ob straneh bredla po potoku da ni puscala sledu za seboj svarun je bil po toliko vojskh zelo previden dobro je vedel da poslje hilbudij pred seboj pozvedovalce na hitrih konjih ce bi ti izsledili izhojeno pot v travi bi se hilbudij takoj okrenil in jih kako prevaril ter iznenadil
ko je v jutro vstajala zarja je sla ljubinica iz gradisca in vse mladenke z njo zbrale so se pod lipo ter darovale perunu lepa jagnjeta za zmago ocetov gradisce je cuvala majhna posadka med njo godec radovan ki je cepel na okopih stiskal plunko pod pzduho in strahoma poslusal kaj bo bal se je krvi vojni krik je zalil njegovo pevsko uho kakor je sam trdil preudaril je natancno kam pobegne z urnimi koraki ce pribezijo sli in naznanijo poraz slovenov
peto poglavje
hilbudij je prekoracil cez noc ravnino in se naslonil v jutro s svojimi vojaki ob pobocje hriba ob katerem se je odpirala soteska do gradisca slovenov vse cete so se poskrile v gosto hrasticje prepovedal je ukresati ogenj da bi si varili vojaki jecmenovo juho zato so jedli mrzlo nekateri suhe ribe drugi prekajeno meso in prigrizovali cesen
hilbudij je sklenil pocakati popoldneva potem pa kreniti v sotesko da bi mogel ze v jutro zgrabiti gradisce slovenov se malo ni mislil da ne bo zmagal tudi zasede se ni bal bal se je samo za vojake vsakega se mu je zdelo skoda zakaj vsak teh utrjenih in izsolanih moz mu je zalegel za deset novincev
zategadelj je pozval predse vrlega jezdeca nekega barbara tracana prisel se mu je pred letom ponujat v vojasko sluzbo hilbudiju je ugajal in res se je izuril da mu ga ni bilo para
tega je poklical hilbudij njegova polt je bila temna lasje rdeckasti postava velika prav kakor kakega slovena ukazal mu je naj slece opravo bizantinskega vojaka in natakne kratke prtene hlace kakrsne so nosili sloveni takisto naj razsedla konja in naj jezdi kakor divji pastir oprezno po soteski razumel je precj dobro jezik slovenov naj vprasa mu je rekel ce naleti na kakega slovena po ovcah ali konjih ces da je poslanec azijskega trgovca ki bi prisel na kupcijo ali oprezno naj gleda so li v dolini sledovi po vojnih cetah
tracan se je hitro prelevil iz bizantinskega konjika v barbarskega pastirja in malomarno odjezdil z glavo je gugal na levo in desno in pel pastirsko pesem vajeti je pustil da so visele konju na vratu kakor bi se ne menil za ves svet tako je jahal tracan ogleduh ali njegove lisicje oci so opazile vsako sled v travi in predirale gosto grmovje po bregovih zapazil je konjsko sled skobalil se je s konja in trgal kislico ki je rasla ob potoku zvecil je liste brskal po travi kakor bi iskal se drugih zelisc toda meril je le skoke katere je delal preteklo noc iztokov konj
leno je zlezel zopet na konja in jahal dalje vcasih je pognal v dir pa zopet prenehal in skrbno opazoval vsepovsod ta razkoracena iztegnjena sled konja ki se je drevil v divjih skokih cedalje bolj sumljivo se mu je zdelo hitreje je gugal z glavo in se skrbneje so se mu svetile lisicje oci vendar ni mogel nicesar drugega izslediti vse grmovje je spalo po gozdu se je tu in tam osulo listje ko je sedla divja ptica na vejo kar pridrzi konja pred njim lezi v potoku mrtva zival zopet zleze na tla in stopi blize
konj hitro je bil v vodi od vseh strani ga je pregledal a nobenega sledu da bi bil brzdan to je divja mrha volcj so jo preganjali pa je poginila in se zvalila v potok od tod tisti skoki
vesel je zlezel na konja pogledal je se nekoliko dalje pa veliki skoki so se izgubili iztok je jezdil letam po vodi
pa se je varal tracan ta konj je poginil enemu izmed iztokovih tovarisev gnal se je za iztokom ali zival mu je opesala in se zgrudila zadavil jo je z jermenom pobral s seboj brzde zvalil konja v vodo sam pa izginil v gosco in se plazil po lesu dalje druga dva tovarisa nista sla za njim v sotesko ampak sta krenila v hrib da bi dospela preko gore v gradisce
tracan je vesel obrnil konja in odjahal v najhujsem diru da bi sporocil poveljniku hilbudiju kar je nasel vse mirno nobenih sovraznikov
toda sredi pota kjer je dolina najozja se dvigne pred njim iz trave cloveska postava tracan je potegnil konja da se je vzpel na zadnje noge hoj pastircek kaj delas
ovac iscem sto ovac mojega oceta se je izgubilo tri dni jih iscem ali si jih videl od kod tvoja pot
hej mladec ovac iscem kakor ti ali jaz jih iscem za kupce iz bizanca kozuhov bi radi usnja potrebujejo ali ves za moza med sloveni ki bi imel naprodaj teh reci
moj oce svarun ima dan hod od tod gradisce v njem so grmade dragega krzna gore bivolskih koz zlahtnega kmenja mnogo rad bi prodal pa ne more ker lezi za donavo tisti pes tisti hilbudij in ne utegnemo naprodaj z bogastvom pripelji trgovce ej skupili boste da se vam ne sanja ce se potrudite semkaj
pastircek hodi z dazdbogom poisci ovc veles s teboj in povej ocetu da pridejo bogati kupci dobro bodo placali
tracan je bliskoma odjezdil za njim je zvedavo gledal pastir in mahal z dolgo sibo ko se je jezdec skril v daljavi za ovinkom se je pastir glasno zasmejal vrgel sibo proc stisnil pest in zapretil le pridite besi po krzno oderemo vas da ponesete v bizanc mehove iz lastne koze
nato je planil v gozd kakor divja macka bil je iztok
ko je svarun ukazal odhod je prva izginila ceta gibkih lokostrelcev z iztokom na celu popeli so se naravnost v reber vili so se med grmovjem kakor risi za plenom plezali preko pecin po strminah so lezli po vseh stirih kakor potuhnjena zverjad hodili so oprezno in varno da suha veja ni pocila v nobenem tulu niso zarozljale strelice niti hropli niso glasno dasi jih je vodil poglavar hitro kakor bi bezal mlad volk po lesu ko so dospeli na greben so se na siroko razprsili potonili med visoko travo in robidovje ter v temi mesec je zasel gazili uspesno dalje ko se je zasvitalo se je popel iztok pocasi na sivo skalo in zrl krog sebe vse tiho kakor bi ne bilo nikogar v lesu le vcasih je majceno zasumelo kakor bi prhutnil divji jereb iz listja le tu in tam se je potegnila senca preko jase pa hitro zopet utonila v mraku drevja
iztok se je smehljal oko mu je zarelo ko sokolu pritrdil si je jermen na katerem je oprtiv nosil tul zlezel s skale in sel dalje
pol jutra je ze prevozilo sonce ko se je ustavil mladi cetnik in z jastrebjim piskom naznanil da so prisli na doloceno mesto stal je v gostem hrastovem gozdu na strmem pobocju kjer je bila dolina najozja na pisk so prirasle iz tal postave tovarisev iz vsakega grma izza vsakega debla iz trave cez skale in iz kotanj vsepovsod so se dvigali vrli mladci
iztok jih je brez besed vedel navzdol noben kamencek se ni sprozil da bi se zakotalil v dolino tonili so neslisno po strmini in kmalu dospeli do mladega gostega lesa od ondod je bila najboljsa razdalja za strelice ki bi jih prozili v dolino ukazal jim je naj se raztegnejo v dolgi trojni vrsti po rebri in polezejo v travo in grmicevje vsi naj cakajo njegovega povelja dokler on ne sprozi se ne sme nihce ganiti
nato si je sam narezal vej jih zataknil vrh mahovite skale zlezel podnje in pocenil v skrito opazovalisce
od ondod je bil zagledal jezdeca hilbudijevega poslanca prvi hip je mislil da je eden njegovih vcerajsnjih spremljevalcev in skoro bi se bil dvignil izza umetnega grma in ga poklical ali njegovo oko je spoznalo visokega konja kakrsne so imeli bizantinci sloveni niso jezdili takih zbudila se mu je sumnja roka se je sama od sebe krivila da bi segla za plece po strelico in jo poslala tujcu za vrat pa se je premagal hitro je odpel jermen tul mu je zdrknil s hrbta poleg njega je polozil lok bojni noz je pa skril za kratke hlace iz jagnjecevine vsi bojni znaki so izginili in iztok je zdrsnil tiho po bregu na dnu si je odlomil sibo in cakal jezdeca
pricakal ga je in tracana lokavo preprical da je svarun v gradiscu brez vojske upal je za trdno da se hilbudij napoti po soteski
ko se je tracan vrnil do hilbudija in mu sporocil kar je videl se poveljniku celo ni zvedrilo nezadovoljen je bil ker po imel brzkone premalo boja a plenitev mu je bila zoprna
ropanje po segi barbarov cesarju na ljubo da napase nekaj lacnih tolp ki se pridrv cez zimo v mesto za neumni cirkus za veselice se trosijo milijoni
legel je jezen na travo vojaki so ga strahoma gledali in se pogovarjali samo sepetaje
sredi poldneva hilbudij vstane in da povelje za odhod
tezko oborozene cete z velikimi sciti sulicami in meci vse v zeleznih oklepih so korakale spredaj za njimi je jahal hilbudij ob njem nekaj konjice da bi ji dal hitra povelja ce bi bilo treba zadaj so sli lokostrelci in pracarji ki so bili zelo nevarni v boju iz daljave na okroglih palicah so imeli pritrjene usnjate prace s katerimi so nedosegljivo spretno metali podolgaste na koncu priostrene svincenice imenovane zelode kogar je zelod dobro zadel ni vec ganil v boju
vojska se je pocasi premikala po globeli sonce se je nizalo in se z izredno gorkimi jesenskimi zarki upiralo cetam v hrbet hilbudij je jahal zamisljen malomarno mu je visel slem na rdecem jermenu po hrbtu tudi drugi jezdeci in mnogo pescev je odpelo jermene in spustilo sleme leti so se veselo svetlikali in na kamenckih hilbudijevega kriza so plesali pisani soncni trakovi
pod milim nebom grobna tihota vojaki so molce stopali drug ob drugem le sum korakov je donel po globeli in potok je enakomerno curljal
sonce se je polagoma blizalo zatonu dolina se je stisnila sence so se zgrnile nad cete blizali so se tesni soteski
v mladih slovenih ki so prezali na rebri je kipela kri culi so sum vcasih je zarozljal mec vsaka roka je segla po strelici in jo polozila na lok prsti so krcevito drzali za skrto ki je ze sedela v tetivi kmalu so zapazili skozi presledke v grmih prve oddelke razburjenje je kipelo treba je bilo velike sile da se ni utrgal ta plaz mladih boja in krvi zejnih slovenov iztok je cepel na skali okamenel mogocni lok je stal pokonci najboljsa strelica je sedela na tetivi misice na desnici so se vzvalovile srce mu je plalo da se je tresel jermen na prsih ki je nosil tul tezko oborozene cete so bile ze pod njim lahko bi bil sprozil ali oko mu je iskalo hilbudija iskalo ga je in zasledilo na ovinku se prikaze prvi jezdec v lepem oklepu s slemom na hrbtu za njim jezdijo drugi po dva in dva
poveljnik hilbudij sam jezdi brezskrbno in zamisljeno vedno bolj se bliza iztoku se petdesetkrat stopi konj vojskovodja bo pod njim
iztok prime trdneje za lok tetiva se pricne napenjati lok se krivi se deset korakov
iztok se dviga izza vej lok je upognjen do skrajnosti drink tetiva je zapela po zraku je zasicala strelica spodaj pa je kriknil s strasanskim glasom hilbudij kyrie leison zakrilil z rokami po zraku segel k sencu kjer je ticala ost pa omahnil in padel s konja v tistem trenutku je zazvizgalo in zasumelo v bregu oblak strelic se je utrgal in posul bizantince razlegal se je krik da je vztrepetala gora hilbudijevi vojaki so padali in z divjim krikom pulili strelice iz ran ali hipoma je bilo zmesnjavi konec stotniki so velevali vojska se je strnila sciti so se nagnili kot streha nad ceto strelice so pokale in odletavale od bronastih nabuhov na scitih kakor snezni plug se je obrnila vojska vsa pokrita s sciti in nastavila svoj rilec proti napadalcem pa navalila vkreber pracarji in lokostrelci so se usuli cez potok na nasprotni breg cepali so in padali ker so strelice predirale lahke oklepe ali drevili so se v hrib da bi vrnili od ondod napadalcem s svincenim zelodom prvi sciti so bili ze blizu dvajset korakov pod iztokom nobena strelica se ni vec prijela svinec je dezeval od nasprotnega brega marsikateri mladec je kriknil lok mu je padel iz roke sam se je zgrudil in zakotalil po bregu iztok je izprevidel da morajo bezati ali tedaj zabuc divji rogovi na nasprotni strani
krok pomisli iztok
svinceni dez je hipoma ponehal razleglo se je rjovenje in kriki trusc in ropot krok je kakor divji merjasec udaril z brega na pracarje in lokostrelce klin bizantincev ki je prodiral proti iztoku se je ustavil spoznali so da so obkoljeni krokova divja drhal se je spopadla z lahko oborozenimi nastal je svitek klobcici cloveskih trupel so se kotalili po brdu klali grizli in bodli drug drugega na dnu v potoku so se premetavali in davili voda je rdela od krvi bizantinci so zatrobili trobente so velevale umik vsa stisnjena se je tezko oborozena ceta obrnila nad njo streha scitov in zbezala v dolino a tam so se ze prikazale mogocne postave svarunove cete kopja so sviscala po zraku in vrtala luknje v zelezno streho scitov zacel se je boj moza proti mozu sekire so treskale po scitih in jih klale meci so se pomakali v kri in bliskovito svigali po telesih slovenov vsa dolga dolina je bila zamotana veriga besnecih vojakov ki so se z grozno silo bili in klali v sredo te gnece je pribesnel se radogost kiji so se dvigali in strasno telebali po bronastih slemih bil je hrup in krik vzdihi in rjovenje zvenket mecev trusc lomecih se kopij
iztok je planil s strelci naprej po bregu konjica se je pravkar utrgala izmed gnece in hotela bezati posuli so konje s strelicami da so se grudili pod jezdeci mladci pa so planili z nozmi za njimi glava za glavo je padla pod urnim mecem izbornih konjikov ali cez mrlice so tiscali drugi podrli bizantince na tla in jih zadusili s tezo svojih trupel
noc je legla na zemljo po travi so tekle kaluze krvi vzdihi so jecali do neba sloveni pa so peli divje davorije da je donelo pod jasno svobodno nebo
sesto poglavje
zmagovalci so zapalili ognje in se zbrali v velikih tolpah okrog njih z ogorki so iztikali potem po dolini in iskali svojcev katerih so pogresali
morana je strasno gospodarila potok se je na vec krajih zajezil toliko mrlicev je lezalo v njem se mrtvi so se davili stiskali noze v rokh tiscali v zobeh kose cloveskega mesa ki so jih odtrgali ko so se bili zagrizli v sovraznika kroka so dobili v jarku krog njega deset poklanih pracarjev eden je lezal na njem v njegovem srcu je tical krokov noz velika zalost je obsla svaruna ko so prinesli na smrt ranjenega radogosta preko prsi mu je zevala dolga rana dvakrat je se dihnil pri ognju in ugasnil bil je najslovitejsi staresina antov
sloveni so zmagali pa placli zmago s potoki krvi zakaj hilbudijevi vojaki so se besno borili bili so dobro oborozeni in zavrovani zlomila jih je samo mogocna sila slovenov sicer bi si bili presekali pot skozi cete in usli
vsi bizantinci so padli tako so sodili cetniki in staresine svarun ni verjel trikrat je imel presekan oklep iz konjskega roga zmucen je bil pa ni miroval obhodil je vse mrlice stel bizantince in zmajeval z glavo
vec bi jih moralo biti hilbudij ima mocnejso vojsko v taboru jih je pustil ce ne so ubezali
zato ljudem ni dal pokoja
v gradiscu so ze zvedeli za zmago in hitro poslali stevilno konj da bi povezli ranjence nanje in jih prenesli domov
svarun je odbral dvajset dobro oborozenih vojscakov jim ukazal na konje in jih se v noci pognal cez ravan proti mostu velel jim je naj se poskrijejo in varno cuvajo most ce zalot potoma beguna naj ga umor ce bi hotel kdo proti mostu naj ga takisto napadejo in hitro pokoncajo ce zve posadka v taboru o porazu hilbudija razdere most in vojska slovenov bi ne mogla cez donavo
nato so pobrali ranjence in jih odvedli na konjih v gradisce med njimi je bilo kakih petdeset se zivih in onemoglih bizantinskih vojakov te so odgnali v suznost
ko so bojevniki pocivali je slonel svarun sam ob ognju in razmisljal jasno mu je bilo da je treba osvojiti tabor toda tabor hilbudijev to je trdnjava katero bi kupil samo z zivljenjem polovice vojske premisljeval je celo se mu je gubancilo s prsti je brodil po beli bradi ki je bila vsa oskropljena s krvjo tu in tam so se zakrohotali mladenici ob ognju tam so zapeli pesem svarun pa se je kljucil bolj in bolj v dve gub ni se mu rodila pametna zvijaca kako bi zasegel tabor da bi ne zrtvoval prevec ljudi
svetovit vdahni mi modro ukano samo eno se poslji v mojo sivo glavo saj potem lezem pocivat samo eno se glava mu je zlezla cisto nizko da je celo naslonil na rocnik meca ki je bil zaboden pred njim v tla trudne oci so se zaklopile po spanju je hrepenelo telo ali dusa je bila nemirna polna skrbi bolj in bolj se je poizgubljal sum in krik okrog njega ognji so ugasali nebo se je na vzhodu zarilo v tanki rdeci progi
kakor bi se utrgal zarek te luci z neba in sinil v glavo svaruna od veselja je vzkliknil in hitro vstal
takoj so zapeli rogovi vsa vojska se je dvignila in gnetla v gosto crto staresine so obkolile svaruna
bratje staresine slovenov veljaki med anti vrli vojscaki je izpregovoril svarun bogovi so bili z nami perun je po pravici udaril oholega hilbudija tatu nase svobode udaril njegovo vojsko da trohn sedaj njihova trupla v hrano jastrebov in lisic ali padlo je komaj pol njegove vojske udariti moramo na gnezdo za donavo razsuti moramo tabor sicer pridejo drugi hilbudiji in nas vnovic pokoljejo in oropajo toda bizantinec sedi kakor zmaj v gnezdu poznate njegove okope raztopljeno smolo silna kopja in mece urne kakor blisk vec ko pol vojske si razbije glavo ob zakopih pa jih se ne vzamemo
razderimo most in se vrnimo k credam svtuje star ant
ne brat most je nas ne smemo si odlomiti veje na kateri stojimo po mostu pojdejo nasi voji da si povrnemo kar so nam ugrabili zato moramo razsuti tabor
udarimo nanj izstradajmo vojsko bizantincev sezgimo jih v gnezdu
navdusenje se je oglasilo v zboru zadaj so dvigali vojscaki kopja in mece s sekirami so mahali nad glavami
da v tabor udarimo a nase glave bodo cele morana bo sedela in od dalec gledala zmago
vsi so siroko odprli oci s hrepenecimi usti so strmeli v svaruna vsa gneca se je se bolj stisnila in poslusala
bratje svetovita zahvalite podaril je moji sivi glavi ukano
vesel krik je sinil skozi mnozice
hitro slecite vse bizantinske vojscake nadenite sebi sleme in prnje scite obesite na roke pa naprej nad tabor
vsi so ostrmeli nihce si ni upal izpregovoriti v tako nerodni opravi svarun je blazen usmili se ga svetovit
nihce se ni ganil z mesta ali svarun zapove odlocno se enkrat slemena na glavo oblecite oklepe
vsi borci so se razprsili in planili nad mrtva trupla bizantincev snemali so jim sleme odpenjali oklepe in odpasovali lepe okovane jermene
iztok je poiskal hilbudija lezal je vznak na travi v roki je drzal iztokovo strelico ki si jo je bil potegnil iz senc in umrl vrl junak je bil in iztoku se je porodila iskrena zelja da bi tudi on in njegovi tovarisi jezdili tako oborozeni da bi ne bilo treba cakati v zasedi sovraznika marvec bi ga zgrabili na siroki poljani o drugacno bi bilo iztokovo veselje ko bi se sam oborozen takisto sesel s hilbudijem na zelenem travniku pa bi se zaletela konja drug v drugega dvoje kopij bi zapokalo in se polomilo potem bi potegnila mece pa udarec na udarec da bi se iskre kresale obema bi curljal pot po celu oba bi krvavela a nazadnje bi mu iztok preklal slem in hilbudij bi se zvrnil na zemljo da to bi bila zmaga
skoraj zalosten mu je snel oklep in si ga nadel krog prsi kaka moc v hilbudiju silnejse prsi od iztokovih in ko je odpel oklep je pogledal hilbudiju pod prteno srajco kake brazgotine vse krizem razsekana koza bil je velik junak
iztok si je nadel opravo z globokim spostovanjem do ubitega sovraznika truplo je zavlekel potem v grmovje in ga pokril cez in cez takega junaka ne smejo trgati zveri in ujede
ko se je vojska slovenov prelevila so opremili tudi prav toliko konj z bizantinskimi sedli in brzdami iztok je zasedel konja vojska pa ga je veselo pozdravljala in se norcevala iz hilbudija
ker je bilo za vse bojne oprave premalo se je vzporedila ceta v sredo tako se je glasilo povelje
svarun je ukazal naj takoj odrinejo ali kreniti morajo na desno da jih zakrije hribec pred donavo tam se odpocijejo in v mraku se napotijo cez most nad tabor
v gradisce je poslal hitre sle naj prizeno za njimi ovnov in govedi ter prineso mehove medu in psenice da bi se dostojno gostili po zmagi
vojska je krenila po soteski smeh krohot in divje sale so jo spremljale nerodno so se gibali sloveni v tezki bojni opravi slemi so jim viseli po strani niti eden ni bil gladek vsi so imeli vdrtine razklane spone potrgane jermene oklepi so kazli udarce od kopij prevrtane luknje vsi umazani od krvi in prsti neokretno so se gugali sloveni po ravnini ko bi jih bil tedaj zalotil padli hilbudij le z enim samim maniplom bi bil pozel neokretno vojsko do zadnjega moza
iztoku se je zdelo da je vklenjen bil je izvrsten jezdec toda tezki scit mu je prizadeval toliko neugodnosti da bi ga bil pri prvem navalu vrgel na tla sam pa telebnil iz sedla katerega ni bil vajen
preden je vojska pregazila ravnino se je mnogih polotila nejevolja snemali so sleme nekateri so jih skrivaj metali v jarke drugi so odpenjali oklepe ki so jih do krvi zulili na golih telesih samo da bi si bil drznil ugleden staresina zakricati bi bil vzbuknil upor ustavili bi se bili se uprli svarunovemu povelju in pometali vso opravo v jarke in kaluze mnogi so se ozirali in zavidali lagodno hojo svobodnih vojakov ki so se neprestano smejali omahujocim slemom in godrnjajocim vojakom v oklepih
toda vselej so se ustrasili bliskovitega pogleda svarunovega ponosno je jezdil v opravi konjika poleg njega je nosil vojak hilbudijev prapor divjega merjasca na pozlacenem drogu ukrotili so divjo strast po svobodnih kretnjah umolknili in teptali visoko travo da bi cimprej dospeli do cilja in se osvobodili bremena zakaj vsi so bili prepricani da je svarun zaradi zmage od veselja ponorel ker jih je tako obremenil dolga senca je lezala od grica po ravnini ko je vojska dospela v podnozje brez reda v divjih skokih so se bojevniki zagnali v grmovje in polegli v rumeno listje in suho travo sleme so metali z glav oklepe so s truscem butali ob tla smeh in krik se je razlegal pod gricem po vsej gosci bila je neurejena in nebrzdana ceta svobodnih ljudi pijanih od zmage
tedaj pridrvi na konju med starce svarun namrgodeno celo kakor jeznega peruna oci vse v ognju na noge oblecite oklepe sleme na glavo ali ste vojaki tolpa zdivjana posluh svarunu starosti sicer me vrzite s konja in prebodite me in srce mi izpulite pa ga obesite na vejo za vabo volku in lisici bolje bo ocetnemu srcu v crevesu zveri ko v prsih ki naj vodijo vojske s takimi ljudmi na bese sramota nad vas
iztok je planil med mladce in govoril svarunovo povelje z dvignjeno roko je veleval njegove besede so padale med slovene kakor kladivo pod katerim vse klone
vrvez je potihnil trume so se dvigale zdelo se jim je da jih davi sama morana za glasne goltance svarun je bil kakor grozec bog ki utegne tresciti z ognjem mednje in iztok se jim je zdel za cevelj visji in njegova pleca so bila kakor hrib
ko ugasne sonce poglejte sence so ze podaljsane tedaj se dvignemo in pojdemo do mosta pa cez in nad tabor preden bo polnoc boste zahvalili svetovita ki mi je vdahnil ukano
vojscaki se zdaj niso razumeli kaj misli mnogo upornih misli se je dvigalo ko so povzovali sleme na glave in pripenjali oklepe z vprasujocimi ocmi so buljili v starosto ki jih je uvrscal v red prave bizantinske vojske
sence so se iztegnile zatrepetale in izginile sonce je utonilo
naprej
iztok je jezdil prvi
molce je korakala ceta za ceto spredaj tezko oborozeni v sredini svobodni sloveni zadaj lokostrelci in pracarji bil je molk pod nogmi je hrumela stepa v sivem mraku so zagledali donavo sirok globok pas preko ravnine na pasu crna proga proti njej je obrnil iztok konja
pripravite kopja sekire in mece
iztok se je okrenil in sporocil povelje slo je sepetaje od ust do ust jermeni so izpustili sekire rocaji mecev so ticali v krcevito stisnjenih rokah kopja so se povesila v vojscakih se je zbudila strast ukresal se je ogenj in zelja po boju
za crno progo se je dvigal cetverokot iz katerega je puhtel dim iztok je zamahnil z mecem proti dimu vse oci so obvisele na taboru
zmracilo se je popolnoma siva megla kot tancica je priplula navzdol po donavi sto korakov so bili se od mosta dve temni senci sta se premikali pred njim straza pomisli iztok sklone se na levo sklone na desno in sepetaje naroca hitreje je nato stopil konj vojscaki so pritiskali za njim
dojezdil je tik pred most meseca se ni bilo straza se je dostojno umaknila na desno in levo in pozdravila hilbudija ali ze sta pocila dva oklepa mogocni sulici zagnani z vso silo sta predrli cuvajema prsi zgrudila sta se in kriknila toda krik je zaglusil hrup na mostu grmeli so plohi pod nogami vojske ki je hitela cez reko
tedaj se veselo oglasijo trombe z okopov v taboru se dvignejo plamenice vrata se na stezaj odpro
takrat je v trenutku razumela vsa vojska slovenov svarunovo ukano bizantinci so mislili da se vraca zmagoviti hilbudij z ujetniki
sloveni so se zagnali divje na most zakricali in zatulili da je zajecalo ozracje in udarili z groznim navalom na tabor
iztok je bil ze med vrati straza je ostrmela vrgla je plamenice ob tla najhrabrejsi sloveni so se zapodili skozi dveri udarile so sekire pokali oklepi tolkli in klali meci nastala je grozna zmesnjava sklavenoj sklavenoj je bucalo po taboru
na sredi pretorija pred hilbudijevim sotorom je bila bliskoma zbrana ceta v taboru se je pojavil hilbudijev duh hipoma so se dvignili meci telesa so zakrili sciti in nastala je nepredirna stena ob katero je butalo valovje slovenov svarun se je zmotil ker je mislil da bodo bizantinci neoborozeni kadar koli je hilbudij odjezdil na pohode je morala biti posadka noc in dan pripravljena da bi mu priskocila na pomoc ce bi bila sila in zato se je razvnel tako grozen boj kakor ga se ni dozivel nihce izmed vseh vojscakov
ko so sloveni zunaj tabora zaslisali krik in stok in lomljenje oscepov so se zagnali na okope lezli drug na drugega in se pehali preko lesenega zidu od vseh strani so se drevili v tabor in se valili na sredo v strasno zivo kopo ki je strlela od sulic se svetila od mecev kri je brizgala trupla so se grmadila na tleh spotikali so se in padali borci drug cez drugega v gorko mlako krvi mogocna stena bizantinskih vojakov je pokala se preklala se zopet strnila in grozno sekala z meci krog in krog vedno vecji hudournik je treskal vanjo stena se je zacela umikati nenadoma se nagne sloveni pritisnejo stena pade toda v istem hipu se odpro vrata na zapadni strani tabora skoznje vdre bizantinska konjica ki jo je scitila doslej ziva stena zarezala se je v tolpo nagih slovenov meci so se pogrezali v zivote na levo in desno so padala trupla konjica si je presekala pot in odvihrala proti jugu v nocno temino
stokanje vzdihi hropenje in grgranje se je razlegalo po taboru sloveni so drli cez okope in v divji gonji pehali drug drugega v jarke kdor se ni zasegel boja je hrepenel po krvi bil po mrtvih truplih in divjal v besni omotici
trobili so rogovi staresine so klicali gnali ljudi in jih tolkli vse je pobesnelo vse zdivjalo in bati se je bilo da se med seboj pokoljejo
svarun je velel zazgati plamenice tudi mesec se je pocasi splazil na nebo na okopih je mrgolelo golih ljudi z dvignjenimi sulicami z meci nad glavo s kiji in sekirami v rokah sredi tabora pa je lezala strasna zrtev morane vzdihujoca in hropeca polita s krvjo in posuta z zlomljenimi kopji in s skrhanimi meci a na dnu zrtev je lezal junak nada slovenske vojske pokrit s trupli iztok
sedmo poglavje
minila je polnoc okoli hilbudijevega tabora pa je rohnel vik in krik krog in krog so goreli ognji ob njih je bucala vojska kakor na pol blazna tabor je bil cisto oropan s sotorov so potrgali volovske koze in ponjave ter jih razvlekli po rvni razgrinjali so jih po tleh in se valjali po njih se pretepali zanje jih vlacili drug drugemu izpod telesa in jih trgali na kosce oplenili so zitnico in zalogo suhega mesa pulili so se za gnjati raztresali zito se preganjali od ognja do ognja in razgrajali vsi omoteni od slavne zmage
le modri staresine in stari vojscaki so sedeli resno ob svarunovem ognju videli so kaj pocenjajo mladci kako razgrajajo pastirji in ljudje divji kakor volkovi zavistni in nevoscljivi in pripravljeni na vecno zabavljanje in pretep nihce se ni dvignil da bi jih krotil in miril
poznali so dobro svoj zarod kakor mladi turi so rasli v gozdu pod svobodnim soncem komaj so se skolebali iz narocja materam ze so gonili jagnjeta v gosco in na pasnike ter nocevali pri njih in se bali samo tezke roke staresine katerega so spostovali njihovi ocetje ker so ga sami izvolili in se prostovoljno podali njegovi oblasti
staresine niso pogresali nobenega tovarisa mladina je naskocila prva pustili so ji krvavo delo in ostali izvecine zunaj tabora toda na njih licih je bilo vendar veliko in ponosno veselje nad zmago
samo svarun je bil zalosten tako zalosten da se je skljucil v dve gub ponosni starosta zmagalec tako drzovitega hilbudija edina opora njegova iztok ki je dokazal v tej vojski da bo vreden sin slavnega rodu svarunov ta sin je lezal kakor mrtev blizu ognja pod platnenim sotorom
ko je ponehal boj oce ni miroval dokler niso izvlekli izpod grmade mrlicev sinovega trupla udrle so se mu solz ko so dvignili iztoka vsega v krvi svarun se je zgrudil nanj in se razjokal
nenadoma se je dvignil
ni se mrtev srce je vztrepetalo
v oceh mu je zazarelo upanje
ponesli so mladca iz tabora razpeli sotor in ga polozili vanj svarun je poklical vraca ki je bil mogocen v rodu slovenov in cascen pa spostovan kot velik prerok ki mu bogovi razodevajo skrivnosti
vrac je slekel iztoku oklep odpel slem in skrbno umival okrvavljeno telo ter iskal rane pritiskal je uho na srce in zadovoljno kimal
zivi svarun tvoj iztok zivi
rane pa ni mogel zaslediti udarjen omamljen je mrmral vrac
hilbudijev slem ki ga je imel iztok je bil presekan in zmlincen
omamljen je na glavo je udarjen s silno mocjo iztok se zbudi upaj oce in obljubi darov bogovom
svarun je sklenil zrtvovati najlepsega junca ce se sin prebudi in ozdravi
vrac je velel ocetu naj gre iz sotora in ga pusti samega pri iztoku
svarun je spostljivo poslusal in se vrnil k staresinam ter cepel v mogocni bolesti nemo med mozmi
trenutki so se mu vlekli in plazili brezkoncno oziral se je na zvezde gledal po mesecu pa vse se mu je zdelo prikovano na nebo nic se ni ganilo v strasnem dvomu in cakanju je mislil starec da premine preden sine jutro kadar se je kdo priblizal ognju ce je zadonel vesel vzklik se je stresel privzdignil glavo in se ozrl upal je da prihaja vrac z veselim sporocilom a ni ga bilo
staresine so polegli in pozaspali takisto se je raztegnilo na travo pol vojske ognji so pogasali le bucanje mladine divje pesmi prepir in prerivanje se ni poleglo
svarun si je tiscal usesa in trpel v usodnem cakanju lezel je cedalje bolj v dve gube kakor bi se pogrezal hrib in izginjal v tla
pobledele so zvezde ugasale in ginile na sivem nebu tedaj se dotakne svaruna rahla roka
starec je vztrepetal
vrac ga je klical na njegovem obrazu je bilo veliko veselje
svarun slavni starosta tvoj rod ne umre slava bogovom iztok pije vodo
starosta je planil pokonci in odhitel v sotor iztok ga je veselo pogledal krog ustnic mu je igral smeh oce je pokleknil k sinu in jecljal iztoce iztoce moj otrok
ko je priplulo sonce so tudi mladci obnemogli najhujsi razgrajaci so pocepali nikogar niso prebudili soncni zarki vsa ravn je bila pokrita s specimi telesi kakor z mrtveci edini svarun je hodil pred iztokovim sotorom iztegal rok in hvalil sonce ter sepetal molitve
proti poldnevu so se zacela dvigati telesa med vojscaki je zasumelo in trudne cete so zopet ozivele od severa pa se je premikala proti donavi dolga vrsta oblozenih konj crede ovac so meketale prihajali so iz gradisca z jedmi in pijaco
mnogo mladcev jim je slo cez most naproti kmalu so prignali konje in zivino v tabor z njimi je prislo mnogo deklet sredi je jezdil ovencanega konja radovan s plunko v rokah in bil nanjo novo zmagoslavno pesem da so strune jecale
raztovorili so zito in med pograbili ovne in jih zaceli klati vse lezisce se je izpremenilo v velikansko slavnost povsod vrisk in smeh petje in ples
radovan se je utaboril med dekleti katerim so se pridruzili mladi borci na starem parobku je sedel godel kar so dali prsti in strune in pripovedoval vesele dogodke s svojega potovanja mladina se mu je smejala da je zvenela dobrava od objestnega veselja
hej radovane zakaj si tical v gradiscu sel bi z nami pa bi bil godel ko smo kovali bizantince
krepak mladenic je podrazil godca
zahvali mater da se nisi rodil deset let prej zakaj za to celjustanje bi bil poveznil plunko mojo dragoceno plunko na tvojo crepinjo da bi ne ganil vec z jezikom tako pa si mlad in predrzen kakor zreb radovan ti odpusca
pa bi bil opasal mec skril plunko v hiso k dekletom in jo udaril z nami
nisem je udaril z vami to je res ali res je tudi da tako tuljenje kakor ga zazenete vi mladi volkovi za vselej oglusi moja usesa kdo bi mi potem ubiral strune morda ti ko je se srobotna trta prenezna za tvoje oslovske uhlje kdo bi redil radovana ce bi ne mogel s plunko po svetu ti kajne ko se kozjega mleka nimas da bi ga dal lacnemu psetu molci us
vsi krizem so se zasmejali in radovan je ponosno zaigral in zapel veselo pesem ali mladcem se je budila sl po radovanovi jezi
kaj si pa delal v gradiscu ko smo se mi bili za svobodo
dekleta je begal
deklice so se zveselile
oho oho radovan ali ti pokazemo
ce so vase ljube tako malo vredne da bi se obesale na moje stare kosti jih se ne maram ne
pa si zadnjic lagal da je sama carica rekla kako si zal
carica teodora je pa modra zenska tepci in pa tisto je bilo pred leti ko se nisem imel razoranega cela in gosjega perja v bradi
ej da bi bil hilbudij potrkal na gradisce ali bi bil tekel radovan v sumo kakor jazbec v jzbino skoda da je prej padel in ti ni napravil tega veselja
bezal kdaj sem bezal pa povejte deklici ali nisem sedl noc in dan na okopih in strazil gradisce kakor ris v bukovi kobalji
cepel si na okopih radovan pa si se tresel
seveda sem se tresel od pozelenja da bi svetu pokazal kak junak je godec radovan ce je sila
brenk brenk brenk
zapela je plunka deklice so si podale roke in vse se je zavrtelo okrog veselega godca
ko so se oddahnili je odbral radovan nekaj mladcev in odsel z njimi v tabor
dobimo gotovo dobimo poznam bizantince brez tiste bozanske pijace niso med nic ne recem tudi ol dobra pijaca ampak vino
radovan se je pozeljivo obliznil
na potovanjih krizem sveta je ze veckrat godel v taborih bizantincev vojaki tudi v taborih niso zatajili strasti s kakrsno so takrat vsi ljubili gledalisce in cirkus vsak potepuski skakac na pol prismojen pevec gobezdavi glumaci in razuzdane plesalke vse je bilo cislano in dobro placano to je radovan vedel zato se je kaj rad pridruzil pokrajinskemu taboru kjer se mu je vedno zelo dobro godilo zato je tudi vedel da ima vsak tabor klet za vino
radovan je iskal kleti sicer je bilo vse razvaljeno in razdejano le posamezni koli so strleli kvisku in vmes je lezala pomendrana psenica in jecmen
tukaj bo zitnica je bila tod vino ni dalec
zaceli so pridno iskati valili so hlode in vlacili proc mrtva trupla ki so lezala nepokopana
radovan je previdno trkal z nogo ob tla nenadoma je votlo zadonelo stoj mladec bedasti sem sem klet je tukaj moja peta je vec vredna ko vasi nosovi
odvalili so nekaj brun odpahnili prevrnjeno telgo na dveh kolesih posnazili prostor in pokazale so se desk majhnih vrat v tleh priklonili so se zgrabili s krepkimi rokami zapahi so pocili in pod njimi se je odprla jama v katero je drzala strma in ozka lestva
radovan je smuknil prvi v odprto klet veselo je zakrical in zavriskal prijel prvi lonceni vrc ter nagnil pa pil da je pijaca glasno klokotala ko je vrela po grlu zaloga je bila dokaj obilna visoki podolgovati vrci z mocnimi rockami zgani iz rjave gline so sloneli drug ob drugem pri steni od stropa je viselo na vrveh mnogo mehov napolnjenih z vinom
sloveni so dvignili vino iz kleti vsak je zgrabil vrc in ga odnesel radovan pa je cijazil velik meh ki ga je v kleti pregriznil da je poskusil kapljo in bila je izvrstna
ko so drugi zvedeli za klet in vino je vse drlo v tabor suvali so se v odprtino pili kar iz vrcev dvigali jih ven in nosili k ognjem kjer so se cvrli kostruni
zacelo se je pitje in pijancevanje rajanje in petje prepiri in pretepi dokler niso na noc omagali na pol trudni na pol vinjeni in pospali kakor brezdusni sam radovan je zadremal s plunko na kolenih se zagugal in se zleknil po tleh in si za zglavje del plunko ki je imela potrgane strune
ko je mlada vojska divjala in se pulila za vino je lezal iztok pred sotorom poleg njega je postavila ljubinica lepo rozenico najboljsega medu sama je sedla k njegovim nogam in mu zrla v lice
iztok sam perun te je otel morani najlepse jagnje sem mu zrtvovala ko si odsel perun je milostljiv
brat jo je hvalezno pogledal na licu se mu je zmracilo in posvetilo kakor vera in dvom dvignil se je in podprl ob komolec
nikar bratec morda je bolje ce lezis vrac je tako nasvtoval
ne boj se ljubinica bolecine so majhne
segel si je vrh glave
iztok pripoveduj kako si se bojeval izpod mrlicev so te potegnili in ti zivis perun je velik
mracno je v mojem spominu vem dobro da sem prvi vdrl skozi vrata v tabor za menoj kakor ovni mladci iz nasega gradisca
in vsi so padli
vsi so padli oj morana
tebi je prizanesla zahvalimo jo
ljubinica ne ves kako se bor bizantinci steno so naredili pred menoj iz scitov in izza njih so svigali meci kakor strele udarjal sem ali slemi so bili kakor naklo mec se mi je krhal in prelomil in tedaj me je zadelo orozje na glavo zavrtelo se mi je omahnil sem in zagrnil me je plaz tovarisev
glej no na glavo in se rane nimas o velik je perun
dusica da nisem imel slema bi me ne bili oteli bogovi
slema
hilbudijev slem ki je v sotoru prinesi mi ga
iztok je vzel razklani slem v narocje in ga dolgo ogledoval
kako lep je z zlahtnim kmenjem posut
smrti me je otel ljubinica
izluscil je z nozicem bisere iz kriza
pol tvojih pol mojih sestra na zlate obrocke jih naberi in nosi v kodrih okrog senc
za spomin na brata
jaz pa za spomin na vojsko
vsul je kamencke v majhen s srebrom okovan rozicek ki ga je nosil na pasu talisman slavne vrazarice
vecer se je plazil na zemljo iz zemlje so kipele megle vsa vojska je ze molcala
le iztok je se bedel v sotoru si podpiral razbolelo glavo in premisljal
sloveni smo zmagali res a pravzaprav je zmagala ocetova modrost ukana je zmagala ne mi in vendar treh bi se lotil takole na pasi treh in stirih bizantincev vsak sloven ali ant ali to orozje in to bojevanje cemu nam divja moc
spomnil se je povesti da je nekoc majhen rod slovenov prodal bizantincem gradisce mnogo hcer v suznost govedi in ovac da so odkupili sebe in ko so prisli bizantinski vojaki po izgovorjeno odkupnino so zen pljuvale svojim mozem v obraz in kricale takihle poniglavcev ste se zbali sramota ali ste vojscaki
iztok je premisljal kaksna ceta bi bili zdruzeni sloveni ce bi se znali vojskovati potrkali bi samemu bizancu na vrata koliko manj je bilo hilbudijeve vojske in napadli so jo iz zasede ukanili tabor pa je vec slovenov med mrlici kakor sovraznikov in nocoj naj pride sto konjikov s hilbudijem na celu pa pozanjejo in razpode veliko vojsko slovenov na vse vetrove tolpa bi zatulila vsako povelje bi bilo zaman pescica bi zmogla tisoce
iztoku se je uzalilo prvikrat se je pomeril v boju pa se izsolal da divja krepka sila se ni vse zavedel se je da bo moral v kratkem zagospodariti namesto svaruna da ucaka cez leta morda cast staroste da bo vodil vojske
tezka glava mu je zdrknila z roke na lezisce temne misli so hrepenele in blodile po prihodnosti
osmo poglavje
drugega jutra je sklical svarun vse staresine veljake in stare izkusene bojevnike v bojni posvet zaukazal je red in mir v vojski sesli so se sivoglavi mozje in svarun je spregovoril
mozje staresine slavni bojevniki koncana je vojska in ni koncana perun je velik zagrmel je ko smo mu zrtvovali pod lipo pa se je drzal svoje gromke besede sovrag je poteptan sije nam svobodno sonce proste so nase crede sloven je to kar je bil nekdaj in kar mora biti na veke hvala perunu pod lipo mu zakoljemo zahvalnih obetov
a pravim vam vojska ni koncana kdo bi puscal sredi njive plug in hodil ob lepem vremenu domov zastavili smo plug brazda je siroko zazevala torej bratje naprej pojdimo samo po drobtinico tistega hleba ki nam ga je tri leta jemal hilbudij mrazovi so letos se dalec udarimo v dzel sovragov povrnimo si kar nam je ugrabljenega drobnico za drobnico goved za goved pa krscenikov in krscenic nazenimo domov da bodo pasli sejali in zeli namesto nasih ubitih sinov to je misel vasega staroste ki ste ga sami izvolili da hodi v sivih letih pred vami in se vojskuje z vami
staresine veljaki govorite modre besede
vstal je staresina velegost zelo bogat in ugleden sloven
pol hlapcev mi je padlo v sedanjem boju dva sinova lezita na polju pa pravim sebe se imam in se dva sina in vsi naj pademo ce treba samo da se mascujemo in izterjamo dolg svarun je moder njegov nasvt je misel bogov
izterjajmo dolg so ponavljali sloveni
staresine rodu antov so molcali pomenljivo jih je gledal svarun skrb in strah sta se mu plazila po obrazu
bratje nasi antje vise od nas stanujete pa res niste toliko trpeli pred bizantinci kakor mi ali ce hocete biti varni zidajte zid pred seboj zid smo mi vasi bratje primaknite svoje kamne trde kamne kakor ste se izkazali v tem boju k skupnemu zidu da boste mirno spali s svojimi druzinami in varno pasli crede
dvignil se je antski staresina volk
bratje sloveni zima lezi pred durmi in trka tam v gorah nas zasaci pa nas uj kakor zver ne izkusajmo bogov dovolj so nam dali to pot vrnimo se mirno domov do pomladi potlej se zberimo in udarimo cez donavo
antje so staresini glasno pritrjevali sloveni so gubancili cela in mrmrali
vstal je svarun in skusal z rahlo besedo pomiriti razdor
staresina volk tvoja misel je modra ali pravim da ni moder kdor si zakolje jagnje in ga spece potem pa ga pusti in odide z lacnim zelodcem
mi ne gremo hocemo se do sita najesti rohn sloveni
ne samo vi starosta mora biti pravicen antje so bili verni tovarisi in so prisli od dalec nam na pomoc ali naj zastonj lomijo kopja zastonj krhajo mece zastonj izgubljajo glave ne placilo se jim spodobi po delu mi ga ne moremo dati toda zanje gremo ponj tja kjer ga je obilo
pa se je oglasil ant viljenec bogat in bahaski staresina
volk je govoril pravdo mi ne prosimo placila ce bi ga pa iskali je povedal volk da lahko dobimo bridko placilo v zobeh zime zato se mi vrnemo dalec je nas dom bodimo modri in nikar pozresni kakor tisti ki je ze sit se jedel in poginil
antje so zahrumeli in v en glas zahtevali da se vojska vrni
svarunu je bilo bridko pekla ga je ta nesloga nobene posadke ni vec ob meji svobodno bi sli v dzel in naplenili bogatih plenov pa antje nocejo poskusil je se enkrat
lepo je da zelite domov z velikim veseljem vas pospremimo ali ko bi vprasali svojo vojsko bi morda mnogi zeleli da igraje pridob vec v mesecu kakor jim postori drobnica in goved leto in dan povprasajmo jih
za besedo poprime volk
tisto naj velja ce bo kaj izdalo zato se skleni posvt do jutri
staresine so se razsli dve veliki gruci na levo in desno
svarun meni da bi le sloveni gospodarili so godrnjali antje
nalasc ne
kako veleva svobodnim mozem
kakor hlapcem
ljudem povemo
nihce ne pojde z njim tudi ne sme
sloveni so zabavljali na ante
uporniki
samo da je vojska razdvojena
mar naj gredo v bizanc gonit cesarjeve mline
k zenskam naj gredo da jim pogrejejo kozuhov na hrbte ker se tako boj zime
mar jim je zime volk je volk
svarun je ostal sam in bil bridko zalosten iztok se mu je priblizal
oce tvoje lice je tozno kak posvt da si povesil glavo
iztok sin moj pomni da sloven ne bo srecen ker ni slozen oblaki se potegnejo cez njegovo svobodno sonce oblaki tako gosti da jih morda ne predre vec vesela luc
oce sloveni se moramo spreobrniti oce jaz jih poboljsam ko bom staresina in vojskovanja se moramo nauciti vojskovanja od sovraznikov ce ne bomo tepeni
iztok jaz lezem v kratkem dih morane ni dalec lezem ali brez upanja samo da lezem k ocetom svoboden
starec je sklonil glavo in umolknil iztok ga ni ogovarjal v resni zalosti
tisti dan je bilo med vojsko mnogo prerekanja in modrovanja pretresali so se pogovori staresin tu so se hvalili drugod grajali antje so silili na povrat sloveni so tiscali za pohod proti jugu
nenadoma je prerekanje utihnilo na vzhodu ob donavi se pojavili konjiki vojska slovenov je pograbila orozje deklice in ranjenci so morali hitro cez most da se ognejo boju iztok se ni zmenil za bolecine v glavi zbral je najboljse strelce in jih postavil da pospo konjico s strelicami v bok
ali bolj ko so se blizali jezdeci bolj so sloveni dvomili da bi bila to sovrazna ceta noben oklep se ni zablescal jahali so raztreseno in brez reda
huni huni
kakor en glas se je razleglo ko so jih spoznali orozje je omahnilo in radovedno so cakali prihoda
prvi je jezdil tunjus glavar konj mrsav in slok same nog toda vztrajnih in trdnih misic kakor bivolova zilavka hun je mislil da prijezdi do tabora bizantincev zato se je strm zacudil ko je ugledal vojsko slovenov
v trenutku je izprevidel kaj se je zgodilo naglo se je potuhnil in prijazno vprasal po staresini svarunu prijezdil je pred sotor in pozdravil starosto s konja
tunjus je bil cokat moz oglatega telesa debela glava mu je ticala globoko med rameni vrat kakor starega junca nos potlacen po bradi redke kocine oci majhne in zive ki niso bile nikoli mirne kakor dve crni iskri so svigale izpod cela na glavi je nosil cepko preko prsi tanek oklep iz roga cezenj vihrajoc skrlatast plasc suha bedra so pokrivale kocinaste kozlovske hlace
svarun najvecji junak si ker si zmagal hilbudija najvecji na svetu tako ti pravi tunjus potomec ernaka sina atile
kam pot razjahaj sedi k nam in jej
tunjus je zlezel s konja
v bizanc da nalazemo carja in dobimo denarja
tunjus se je zakrohotal
upravda je mogocen ali se ga ne bojis
mogocen ti si mogocen in jaz sem mogocen ki poznava mec in kij on pa sedi na zlatem stolu svaljk med prsti popisane oslovske koze in pstuje svojo lepo babo ki je vlacuga da je tunjus se svojemu konju ne priveze za rep njemu se samo rece cesar barbari se dvigajo in takoj odpre skrinje in nasp zlat ter molduje tunjus pomiri placaj n zlata in srebra
ne verjamem upravda ima hilbudije to so besi kdor ima taksne vojake lahko sedi na zlatem stolu
hilbudij je bil samo eden sedaj je zemlja prosta pred bizanc gres lahko ce utegnes in se ti ljubi
ej sel bi pa antje antje
tunjusu so zazarele oci
saj dovolis da prenocijo moji v taboru jutri krenemo dalje
nasi gostje ste kar imamo mi tega ne pogresajte vi
huni so se pridruzili slovenom tunjus jih je pozdravljal in pocasi prisel do antov kjer je legel med staresine
v iztoku je medtem dozorel drzen sklep
pocakal je radovana
sedl je proc od vojske za samotnim grmom in vezal potrgane strune na plunki obraz mu je bil cemeren zavit v jezne oblake ko se mu je priblizal iztok se je ozrl nanj izpod cela in se ukvarjal dalje z delom
radovane tako sam godec pa za grmom cepis
ni mu odgovoril besedice osinil ga je z ostrim pogledom izpod trsastih obrvi
drenove volje radovan zivinski si se napil bizantinske pijace
godec ga je pogledal srsenasto razkacen
iztok je sdel kljub temu mirno poleg njega in dolgo molcal
stricek ne bodi hud vprasal bi te vaznih reci
vprasaj
ti gres v bizanc
v bizanc pri teh divjakih mi ni biti raztrgali so mi strune volkodlak jih srecaj
ali me vzames s seboj
sin svarunov bodi moder in ne nori zate je dom za sina staroste zame godca potepanje krizem sveta
in vendar pojdem ker hocem ker moram
bizantinec ti je z udarcem skalil mozgane ne govori neumnosti ostani doma in ne ubijaj svojega oceta pomisli da si sedaj edini sin
prav zato hocem v bizanc
setek te je otvezel na vrv in ti zadavil pamet zatozim te ocetu da si nareze sib in te spokori
stricek bodi usmiljen vzemi me s seboj znam peti lepo peti
norec je kakor voda samo naprej nikoli nazaj razodeni kaka sla te vlece na pot
naucil bi se rad po bizantinsko vojevati
radovan je na siroko razklescil usta buljil je dolgo vanj oci drzec v vsaki roki konec utrgane strune
po bizantinsko vojevati saj se znas po slovensko dokazal si prav te dni kakor pravijo mladci ki so bili s teboj
ali bizantinci znajo bolje tudi jaz hocem takisto
radovan je tehtno pomislil ko je vezal utrgano struno
ne recem lepa je tvoja misel sam cesar bi bil vesel takega vojaka ali vedi da posiljajo barbare prve v boj in da se tezko se kdaj vrnes ziv
perun me bo varoval
dobro moski decko si morda te isce sreca vzamem te s seboj in ko prvikrat ganes za mano z nogo tedaj si moj sin razumel
tvoj sin ocka dragi
ali te je videl tunjus
ni me
ne sme te tunjus je zvitorepnik v bizanc gre tam naju prod upravdi za stare konjske brzde zato sem se mu skril tudi jaz o tej vojski ne smes vedeti besedice
ne besedice ocka
ne kazi se hunom ponoci izgineva toda premisli dobro da tvoj oce umre od zalosti
ne umre deset sinov je padlo pa ni umrl
dobro pripravi se obleci prteno haljo in vzemi kozuscek s seboj v hemskih gorh naju bo zeblo orozja ne jemlji samo noz skrij za pas vcasih se potrebuje
tudi dva konja vzamem
ne smes pevci in godci hodijo pes tudi ne mudi se nama nikamor
toda molci ocka
molci ti ter se prikrij tunjusu zvecer ko vojska poleze pri tem grmu
iztok se je veselo poslovil po njem je vrelo bujne slike so mu plesale pred duso sanjal je o vojevanju sanjal o lepem bizancu sanjal kako se vrne nekoc domov ucen in spreten vojak doma ga izvolijo za starosto toda ce umre kdo ve kje ce ne uzre nikoli vec slovenov ne oceta ne sestre ljubinice srce se je vojskovalo in obotavljalo
radovan je vezal strune mislil in si izmislil
naj gre drzni mladec zivelo se bo prijetneje ce bova dva pogleda cirkus v bizancu pa se mu bo zazehalo po ovcah in na pomlad ga privedem nazaj v bizantinske vojake ga ne pustim ne nikoli ne do smrti bi me grizlo v srcu
ko je tunjus oblastno lezal med antskimi staresinami je iztegnil kmalu vohunske tipalke in pozvedel mnenje antov glede pohoda proti jugu dobro je vedel da so posadke ob cesti ki drzi preko hema v bizanc tako majhne da bi jih zdruzeni sloveni po hilbudijevem porazu igraje ugnali in si nabrali neizmernega plena
ali tunjus je skrbel zase
torej ne greste s svarunom na jug
ne so odgovorili staresine
pameten odgovor veste da je tunjus potomec atile vas zvesti prijatelj zaveznik vseh slovenov atilova kri bi se usmradila v mojih zilah ce bi vam ne govoril resnice povem vam da je do bizanca se deset poveljnikov s cetami ki so gorji od hilbudija ne nosite svojih teles volkovom za vecerjo vrnite se in veselite se zmage
cujte a svarun oholi starec tisci na jug
svarun je velik vojak tudi njegova volja je zelezo zato se ne prickajte v vojnem svetu mirno in tiho se vrnite svarun osamljen ne more na jug obrne se za vami
vsi staresine so hvalili veliko ljubezen tunjusevo se razsli med svojce in povedali kar so jim razodeli huni antje so se skrivoma pogovarjali in se ogibali slovenov do noci je bila vojska razdeljena na dva tabora
tunjus pa je vecerjal pri svarunu hvalil njegovo hrabrost in zabavljal na ante napil se je medu in vina drobne oci so mu tedaj obticale na ljubinici deklica se je stresla in stiskala na prsih obesek dar slavne vrazarice
prisla je temna oblacna noc tabor je zgodaj polegel
jutro se je pocasi in zaspano svitalo svarun je stal pred sotorom in razmisljal ali pregovori ante da udarijo proti jugu
tedaj pribezijo nenadoma od vseh strani staresine slovenov in zacudeni sporocajo
antje so izginili tabor je prazen tunjusa je vzela noc
svarun je pritisnil roke k prsim stisnil ustnice in se vrnil v sotor
sele proti poldnevu se je zopet prikazal na njegov obraz je leglo nekaj kamnitnega globoke brazde so bile se globlje in trde kakor razpoke v skali kjer jih izdolbe kaplja v stoletjih sklenil je da se napoti sam v dezelo bizantincev da prizene vsaj nekaj plena domov po tako srecni zmagi v gradisce je mislil poslati iztoka naj ga varuje in brani v sili
ukazal je naj ga poklicejo
vsepovsod se je razlegel klic iztok iztok krizema so tekali mladci in iskali v tabor so sli po okolici v grmovje na ravnino izginil je dan svarun je zaman cakal iztoka ni bilo od nikoder
starec je pozval veljake in jim naznanil da se je nehalo njegovo starostovanje
takoj je zasedel konja molcec in mracen pozval ljubinico in svojce ter odjezdil se tisto noc cez donavo doma se je zaprl v hiso in kakor ranjen lev prelezal dolge dneve in se daljse zimske noci na ovnovi kozi
deveto poglavje
barbari ki so prebivali krog bizanca po evropi in po aziji so na zimo radi zahajali v carsko mesto nekateri so vlacili dragoceno krzno s seboj da so ga prodajali drugi so hodili zamenjavat zlahtne kamne za tkanine in steklo orozje in konjsko opravo toda ljudi s takimi nameni ni bilo veliko poglavitne mnozice so sestavljali klatezi potepuhi ljudje brez doma in brez svojcev ki so ziveli od dne do dne katerim je bil gospod kdor jim je nasul vec jedi in natocil boljse pijace bili so hinavci zavratni morilci pretepaci in tatj godci in glumaci nekateri sicer ne razbojniki toda lenuhi ki so rajsi jedli podarjen kruh kakor da bi sami sejali in zeli
premnoge so mikali zanimivi dogodki in bizantinski cirkus to so bila nemirna bitja ki so nesrecna v redu in pokoju ki nimajo obstanka na svoji postelji in pri svoji mizi samo ven v svet brez smotra in namena
radovan in iztok sta se ponoci spustila na dobro cesto ki je drzala od donave proti bizancu hodila sta spesno da bi se cim dalje odtegnila taboru preden bi ju pogresili
proti jutru sta zaslisala konjski skokot
za nama gredo omeni iztok
sinko ne boj se kdo bi bil tako neumen in tako moder da bi mu kanila v pamet taka misel iztok na poti v bizanc
topot se je blizal radovan je trdil da se ni nicesar bati pa jo je vendar pobrisal v gosto grmovje ob cesti in potegnil iztoka za seboj
nista dolgo sedela v skrivaliscu ko se pridrevi konjica mimo
tunjus sikne radovan
tunjus ponovi iztok
huni se niso ozrli ne na levo ne na desno kakor privezani so sedeli na konjih nekateri so se naslanjali z glavami na konjske vratove in dremali dasiprav so jezdili silno hitro
radovan je dvignil pest ko je odvihral mimo rdeci plasc
sinko tunjus je smrdljivec boj se ga zivi ob zvijaci
pa je dober mojemu ocetu
tvoj oce je slep ce misli da mu je radovan ki poptuje od visle do bospora vse v se enkrat tunjus je smrdljivec malopridnez snetjavec
upravdi se laze slovene cisla
hahaha upravdi se laze in se ne laze njegov hlapec je med nami celjust in zabavlja cezenj v bizancu se plazi po vseh stirih z rilcem ob tleh kakor prasic in lize upravdi cevlje med slovene pa nosi razdor
razdor se zacudi iztok
ali ne ves da so antje nocoj izginili preko donave ne da bi cakali posveta danasnjega dne kdo jih je podpihnil tunjus snetjavec vse sem zvedel od antov
pekt se je zelo oddaljil zlezla sta izza grmovja ter potovala dalje
bilo je temno jutro pokrajina neobdelana in zapuscena tiho sta spela popotnika po cesti
iztok je povesal glavo megleno jutro smrtna tihota ponocni beg brez slovesa od oceta od ljubinice vse ga je prevzelo da se mu je uzalilo skoraj se je kesal ker je z begom prizadel ocetu bridkost kakrsne mu ni vseh devet njegovih bratov ki so padli pod mecem in se to grenko razocaranje da je tunjus hinavec ko bi bil imel lok in strelico in da je bil blizu tega huna brez pomisleka bi bil sprozil vleklo ga je s silo nazaj da bi sel v tabor in povedal ocetu o hunskem izdajstvu se nize je povesil glavo njegov korak je skoraj zaostajal za radovanom
ta ga je tiho opazoval nekatere krati ga je pogledal po strani in mu z veliko izkusenostjo bral z lica notranji boj
pa se vrni sinko
radovan se je nenadoma ustavil iztok se je prebudil kakor iz sanj
vrni se iztoce tozi se ti po domu ni kratkocasna takale samotna pot po kateri hodijo ubogi godci vrni se se je cas
ne ocka naprej naprej zamislil sem se kar si govoril o tunjusu zato je bilo zalostno moje srce
torej naprej pokonci glavo in pozabi na vecer bova gotovo ze v veseli druzbi
iztok je dvignil glavo pozabiti pa ni mogel iskreno je zelel in sveto prisegel na peruna da se mora se srecati s tunjusem
proti veceru sta zagledala pred seboj prijazno dolino preprezena je bila z obdelanim poljem na rebri je slonelo nekaj koc ob cesti je samotarila majhna trdnjava pred vasjo je gorel ogenj
vas vreza omeni radovan tisti ogenj netijo popotniki kakor midva druzbo sva nasla
radovan je krenil s ceste preko polja naravnost proti ognju
kakih dvajset oseb je cepelo in lezalo po tleh nekateri so bili divji cisto podobni hunom samo da so bili razoglavi in so imeli dolge lase spletene v kite bili so rodu varhunov sami so se radi nazivali za obre da so bolj sloveli in so se jih ljudje bali drugi pa so bili prebivalci izza crnega morj alanskega rodu
ko sta se priblizala ognju je radovan udaril na plunko in zapela sta z iztokom poskocno pesem
vse se je zganilo in se ozrlo od ognja druzba je planila pokonci in pricela poskakovati in kricati povabili so ju hitro k sebi odgrnili pepel in izvlekli iz zerjavice kose pecene kozlovine
iztok se je cudil radovanovi modrosti in pretkanosti
slovena hej od kod z vojske kjer so pocesali hilbudija
zakaj naju zalis prijatelj slovena sva prihajava dalec od visle in se ne meniva za vojsko kdaj je godec sukal mec kdaj je pevec tulil kakor volk
pij godec in ne jezi se a hilbudija so sloveni vendarle poklali kakor podgane pred vodo so bezali tod mimo njegovi konjeniki in trosili strah pred svarunom po dezeli
radovan je izpraznil rog z vinom natocili so se in dali iztoku
le pij sinko da poplaknes cestni prah in zapojes kakor slavec
zopet je zapela plunka divji glasovi so jo spremljali z besedami ki so bile znesene iz vseh rodov
ko so ljudje v naselbini culi petje in godbo so prisli radovedni k ognju
bezite je krical na pol nag varhun kosmat po prsih in bedrih
bezite sloveni gredo dva sta ze tukaj pohrustajo vas iz vasih crev nastavijo lisicam zanke
naselniki tracani so se previdno blizali in obstopili popotnike dolgo si niso upali vprasati kaj je s sloveni ko jim je radovan povedal da sta srecala onkraj donave slovensko vojsko ki se je vracala so se razveselili da so poskakovali se zadrevili v vas tolazit zenske in se kmalu z njimi vred vrnili privlekli so s seboj jedil sadja in pijace
zacelo se je veselje ki je plulo v divjih krikih pod pozno vecerno nebo
tko je bilo potovanje radovana in iztoka vcasih sta hodila sam vcasih se je valila z njima cela tolpa divjih bitij na pol oblecenih na pol nagih ogrnjenih s starimi vojaskimi plasci zasitih v kozje koze odetih v lisice in medvede ali pa v razdrapanih platnenih hlacah veckrat se je tolpa razprsila po okolici poplenila nekoliko ce ni dobila zlepa koder se jim je dobro godilo so ostali dalje in si nabrali brasna za pot
a po cesti so naleteli tudi na bogate trgovce ki so jezdili in imeli s seboj mnogo orozja in blaga nekateri celo tovorne vozove
stirinajst dni sta se klatila na potovanju usla sta zimi na balkanu prisla v veselo rodovitno dolino reke tonza ki se izliva v heber juzne sape so jima vele nasproti kakor dih pomladi
iztok se je cudil krasnim poljem ogledoval bogate domove in se veselil da je sel z doma radovan mu je potoma vse modro razlagal in govoril kakor bi bil doma na teh pokrajinah z bobnecimi besedami mu je opisoval bizanc in veselje v njem ter pravil da ga v osmih dneh gotovo zagledata
ko sta nekega vecera zopet brez druzbe hodila po samotni poti in zaman cakala da bi dospela do ljudi do his ali pa do ognjev kjer bi v veseli druzbi prenocila sta poiskala hribec z gostim drevjem da bi legla a od ondod zagleda iztok v dolini ogenj napotita se brezskrbno in veselo proti kuriscu
kakor po navadi je udaril radovan tudi sedaj na plunko ta je bila vedno najljubsa vruhinja in najboljse priporocilo da so ju z veseljem sprejeli
toda radovanu so v trenutku zastali prsti iztok ga je potegnil za haljo a samo za trenutek prsti so ubrali hitro druge strune in oglasila se je divja hunska pesem
spoznala sta pri svitu ognja lice tunjusevo leno se je obrnil glavar in pogledal radovana
pes kaj lajas in motis sina atilovega ko dremlje
iztoku so se zasvetile oci roka je tipala po nozu ki je tical skrit za pasom radovan se ni dal zmotiti
kadar je dremal po dobri jedi vliki glavar vseh glavarjev slavni atila so mu godli godci tako govor povesti slavnih hunov zato naj tudi tunjus sin njegov pociva ob zvokih strune
tunjus se je na leziscu dvignil pa je omahnil radovan je spoznal da je pijan poleg njega je lezala prevrnjena lepa pisana steklena posoda samo velikasi so zmogli tedaj da so pili iz tako dragocenih kozarcev glavar je ukazal da se godca sprejmeta in dostojno pogostita rocno so jima postregli huni z vecerjo jedli so jedi kakrsnih iztok se nikdar ni okusil prinesli so jih s seboj iz bizanca zakaj tunjus se je ze vracal
pretkani hun se ni motil izprosil si je pot do samega cesarja justinijana ki je bil ves zbegan in obupan zaradi hilbudijevega poraza nikogar ni imel da bi mu poslej vroval mejo na severu vojsko je potreboval za italijo za afriko in zoper perze v veliki skrbi in zalosti je prebiral salomonove knjige v poznih noceh
tedaj pride hun tunjus
po kolenih se je pridrsal pred cesarja poljubil spostljivo njegovo nogo in govoril v veliki poniznosti
hlapec se je priril v prahu do tebe sonce nebesko da ti pove vazne novice
in tunjus je razlagal da je razmetal vse imetje da je sedaj berac samo zato da je razprl slovene in ante in otel drzavo na severu pred divjimi sloveni
sam bog te je prinesel je vzkliknil justinijan in v srcu obljubil zlato svetilko v cerkev sv sofije ukazal je dati hunu denarja da ga je divji tunjus komaj dvignil iskreno ga je prosil naj scuje slovene med seboj naj jih zaplete v boj da ne bodo utegnili preko mej izrocil mu je pergament s cesarskim pecatom ki ga je priporocal vsepovsod do koder je segala oblast upravde
lahko torej da se je vracal tunjus pijan od veselja in zadovoljstva ko sta se slovena okrepcala je tunjus ukazal naj radovan zagode in iztok zapoje huni so plesali bojne plese krog ognja se spakovali z divjimi obrazi metali kvisku krasne mece se opotekali in padali tunjus se je zviral po lepi preprogi se krohotal in pil
radovana so ze prsti boleli a hun je zelel in zahteval novih pesmi krical bi bil pa je samo se grcal ker se mu je debeli jezik od pijanosti valil po ustih in se zatikal radovan je strahoma godel in godel vse hunske pesmi kar jih je znal da mu je znoj mocil telo iztok je umolknil sedl je radovanu pri nogah in gledal zamisljeno v ogenj
poj sloven
tunjus je zatulil in z vso silo vrgel v iztoka dragocen kozarec da se je razbil
glavar se je zakrohotal huni z njim
iztok si je pohlevno otrebil koscke stekla s halje in si otrl kapljo krvi ki mu je prisolzela iz majhne rane na prsih
zaspanec macka krmezljava zakaj nisi pel pa pojdi lec vsi spat takoj eden h konjem drugi pogasite ogenj in lezite veste kaj nas caka jutri epafrodit pride konji morajo biti napaseni meci ostri trgovec ima tovor da se izplaca nekaj kratov posteno suniti mir mir spat
glavar se je zleknil na preprogo in zadnje besede ze bolj grgral kakor govoril
huni so naglo pogasili ogenj in se takisto vsi pijani zleknili po tleh le mlad hun se je oddaljil in sel na travnik kjer so se pasli konji za slovena se nihce vec ni zmenil
radovan in iztok sta tiho odsla od ognja poiskala pod grmom suhe trave in legla kmalu se je razlegalo hropenje in smrcanje specih hunov
ocka
iztok je sepetaje potegnil radovana za brado
kaj bi sinko
tunjusa zakoljem
norec molci ali bi rad tical na kolcu in se pekel na ognju kot kostrun
bezi naprej ocka jaz ti recem da ga zakoljem mene ne ujemo
hodi svojo pot sin ki ne poslusa oceta zasluzi kolec v trebuh
ne ne ocka tako pa ne jaz sem le mislil ce ti ne dovolis
molci in spi
iztok je molcal a zaspati ni mogel v njem je kipelo po mascevanju izprevidel je dobro da se tunjus vrne in slovene dodobra razdvoji koliko bratske krvi se bo prelilo morda pade tudi oce in sestro odvedejo antje da bo dekla pastirica in zena kakemu garjavemu kozarju v njegovi glavi so se dvigale grozne slike kri mu je plala da je tiscal levico na razburjeno srce desnica je krcevito stiskala noz se enkrat je poklical radovana
ocka naj ga bes je tunjus
sinko poslusaj naj bo
iztok je zadrhtel po vsem zivotu
ali si razumel kaj je govoril tunjus v pijanosti o trgovcu
hunski ne razumem vsega
radovan razume huni cakajo tu bogatega trgovca ki ga jutri vecer napadejo in oropajo domislil sem se ce bi ga midva resila
torej zakoljem tunjusa
ne ampak ukradi dva najboljsa konja zajahava in sporociva trgovcu kaj ga caka hvalezen nama bo v bizancu naju pogosti tunjus bo pa klel in se obrisal za drage tovore razumes sinko
vse ocka ali konje strazi hun
naj zaspi saj imas noz jaz te pocakam na koncu doline
slovena sta se razsla kakor bi izginili dve senci neslisno v gosco radovan se je previdno plazil navzdol po bregu vedno je postajal in prisluskoval vse tiho le hropenje se je slisalo od ognja pot ni bila prijetna in kadar ga je prijel trn za haljo se je vselej ujezil na iztoka
da vlacim tega kozla s seboj se ob glavo me spravi
a hitro se je pomiril in srce se mu je sladko zasmejalo ko je pomislil na tunjusevo jezo in na lepa darila katera jima nakloni epafrodit nekaj kratov je tudi pomislil kaj bo ce se pozneje sreca s tunjusem
ukanim ga
s to besedo si je zopet pregnal strah in hitel ob robu gozda proti odprti dolini
iztok ni mislil ne na glavarjevo jezo ne na trgovcevo placilo mislil je samo na mascevanje in hudo mu je bilo da ne sme tunjusu poriniti noza v srce toda ocka hoce tako moral se je premagati
podlasica ne more hoditi oprezneje kakor je hodil iztok ni se ganilo ni zasumelo v gozdu koder se je plazil v kratkem je ze zaslisal hrzanje konj nekateri so se se pasli drugi so ze polegli
kje je hun cuvaj
noc je bila dosti temna ugodna zanj in neugodna ker je bilo tezko zapaziti straznika priplazil se je toliko iz gozda da je dobro videl konjske sence crne lise ki so se po malem premikale po travniku zazelel je tedaj da bi ne bilo radovana splazil bi se do kurisca umoril prav tiho tunjusa se vrnil planil na konja in odvihral ali radovan je star ne more tako jezditi zato je moral izslediti cuvaja
dolgo je cepel v visoki travi upiral pogled na vse plati cuvaja ni zagledal
morda je zaspal brez hrupa bi odpeljal dva konja
ze je sklenil da se priplazi do zivali ko se nenadoma na nekem konju zgane dolga crna senca
oj volkodlak hun sedi na konju kako do njega
v trenutku je iztoku ugasnila vsa pamet in preprican je bil da ga ne doseze scipal se je v celo in vrtal kako bi zvabil huna s konja dolgo je premisljeval vsevprek nobene pametne misli ce bi posnel divjo macko ne bo ga blizu ce bi zatulil kot volk mord pride tezko konje bi segnal na kup in se koga poklical
kar se mu posveti zlezel je v grm in zajecal z milim glasom kot obupana deklica senca na konju se je zganila
iztok je zaihtel glasneje
senca je izginila s konja po travi so zasumeli koraki iztok je v temi ze razlocil obrise dolge suhe postave ki se je blizu grma ustavila prijel je za noz in se pripravil da bi planil
ker se senca ni ganila je vnovic zaihtel zasumel v travi in se popel na parobek sredi grma
hunova senca se je naglo zganila in sla hitrih korakov proti grmu iztok je ze razlocil da ima hun mec v rokah vroce mu je postalo po kozi je zacutil mravlje pripravil se je na skok
hun je stal ze tik pred grmom na pol glasno je vprasal kdo je iztok se ni oglasil cuvaj je nekoliko postal potem se sklonil in razpognil grm zagledal je iztokovo belo haljo iztok je se enkrat zajecal
hun je brezskrbno krivil in razpogibal veje ena se je ze dotaknila iztoka tedaj plane sloven kakor macka v huna ki sredi grma niti udariti ni mogel z mecem hun je kriknil pa je komaj pol krika prislo iz ust iztokova pest ga je davila noz je zaskrtnil in hun je telebil po dolgem v travo
iztok se je tresel v divji razburjenosti umaknil se je z ravni v hosto in prisluskal nic
skokoma je bil pri konjih obrzdal hitro dva brzde so bile privezane na vratu planil na enega in izginil po dolini
na koncu doline se je pomolila bela postava radovana iz gosce zajahal je kopita so zadonela po cesti ki drzi mimo odrina v bizanc
deseto poglavje
cemeren se je prebudil tunjus v jutro ko je sonce ze sijalo krog oci je imel zakrvavljene kolobarje tezko glavo je naslanjal ob komolce in nejevoljno cmakal z usahlimi usti njegov strezaj je prezal na trenutek ko se dvigne glavar iz spanja takoj mu je ponudil v lepi skodeli crnikaste juhe ki jo je znal okusno pripraviti iz grenkih korenin in pticjih jeter vselej mu je teknila kadar je popival prejsnji vecer tudi danes je segel po skodeli srknil dvakrat trikrat nato pa izlil vse na tla
vina
zatulil je in se zleknil nazaj na preprogo ter si mencal skelece oci strezaj je hitro natocil iz meha in stal kakor kip pred tunjusem dolgo se mu ni zljubilo seci po kozarcu
tedaj je nepoklican pokleknil predenj najstarejsi izmed hunov ki so hodili z njim
moj gospod sin atile najvisjega kralja tvoj hlapec te pozdravlja in
obrzdajte konje natovorite jih in odrinite z blagom na sever kjer se obraca reka tonsus na zapad pocakajte drugi takoj v zasedo nad epafrodita
kakor si velel gospod samo ene besede prosi tvoj hlapec
govori
zlo se je dogodilo ponoci konjski cuvaj lezi umorjen dva dobra konja sta ukradena
tunjuseve oci so zazarele v jezi in se izbuljile z zobmi je zaskripal in udaril pred seboj klececega hlapca da je zastokal
psi cemu ima gospodar pse kadar spi da ga cuvajo in vi me niste cuvali se psi niste gnile gobe mrhovina preslaba za postene orle daj mi korobac
tunjus je planil na noge pograbil korobac in zacel pretepati kogar je zasegel da je skelelo kakor ogenj umorjenega huna je velel mrtvega pretepsti ker je bil slab cuvar raztepenega trupla niso smeli zagrebsti da bi ga za kazen pozrli volcj in lisice
ko se je nadivjal in si ohladil jezo se je vrnil na svoje lezisce najstrejse je poklical predse
povejte kdo je odvedel konje kdo je umoril cuvarja
prijavil se je balambak
gospod ti sam dobro ves kdo je malopridnik ki se je dotaknil tvojih konj ali ker zahtevas govori tvoj ponizni sluga balambak je sel in izmeril stopinjo v blatu in izmeril stopinjo pri ognju in glej gospod bila je noga tistega slovena ki si ga snoci prijateljsko gostil
tistega slovena starca
mladca gospod
za njima balambak vzemi najboljsega konja in najboljsega tovarisa pa za njima do jutri zjutraj mi prineses njegovo glavo zgini jezdi kot vihar in ce oba konja pogineta vseeno glavo tega psa hocem
balambak je izbral tovarisa in konja vohali so po dolini za sledovi na cesti sta planila jezdeca v divji skokot samo hunski konji so mogli vzdrzati ta grozni pogon
tunjus je ponovil prejsnje povelje otovorjene konje je poslal naprej sam pa se je z oddelkom skril v zasedo
radovan in iztok sta do jutra jahala kar moci hitro pot je bila gladka nic klancev in ob desni je sumela reka tonsus konja sta bila sita in spocita iztok se je gibal na visokem hrbtu kakor bi sedl doma v gradiscu na mehki kozuhovini radovanu pa so tekle znojne kaplje z belih las se usipale cez celo in drsele po dolgi bradi ko je sonce vzhajalo je zacel zaostajati zakaj njegov konj ni kazal toliko veselja kakor tovarisev kopit ni dvigal tako visoko in koraki so mu bili krajsi glavo je le vcasih dvignil sicer pa jo dremotno povesal iztok je ocakoval radovana ga ogovarjal s prijaznimi besedami naj prime tesneje za povodce zakaj na oci je bil radovanov konj boljsi in mlajsi od iztokovega ali zival je dobro cutila da je ne vodi mocna roka da ji ne stiska bokov mlado krepko koleno
radovan si je otiral pot s cela in godrnjal nerazumljive besede njegove kosate obrvi so bile namrsene mrko je gledal med konjskimi uhlji v daljavo
ocka menjajva za konje
na tvojem mi seveda ne bo trpljenja o jaz bedak
jezno je sunil s komolcem ob plunko ki mu je silila s hrbta z desnico je potegnil konja da je visoko vzpel dolgi zilavi vrat in zacepetal
tako tako ocka
spustila sta se v hitrejsi dir jahala drug ob drugem in molcala iztok je bil vesel da je slo urno dalje
veckrat se je skrivaj ozrl po ravni cesti se li ne dviga kje siv oblacek prahu in kadar se je ozrl ga je vselej zaskrbelo ce so huni tatvino zapazili dosti zgodaj in jo udarili za njima sta izgubljena sam bi jim usel toda radovan ne vzdrzal bi
zato je veckrat skrivaj pognal radovanovega konja a tedaj je radovan vselej vztrepetal in z rokami zamahnil da se ni opotekel
s konja me spravis ubijes me oj takega sina
ne ocka toda naprej morava ce se huni dvignejo in za nama
radovana je obsel strah a izdal se ni stisnil je konja kar so dale trudne noge nategnil brzde in zopet je slo v zivahnem diru dalje pot pa se mu je v gostejsih curkih pocedil po celu
sonce se je blizalo poldnevu na levi in desni lepe doline so se priceli dvigati visji hribi ravn se je ozila po bregovih so se svetili sredi porumenelega listja beli domovi
pridrzala sta konja ki sta bila spenjena in trudna radovan se je ozrl na levo in na desno in po gricih
da ga se ni epafrodita v odrinu popiva grk pijanski radovan pa trpi zejo zanj naj ga tunjus cemu si me izpeljal iztok
ne huduj se ocka sam si svetoval
sam si svetoval aha kdaj je godec rekel primi za noz in suni kdaj o morana kako sem sam lepo mirno popotoval s teboj je trpljenje
radovan razjahajva ce hoces v senco lezeva da se odpocijes imam cutarico vina glej zate ga hranim hunov menda ne bo za nama
ne bo jih kaj ti ves jaz samo to vem da moram bezati ko me bol kosti kakor bi sedelo deset mor na meni tri noci zapored oj morana
korakoma sta lezla po prasni cesti konja sta se pripogibala in trgala uvelo travo kraj pota
daj mi cutaro
iztok je segel za prteno haljo in privlekel precejsnjo buco iz nedrij pomolil jo je radovanu
starec je nastavil in pil z veliko zejo
tedaj je iztok zagledal da se dviga dalec pred njima prah zacul je ropot koles
ocka poglej morda je trgovec
radovan je odstavil na pol izpraznjeno buco in zrl s siroko odprtimi ocmi ropot koles se je slisal razlocno na cesti v daljavi sta zagledala konje
pri svetovitu epafrodit kdo drug kakor on dobro je gonil in zgodaj je moral kreniti iz odrina zakaj pot se vlece hitro je nastavil zopet buco na ustnice zamizal in izpraznil do zadnje kaplje
sinko sedaj le urno epafrodit naj v koliko sem trpel
pognal je konja z mladeniskim ognjem prah ju je zavil in razdalja med njima in trgovcem je hitro ginila
pax eirene pax eirene
radovan je glasno krical in dvigal visoko nad glavo svojo plunko ko sta se priblizala vozu zakaj pred vozom je jahalo osem dobro oborozenih spremljevalcev ko so ti zapazili iztoka in radovana so spodbodli konje poprijeli in nagnili kopja ter obkrozili neznana potnika
pax eirene je ponavljal radovan in se jim priklanjal ko so konjiki spoznali da sta neoborozena so povesili kopja in z zanimanjem opazovali jezdeca toda iz svoje srede ju niso pustili zaobrnili so konje in jahali za njima proti vozu ki je zaostal
radovan si je brisal pot in neprenehoma ponavljal pax pax pax
ko se je na videz oddahnil in odhropel je povprasal v slabi latinscini pomesani z grskimi besedami ali se pelje trgovec epafrodit
spremljevalci so se zacudili in tesneje pritisnili s konji do iztoka in radovana
kaj zelis nasemu gospodu epafroditu
smrti ga otmem
oblastno je pogledal radovan na konjike ves strah mu je izginil pogum se je vrnil in z njim vsa modrost pretkanega godca
smrti ga otme so ponavljali kupcevi varuhi in se spogledali ter se vsi hkrati zasmejali
na krista katerega moli vas gospod vam recem da ste norci ce se smejete mojim besedam
suni s konja prismojenega barbara je zagodrnjal cokat jezdec in tiscal za radovanom
radovan ga je slisal in se jezen okrenil na konju
suni barbara suni ga le suni barbar pojde svojo pot vase glave pa lezejo v travo kakor posekane buce tako mi krista
radovan se je nerodno prekrizal preko prsi
ne govori dalje pojdita svojo pot in pustita gospoda ki pociva v vozu smrti ga otmo nasa kopja in meci
sla bi dalje ko bi imela pasje srce kakor je tvoje tako pa ne grem da resim epafrodita
kvadriga se je ustavila pred njimi lepa damascanska preproga obesena za senco cez voz se je zganila in izza nje so se posvetile sive oci grka epafrodita
epafrodit epafrodit je krical radovan
trgovec je namignil straznik se je sklonil s konja do preproge
kaj hoce ta barbar
pravi da te otme smrti gospod zdi se nam prismojen
grk je razgrnil preprogo in se pokazal na vozu gladko obrito lice je krasil nekoliko vzbocen silast nos v majhnih oceh mu je gorelo kakor skrite lucke ki prodirajo v prihodnost in racunajo modre racune
barbar naj stopi sem
radovanu so veleli razjahati stokajoc in polomljen je zlezel z visokega konja in si vedno otiral pot ter hodil globoko po sapo
povej hitro kaj zelis nam se mudi ce si lacen naj ti dado kruha ce si zejen lezi pa trebuh in pij poglej vode
epafrodit je z gosposko kretnjo pokazal na reko
ne beracim gospod godci nikoli ne beracijo ce ne dajo ljudje da zemlja in da nebo
epafrodit je spustil z eno roko preprogo konji so nategnili in kvadriga je zaskripala
stoj epafrodit ne hodi v smrt tunjus te caka v zasedi radovan je drzal za voz in krical ime hunskega poglavarja je vplivalo konji so obstali jezdeci so se priblizali slovenu
lazes barbar tunjus je bil pred dnevi v odrinu in je imel s seboj pismo s cesarskim pecatom
kriste tvoj bog naj te varuje slepote poglej ta konja cigava sta hunska tunjuseva moj sin ju je ukradel snoci sva pela in godla hunom pijan je bil tunjus kakor trot iztegnil je jezik imenoval tvoje castito ime in povedal da te nocoj oropa pa si se mi zasmilil in moj sin je tvegal glavo da je prisel do konj zate tvegal epafrodit ki te ne poznava a sedaj poglej mene skozi haljo tisci kri na stegnih ker sem se gnal na smrt da tebe resim gnal na tem kljusetu ki ima hrbtisce kakor gabrov hlod
epafrodit se je nagnil iz voza na licu se mu je brala vera ogledal je konja jezdeci so prikimavali zakaj vsi so videli hune v odrinu
takrat nenadoma vzklikne iztok ki ni razumel nic o pogovoru
huni huni
hunnoi hunnoi gre od ust do ust vsi se okrenejo proti njim sta drevila dva konjika v trenutku so bila vsa kopja naperjena vanju epafrodit je skocil iz voza in zasedel cilega arabca ki je bil privezan zadaj ob vozu
tudi radovan je hitro zlezel na konja in na mh pozabil vseh bolecin
samo dva ta gresta za nama dajte jih klice radovan
stojte veleva epafrodit
dobro so ze razlocili hunsko opravo tako blizu sta bila jezdeca tedaj sta se nenadoma ustavila spoznala sta epafroditov voz in med drugimi konji svoja ukradena na njih pa iztoka in radovana v belih haljah zakricala sta hunsko kletev na slovena zasukala konja in bliskoma odbezala nazaj
epafrodit ali se pravis da lazem
ne lazes nazaj tunjus je velik razbojnik
obrnili so tezki voz spremljevalci so morali ostati dalec zadaj da so strazili hrbet
kaj vama dam za placilo povprasa trgovec radovana
da te smeva spremljati v bizanc tja sva namenjena
dobro do bizanca z menoj potem k meni velike slavnosti bodo tesna bo za prenocisca zato bosta pri meni v gosth
radovan je pomeziknil iztoku ki ni vedel zakaj ali razumel je da sta dobro opravila
se nekaj gospod ko bi smel prisesti k vozniku truden sem
epafrodit mu je velel na voz
konji so udarili ob cesto kolesa so zaropotala voz je zagrnil oblak prahu
se isto noc se je vrnil balambak do tunjusa
glavo je zarezal poglavar
vzemi mojo slovena sta nas izdala epafrodit se je vrnil v bizanc
tunjus je zaskripal
kdo je razodel nakano tem psom naj takoj pogine
balambak tvoj hlapec ti pravi vino razodeva skrivnosti
naj pogine kakor sem rekel
balambak je sel in prerezal vse mehove da je vino izteklo
ko so se rdecila tla od zlahtnega vina ki je drlo iz mehov je tunjus prisegal na zlato krsto atile in na njegovo najlepso zeno kerko da mora v potokih teci kri slovenov
enajsto poglavje
ne prica zaman svetonij da je ze mogocni vojak in duhoviti samodrzec julij cezar sklenil premestiti prestol velikanske rimske drzave na vzhod ali bodala so prebodla njegovo srce zaspalo je hrepenenje po vzhodu umrlo ni kar je zamislil on kar je zakrivala toga skozi katero je brizgala kri pod nozi zarotnikov to je izvel konstantin proc je moral zelezni vladar proc od rima kjer je vsak kamen krical o svobodnih drzavljanih kjer se mu je rogalo stebrovje s kapitola in mu ocitalo tiranstvo na vzhod tam so doma kserksi gospodarji nad blagom in krvjo podloznikov brez meje in brez pravde
in dvignilo se je mesto v razkosnem sijaju naglo kakor v pravljici kakor fata morgana sredi pescenega morja prestol diadm in bager je zablescal na kraju kjer je bilo naravno srce treh celin dvignil se je bizanc novi rim ob sinji propontidi na sedmih holmcih kakor stari rim palace so se popele od morja po brezini vse mesto en sam velikanski amfiteater kakor zgodovina njegova sama igra in tragedija ozivele so vodne ceste zarasli so jih gozdovi jamborov peruti jader so jih pokrile kakor tolpe ptic usipalo se je zito od severa in juga po bosporu in propontidi bogastvo arhipela in egipta se je zlivalo v bizanc afrikanska in evropska umetnost sta se kosali katera zagospoduje prej na trgih novega rima karavane so nasle novo pot skozi malo azijo iz trakije so se valile cete trgovcev ves svet je plul v mogocnih valovih in vsi valovi so tekli k srcu v bizanc ki je slonel kakor velikanski dragulj na bajnem obrezju okovan od treh strani v dmante iskrecih se valov od cetrte pa zavit v smaragde zelenih holmov
odkar sta radovan in iztok potovala z epafroditom je tonil v morje ze cetrti dan iztok je zamamljen polglasno vzklikal ko je zagledal brezmejno plan posuto z rdecim soncnim zlatom zdelo se mu je da je videl vcasih to dezelo v sanjah godci so popevali o njej babice so pravile vnukom o domovih bogov in prav taki so morali biti ti domovi vse okrog sama bajka sama skrivnostna povest v njegovi domovini pokajo stebla in se rusijo pod snegom tu pa diha vesna od morj se zibljejo dehtece sape se igrajo z njegovimi kodri in hitijo dalje na grice kjer sepetajo z mirtami in cipresami kjer jim prikimavajo listi soncnih sikomor kjer se mlado brstj platn koprnece siri pod sinje nebo ob levi in desni povsod vrtovi po njih curljajo drobni studencki v belem pesku iz tal kipijo vodni curki krog njih hodijo ljudje v svili in bagru iz temnih logov se ozirajo beli domovi pravljica vse sama pravljica
le glej sinko glej in ne devaj oci pod sedlo najlepse deklice bodo medlele ko jim bos nekoc v gradiscu svaruna svojega oceta pripovedoval ob zimskem ognju kaj ti je pokazal radovan
kakor iz sanj se je zbudil iztok in se ozrl na radovana ki je jezdil poleg njega tik za gosposkim vozom epafrodita
radovan se je na vozu lepo odpocil ker so se blizali mestu se je spet skobalil na konja ker se mu je zdelo bolj imenitno ce jaha kakor da cepi poleg vozataja
ocka
samo to besedo je bolj vzdihnil kakor izrekel in se vnovic zatopil v krasoto
ej sinko radovan ti pokaze reci da se ti izbulji pogled kakor zaklanemu telicku toda zejen sem in prah me grize po zivotu tudi v usta zajde in se v zelodec po travniku bi se bolje jezdilo epafroditu je lahko ko je skrit na vozu kakor krt v luknji
radovan je poskusil pljuniti
vis da ne morem ko bi ne videl pred seboj vrat skozi katera pojahamo v mesto bi omedlel in padel s konja
radovan je mrmral slabe volje a iztok ga ni poslusal epafroditov voz je drcal cez most preko dvanajst seznjev globokega rova stali so pred velikanskim zidom delom teodozija odrinska vrata porta polyandri so zevala brezskrbno na siroko odprta na vsaki strani je nosilo mogocen lok v zidu sest stebrov iz rdecega marmora na zidu ob levi in desni mogocna stolpa s katerih so se blescali slemi strazarjev in to mogocno zidovje sklad na skladu stolp ob stolpu se je vilo na sever in na jug tonilo tu v morju se popenjalo na severu cez grice se strinjalo z nebom in ginilo v vecernem mraku epafroditov voz je zadrdral po porfirnem tlaku podkve so glasno udarile cesarska straza je spostljivo pozdravila ves bizanc je poznal trgovca vsak prostak je vedel da ga ceni upravda ker ne varcuje z zlatom kadar so prazne cesarske blagajne
na ulicah se je gnetlo ljudstva nekateri so pozdravljali epafrodita drugi so zijali v slovena ki sta jezdila na konjih in se cudili radovan se je vzravnal ter gledal ponosno in samozavestno na mnozico kakor bi bil pobocnik samega justinijana
vrvez in gneca na ulici sta cimdalje bolj rasla spremljevalci so morali pred voz da so delali gaz voznik je pokal in krical na ljudi kljub temu so sli le pocasi dalje ko so polagoma prisli do konca se je cesta razsirila kakor bi se izlivala reka v morje bili so na teodozijevem trgu sredi trga se je svetil kip na mogocnem stebru srebrn konj ki ga je jezdil teodozij se v mraku blescec od obilnega zlata krog in krog so bila stebrisca pod njimi ljudstvo vseh narodov bogastvo vse zemlje razkosje velicastvo beda suzenjstvo potepuhi in razbojniki vse zmesano in strnjeno v ziv vozel
od tod so krenili z vozom proti jugu v ozko ulico hitro so pognali in za cetrt ure so se odprla vrata na dvorisce epafroditovega doma
po pisanem tlaku je zasumelo suznji so pripogibali kolena s celom so se dotikali tal in pozdravljali gospodarja streha na vozu je padla dva krepka numidijska suznja sta dvignila epafrodita in ga posadila v nosilnico ki se je lesketala v luci od zlata in draguljev ze sta prijela za pozlacene drzaje ko se oglasi epafrodit
melhior
predenj je pokleknil oskrbnik
slovena ki sta prisla z menoj sta od danes moja gosta
tako je velela tvoja mogocna oblast
melhior je poljubil zlati rob nosilnice egipcana sta jo dvignila in neslisno odsla po mozaiku
nato se je ozrla vsa sluzincad in pozdravila gospodova gosta
barbara barbara so sepetali in se zacudeni klanjali vajeni so bili gostov ki so prihajali v najdrazjem platnu v svili in draguljih trgovci iz kartagine in egipta in poslanci od samega cesarja ali ta dva prtene halje bose noge nemaziljene glave barbara toda tako je velela mogocnost gospodova in ce bi bil epafrodit rekel o psetu moj gost je klanjali bi se mu bili pokorno radovan je razumel kaj se je godilo preserno je sedl na konju in se oziral po sluzabnikih iztok je razjahal kakor drugi spremljevalci radovan pa je cakal postrezbe
ko je izginila nosilnica v dvorih krasne vile je narocil melhior za vsakega slovena posebnega suznja prijela sta konje za uzde pri radovanu je suzenj pokleknil in upognil hrbet da je stopil starec nanj ko je lezel na tla na suznja se radovan se ozrl ni govoril je z melhiorom ki je spremljal tujca do stanovanja vedel ju je po krasnem vrtu od koder se je videlo na morje v pristanisce trgovskih ladij
hvalite boga vsak svojega krista zevsa merkurja hvalite ga da vas gospod se zivi
radovan je govoril zelo glasno in se oziral po sluzincadi ki je sla radovedna za tujcema ko so slisali radovanove besede so pritisnili vsi za njim in napeto poslusali
hvalite ga vam pravim mrtev bi bil danes vas gospod brez glave in telesa ker bi ga bili ze volkovi pozrli
med sluzabniki so vzkipeli glasovi in vzkliki zacudenja
naj govori dalje tvoja castitljivost je prosil melhior
bi ali zejen sem povem ti da sva prebila muke za tvojega gospoda jaz se vecje ker sem star kako bi govoril morje bi pil slano morje tako sem zejen muke in pot to uzeja
melhior je samo zamahnil dva suznja sta razumela in sla hitro po vino radovan je pomeziknil iztoku in rekel zdaj ves kaj se pravi hoditi z menoj
govoril bi kakor sem rekel ali povest je dolga ne morem ta bi mogel pa ne zna moj sinko ne zna po vase recem vam se enkrat hvalite krista da vas gospod zivi toliko je manjkalo pokazal je na nohtu pa bi bil ob glavo
prisli so do lepega poslopja melhior jima je odkazal stan lepo sobo po tleh marmor na njem tezke preproge iz perzije
tudi suznja sta ze prihitela vsa postrezljiva z jedili in pijaco
radovan je takoj segel po vrcu
povem ti sinko tako sem zejen da bi od slabosti ne mogel leci na te preproge preden se ne okrepcam
nastavil je in pil da se mu je cedilo po bradi melhior se je poslovil ostala sta sama v novem domu
pij iztoce pij to je vino pri svarogu leto ti odvzame trudnost in ti vlije moci v zile ah oh pij sinko pij
z obema rokama je drzal vrc in ga zopet nastavil nato se je zleknil na mehko preprogo
mehka postelja boljsa od ovnove koze dazdbog naj oblagodari epafrodita
iztok ni vedel kaj bi odgovarjal spostovanje do modrega starca se je vecalo v njem zato ker je prevrnil huna po tleh ker sta malo hitreje pojezdila pa tako placilo vse novo vse bajno in pravljicno segel je se sam po vinu ugriznil kos pecenke okusil neznano sadje z bogatega juga navecerjala sta se kraljevsko
iztoce sedaj pa na noge nisva prisla v bizanc da bi lezala povedem te v mesto da vidis svet
takoj je poskusil strune na plunki previdno ubral razglasene in se dvignil
sedaj greva poj kar ti recem poslusaj glej in molci ali imas noz s seboj
imam ocka
v bizancu se ponoci veckrat potrebuje
komaj sta prestopila prag ze sta se pojavila suznja in se vdano ponudila da ju spremita po mestu samo eden je veleval radovan izrocil mu je plunko in odsel kakor mogocen gospod
kako ti je ime se je obrnil radovan na cesti do suznja
numida vasa castitljivost
dobro numida da te vem klicati
zavili so po ulici proti severu in v nekaj minutah so bili na krasni carski poti ki se je zvala osrednja cesta ob levi in desni so se dvigale visoke palace do treh nadstropij nad cesto se je svetilo prejasno nebo posuto z zlatim peskom po marmornem tlaku so se zibale nosilnice pred njimi in za njimi dolge vrste pisanih sluzabnikov vonj azijskih disav je polnil zrak po sredi ceste so se poigravali lepi jezdeci na konjih dvokolesnice pozlacene in vlozene s slonovo kostjo so hitele med mnozico vse mesto se je zlivalo na vliki konstantinov trg tam pod oboki so se ljudje shajali nosilnice so se srecevale zagrinjala odstirala zarki pogledi so iskali ljubic in ljubimcev senatorji so modrovali o politiki trgovci so kovali pogodbe krog konstantinovega stebra pa so plapolale grske plamenice in sirile carovno luc in omamen vonj po trgu
le glej sinko le glej pa ne izgubi se mi
rad bi bil sdel iztok na kamnitne stopnice in gledal to bogastvo mesta ki kuje iz krvi narodov zlate obrocke na roke mehkuznim zenskam ki strjuje solz barbarov v bisere da posipa z njimi lase in svilo in skrlat na uzivanja trudnih telesih
ali to ni bil prostor za radovana sla sta od trga skozi solzno dolino trg za suznje in od tod proti zlatemu rogu kjer so izginile palace luci ugasnile preminil omamni duh nizke koce umazane ceste in nazadnje sotori polezana trava tam se je razlegal krik hripavi glasovi so peli pesmi tracanov obrov hunov antov in slovenov arabci in medi perzi in judje crni sinovi afrike vse je bilo nagneteno v tem mestnem okraju med njimi so hodili potepuhi bosjaki tatovi muzikantje in kupcevalci s svetlim nakitom vlacuge ki niso vedele ne za svoj rod ne za roditelje hlapci iz cirkusa plesalke cuvarji medvedov vedezevalci vraci in mazaci
med sotori so se dvigale lesene kolibe ometane in zamasene z blatom taberne od znotraj so bile zakajene od plamenic crne in sajaste nizke nerodno obtesane klopi kot mize ob njih so cepele mnozice pile ce je bil denar sicer pa cakale da so utrgale vrc od ust sosedu nekateri so kockali in marsikdo je zaigral v strasti sam sebe v suznost vinjeni so prepevali in zabavljali ter se pretepali
tako druzbo je poiskal radovan ni mu bil vsec vsak brlog odkar je imel svojega suznja na postrezbo je postal izbircen odkar so ga nazivali vasa castitljivost je ze smel pogledati kam sede
izbral je zato nekoliko vecjo gostilno kjer je pilo nekaj vojakov in uboznih mescanov zagodel jim je med vrati iztok je zapel in vesela druzba jih je sprejela k mizi vojaki so bili ogoreli granicarji ripenses ki so pred kratkim prisli na hitri jadrnici iz afrike od kartagine bili so vsi barbarskega rodu goti tracani celo sloven je bil med njimi govorili so mesanico raznih jezikov zato jih je celo iztok razumel za silo
pijta slovena in pripovedujta od kod prihajata ali sta pomagala potolci hilbudija ves bizanc zaluje za njim pod njegovim praporom sem sluzil pol leta bil je vojak kakor se spodobi
potolkli so ga res ali midva ne poznava meca strune so najino orozje
kaj strune mec in kopje velja ti si zanic starec ampak ta decko bi zalegel prodaj ga
prodaj seveda da bom na starost roso lizal in hlebce pekel iz cestnega blata govori modreje in povej kako je v afriki od ondod si prisel ker si opaljen kakor ogorek
iz afrike prihajamo da ali tam smo drugace zmagali pod belizarjem kakor ti pod hilbudijem
junaki ga je pohvalil radovan in se ozrl po drugih
bos videl povzame drugi takega triumfa svet se ni dozivel vklenjene kralje zlato srebro vsega na vozove vandalskih jetnikov dolge vrste bos videl pravim in potem cirkus te priprave ki se vrs ta dirka borjenje streljanje s puscicami se nikdar teg denar se siplje zastonj bos pil in jedel da se ti odebeli trebuh kakor kupola svete sofije
torej za gotovo mislis da dospe belizarjevo brodovje v kratkem povprasa umazan kovac iz cirkusa
dospe ti pravim nocoj ali jutri
kdo mislis da dobi stavo pri streljanju
kdo morda jaz ali ti
ne jaz ne ti ampak azbad
azbad poveljnik x palatinske legije ta dehteci maziljenec nikoli stavim
stavim dva vandalska zlata
stavim krici kovac
stavim nanju petindvajset miliarens za azbada
izgubis mu posepeta dolg got na uho
nikoli trdi kovac nikoli ne izgubim
zakaj ne zato ker je azbad ljubljenec teodore
kaj govoris despojno si razzalil
iz kota se je pojavil tajni carski ovadnik in del roko na vojaka
pijan je tepec je pusti ga
razzaljenje velicanstva ugovarja ovaduh
vse plane krik vrci se drob na tleh nekdo udari po plamenici vojaki izginejo skozi vrata skrivni ovaduh vpije ali v mnozici izgubi sled za vojakom zakaj zunaj jih objame vrvez ljudi vse krici vse se peha in vpije belizar belizar
radovana in iztoka zgrabi takisto ziva reka in ju plavi po cestah in ulicah do pristanisca stevilna mnozica se je natlacila k morju vzkliki io triumphe belizar panem circenses so pretresali zrak na morju so se pojavile tri rdece luci signali belizarjevega brodovja
dvanajsto poglavje
t tako je vzkiknil prokop ko je zavrsil povest o porazu in unicenju vandalskega kraljestva po belizarju kakor pa je spremljala sreca slavnega vojskovodjo tako je hodila korakoma s sreco bleda zavist udomacena hcerka bizantinskega dvora ko sta primorala lakota in obup gelimerja kralja vandalov da je prosil belizarja kruha ker ga ze davno ni videl gobe da bi si otrl objokane oci in citer da bi opeval svojo bridko usodo so se zbrali nekateri zavistni poveljniki in poslali hitro jadrnico v bizanc do justinijana pisali so mu tozbo zoper belizarja ces da hoce prevzeten zbog zmage postati samovladar tiran v afriki ni bilo tedaj cloveka pod soncem ki bi bil bolj dostopen ovadustvu kakor samogoltni justinijan le senca suma da kdo ruje zoper njegovo krono je bila dovolj da so mnogi zgasnili pod rabljevim mecem ali poginili na dnu vecne jece ko je restitutor urbis et orbis zvedel za te tozbe o belizarju se je zaprl v svojo delavnico prebedel vso noc in razmisljal
stebr na severu ob donavi je porusen hilbudij je padel sloveni naj se zbero in spomladi ima opustoseno vso trakijo res je obilno nadaril tunjusa da zaneti razpor med anti in sloveni ali popolnoma se ni mogel zanesti na huna iz azije je dobival vedno resnejsa porocila da se dvigajo perzi k uporu in sedaj naj odpoklice belizarja in ga unici s tem si podre se edino oporo v bridkih casih kje bi dobil takega ni samo izvrsten vojskovodja tudi bogat je tisoce vojakov vzdrzuje da ni treba zanje ni stotine talenta vzeti iz drzavne blagajne kje bi dobil takega teodora carica bi ga dobila seveda takega ki je nepremagljiv v biserni dvorani kraljeve palace sredi dvornih krasotic ne ne njega ne smem uniciti
cetrtic je ze obrnil pesceno uro na slonokoscenem stojalu sipa je tekla neslisno kakor blesceca nitka skozi drobno luknjico upravda je stal pred uro cas je bezal njegove misli pa so bile tezke kakor pribite in vklenjene stopil je k oknu in se ozrl na morje zvezde so ugasale propontida je lezala mirno pred nogmi carskih dvorov kakor bi ckala kaj ji naroci vsemogocni despot jadrnica ki mu je prinesla porocilo se ni ganila v pristanu
hgia sofia je molil cesar glej nov hram ti zidam salomona hocem prekositi navdahni me usmili se me in daj mi milost ki je potrebuje vladar v bridki uri razdejal je tvojo hiso pozar in prav je imel ker bozja modrost mora imeti lepsi dom poplacaj mi trud ob tej uri
zazoril se je dan kladiva zidarjev so udarila na zidu nove cerkve
in zazarelo je v glavi upravde
ni res ne verujem belizar je nedolzen samo preskusnjo naj prebije
sdel je vzel pergament in napisal
ker si ukrotil velikega sovraznika ti daje tvoj gospodar in car na voljo da ostanes v afriki in odposljes v bizanc gelimerja in ujetnike ali pa se vrni sam in pridi z njimi vred obsije te milost despotova
se isti dan je odplula ladja in na njej salomon poslanec s carskim pismom
medtem je belizar po drugih ovaduhih ze zvedel za tozbo brez odloga je obremenil vse ladje z neizmernimi zakladi jih napolnil z ujetniki vandali pustil v kartagini posadko herulov in se pripravil na pot v bizanc hitel je da bi se opravicil pred cesarjem in se znosil nad krivimi tozniki
ko je salomon dospel je brodovje ze cakalo na odhod in najhitrejsa jadrnica je nesla v bizanc porocilo da se vraca zmagoslavni vojskovodja
justinijan je spoznal da je rodila tozbo zavist zato je sklenil napraviti triumf v mestu kakor so ga slavili samo rimski cesarji po zmagah nad barbari prekositi je hotel tita in trajana
odprle so se cesarske blagajne in sipale zlato in srebro hipodrom je velel na novo okrasiti stebrisca in loze so se kar sibile pod tezo preprog od severa in vzhoda so gonili drobnico v nepreglednih credah sli so hiteli iz mesta in oznanjali v dzel praznovanje po zmagi ljudstvo se je gnetlo in vrelo od vseh vetrov proti bizancu kmetje so pustili plug na njivi rokodelci so vrgli orodje iz rok glas despota je velel vsem v mesto obetale so se jim gostije kakrsnih se nihce ni dozivel in ker so na zimo barbari od vseh krajev in koncev sli za klicem panem et circenses je bil bizanc v januarju tistega leta nabit in natlacen ljudstev vesoljne zemlje
upravda je razpisal velike nagrade zmagovalcem v dirkaliscu prav poseben zakon je izdal za dirkace borce metalce kopij in lokostrelce vse se je vadilo vse urilo kapadokijske in arabske konje so placevali s kupi zlata na vezbaliscu je vrelo od zore do mraka vse je stavilo beraci in milijonarji kdo zmaga zadruga zelnih ali visnjevih dirkacev
in sredi tega nestrpnega cakanja so se pojavile pred bizancem v drugi noci meseca februarja tri rdece luci na morju belizarjevo brodovje
bogati epafrodit trgovec z duso in telesom je porabil priliko da bi se prikupil teodori in po njej seveda justinijanu zakaj prebrisani grk je vedel da ga utegne en sam trenutek ko bi se pokazal premalo navdusenega hlapca mogocnemu despotu zaplesti v pravdo zaradi razzaljenja velicanstva in te pravde so se vse in vselej koncavale s tem da je obtozeni izginil v globoki jeci njegovo premozenje pa je pogoltnila nenasitna carska blagajna
zato je narocil melhioru naj kupi najboljse konje po vseh sejmih je vohal oskrbnik in ogledal vse dirkace zelenih slednjic je zasledil na vezbaliscu stiri arabske zrebce ki so utegnili po splosni sodbi zmagati kupil jih je in placal zanje zaboj zlata nato jih je podaril teodori ces naj jih spusti v tekmo pri visnjevih ki so bili njena stranka teodora mu je poslala v zahvalo v srebrni pusici svilen trak s katerim je imela spete lase v kopeli
epafrodit je vprasal tudi radovana ali se razume njegov sin iztok na lok ko je radovan pritrdil je ukazal grk dati slovenom lepo obleko iz platna in jima priskrbel tablice da bi se v hipodromu uvrstila na prostor med tekmece lokostrelce
prisel je dan triumfa
osrednja cesta se je prebudila v rano jutro okrasena kakor indijska nevesta bogatega dvora vso noc so se gibale roke delavcev in suznjev vsi velikasi ki so se poganjali za ugled na dvoru so trosili s periscem denar da bi bila procelja njih his ob cesti zadosti sijajno ozaljsana pomladni hlad je dihnil z vlaznimi vetrovi od morja kapljice tanke rose so se obesile na vence in nanizale nanje milijone biserov zdelo se je da sta tudi morje in jutro pokorna despotu zadehtele so mirte in lovor rozmarin in roze so pokrile vse ceste in vse stene z zidov je visel z mocnimi disavami napojen skrlat v zivih barvah so vihrale drage tkanine po zraku venci so se v globokih lokih spenjali od hise do hise nad njimi so trepetale zlate tancice kakor bi razpenjale meglice vecernega sonca peruti nad cesto izza vseh oken so se svetili jasni obrazi najlepsih bizantinskih krasotic v njih laseh na belih vratovih na svili in bagru so pocivali milijoni vkovani v zlate diademe blescece nimbe v koralde in zapestnice in s streh je odsevalo v zivo pisanih barvah oblacilo sluzabnikov vsak gospodar jih je danes praznje oblekel tudi ti so morali z vzornimi telesi s pisano drago obleko klicati gospodarju v cast slavo carskemu triumfu
in tam doli pri morju si je nadel v jeci pentapirgu zadnjic skrlat krog plec in krono na glavo kralj vandalov gelimer na njegovem licu brezupna vdanost ne jok ne smeh ubit njegov ponos ubita dusa nic jeze nic strahu nic zalosti samo ustnice so se trudno premikale in venomer izgovarjale vanitas vanitatum vse je sama nicemurnost
zadonele so trombe odprla so se zlata vrata izza crnega morja se je dvignilo sonce nad proceljem zlatih vrat je zablescal kip viktorije bela giganta mogocna marmorna slopa sta prodirala s snezno beloto liste lovorik kakor bi se veselila mogocna branika ob straneh portae triumphalis slavnostnega dne na sredi vrat pa je molcal monogram kristov in temni kriz ni od veselja vztrepetal v mladem jutru mracen je gledal proti pentapirgu od koder so se usipale mnozice v verige vkovanih ujetnikov katere je zasuznjila samogoltnost njega ki zida bogu hagijo sofijo ki ponoci cuje in se pogovarja z menihi o skrivnosti sv trojice ko bi prisel on cigar monogram je molcal nad vrati o ne molcal bi ampak ponovil bi sodbo tvoje srce je dalec od mene ti pobeljeni grob
zunaj vrat in ob cesti se je natlacila mnozica vendar ni bila tako stevilna kakor bi se sodilo bili so samo ostanki tistih ki niso mogli v hipodrom zakaj tam se je zbralo vse dvor upravda in teodora velikasi in bogatini ki niso prebivali ob osrednji cesti bosjastvo in trpini po galerijah visoko pod skrlatnim nebesom ki je sencil neizmerni cirkus napravil je upravda triumf belizarju a vedel je sam in vedel bizanc da je triumfator vendarle mogocni despot sam
zato tudi belizar po stari rimski navadi ni sedl na vozu in se peljal v mesto ni jahal belega divjega konja napotil se je pes od svojega doma in sel kot patricij v triumfu proti cirkusu
sprevod se je razprostrl od zlatih vrat do arkadijevega trga in cakal belizarja
v prvi vrsti so stali nacelniki mestnih zadrug za njimi so se vzporedili senatorji in plemici v belih valovitih oblekah s svecami v rokah za temi je prisel zlati voz s kipom sv trojice krog njega so bili za castno strazo patriciji konzularni in carski daljni sorodniki za njimi so stali ujeti vandali v bojni opravi z rokami zvezanimi na hrbtu bizantinci so zacudeni vzklikali ko so zrli te zastavne ogorele moze zadnji med njimi je bil kralj gelimer bagreni plasc se je blescal v zlahtnih kamnih zlati pasovi so oklepali ledja na prsih je zarel oklep v cistem srebru bizantinke so se pripogibale globoko skoz okna oci so strmele na junaskega kralja ki ni cutil vec ponizanja ki ni videl vec ne slave ne bleska v njihovih srcih se je budilo socutje
za premaganim kraljem se je vzporedil vojskovodja zmagalec belizar prisel je pes v poveljniski opravi droben lovorov venec mu je krasil glavo majhno je bilo njegovo spremstvo nekaj najhrabrejsih stotnikov
zavrselo je po cesti s streh so kipeli glasovi z oken mu je pahljala svila v pozdrav trombe so zadonele sprevod se je premaknil in belizar je stopal svojemu gospodu ponizni hlapec ki je storil samo kruto dolznost in nic vec
za vojskovodjem so peljali vozovi vojni plen na vozh zlati kraljevi stoli dragocena oprava slonokosceni vozicki vandalske kraljice skladi draguljev rezanih in brusenih kamnov zlati kelihi in case vsa dragocena oprava kraljevskih obednic mirijade talentov srebra obilica najdragocenejsih posod katere je nagrmadil nekdaj gizerih v rimu med njimi so bile posode iz judovskega templja ugrabljene po titu sedmeroramni zlati svecnik iz svetisca vozovi pergamentov vezanih v dragocene pusice med njimi nemski evangelij posut z zlahtnim kamenjem
slovesno se je pomikalo to morje neocenljivega plena po cesti preko teodozijevega trga mimo tetrapilona na konstantinov trg tu so odlozili velikasi v cerkvi ljube gospe belo obleko in jo zamenili z dvorno iz cerkve so prinesli carske insignije najprej dragoceni kriz zatem veliko zlato zezlo nato je sledil labarum zastava ob desni in levi so delali gaz dirkaci in vzklikali na mnoga leta
cim bolj so se blizali cirkusu tem bolj je narascal krik se gnetlo ljudstvo vse je strmelo vse obcudovalo neizmeren plen lepe vojake ujetega gelimerja in njegove sorodnike
sprevod je krenil mimo razkosnih toplic zevksipovih pred njimi se je sirilo velicastno vhodisce hipodroma semkaj je razsula carjeva roka ves blesk in sijaj razkosje in bogastvo najvecjega despota na svetu
stotisoci so sedeli naokrog stotisoci kricali despotu pod skrlatnim baldahinom kjer je v visoki lozi na zlatem tronu cakal belizarja ob njem je sedela carica ki je nasla edina v svetovni zgodovini iz brlogov istega cirkusa iz razuzdanosti in pohote pot skozi areno preko stopnic do prestola lepa je bila ne velika pa zivota da bi se ga razveselil umetnik iz blede polti so zarele oci ki so zamamljale usta ki so koprnela po nasladi zlat nimb ji je vencal glavo za dmante v uhanih na celu na vratu in obleki bi kupil kraljestvo krog nje pa so se gnetle dvorjanice same lepotice mladi patriciji plemici njeni ljubljenci in vrovanci
ko je vstopil gelimer in zagledal justinijana na prestolu morje ljudstva na levi in desni ni zaplakal ni vzdihnil glasno je ponovil edine besede nicevost nicevosti vse je nicevo
belizar in gelimer sta sla po stopnicah do prestola tam so sneli kralju skrlat vandalu se je sklonila glava do tal ljudstvo je zakricalo bucno kakor vihar v pozdrav silnemu despotu ki ga v resnici ni ljubilo ki ga je na skrivnem klelo in nazivalo utelesenega hudica io triumphe mnoga leta v vseh jezikih ki so se glasili tedaj na zemlji
tudi belizar je padel na kolena nevredni hlapec pred neomejenim gospodom urbis et orbis
radovan in iztok sta stala na odru med tekmeci lokostrelci radovan je pil navsezgodaj dobro epafroditovo vino in bil dobre volje krical je s kricaci in stegal roke iztok je molcal pomislil je da bi bil skoraj tako priveden v cirkus njegov oce svarun svobodni starosta svobodnih slovenov da ni podrla njegova strelica hilbudija in zahrepenel je nazaj domov v gradisce da bi povedal kaj se godi zmaganim narodom da bi se napotil od roda do roda slovenov in prizgal srd v dusi edinost v vseh srcih vecen srd in vecen boj bizancu a tedaj je dal despot znamenje zahrumele so troblje ljudstvo je zabesnelo od veselja v areni sta se pojavili dve krasni kvadrigi
trinajsto poglavje
trikrat so naznanile trombe odmor trikrat so se usuli preko stiridesetih marmornatih stopnic carski in belizarjevi suznji ter trosili in delili med ljudstvo krepcila hipodrom je vrvel in besnel ljudstva so se upijanila od veselja in vina bogatini so izgubljali in dobivali neizmerne stave po vodi v jarku krog arene so plavali kosi razbitih koles in voz pristasi zelenih in visnjevih najeti kricaci so pregazili jarek ob areni splezali na spino se popenjali na kacji steber zlezli celo neizmernemu orjaku lisipovemu herkulu na tilnik in trgali sikomorne vence z adama in eve jih metali v areno poklekali pred krasnim kipom po ljubezni koprnece helene se bili in pehali med seboj ter slavili zdaj zelene zdaj visnjeve od katerih so bili pac bolje placani
nad katismo cesarsko lozo sloneco na dvajsetih marmornih stebrih je rosil v predrobnem prasku dehteci zafran mladi patriciji mehkuzni castniki dvorni spletkarji so pomezikovali zboru zenskega cveta ki se je zgrinjal krog teodore pod katismo ter po lozah na desni in levi
le teodora se ni ganila na celu ji je lezal mrak ustnice so se bile stisnile polt ji je se bolj pobledela oko pa je zarelo in treskalo bliske na vrste zelenih trikrat so vdrle kvadrige v hipodrom carica je obetala visnjevim milost despojne kljub temu se zmaga se ni odlocila za njeno stranko visnjevi in zeleni so steli enako stevilo zmag
nenadoma se carica zgane in da znamenje z roko nagne se do lepe dvorjanke irene ki je zamisljeno sedela blizu teodore in ji naroci naj pozove azbada presinila jo je z oglenimi ocmi da bi opazila na licu kako se je zganilo v njenem srcu toda irena je ostala spokojna dvignila se je sporocila caricino povelje in v trenutku je klecal pred njo do tal sklonjen nacelnik palatinske legije v blesceci opravi
azbad pojdi do epafrodita in ga vprasaj ali zmagajo arabski zrebci ki sem jih kupila po njegovem posredovanju
azbad ji je poljubil nogo in odsel v lozo k epafroditu sumenje in sepetanje je utihnilo govorila je boginja teodora z zlatim nimbom krog glave
irena lep je azbad
lep je sveta despojna
in ti ga ljubis
ljubim ce mi veleva tvoja vsemogocnost
a srce ti ne veleva
moje srce je kakor janeza krstnika ob jordanu
otrok damo ti kobilic in medu namesto zarkega poljuba
in moje ustnice bodo hvalile tvojo dobrotljivo vzvisenost o despojna
carica se je pomilovalno ozrla na lice irene kjer se ni bilo zarke strasti kjer je v oceh trepetala rosa kakor v kelihu lilije ki se je odprla ponoci in cista in nedolzna pozdravila jutro
azbad se je vrnil
epafrodit najponiznejsi hlapec despojne lezi pred teboj v prahu in prisega na sv trojico da arabci despojne zmagajo zastavil je nanje pol milijona zlatih statrov
teodori se je lice razvedrilo takoj so zadonele trombe izpod katisme sta se pojavili najlepsi kvadrigi
ljudstvo je onemelo vse se je nagnilo preko ograj starcem so trepetala telesa mladina je stiskala pesti
eni so vzdihovaje klicali kristusa na pomoc drugi so rotili satana in belcebuba naj stare kolo visnjevemu
konji so stali pod katismo stranke zelenih stirje kapadocani stranke visnjevih stirje arabci voznika dvigneta majhne zastavice po hipodromu pa kakor bi se zacudilo morje mogocen got v visnjevi tuniki je dvignil praporec in na njem se je pojavil grb teodorin
despojna dirka
lica zelenih so prebledela milijone bi bili vsuli drage volje v bospor za hrano hudicem ali bi jih bili dali v cerkev svete sofije samo da bi zmagal zeleni in osramotil njih najhujso nasprotnico pristasi visnjevih in dvora so trepetali v strahu ce propadejo arabci sam epafrodit se je skrcil in zgubal od groze vedel je da mu gre sedaj za zivljenje in imetje premislil je kako bo naglo utekel iz hipodroma se vkrcal na najhitrejso ladjo in zbezal drobne oci so mu zlezle pod obrvi in cakale
carica se je dvignila vzela je justinijanu belo tkanino iz rok in jo vrgla ponosno in samozavestno v areno ko se je bela rutica dotaknila peska sta padla praporca voznikoma iz rok dvignil se je pesek pod kopiti zavihrali sta zelena in visnjeva tunika in hkrati izginili na ovinku krog mete ob kacjem stebru ljudstvo ni ganilo ni zugnilo ves hipodrom se je izpremenil v molcec marmor igrala se je igra za milijone igrala za ugled pol mesta igrala za cast carice igrala njej v pogubo vse je koprnelo vse se treslo in drgetalo justinijan si je zasencil oci z roko samo teodora je stala ob robu katisme s stisnjenimi ustnicami roka ji je bila skrcena v pest na njenem krasnem licu kakor lezbiski marmor ni trenil zivec valovite prsi se niso ganile
petkrat so privihrali nedosezni konji krog mete za glavo za konjski vrat morda je tu in tam presegel zeleni visnjevega ali visnjevi zelenega vedno vstric bil je pogon kakrsnega arena se ni dozivela stari bogatasi patriciji in bojevniki ki so zaigrali in priigrali milijone v hipodromu so si razgrizli ustnice do krvi v grozni vzburjenosti cedalje bolj se je mnozica nagibala preko ograj in ovencanih naslonjal skoraj bi se bila utrgala in zagrmela v areno
konji so zavili v sesti krogotek sestic in se sedmic kdo zmaga tedaj je zeleni voznik popustil vajeti dolgi bic je zazvizgal in pocil po vrlih kapadocanih konjem so glave klonile do tal iz gobcev jim je brizgnila pena in v enem skoku so prehiteli arabce za celo svojo dolgost tedaj je vzbuknilo med zelenimi in zagrmelo med visnjevimi zeleni so zmagalno klicali bij goni tolci naprej naprej visnjevi so tolkli in cepetali nad gotom pusti vajeti udari z bicem nalasc noce ubijte ga smrt mu
gotu pa so se vedno bolj valovile misice na rokah vajeti so bile napete ko struna visel je preko voza konji so ga vlekli z vajetmi ki jih je imel privezane krog pasa razdalja med kapadocani in arabci se je podaljsala se za korak gotov hrbet se je upognil v groznem naporu konji so besneli ljudstvo je cakalo da zdaj zdaj omaga da izgubi zavest da se zvrne pod konje in zaigra strasno igro blizala sta se v sedmem krogoteku meti se enkrat poslednjic
prav kratko pred ovinkom se got nagne od stranke visnjevih se dvigne krik groze tisoci so se zagrabili za glavo in si pulili lase vse izgubljeno zatisnili so si oci zeleni pa so zdivjali od veselja metali vence proti konjem in kricali zmaga zmaga a tedaj se zabliska prav na ovinku gotu noz v rokh prerezal je vajeti sprosceni arabci so zdivjali kar padli so proti ovinku zadeli kapadocane in jih odbili na stran vtem je pocil prvic gotov bic se trenutek dva trije udarci teodora je zmagala
ozracje se je streslo od vzklikov nad hipodromom da je onemelo sumenje morja in valov in sonce ni zatemnelo od cvetja ki se je vsulo v areno na cast zmagovalki teodori veliki despojni
carica se je smehljala in pila iz case slavohlepja signali so zadoneli in klicarji so na vseh krajih naznanjali uro odmora in pogoscenje velike despojne zmagovalke katisma se je izpraznila dvor je odsel po hodniku v palaco ki je stala tik za hipodromom
azbad je spremljal ireno
svet se ni nosil carice kot je despojna
njena vsemogocnost zmaguje povsod
irena tvoje lice je kakor zarja ti ljubis zmagovalce
jaz ljubim junake moj oce je bil in zivel kot junak in padel kot junak in moj stric je junak trdnjava toperos je varna odkar jo brani on
oj irena tvoje besede so kakor bi govoril prerok in tvoj glas je davidova harpa vsa si nasa hcerka bizantska se kaplje krvi ni ne v tvojem roznatem telesu ne v tvoji dusi ki bi jo bila prejela od matere barbarskega rodu
rod moje matere je rod slavnih staresin onstran donave
a vendar so barbari
pa v kristu bratje
tudi krist ni poslal apostolov barbarom rimu je dal luc
pa je le rekel ucite vse narode
pustiva evangelij irena naj se pravdajo menihi irena ti ljubis zmago in zmagovalce
ljubim junake zmagovalce
in ce zmaga azpad vse lokostrelce irena ali ga bos ljubila
deklici zagori lice v krvi a hipoma pobledi
irena ljubila ga bos reci povej uril sem se in se postil hodil sem zgodaj spat vse zate da me venca hipodrom da me nagradi cesar in vse vence in vso nagrado in carsko milost polozim k tvojim nogam irena povej ali bos ljubila azbada
ljubila bom junaka zmagovalca
ustnice so se ji tresle prisli so v palaco locila sta se
justinijan je sel s teodoro v slonokosceni dvorec ko sta bila sama je objel kronani despot zemlje svojo zeno hcerko medvedjega hlapca javno hotnico aleksandrije damaska in bizanca ter ji v solzah sepetal
ti mogocna ti zmagovalka edina najsvetejsa najdrazja in najzvestejsa svojemu carju
justinijan hocem da so poslej odprta vsa vrata v palaci epafroditu da sije nanj vsa tvoja milost on mi je podaril konje
ti si velela ti mogocna zgodilo se je
teodora je takoj odposlala v cirkus dvornega tajnika ki je nesel epafroditu prstan in z njim pergament s podpisom justinijana in ko se je tajnik vrnil je oznanil da siplje epafrodit v areno s periscem zlate statre in spodbuja pretepajoco se mnozico naj vzklika mnoga leta despojni
ko se je dvor okrepceval so klicarji oznanjali v cirkusu da vabi despot zemlje in morja vse narode v tekmo z lokom sredi spine so postavili drog na vrhu so priklenili na srebrno verizico velikega kragulja upravda je dolocil za tistega ki ga ustreli na bezecem konju sluzbo med palatinci in visoko odliko lokostrelci so odlocili zmago belizarju zato naj bo placan in slavljen lok
epafrodit je poslal melhiora do radovana in iztoka narocil je da mora iztok tekmovati stavil je nanj ze visoke vsote priigral je pri dirki silo denarja in stava mu je bila zabava vse je stavilo na azbada ki je slovel za najboljsega lokostrelca epafrodit jim je nalasc kljuboval in stavil na svojega gosta iztoka
radovan se je ze opil krical je in prepeval pa drzal neprenehoma vrc v rokah
moj sinko hej moj sinko s kamnom ubijes tega ptica miz opolnoci hej moj sinko pij iztok pij pijan ga zadenes
smejali in krohotali so se vsi razni bojevniki ki so se zbrali pod katismo da bi se udelezili tekme iztok se ni smejal zanimal ga je hipodrom njegove ustnice so bile vroce pa se ni dotaknil pijace videl je upravdo videl teodoro blesk in sijaj razsipanje divje tolpe in mehkuzne bizantince in pomislil je na svojo moc pomislil na svoj narod in na vse narode ki jih kuje v verige to mesto in sramoval se je da zmagujejo narode taki cesarji da jim vlada tko mehkuzno mesto in rotil se je na peruna ce ostane ziv da ne bo bizanc nikdar vkoval v verige svobodnih slovenov
dolgo so bucale trombe preden so prebucale hrup in krik v hipodromu justinijan se je vracal z dvorom teodori zmagovalki je dal belo rutico da bi dala znamenje za zacetek tekme ona strelcem so bili na voljo konji iz carskega hleva drug za drugim so dirjali krog mete streljli v kragulja puscice so predirale skrlatno streho pa kragulj je s srepim pogledom motril preganjalce in tekmece bocil je vrat potrepaval s perutmi se umaknil marsikateri strelici a ostal nedotaknjen
med ljudstvom se je razlegal smeh doneli so dovtipi na razne strelce rogali so se jim metali vanje dateljne oranze in se zabavali kakor bi igrali glupci v areni
poslednji je zopet sporocil epafrodit po melhioru poslednji bodi iztok
vrsta lokostrelcev se je praznila mnogi so odstopili zlasti tisti v lepih oklepih palatinske vojske zbali so se poroge
edini azbad je zdrzal zbral je vse moci da je ostal miren mislil je na ireno ki jo je ljubil z nedopovedno strastjo danes ji hoce pokloniti slavo zmagovalca upal je trdno ozrl se je veckrat na katismo toda irene ni zazrl sedela je skrita tiha ni se smejala ni gledala njeno srce je klecalo pred oltarjem in prosilo krista naj ji prizanese naj azbad ne zmaga
le nekaj tekmecev je se cakalo tedaj azbad ni mogel vec strpeti naj se odloci zataknil si je tri puscice vzel lok in zasedel konja katerega se nihce drug ni jezdil dolge tedne se je uril na njem
ko se je pojavil izpod katisme je nastala nenadoma tihota nanj in zoper njega je bilo stavljeno mnogo denarja
jezdil je pocasi krog spine pozdravljal na levo in desno se priklonil pod katismo se se enkrat ozrl po ireni zaman nato je zdirjal zletela je prva strelica kragulj je jezno zapihal prijezdil je drugic strelica je prhnila tikoma glave hipodrom ga je pozdravil in jezdil je tretjic naokoli srce se mu je razburilo roka se mu je tresla vendar je zbral vse sile da se pomiri ustnice so sepetale irena irena zopet se je napela tetiva zazvenela puscica je bila izborno izstreljena a v istem trenutku je kragulj zafrfotal odskocil kolikor je dala verizica in puscica je zadela ob perut ter izbila iz nje pero ki je v vrtincu priplavalo na pesek in tedaj je nastal vihar ves hipodrom se je razdelil v dva tabora polovica je kricala da je azbad ptica zadel polovica je oporekala zadel da je le pero ptic se sedi in jezno gleda za azbadom tisti ki so stavili nanj so trdili da je stava dobljena tisti ki so stavili zoper so kricali da ni nastali so trenutki tolikega viharja da bi se bil hipodrom izpremenil v boj tisocev in bi bila kri preplula areno da ni upravda dal znamenja s trombami kot sodnik in najvisji pravnik je razsodil azbad je zadel in ni ce ga nihc ne zmaga bo odlikovan stave pa stoj ce ga nihc ne prekosi so stave nanj dobljene sicer izgubljene
zopet so trombe naznanile novo tekmo azbad se je bal hitro je velel ponuditi velike vsote vsem ostalim tekmecem da bi se umaknili vecina je denar sprejela le iztok in dva tracana sta odklonila azbad je sel sam do njih srecalo se je ponosno oko svobodnega slovena z lokavim nicemurnim bleskom bizantinca nic ni odgovoril iztok govoril je pogled naprodaj nismo sloveni nikdar
in zajezdila sta tracana izstrelila zgresila izvrstno so svigale puscice vse tik ob kragulju predrle mocni skrlat na strehi in izginile in tedaj se eden barbar sloven
zadnji so trobile troblje hipodrom se je zopet pomiril vse se je ozrlo proti katismi pojavil se je iztok gologlav z bujnimi kodri v dolgi halji iz praznja ki jo je prejel od epafrodita med gledalci so se oglasile opazke ha barbar v halji kakor molohov zrec vestalka ta naj zadene od kod je gost epafrodita baje sloven
iztoku ponudijo loke in puscice napne tetivo pri prvem drugem napne pri tretjem trenk vsak lok je pocil hladno je metal lepo rezljano orozje na tla
ljudstvo se je cudilo
slednjic se je odlocil za velik neroden lok prav barbarski nato si je izbral strelico samo eno ponudili so mu se dve pa je odkimal
med ljudstvom sepetanje zacudenja teodora sama se je nagnila preko katisme
nato je sel iztok sam in si odbral konja krasno divjo zivalco doma izza crnega morja privel ga je v areno iztok je zmajal z glavo ces nocem osedlanega konja sluge so pristopili in odpeli zapone ter sneli sedlo
ljudstvo je glasno vzkliknilo
tedaj je iztok prijel haljo doclenko in jo vrgel raz sebe krog bokov se je zablescala bela jagnjetina ki mu jo je sesila ljubinica in stal je ob crnem konju sredi arene svobodni sin lep in postaven da je teodora pritisnila bruseno prizmo k ocesu in ga gledala s pohlepom in naslado misica ob misici kakor zid krog bizanca
iztok je zataknil strelico za pas prijel lok z levico z desnico brzdo in planil kakor pero na konja spela sta se potem pa zdirjala po areni jezdil je prvic in pogledal kragulja ljudstvo je zamrmralo ker ni sprozil
jezdil je drugic strelica se vedno za pasom konj v vedno besnejsem diru iztok pa kakor bi sedel na ptici
ljudstvo je zakricalo streljaj sprozi barbar za norca nas ima potegnite ga s konja
iztok ni ne slisal ne videl v njem je zivela samo trdna zavest da pred samim carjem pokaze kako prozi tisti narod ki mu podira hilbudije tretjic je pridrevil mimo katisme roka je segla po strelici lok se je dvignil nastala je tihota kakor bi se zbiral orkan
iztokovo oko se je zapicilo v ptica kragulj je zapihal in dvignil kremplje bizantinski nepremagljivi orel se je stresel pred barbarom iztok je naperil strelico vanj toda v istem trenutku je ze svignil s konjem mimo tedaj je hipodrom zabucal od jeze kakor silen grom gledalci ogorceni ker se ob tretjem pojezdu ni sprozil so usuli nanj kletve in psovke ploha razhojenih ostankov sadja je pljusknila v areno nekateri so snemali sandale in jih metali za njim drugi so potegnili noze izza pasa in mu pretili a tedaj se je iztok v hipu okrenil na konju bil je ze blizu mete puscica je svistnila in predrla kragulja s tako silo da se je utrgala verizica in ptic je padel s prebodenim srcem pred katismo v areno
zabesneli vihar jeze se je prelil v navdusenje da se je tresel v temelju silni cirkus iz loz je dezevalo lovora dvorjanke so posule zmagovalca z ruticami pretkanimi z zlatom in irena je s plamenecim veseljem na licih sepetala hvala tebi kriste a tebi sin naroda moje rodnice poljub
stirinajsto poglavje
valovi v bosporu so tiho sepetali na njih je dremalo brodovje sanjale so dolgokljune jadrnice sanjale redke straze na krovih
velike ceste morja in suhe zemlje so napeljale vso kri razburkanega zivljenja v srce bizanca v hipodrom in na prostrane trge zvezde so mirno gorele ponizalo se je vzhodno nebo in spustilo radovedna zlata ocesca blizu razkosne zemlje da so gledala valove ljudske radosti da so se smehljala kriku in viku ki sta se tocila v dan slavja pod sinji nocni baldahin
iztok je slonel na mehki travi z visokega odstavka v epafroditovem vrtu je gledal na morje iz katerega je odsevalo nebo ob njem je dehtela reseda nad njim so cveli lovori
vencan s castjo pozdravljen od jezera vzklikov in vendar v tem trenutku nesrecen kaj bi dal ko bi sumela nad njegovo glavo lipa ko bi se mu pod nogami razprostiralo belo morje svarunovih cred ko bi slonel sedajle na okopih gradisca ob njem oce krog njega deklice in bi jim pravil o bizancu o zmagi v dirkaliscu o sijaju in blesku mladci bi ga poslusali njegovi junaski tovarisi katerim bi opisal mehkuznega vraga povedal o sramoti ki jo pripravlja bizanc premaganim junakom o mladci bi sli in nesli v srcih njegovo povest ter se razlili od doma do doma slovenov in oznanjevali boj za svobodo boj zatiralcem ki jim zaslanjajo pot cez donavo
in pomislil je iztok kaj ce so se sprli antje in sloveni morda ne udarijo na pomlad preko donave na jug izdero kopja zgrabijo sekire in logi bodo pili kri ki bo tekla iz ran zadanih od bratov
ob tej misli se je zgrozil skocil bi v hlev izbral najboljsega konja in bezal domov
toda njegovi nacrti bogovi vodijo korake ljudi svetovit sam mu je privel na pot epafrodita perun je pognal strelico v kragulja in mu odprl vrata da bi pogledal sovrazniku v duso da bi mu sluzil in s tem koristil domu ne sedaj ne sme domov sedaj se ne pojde ali tedaj ponese s seboj vso umetnost vojske ki jo ukrade bizancu in pokloni svojemu rodu
na dvoriscu epafroditove vile so zalajali psi toda hitro so umolknili in tiho dobrikajoce se cviljenj je naznanjalo da se je vrnil gospodar prinesli so epafrodita s teodozijevega trga kjer je pod marmornimi arkadami poveseljacil do polnoci in kockal za cele stolpe zlatih bizantincev fortuna ga je poljubila odkar je sprejel iztoka kakor je putifarja ko je dobil jozefa v hiso tako se je hvalil in salil sredi bogatih patricijev ko je melhior stresal zlate stolpice v usnjene vrece
vrnil se je torej epafrodit izredno dobre volje v nedrju je imel spravljen prstan teodorin in pergament od cesarja v vrecah kupe zlata in zadolznic da lahko takoj jutri proda nekaterim uglednim patricijem lepe hise ko bi hotel poterjati v zivahni radosti so se lesketale grku oci denar in carska milost sedaj svobodno trguje in tudi ukani lahko kogar koli upravda ga ne obsodi
velel je melhioru naj da vsem suznjem najboljsega vina slascic in sadja rib in ostrig kar premorejo shrambe nato je vprasal ali sta se slovena ze vrnila z iztokom da mora takoj govoriti ce ga ni naj ga poiscejo
vratar je naznanil da se je iztok ze davno vrnil
melhior je sel sam ponj in epafrodit je velel naj ga privede v dvorano kjer sprejema odlicne goste
ko je iztok vstopil si ni upal od vrat na treh zlatih svetilnikih so plapolale iskrive luci in razsvetljevale neizmerno bogastvo kjer ni zasegla na tlaku preproga iz bagdada tam so se blescali pisani kamencki dragocenega mozaika s sten je odseval marmor posut s smaragdi hrizoliti in oniksom nizki stolcki so sloneli na slonokoscenih nozicah zlate niti so se utrinjale po tkaninah tuje iztoku neznano krzno je bozalo mehke sandale epafroditu tri gracije so iztegale pred njim rok in drzale s tankimi prsti pisano skoljko v kateri je bila zlata kupa napolnjena z grskim vinom
sedi iztoce
epafrodit ga je povabil k sebi govoril je gladko narecje tracanov in vpletal vmes mnogo slovenskih besed tako da ga je iztok zlahka umel
sin svarunov se je bojece priblizal in sdel na krzno k nogam bogatega epafrodita
grk se mu je dobrovoljno nasmejal in vtaknil suhe prste v njegove bujne kodre namignil je zamorec je prinesel se eno caso grske starine
vzemi sin slovenov izpij na slavo krista ki je dober tudi tebi
svetovit me je spremljal perun vodi moje strelice ne poznam tvojega krista
spoznas ga pij v zahvalo bogovom
izpraznila sta kupi
iztok ti si me otel tunjusu dolgujem ti zahvalo in placilo
tunjus je malopridnik vsak sloven bi moral storiti isto mi ne ropamo mirnih potnikov
to je hvale vredno iztok toda moj dolg je velik
placal si ze gospod sprejel si mene in ocka dobro si placal
nisem sloven sprejel sem vaju a nakopal sem si se drug dolg ti si zmagal danes te proslavlja bizanc zmagalca belizarja so pozabili in vec se govori o tebi kakor o carju in ti si zmagal kot moj gost tvoja cast moja cast kaj zelis
naucil bi se rad vojske po bizantinsko potem bi se vrnil domov
vojske torej nisi pevec
epafrodit se je zacudil iztok mu je gledal mirno v lice
pevec ker hoce ocka ali rad bi vojeval veseli me mec ali kopje
dobro govoris sin slovenov tvoje roke je skoda za strune poslusaj upravda je dolocil vojasko cast v palatinski ceti za zmagovalca ti jo dobis jutri bos moral z menoj na dvor sama teodora te zeli videti dober vojak bos da si barbar in molis bogove nic ne de spoznas krista in ga vzljubis naucis se vojne in se proslavis tvoje barbarsko ime bo pozabljeno sam upravda nima ocetov ki bi bili rojeni v bagru in despojna je hci hlapca zato ljubita barbare ce so prida in ti si iztok toda pomisli ce ne sprejmes sluzbe moras se nocoj iz mesta sicer je po tebi dam ti konja in denarja da ubezis torej voli
volil sem gospod jutri pojdem v vojake
in ocka
ostane pri tebi ali se vrne domov kakor mu ljubo
dobro se nekaj ali si zadovoljen da ostanes pri meni odlicnemu vojaku je treba znanja dam ti ucitelja ki te izuri v pismu in jeziku v jutrih bos hodil na vezbalisce popoldne se bos ucil znanosti
kako si dober gospod
pojdi jutri te spremim na dvor
ko sta se locila je gledal grk za iztokom lokave oci so se pasle na junaskih plecih mladega slovena
to da je godec pevec na herkula ce ni ta pomagal ugonobiti hilbudija molci in bo molcal a njegov ocka je klepetav napije se in ga izda tedaj zlo za mladenica upravda se grozno mascuje
udaril je z zlatim kldivcem na viseco srebrno plosco
melhior sloven naj se vrne takoj oskrbnik je odsel po mladenica zal bi mi bilo mladega junaka zavrujem ga pred kremplji upravde
gospod zgodilo se je iztok je stal vnovic pred epafroditom
se imam govoriti s teboj
govori poslusam
ali bos govoril resnico
ne lazem gospod
povej ali nisi bil ti med sloveni ki so za donavo ugonobili hilbudija slavnega vojskovodjo cesarja upravde
povedal ti je ocka da sva godca
iztok ni trenil vzdrzal je prodirajoci pogled trgovcev lice mu je zardelo
iztok epafrodit ga je prijel za roko in potegnil k sebi iztok ali drzis prisego
na smrt gospod
tudi jaz zato ti prisegam na krista svojega boga da ne izve iz mojih zivih ust nihc kar mi bos zaupal vprasam te ker te ljubim in se bojim zate povej mi prisezi mi na bogove ali si se vojskoval zoper hilbudija ali se nisi
iztok je molcal njegove ustnice so bile stisnjene oko mu je zarelo glava se je ponosno dvignila
slovesno je odgovoril
kdo je vreden sin svojega naroda da bi ne napel tetive v pogubo sovrazniku
torej si se a vedi ce se vzbudi sumnja gorj si ga tebi
ne izve se
hagija sofija naj vruje tvoje besede in besede tvojega oceta epafrodit bo cuval nad teboj
ko je iztok prisel v svoj stan se je pravkar vrnil radovan na platneni halji so se sledile kaplje crnega vina obstal je pred iztokom zgrabil z obema rokama sive lase oci so se mu vrtele kakor bi poblaznel
iztoce iztoce vsi volkodlaki naj ga srecajo in raztrgajo morana naj pociva sedem let in mori njega iz njegove pasje celjusti naj napravijo srseni gnezdo mravlje naj mu razgrizejo jezik iztoce ali nisem rekel da je kravjerepnik ali nisem rekel najmocnejsi hudic ki se ga boji sam upravda naj mu zadrgne rep okrog vratu in naj ga zadavi iztoce iztoce
radovan je zakolebal in se zvrnil na preprogo ter klel in vzdihal na leziscu
iztok je gledal in poslusal ni razumel starca
ocka koga naj morana kaj ti je kdo ti je storil zalost povej noz imam nadenj grem samo reci
hotel si ndenj pa te nisem pustil oj mene bedaka
udaril se je po celu
ndenj sem hotel kdaj nad koga
ali ti nisem rekel da je malopridnik da je snetnjav pes reci ce nisem rekel
kdo ocka ti si bolan
pa kako tko vino piti zastonj do sita pa izve clovek bridko rec in zboli na smrt oj krvoses
iztok je sdel k radovanu in mu gladil razpaljeno celo
vode mi daj
pil je z veliko zejo nato se je nekoliko pomiril
iztok kaj sem izvedel zdajle ko sem se namenil domov da bi mirno pocil od trpljenja
no povej radovane zadelo te je zlo
slovene sem dobil izza donave postene slovene in so povedali da je tunjus tri sto besov je v njegovi capki pozgal hilbudijev most cez donavo in se napotil k antom vojsko zakuri vojsko veruj mi iztok da bi mu jagababa izpila oci oh zakaj ga nisi bedak jaz da sem ti branil
ocka ne tozi nisem ga a pride cas ko mi ga d perun v roke
kakor kragulja v hipodromu naj ga prebode tvoja strelica zato pa morava sedaj hitro domov kdo bo vodil mladce
ocka jaz ne morem
ne mores zlo za sina ki tako odgovarja ocetu svarun umre sloveni ne zmorejo zoper ante in namesto gradisca dobis krtovo gomilo in namesto sestre ljubinice zeno garjavega kozarja zalost tebi iztoce
svarun ne umre in rado sin velmoznega bojana starega bojevnika v cemu nosi lok v kako se bori tisti ki ljubi svarunovo hcer perun bo z njim in rojenice bodo cuvale ljubinico jaz ostanem ocka in ko se naucim vojske
ti ostanes in ko se naucis vojske prav ostani le ostani jaz pojdem in sporocim svarunu kako ga ljubi sin
jezen se je obrnil radovan v belo steno od bedenja in vina so mu bile trepalnice tezke zaklopil je oci in ze v polsnu godrnjal nerazumljive kletve na glavo in zivljenje hunu
drugo jutro je v epafroditovi hisi ze zarana vse mrgolelo suznjev in skopljencev melhior ni zatisnil ocesa pazil je na sluzincad da se ni opila bolj ga je skrbel obisk pri carju kakor najbolj oblozena ladja njegovega gospoda sredi razljucenega morja
epafrodit je zahteval najsijajnejse spremstvo to je brez skrbi smel edino bogatas in patricij ki je imel doma varno spravljen caricin prstan in despotov pergament
zadisala je narda po vili skopljenci so drgnili v kopeli epafroditovo suho telo z najdrazjimi mazili iz egipta in perzije redke lase so mu skodrali in posuli vanje zlatega prahu tunika je bila iz tezke svile vanjo so uvezle najspretnejse vezilje iz zlatih nitk lotos in palmo grmicke mirt pave in galebe krog rame si je ogrnil dolg plasc hlamis tudi iz svile sam melhior mu ga je spel na desni rami z veliko zlato zapono v obliki grskega kriza na kriziscu zapone je gorel dmant na konceh so zeleneli veliki smaragdi
tudi iztok je moral v kopel tudi njegove bujne kodre so posuli z dehtecim prahom in ga odeli v svileno haljico nalasc sesito kakor so jo nosili sloveni iz praznja
vse dopoldne so se pregibale roke suznjev in suzenj na ulici se je zbrala tolpa vogelnih postajacev klicarjev in hvalivcev epafroditovih vrlin melhior jim je razdelil polna perisca obolov jim postregel z vinom in sadjem
krog poldneva so se odprla vrata cel sprevod epafroditovih tkalcev je zacenjal pohod za njimi je sla crna truma kuharjev nato brez stevila bogato oblecenih suznjev z vzklikanjem so se pomesali mednje postopaci in kricavi beraci ter razglasali slavo epafrodita ljubljenca upravde za vsemi je sla tolpa skopljencev in dve nosilnici v prvi preprosti je sedel iztok v drugi iz najdrazje svile in razkosno pozlaceni epafrodit
po cestah in trgih se je zgrinjala mnozica ves kleceplazni bizanc je ze vedel kako je odlikovan epafrodit tisoci so ga preklinjali s kletvami ki jim jih je narekovala bleda zavist ko pa se je priblizal so se mu klanjali in mu navduseno klicali ter ga obsipali z najcastnejsimi naslovi epafrodit je vljudno odzdravljal a v njegovih svetlikajocih se drobnih oceh je bilo veliko poroge in vecni klic lazniki hinavci nesramnezi
velikasi so slavili epafrodita narod je velical iztoka iz ostankov zelenja po stenah ki so bile okrasene za triumf so trgali vejice lovora in jih metali v iztokovo nosilnico iztegovali so za njim roke jih dvigali kakor bi prozili tetive pa udarjali v plosk in navdusene vzklike
pred bronastimi vrati se je spremstvo razdelilo in se umaknilo na desno in levo palatinski vojaki v blesceci opravi so pozdravili tezka vrata so se odprla in nosilnici sta izginili v justinijanovi palaci
dvorni suznji so poljubljali trgovcu roko nosilnici sta obstali pred marmorno arkado izstopila sta naznanili so jima da bo sprejem v orlovi dvorani vedli so ju skozi labirint poslopij dvorov in sob dokler niso prisli v cakalnico pred orlovo dvorano mnogo dostojnstvenikov senatorjev mladih dvornih patricijev diakoni in duhovniki vse je kleceplazilo v cakalnici in cakalo dolge ure premnogi kar dneve tedne in mesece da se jim je ponudila prilika pasti v prah pred bozanskim despotom in poljubiti teodori nogo
ko sta se pojavila iztok in epafrodit se je dvignil roj dehtecih dvornih prilizovalcev in ju pozdravljal z vznesenimi cestitkami in najponiznejsimi pokloni vsa ista igra polna zavisti in lazi pred vrati carja kakor spodaj na siroki ulici
ni utegnil epafrodit da bi vse dostojno zahvalil
v prozorno tancico zavit skopljenec je odgrnil tezko zaveso dvorni ceremoniar je namignil trgovcu vstopila sta
pred njima se je zablescala dvorana da se je zmedel za trenutek sam bogati epafrodit smo zlato in srebro ob blescecih stenah dragocene trofeje uplenjene zmaganim kraljem zadaj velikanski zlat rimski orel z razprostrtimi perutmi pod njim na bagrenem prestolu justinijan slok in suh v tezkem skrlatu ob njegovi strani teodora ovencana z diademom preko skrlatne tunike v katere rob so bili uvezeni sveti trije kralji z zlatimi frigijskimi kapami na glavi je imela tezek palij plasc ves posut z zlahtnimi kamni krog nje zbor dvorjanic krog carja vrsta dvornih ljubljencev
epafrodit in iztok sta od dalec pokleknila se drsala po kolenih proti carju in legla pred njim po dolgem na obraz iztok bi bil zaskripal z zobmi in planil pokonci ter zadavil tega tirana tako ga je peklo svobodnega sina prostih dobrav to grozno hinavsko ponizanje
pred teboj v prahu prosita milosti bozanskega despota najnevrednejsa hlapca je izpregovoril epafrodit
izvrseno je bilo pocascenje upravda je dal znamenje da sta vstala
teodorini pogledi so zareli bolj kakor dragulji v kroni in se pasli na iztoku dvignila se je vsa njena preteklost ko je se brodila po blatu ko je zamamljala na igralskem odru s prelestno lepoto in zivela v razkosnih orgijah odlozila bi bila krono slekla skrlat da bi zamamila tega slovena in si ogrela na teh junaskih prsih vse plamene strasti
s teodoro so se naslajale ob iztoku dvorjanice na nasprotni strani je zelenel od jeze poveljnik azbad ni izgresil pogleda teodore ali to ga ni bolelo iskal je tiste modre oci ki so ga vceraj pogledale pomilovalno celo porogljivo in mu privoscile poraz v hipodromu njegovi pogledi so prosili in jokali pred temi modrimi ocmi in beracili za milost toda irena se ni ozrla njene ustnice so se smehljale njene oci so se zapletle v bujne kodre iztokove in obvisele kakor na skrivnostnih nitkah ob slovenu
epafrodit krist ti je naklonjen obsencil te je sveti duh da je kupila konje tvoja trgovska modrost kakor jih je vredna vlika despojna zahvaljujem nebo za ta dar
bozja modrost je izbrala nevrednega hlapca da poplaca z drobtinico veliko svetost in molitev despojne
in despot narodov te zahvaljuje vprico jasnega dvora in ti obeta svojo milost do konca
prevec je tvoje dobrote poplacan je hlapec zadosti ko je smel zreti v sonce vesoljnega sveta ki vlada v pravici in modrosti narode
in tudi barbaru justinijan je pokazal na iztoka je naklonil bog zmago ker biva v tvoji hisi in zavoljo boga in svete besede ga poplaca justinijan s castjo centurio v palatinski vojski je in stopi
azbad je prebledel ob teh besedah prekinil je samega carja in vzkliknil
ta je iz vrst slovenov ki so unicili hilbudija
dvorjanom je zastala kri v zilah toliko zaljenje velicanstva azbad je zaigral glavo prekinil je nepozvan carja v besedi
teodora se je srepo ozrla s trona tudi azbad je vedel da je tvegal zivljenje iztok njegov tekmec centurij v palatinskih vrstah ne nikdar ob njem ne prezivi dneva proc z njim poguba tekmecu ali sebi smrtna zona ga je spreletela vzkliknil je
jasno mu je bilo da unici vzklik njega ali iztoka
nastala je tihota kakor posast je legel strah na vsa srca justinijanu se je mracilo celo
tedaj je azbad padel na obraz pred tron
despot morja in zemlje darujem ti glavo ki mi jo vzames po pravici ker sem zalil tvoje velicanstvo toda devet glav bi daroval samo da otmem najmanjse nevarnosti tebe o despot
azbad je lezal na tleh vse je drhtelo in cakalo sodbe
tedaj se osrci epafrodit ostal je miren pripognil koleno in pritisnil celo na preprogo
o despot kdor ima take hlapce tistemu bi moral ustvariti bog se eno zemljo da si jo osvoji zakaj ta bo premajhna za tvojo moc
oba sta klecala pred tronom vsi so strmeli v carja ki si je naslonil glavo na roko in zrl predse
govori epafrodit od kod je ta sloven res iz vrst barbarov ki so mi unicili hilbudija upravda ni dvignil oci
slabe so moje roke in leta so mi upognila hrbt in pobeljena glava ni vec dom nerazsodnih misli toda tako gotovo kakor me cuje bozja modrost bi bil ze vzkipel in sunil noz v srce slovenu ce bi bila resnicna trditev azbadova ki je skrben po pravici in postenju ta sloven mi je resil zivljenje preko donave so se nagnali ostanki svarunove vojske in napadli mene mirnega trgovca in iste slovene je klal iztokov noz in me iztrgal smrti zato njemu moja hvaleznost zato biva pod mojo streho in zato vem da ni iz vrst tistih ki so sovrazniki velikemu despotu
po dolgem molku je dvignil justinijan glavo
iztok je in ostane centurio azbad je in ostane poveljnik in od danes moj tajni zaupnik iztok stopi v njegovo legijo
ves dvor je z vzklikom in obcudovanjem poslavil in povelical carjeve besede odlikovanima so cestitali in slavili despotovo milost in nedosezno razsodnost iz vrst dvorjanic je stopila irena in ogovorila iztoka slovenski
junak si stotnice carske vojske tvoja pot se vije kvisku naj te spremlja sreca
iztok ki ni razumel ves cas nicesar se je ob teh besedah zdramil kakor bi se prebudil iz sna
ali si vila iz nasih logov ali si ziva oj govori
irena pa se mu je samo nasmehljala in se ozrla v njegove oci zakaj dvignila se je ze zavesa epafrodit in iztok sta se dotaknila s celom tal in odsla
po cestah ni iztok videl mnozice ni slisal vzklikov pred njim so gorele modre irenine oci in trepetal je smehljaj njenih ustnic njegovo uho je slisalo samo mehke besede ki mu jih je izpregovorila neznana lepa kakor gorska vila njegovo srce pa je objela sladkost kakor bi nad njim razpela cvetoce lipove vejice tiha vesna
petnajsto poglavje
iz njegove glave bi se rodila druga minerva sele dva meseca in taki uspehi
tako je modroval sivoglavi kasander iztokov ucitelj ko se je ze ob mesecnem svitu vracal preko vrtov mimo epafroditove vile
kakor bi v kamen zarezal kar mu povem vse se ga prime za vecno ko bi ne bil rojen v grmu od barbarske volkulje ampak pri akropoli kje bi bil drugi aristotel ali aleksander pri bogu bil bi
iztok je hodil tedaj po tihem vrticu kjer je cvel jasmin pod mehkimi sandalami je sumel zeleni pesek ki ga je pripeljal brod iz lakonije drobni kristalcki so se svetili v mesecini in stez se je zdela kakor s kresnicami posuta enakomerno so se glasili njegovi koraki v ritmu je izgovarjal polglasno grske besede vzklike poveljnikov ukaze s katerimi je veleval stotniji ko je ponovil drugic ponovil tretjic je obstal potegnil mecek in ga vihtel v bliskovitih crtah po zraku napadal je odbijal udarce umikal se in zopet naskakoval ko se je utrudil je sdel na kamnitno klop pri stropotajocem vodometu
mesecina vse okrog njega je dihalo skrivnosten vonj vodni curek je trepetal in koprnel kvisku se znizal in zopet zaprasil proti nebu omagoval in v tisoc kapljicah utonil v svetlem tolmunu kjer je trepetalo zlato lice lunine ploskve od morja je valovila tiha vlazna gorkota kakor bi ga v vonjavi kopeli gladile mehke roke odpel si je zapone na oklepu naslonil glavo v dlan in se zamislil v tiho in zvezdnato noc
tukajle je sedl tisti vecer ko se je vrnil z epafroditom z dvora polnoc so prevozile zvezde in njegovo oko ni zazelelo spanca pred njim so gorele modre oci irenine kamor se je obrnil povsod njene oci iz morja so zrle vanj z vsake zvezde so se mu smehljale in s cvetocih vejic nad njim so sepetale v sumenju listja in cedrovih vrhov njene sladke besede
junak si iztoce stotnik carske vojske naj te spremlja sreca
in poslej se je mesec dvakrat pomladil iztok je zjahal najbolj ognjevite konje polomil dokaj sulic skrhal mnogo mecev se naucil brati in pisati pozabil je skoraj oceta svaruna spomnil se le mimogrede ljubinice ni utegnil toda ireninih oci in njenih besed ne more pozabiti ko koraka sredi ulic na vezbalisce ali kadar ponosno jezdi v pozlacenem oklepu najbolj divjega zrebca in ga objemajo z oken in s ceste po ljubezni koprneci pogledi tedaj zaman isce njenih oci zdi se mu da je ze videl vsake oci kar jih je v bizancu da se je vprasujoce ozrl vanje in zalosten odmaknil pogled zakaj tiste luci ni v nobenih tiste mehke in ljubezni polne kakor bi v ireninih oceh lezala vsa lepa njegova domovina kakor bi iz njenega glasu odmevali vsi spevi slovenskih logov kadar koli je jezdil mimo carske palace vselej so trkale njegove oci na zagrnjena okna in prosile irena samo en pogled eno besedo z domacih tal samo eno toda ni se ganilo gluho okno mrtve stene neizmerne palace so molcale
in kakor vselej kadar se je na vcer zatapljal v take sanje tako se jih je tudi nocoj navsezadnje prestrasil
vzravnal se je na klopi potegnil po celu otresel nejevoljno z roko in zamrmral
irena kaj mi je v glavi irena dvorjanka to se pravi hotnica cemu bi se trapil zanjo aha da ostanem tu da prelivam kri za tirana in da se za ves trud za izdajalski trud enkrat ogrejem v njenem objemu ne na svetovita ne izneverim se sedaj se mi skrivas irena skrivas ker ves da me mucis in v krogu druzic in tistih bledih gospodov tistih palatinskih castnikov ki bi bezali v vojski pred tolpo starih zensk tam se rogas z drugimi vred barbaru in govoris s smehom o meni na peruna govorili boste o iztoku s solzami v oceh
iztok je planil pokonci in iztegnil roke proti nebu
na bese kaj preklinjas in prisegas decko
pred iztokom se je pojavil radovan
oj ocka ne spis polnoc je
kdaj spim zakaj ne spim kako spim za vse to se ti doslej nisi kdovekaj zmenil odgovori kar te vprasa radovan
ej pa si slabe volje radovane
zopet se izogibas povej cemu se jezis in sujes s pestmi proti mesecu kakor otrok ki maha s sibo proti nebu da bi zvezde klatil
misel neumna misel mi je sinila v glavo
sinila samo sinila seveda pa ti sedi v glavi trdno kakor klop na kravjem vratu zakaj lazes
radovan se je razhudil in razkoracil pred iztokom mladi stotnik se je od srca nasmejal starcevi togoti
kako se ti poda ce se jezis sedi k meni
ne sedem ce ne poves
vse ti povem samo dober bodi in ne jezi se
taki ste mladicki ponoci lezem za teboj in te cuvam v dolgih noceh premisljujem in lovim tvojo sapo in tvoje sanje iztok kaj mislis da ne vem epafrodit sam epafrodit mi je razodel ker sem ga vprasal vidis tujec krscenec je povedal ti mi ne poves
iztok se je zavzel
kaj bi ti pravil epafrodit kaj neki
iztok sin svarunov mar te nisem cul nestetokrat ponoci ko si jecljal in vzdihoval irena irena ne enkrat stokrat mislis da take sanje kanejo v glavo mlademu cloveku kakor piskav oreh z drevesa in ker si molcal ti sem se lotil epafrodita
epafrodita je ostrmel iztok
da njega samega ki mi je povedal kako te je obgovorila tista z dvora in ti zavdala s pogledom in moz je pristavil posvari ga ocka ves bizanc v da ljubi ireno azbad zato te svarim bodi vsaj toliko pameten kot je pametna zival ce zival zadene strelica zbezi da ne prifrci druga tebe je tudi ranila puscica zato ne tisci k tistemu ki strelja ampak bezi razumes
torej azbad pravis da ljubi ireno
radovan je pretkano zapazil nemir na iztokovem licu skrival ga je zakril ga ni komaj je dobro povesil pest ko je prisegal na peruna da je ne mara da je irena nicvrednica da bi bila ljubezen do nje nejevera do doma ze se mu je rogal v srcu mogocen glas in mu klical laz laz vendar jo ljubis in sedaj da jo ljubi azbad tisti njegov vrhovni poveljnik ki ga se nikoli ni pogledal prijazno ki nalaga najtezje na njegove rame tisti ki je imenoval hilbudija pred carjem da bi tekmeca ugonobil iztoku se je nenadoma zdanilo koliko stvari ni razumel koliko vozlov se je zamotalo krog njega sedaj en sam udarec azbad ljubi ireno in vse je jasno zato se ne sme na strazo v carjevo palaco zato se ni dosti izvezban da bi vodil stotnijo kadar gre carica teodora z dvora in on je verjel in se zato uril ponoci in podnevi no cakaj jutri je napovedana velika vojaska vaja vprico carja in carice
radovan je presojal iztokovo lice na katerem so podrhtavale misice zaskrbelo je starca in zelo se je bal zacel je mehko in prosece
iztok moj sin ti ves da te ljubim kakor te more ljubiti edino se tvoj oce svarun zato slusaj prosnjo sivega starca ki ti zeli dobro poskusil si vojno zivljenje kakor blisk suces mec tamle izza palme sem te opazoval pises kakor ucenjak daj vrniva se preko donave poguba preti slovenom doma brez tebe in tebi poguba tukaj brez doma vrniva se sinko
ne morem ne smem ocka
iztok je razburjeno odgovoril
ne mores ne smes
obmolknil je radovan in vzdihnil vodomet je sumel njegovi kristali so tonili v tolmunu oba sta zrla v skakljajoce lucce in nobeden ni mogel izpregovoriti
ne morem ocka sedaj pa ze kar ne ko vem da mi dela azbad krivico pocakati moram da pokazem ocitno kaj zmore sloven ne bo govoril azbad na dvoru iztok je barbar neroden vojak ni za rabo divjak je tega ne to mi je sramota ki je ne strpim
pred tisoci si dokazal v hipodromu kaj si in kake krvi cemu se dokazov verjeli bodo azbadu ne tebi on te pogubi
cuva me svetovit in cuva perun devet svarunovih sinov je padlo v boju z bizantinci bogovi se mascujejo
naj se uresnicijo tvoje besede
ne smem domov sem rekel ne smem ker so se dalec moji nacrti kaj mi koristi ce znam nekoliko vojevati treba mi je izvedeti ukan nacrtov treba je dobiti orozja da ga prinesem domov glej sedaj sluzim zlate statre epafroditu jih dajem on pa trguje z njimi in zlato se mnozi
in se tretjic ne smes domov ker si mlad clovek in nimas modrosti ranjen si zatorej nazaj in blize tja k ireni od koder let puscice da bi imel ti godcevo srce sinko tudi radovan je ljubil veliko lepih deklic je gledalo po njem toda pevec udari ob strune zajame pesem iz lepih oci pa se napoti dalje pozabi in zivi svoboden samo strune vedo o tihi ljubezni iz sumnega bizanca od baltiskega morja in od prostranih dobrav ker samo vanje vdahne vedno nova ljubezen novo zivljenje iztok ti nisi pevec zato je zaman moja beseda
starec se je razzalostil upognil hrbt in skril obraz v dlani
ocka tebi se tozi po domu pojdi cez donavo pozdravi mi oceta in povej zakaj ni sina domov ponosen bo name svarun in cakanje polno upanja bo sladilo njegove dni
po domu se mi tozi oj ne kje je pevec doma povsod in nikjer zato se mi ne tozi po domu toda moje uho hrepeni po meketanju cred moje oci bi se rade napasle zelenih gozdov sit sem bizanca moj sinko do grla sit zato pojdem takoj jutri
radovan se je vzravnal vsa raztozenost je izginila z lica in glasno je zapel popotno pesem
na setka da sem se skoraj razcmeril bedak nocoj se posloviva iztok dalec so tvoji nacrti dosezes jih ce te ne ubije zenska ce se ti ljubi igre z njo bodi ona igraca ne ti radovan te ne pozabi ob letu se vrne in ti prinese novic z doma sedajle kar cutim da bi bil kmalu zadremal v bizancu odkar me pita epafrodit tudi njega ne pozabim ne njegovega vina pojdi poln vrc naju caka pijva v slovo
napotila sta se proti hisi
in ko sem se odebelil z bizantinsko mascobo se je skrcil moj pogum ponoci sem mislil na tunjusa in se ga celo bal kravjerepnika nic se ga ne bojim ce se srecam z njim ga ukanim da bo pomnil kdaj se je srecal z radovanom pesjan
ne boj se ga v tvoji peti je vec modrosti ko v hunovi glavi ko prides do gradisca pozvedi je li res zasejal razdor med slovene hodi od roda do roda svari in prosi pomirjuj povej jim o sleparju tunjusu bizantinskem hlapcu placanem izdajalcu ce bi se pa dvignila vojska pridi in mi povej tedaj se vrne svarunov sin med brate
kakor sem rekel ob letu se radovan vrne bodi vojska bodi mir samo ce ne omaga sredi polj njegova stara noga in ga ne objame hladna morana
morana ti prizanese
prisla sta v sobo kjer je gorela luc v posrebrenem colnicku ki je visel izpod stropa radovan je privzdignil podolgast loncen vrc in natocil pisani kupi
bibe in multos annos et victor sis semper mu je nazdravil starec po starorimski segi ki se je ohranila v bizancu in ponosen je bil ko ga iztok ni razumel
ko sta slovesno pila v slovo ko je radovan z modrimi nauki ucil iztoka je stal zakrit v senco akanta na carskem vrtu azbad sam je prisel nadzirat straze v palaco ali to je bila samo pretveza dobro placan skopljenec je prinesel popoldne njegovo pismo in ga vtihotapil v spalnico irene odkar ga je zmagal iztok v areni odkar je vzkliknil pred carjem da je iztok izmed vrst bojevnikov zoper hilbudija irena se ni govorila z njim kadar se ji je priblizal je zbezala kadar ji je posepetal v dvorni sluzbi vroco prisego ljubezni je ni slisala in se je ozrla proc azbad je blaznel in bledel v divji strasti zato je sklenil da jo povabi ponoci na vrt carjevi obsezni gaji ob sumeci propontidi so skrivali ob lepih pomladnih noceh v mracnih sencah skrivnosti ki so se spletale cez dan na trgih v razkosnih kopelih pri razsipnih obedih in nadaljevale v tihih noceh nobena vrata niso bila tako zaprta in zastrazena da bi jih ne odprl zlati kljuc mehkuznega patricija kadar je sel za slo
azbad je cakal dolge ure sto in stokrat je prestel okna in iskal luci ki bi mu oznanila dvignila se je prihaja ni se posvetilo okno ni pricakal irene polnoc je presla zvezde na vzhodu so se redcile
zanicuje me je pomislil azbad zanicuje edina obozevana do blaznosti ljubljena njegova dusa je bila potrta da bi se zjokal a sam ni vedel je li ranjena njegova ljubezen ali njegov napuh da bi se mu ustavljala zenska njemu ki je magister equitum za katerim hrepeni pol bizanca ki ga je poljubljala teodora sama v razkosni noci po razkosnem pirovanju njega zanicuje irena na pol barbarka vse njegovo hrepenenje vsa blazna strast se je prelila v togoto z zobmi je skrtal stiskal pest in se rotil pri belcebubu da jo stre unici in poniza pozabil je v razburjenosti da je v skrivaliscu z nogo je udaril ob tla da je trcil rocnik meca ob oklep ustrasil se je ropota srce je plalo v viharnih valovih prisluskoval je in se skrival v gosto senco
kar se mu je zazdelo da se je premaknila izza tolmuncka mimo visokih lotosov temna senca po azbadu je vzkoprnela vsaka zilica v blazni muki je pritisnil roko na srce ki mu je bil oklep pretesen napenjal je oci pridrzeval sapo prisluskoval z neucakljivim naporom da bi zaslisal tanko iglico ki bi padla z libanonske cedre stojece sredi zelene trate po kratkem casu se mu je zdelo da je zasumel pesek kakor bi se mu drobne mravljice usule po mozgu tako ga je spreletelo zopet mir in tihota preprican je bil da se je motil srce se je umirjalo roka je zdrsnila s prsi in krcevito stisnila rocaj meca takrat se nenadoma odtrga skrivnostna senca in splove neslisno kakor duh za gozdicek cipres azbadu sta se razsirili ustnici in na njih je umrla beseda irena vzklikniti si ni upal zahrepenel je po njej da je dvignil nogo in hotel preko pisane grede proti cipresam toda premagal se je zbral je vso silo pomel si z roko oci si prigovarjal da je samo razgreta domisljija pomiril se je pocasi skoraj dodobra dasi ni za trenutek okrenil pogleda od cipres
na vzhodu izza crnega morja se je na obnebju posvetila neznordeckasta proga vstajala je zarja od morja je dahnil hladen veter in mu oblazil razbeljeno celo krog ustnic mu je zaigral porogljiv nasmeh kakor bi se sramoval sam sebe tak nemir razburjenost za prazen privid cemu se je dal strasti preslepiti da je pisal ireni pismo kjer ji prisega ljubezen lezi pred njenimi nogami in jo prosi naj mu dovoli da poljubi vsaj pesek katerega se dotakne njena noga zakaj je to storil sedaj ga zasmehuje jutri pokaze pergament najboljsi prijateljici v dveh dneh izve ves dvor kako ga je zmagala irena zbadali ga bodo pomezikovali si med seboj in teodora ga bo z zlobnim zasmehom pomilovala
bil je pobit strt in zalosten da se je zasmilil sam sebi obrnil se je da bi odsel
tu se zopet dvigne senca izmed cipres in odhiti po stezi kakor bi sla proti azbadu
osupel srecen in omamljen hiti proti njej irena mu vzklika srce irena mu prihaja na ustnice dokler glasno ne zaklice njenega imena se petnajst korakov je od njega
senca se ustavi azbad pospesi korake in vnovic izrece s tresocim se glasom
irena
tedaj zadoni zvonec glas
cestitam magister equitum
azbad je vztrepetal po vsem zivotu
senca je trenutno izginila izza kosate mirte se je oglasil skodozeljen smeh da se je razleglo po vrtu
poveljnik palatinske legije je prebledel kri se mu je strdila po zilah zakaj dobro je spoznal glas teodore
visoko v palaci je potrkala zlata zarja z roznatimi prstki na irenino okno jutrnji zarki so zagledali na mizi razprt psalter iz katerega so se svetile crke psalma razgrnjenega v poznem veceru pred ikono krista pantokratorja
o bog pridi mi na pomoc gospod hiti mi pomagat
zavrnejo naj se in sram jih bodi kateri mi hudo zel
iztok ni tisto noc skoraj nic spal do zore mu je modroval radovan v katerem se je zbudila z vso silo nemirna narava pevca popotnika zahrepenel je na pot kakor oblak pod nebom moral je proc iz bizanca in ce bi bil vedel da gre naravnost pod tunjusev mec sel bi bil in bi se ne mudil ure vec
ko si je nadel iztok bojno opravo da bi odsel za svita na vezbalisce ga je starec objel in po sivi bradi sta pritekli solzi resnicne ljubezni
radovan je sel po slovo k epafroditu ni cakal dolgo pri vratih zakaj grk je delal in racunal ob jutrnjem hladu zacudil se je
ne hodi ni ti sile pod mojo streho
moram gospod godec mora krizem sveta sin naj ostane ker ni moj sin
ni tvoj sin
ni moj sin pravim ni zato ker je bolj za mec kakor za strune kako sem ga rodil iz strune mec zato naj ostane pri mecu oce pa gre in z njim gre pesem in tebe o dobrota velicastna prosi oce da ga cuvas svaris in kaznujes ce treba sedaj je tvoj dokler ne pridem ponj za tvojo dobroto naj ti bogovi vrujejo ladje in zlato naj se ti mnozi v skrinjah kakor kvaseno testo
kako bos potoval
kakor potujem ze petdeset let po cestah in stezah po gorah in dolinah med volkovi in tatovi sit in lacen pijan in zejen vedno vesel in vedno brez skrbi drugacna je pot godceva kakor trgovceva
in ce ti ponudim voz do odrina bi se li peljal
ni npak na vozu ne recem ali voz gre in se ne ustavi veseli ljudje so ob cesti voz gre mimo godca klicejo prijatelj bodi nas udari na plunko voz gre dalje a da te ne razzalim ob tej uri se tudi peljem do odrina kakor zeli tvoja velicastna dobrota
melhior ima opravka tam in se danes odide torej prisedes v odrinu te priporoci trgovcem morda te pospremi kdo preko hema in n da ne bos potoval prazen
v radovanovo nedrje je izginil mosnjicek zlatov
kakor sem rekel ne razzalim te in se popeljem z melhiorom ali vrnem se k tebi se vrnem in k sinu moje srce bo jokalo za teboj in moja plunka bo opevala tvoje dobrote med sloveni bogovi naj te zibljejo v zlatih neckah sreca nate epafrodit jasno zdravje tebi in tvojim
pred vrati je posegel radovan v nedrje in potezkal mosnjicek
ni potrebno tole za godca a koristno je vendar na dvoru se je srecal z melhiorom ki je v popotni opravi dajal povelja
melhior s teboj pojdem tako je ukazal velemogocni gospod ali si pomislil da utegne biti vrocina na cesti ko bi nalozil kak vrc saj ne utezi
dobro dobro vesela druzba radovan bo pel in godel melhior gotovo poskrbi da ne bo suho tvoje grlo
bogovi kaj sem vam storil da me tako ljubite tako je vzkliknil radovan ko je z mladostnimi koraki hitel po plunko
sestnajsto poglavje
pod svarunovim gradiscem na okrogli v pomlad razorani njivi se je pripogibalo klasje zorecega jecmena tu in tam se je dvigal iz srede njive gost grm katerega se ni ljubilo iztrebiti ratarju dobro vedocemu da drugo pomlad brzkone drugod zastavi plug za novo setev
z okopov gradisca je v pozimski moci in snegu zdrsnila plast zemlje med zelenim rusjem so se videle rjave struge krog in krog gradisca je dremala vroca poletna tihota tudi s prostranih planjav prav do sirokega mocvirja mursiana se ni glasilo meketanje cred pastirji so zagnali v goste sence in lenarili pod kosatimi hrasti
na travi vrh okopov je sedel svarun
vso zimo se ni ganil iz stanisca z nikomer ni govoril nikdar veleval ni povpraseval po teletih in jagnjetih na ovnovi kozi je zdel in bozal edinico ki je sedela ob njem in predla iz lanu tanke niti za platno cel pomlad ga ni zdramila devet sinov je padlo v boju pa je prebolel vse rane ko pa je izginil zadnji sin iztok ko je v rodu zavladal razpor se mu je v duso vsesal gnev osrcje mu je grizla bridkost in slavni starosta je klonil v gub molcal vse tedne in s trudnimi vzdihi klical morano
starosta bojan njegov naslednik je prihajal do njega po modre nasvete toda svarun mu ni svetoval
moder si bojan delaj po modrosti to je bilo vse kar je izvlekel iz njega
ko je presla pomlad in je svarun slisal pogovore da se vojska se ni zdruzila ter dvignila preko donave da bi poplenila po bizantinski drzavi se je zdramil sivi upognjeni starosta pozval bojana in velegosta k sebi in izpregovoril
moza brata mozeg se susi v meni kri mi je izpila zalost suha veja sem na deblu nasega drevesa sami crti se pihajo v mojem srcu zerjavico zivljenja da ne ugasnem kaj delate bratje kaj cakate mascevanje bizancu mascevanje zahtevajo bogovi po mascevanju kric reke krvi po mascevanju iztegajo koscene roke mrtve prste sredi ravni in vi se prepirate ant lovi ovco slovenu sloven trati puscice nad antovimi kozlici perun sam je onecascen bliske nabrusi in jih tresci v brate ki se koljejo med seboj dvignita se bojan in velegost otmita rod sramote ne stojte lacni ko so odprta vrata v dzel sovragov
svarunu je ozivelo od starosti in bolesti pepelnato lice ob sench so mu nabreknile krivuljaste visnjeve zile nozdrvi so mu plale in stisnjene prsi so se mu sirile sunkoma je dihal kakor bi bruhal ogenj skozi siroko odprta usta njegove oci so se zasvetile in zazarele sam crt je dahnil v ta kup pepela in pod njim se je vnelo in zaplapolalo kakor videc je stal pred staresinama in dvigal drhtece roke proti nebu pocasi se je zacel tresti po vsem zivotu kolena so se mu sibila in staresini sta ga podprla ter mu pomogla da je sedel na plohast stol pogrnjen z jagnjecevino morana pridi da ne bom gledal sramote svojega rodu kakor zubelj ki vzplapola nenadno pod nebo pa pojema in se skrije v pepel tako se je skljucil starec in tezko sopel
ne boj se svarune castiti vsi staresine slovenov smo tvoje misli preden se obrne mesec na nebu ti naznaniva veselo vest da gre zdruzena vojska prek donave sama se napotiva se danes do antov od gradisca do gradisca pojdeva in ce je treba do dnestra in crnega morja objeti mora brat brata napolniti tule s strelicami poostriti kopja in nabrusiti sekire za skupni pohod prek donave
tako je tolazil bojan svaruna in velegost mu je s tehtnimi poudarki pritrjeval
pojdita moza oznanjujta mir med brati palita ogenj v prsih mladcev in govorita jim o belih kosteh ki trohne po pustah nemascevane
poslej je svarun zopet ozivel vsak dan ga je spremljala ljubinica na okope vsak dan se je grel na soncu in zaslanjal oci z dlanjo ter gledal v dolino kje bi od dalec prijezdil kdo in mu sporocil ni vec boja med brati zedinili so se vojska se zgrinja nad bizanc
jecmenovo klasje se je gibalo v ravnini ko je starec sedel na travi vrh okopov zazdelo se mu je da se dalec od jugovzhoda giblje dirjajoc jezdec po visoki travi stare oci je zasencil z roko in govoril ljubinici
poglej hcerka iz daljave se bliza sel oslabelo mi je oko morda me vara poglej ljubinica drvi konja drvi novice prinasa
ljubinici je zdrknilo vreteno v narocje
ozrla se je kamor je kazal oce s prstom ki se je tresel
ne varas se oce jezdec dirja proti gradiscu
bojan ali velegost kaj sodis
ljubinica je zaklopila nekoliko velike modre oci in gledala v daljavo
ni bojan in ni velegost oce
ni bojan in ni velegost je ponavljal svarun kdo bi utegnil biti
za njim vihra plasc kakor perut krokarja
plasc vihra nasi ne nosijo plascev morda je bizantinec
ne sveti se mu slem in na prsih se ne bliska oklep ni vojak iz bizanca oce njegov plasc je rdec jasno sem ga videla v vetru
rdec pravis
rdec je oce tunjus je nosil tako ogrinjalo ko sem ga videla za donavo
tunjus da tunjus je to so skoki hunskega konja on ve novic postrezi mu gostoljubno nas prijatelj je
ljubinica se je stisnila k ocetu mu ovila roko krog vratu in uprla vanj bojece oci
oce jaz se tunjusa bojim naj mu streze lasta
otrok moj nikar se ne boj prijateljev kako bi stregla dekla dobremu gostu blag je
in vendar mislim da so besi v njegovih oceh ko sem mu stregla v sotoru za donavo se je ozrl vame v srce me je zabolelo kakor bi bil zasadil strelico vanj vsa sem se stresla
ljubinica kaj golcis grlica drobna kadar te pogleda rado te ne zaboli srce ne zaboli kajne ne boj se grdega obraza tunjus se je ze boril ob moji strani zoper bizantince nikdar se nismo bojevali s huni zavezniki so in mirni sosedje cemu strah
oce ti si govoril verjamem nocem se ga bati
svarun ji je pogladil mehke lase njeno vroce lice se je pritisnilo k razoranemu obrazu ocetu je vztrepetalo srce in s koscenimi rokami je objel hcer ter jo pritisnil na prsi
ti moje sonce ti edina ko mi je vse ugrabila morana
pod gradiscem so na shojeni suhi poti udarila kopita jezdec je pognal navkreber zagledal je svaruna in ljubinico na okopu stisnil je konja da je zaprhal in v divjem skoku planil naravnost po strmini ljubinica se je prestrasila in vzkliknila morana vstala je naglo da ji je zdrsnilo vreteno iz narocja in se odmotala dolga nit ko se je zakotalil posukljaj v jarek toda ljubinica ni utegnila stopiti za vretenom vrh nasipa je ze stal tunjus v stremenih na konju kateremu so se tresle trde suhe misice na nogah
drzni jezdec pozdravljen
svarun ni vstal trudno mu je ponudil roko v pozdrav
sinovi atile ne smejo biti nevredni krvi ki polje po njihovih zilah pozdravljen slavni junak zmagalec hilbudija tunjus se ti klanja
ljubinica je odhitela v stanisce po rozenico medu se ozreti se ni upala v ta grozni kocinasti obraz iz katerega so jo zbadale drobne oci polne besov
tunjus ni razjahal po hunski segi je hotel izpiti rozenico medu v sedlu to je bilo znamenje velikega spostovanja
ko je ljubinica dvignila k njemu lepo okovano rozenico je segel hun hlastno po pijaci njegovi crni nohti so se dotaknili bele roke ljubinica jo je odmaknila da se je zlil med cez rob
izpreletelo jo je do kosti kakor bi jo bil ugriznil modras
bogovi s teboj in s tvojimi slavni starosta
rocno je nagnil rozenico in jo na dusek izpraznil ljubinica je zopet segla po prazni posodi prsti so se ji tresli ni si upala pogledati hunu v oci ki so se ji vbodle v pordelo lice nato je tunjus razjahal segel v nedrje in potegnil iz njega dragocene koralde
n sokolica dvorjanice v bizancu ne nosijo lepsih nizov krog vratu in ti si lepsa od dvorjanic pomnila bos kdaj si napila tunjusu potomcu ernaka
ljubinica je prijela dar s tankimi prsti zahvalila huna in odsla hitro v stanico koralde so ji padle iz rok odskocila je in kriknila zde se mi kakor kaca
sedi k meni na soncu grejem ude in trpim ljubinica ti pripravi obed potem pojdes v hiso ne zameri tezko hodim
tunjus se je bahasko zleknil v travo poleg svaruna
star si svarune pa si se se postaral cez zimo odkar se nisva videla
jeza me grize zalost me je stisnila v klobcic
cemu srd zakaj zalost po taki zmagi
ti ne ves seveda ne ves kako bi vedel edini sin zadnji sin iztok mi je izginil o morana
izginil iztok najmlajsi sin izginil umrl padel v boju
morda umrl morda padel v boju ne vem nic ne vem izginil je samo to vem da ga ni vec in da ga ne vidim vec in da rod svarunov izumre kakor segnije drevo ki je padlo in ni rodilo sadu besi zakaj me tako mucite
odklej pogresas sina
po zmagi onkraj donave ko smo razdejali hilbudijev ostrog je izginil noc ga je vzela klicali smo ni se odzval iskali smo trupla ni bilo
sedaj razumem zakaj si upognjen vem od kod pepel na tvojih licih in mrak v tvojih oceh odvedli so ga bizantinci morda zdihuje v jeci morda goni mline kaj se ve bizanc je gnezdo gadov brlog tolovajev in jama razbojnikov zakaj ne udarite cez donavo mascevanje bizancu
saj to je prijatelj druga zalost ki me se bolj mori antje nocejo antje bratje slovenov leze za seretom in se bijejo z nami
tunjusu je zaigral zloben nasmeh krog ustnic to je moje delo starina je pomislil svarun mu ni videl lica
izdajstvo volk je volk poznam ga in poznam viljenca bahaca sulico v prsi izdajalcem poglej jaz lezim ze mesec dni z vrlimi vojscaki za donavo in cakam in prisluskam kdaj zaslisim vase rogove da se pridruzim ko planete do hema in se cez toda vas ni od nikoder in zato sem prisel do tebe starosta
nisi vedel za razdor nisi vedel ker si bil v bizancu cez zimo
v bizancu da in tam sem nalagl upravdo ki se je cmeril za hilbudijem da si sloveni ne upate cez donavo da se vojskujete med seboj upravda je bil vesel in me je despotski placal za porocilo jaz pa sem se vracal in plenil spotoma da so konji stokali pod tezo blaga sedaj je cas trakija je prazna upravdi zreta moci afrika in italija udarimo v dzel
udarimo udarite klicem jaz ne morem vec udarite prigovarjam staresinam vse zaman na vzhodu ni miru torej pravis da sta volk in viljenec izdajalca poslal sem bojana in velegosta modra moza da pomirita brate in dvigneta vojsko
hun se je prestrasil tega sporocila nastavil je oprezno uho in za trenutek pomolcal
verjemi mi nic ne opravita volk je volk samogolten in trmast viljenec je bahac slovenom bi bil rad despot
prijatelj kaj storiti svetuj z modro besedo
smrt izdajalcem smrt to pravi tunjus cigar kri je se v zivem rodu s krvjo vladarja vse zemlj z atilo
smrt smrt da bi torej tekla bratovska kri o bogovi sami si unicimo svobodo kaznujte nas
bratovska kri ali so to bratje izdajalci kar je gnilega se odreze poglej roko
tunjus je pomolil lopatasto desnico svarunu pred obraz
poglej enega prsta ni kdo ga je odrezal jaz zakaj v volcjo past je zasel in se ujel pa sem potegnil noz in ga brez obotavljanja odsekal ali naj bom ves ujet zaradi enega prsta zaradi enega prsta ki je sel radoveden v volcjo past nikoli razumes
modro si govoril resnicno zelo modro pocakajmo da se vrneta bojan in velegost ce nic ne opravita potem smrt izdajalcem
smrt smrt je ponavljal hun in grizel ustnice da ni bruhnil v krokarski smeh tako se je veselil krvavih uspehov ki jih utegne roditi njegovo scuvanje
sedaj pojdi prijatelj hcerka je ze pripravila obed prilegla se ti bo jagnjetina po dolgi jezi meni pa dovoli da ostanem se na soncu sam s svojo zalostjo
tunjus je naglo vstal odkar je lezal na travi in se pogovarjal s starcem mu je stala neprenehoma ljubinica pred ocmi imel je ze mnogo zen hunskih in tatarskih ugrabljal jih je kakor zver in pehal od sebe pretepal z bicem in prodajal v suzenjstvo toda taksne kakrsna je ljubinica se ni srecal vsa njegova divja narava se je zgrozila da bi zarjul kakor bivol ki mu potisnejo zelezo skozi nosnice uropal bi jo zavil v plasc in oddirjal z njo preko stepe
dolge kocine kozlovskih hlac so mu opletale ob suhih bedrih ko je hitel z okopov v stanisce gnalo ga je k njej najrajsi bi se bil priplazil kruti divjak po vseh stirih prednjo dvignil rok k njej in jecljal ljubinica bodi bodi moja
omamljen je bil kakor bi ga bila prevzela pijaca ko je tik pred stanom srecal nekaj sluzincadi ki se mu je priklanjala kakor odlicnemu gostu se je naglo streznil zavedel se je v velikem napuhu da je tunjus potomec ernakov in misel kako bi kleceplazil pred ljubinico se mu je zazdela smesna ponizevalna zato je oblastno stopil v stan kjer je izpod pepela disalo po jagnjetini vrc z medom ga je cakal na mizi in ob njej pripravljen stol
ko je slisala ljubinica njegove korake je razgrebla pepel in polozila pecenko na javorov ploscek
ni oceta
svarun je ostal na soncu in se pogovarja z zalostjo
ubogi oce ko bi se le vrnil iztok
ne vrne se zaman ga cakata skoda plemenitega rodu
hun je zgrabil z roko vroce meso usta siroka kakor krastacja so mu zevala in zobje so skrtnili ob kost
kakor volk je pomislila ljubinica in se ni ozrla nanj hun je hlastal z veliko lakoto in grizel drobne koscice da je skripalo med zobmi ljubinica se ga je cedalje bolj bala prek kosa je gledal nanjo in jo grizel z ocmi ljubinica ga ni pogledala pa je vendar cutila njegove oci kakor bi jo zbadal s strupenimi trni
okrepcaj se poglavar jaz moram k ocetu
hotela je ubezati pred njim
ne hodi je zarohnel hun in vrgel oglodano kost na tla tunjus sam se je prestrasil svojega glasu deklica pa je vztrepetala in ga prosece pogledala
prosim te ne hodi samo za casek ostani tunjus ki govori z upravdo ki vlada rod hunov ki je kraljevske krvi mora govoriti s teboj
govori hitro oce ne sme biti sam prevec ga tare zalost
ljubinica hunov glas je bil zamolkel mehko bi bil rad govoril ali iz divjih prsi je prihajalo kakor rencanje zveri ljubinica ti ni zal rodu ki izumrje rod svarunicev ki so bili sokoli v slovenih
bogovi zahtevajo zrtev
bogovi pa tudi hocejo da se zlije zlahtna kri s krvjo ki je se zlahtnejsa zato cuvajo tebe zato varujejo sokolico
oceta ne zapustim ko bi me snubil sam upravda
upravda je krscenik to se pravi razbojnik zato ima vlacugo za zeno zato ima hilbudije ki so pomorili toliko vrlih slovenov ko bi pa vprasal zate slaven junak sin ponosnega rodu pred katerim se trese upravda ko bi rekel junak zal mi je rodu svarunicev pridi ljubinica po tebi naj zraste nov rod se slavnejsi kaj bi rekla ljubinica
rekla bi slaven junak si sin ponosnega rodu toda ljubinica hci svarunova te ne mara njeno srce je ze volilo
hunu so se zabliskale oci stisnil je celjusti in se prijel z rokami za mizo da ni sinil pokonci in planil nanjo
srce je volilo je ponovil hrescece in si rekla da ostanes pri ocetu
ostanem da ostanem in zato je srce tako volilo
hitro je odsla tresla se je po vsem telesu v zadnjem hipu je videla kako so se crni tunjusevi nohti zajedli v mizo kakor kraguljevi kremplji
devana cuvaj me kaj mi hoce cemu govori take besede ko bi mislil on zona jo je stresla
tunjus je obsedel krcevito je zgrabil za mizo nohte je tiscal v javorov les da so mu prsti posinjeli davila ga je togota hropel je in glasu ni bilo iz ust
njeno srce je volilo je spravil pocasi preko debelih od pijace ozganih ustnic strasni tilnik se mu je uklonil oglata glava se je nagnila in ploscato celo je trcilo ob mizo kadar je hun premisljal je legel na zemljo s celom v tla
pocasi se je umirjevalo valovje v divjih prsih
njeno srce je volilo naj ko bi vedel koga zabodel bi ga tako mi atilove sence zadusil bi ga kakor garjavega ovna da ne skvari crede sicer pa cemu se jezim cemu zaradi te zenske ki sem jo zagledal tedaj ob donavi in mi je bila vsec ha njeno lice je cutilo mojo ljubezen dobro sem videl toda boji se me bezi in trepece pred menoj cakaj podlasica ce noces izlepa bos izgrda tunjus je gospod
a teh misli se je ustrasil vzdignil je glavo in jo naslonil v siroko od vajeti in meca ozuljeno dlan
izgrda ne ne bi mogel morda je vrazarica ovrazila mi je srce zastrupila pogum zvezala roke
hun se je zbal
proc od nje proc krvi se napijem naigram se s sloveni in anti zaradi nje da bi se zaradi zenske cmeril tunjus stran izpred oci
s tezko pestjo je telebil po mizi da je odletel leseni ploscek s kostjo vred na ognjisce segel je po vrcu in goltal da se mu je cedilo po bradi prazni vrc je postavil na mizo tako trdo da se je sesul v crepinje
konja je zarigal na dvoriscu v suznja
skokoma je sedel v sedlo in jahal na okop k svarunu ki se ga je tiscala ljubinica
pozdravljen svarune tunjus se zahvaljuje za obed in ti se enkrat svetuje udarite na ante in ugonobite izdajalce svarun je strmel vanj
prijatelj ne hodi dan se nagiba ostani gradisce je tvoj dom v domu postelja za pocitek in hrane zadosti
moj dom je sirna ravan moja postelja sedlo moja hrana boj
ozrl se je na ljubinico ki se je se tesneje stisnila k ocetu
ne hodi ti pravim poglej dva jezdeca bojan in velegost ne hodi pocakaj da cujemo kaksne novice oznanita
novice ki jih prineseta ta dva so tunjusu stare povesti ponavljam ne slusaj njih blebetanja izderite mece in kaznujte izdajalce ce vam je milo svobodno sonce cerkon naprej
tako je ogovoril konja ta je zarezgetal in zdirjal iz gradisca
kaj mu je kaj mu je ljubinica si ga ti razzalila govori otrok nas gost je bil in gosta razzaliti bogovi se razsrdijo
oce nisem ga zalila postregla sem mu rekla sem da ostanem pri tebi do smrti samo pri tebi
svarun jo je pogledal s siroko razprtimi ocmi
mar je zahteval govori otrok
ne vem nisem razumela cuden je bil njegov govor
oce in hci sta molcala na srce so jima padale tezke slutnje
vtem sta prisla resnicno bojan in velegost z lic jima je sevala bridkost
govorita brata kaksno poslanstvo
zalost zalost velika svarune pot zaman med brati divja boj lomijo se kopja sekire frce crede davijo volcje ker ni pastirjev izbruhnila je vojska kakor ognjen vihar divja od dombrovice do crnega morja samo nase gradisce se miruje ali na obod nase zadruge ze pljuskajo valovi krik hrumi narod je zbegan
sramota sramota bratje zoper brate kri zoper kri morana zatisni mi oci da ne vidim
starec se je zvil na travi v klobko zaril prste skozi dolgo brado in jecal da se je stresalo upognjeno telo
ljubinica je dvignila starcevo glavo v svoje narocje poljubljala njegovo celo in gladila z mehko dlanjo bele ocetove kodre velegost in bojan sta pokleknila k starosti in z modrimi besedami tolazila grenko bridkost v njegovi dusi
tedaj pa je doli v soteski zagledal truden potnik tunjusev vihrajoci plasc ki je plahutal za bezecim konjem zona je izpreletela potnika kri se mu je strdila v zilah
padel je v visoko travo in se po trebuhu plazil v gosto grmovje
bogovi bogovi je sepetal pet jagnjet debelih in mastnih tebi svetovit ce me prikrijes pet uslisi me in odvrni morano
tunjus je vihral sklonjen na konjskem vratu kakor bi ga gonili vedomci in potnika ni opazil od srda so mu zakrvavele oci zaripelo lice skripajoc z zobmi je ponavljal prisego katero je bil prisegel na zlato krsto atilovo in na njegovo najlepso zeno kerko tedaj ko se mu je izmalicil napad na epafrodita zaradi slovenov radovana in iztoka tece ze tece kri pa mora se v vecjih potokih tudi zaradi nje
kakor hudic krscanski je zasepetal potnik ko se je drevil mimo njega hun oddahnil se je in zlezel iz grma ter naglo ubral pot proti gradiscu
prihajal je potnik radovan iz bizanca da bi izrocil pozdrave ocetu svarunu od sina iztoka
sedemnajsto poglavje
po propontidi se je razlilo sonce v pristaniscu so se gugale ribiske ladje nad bosporom so poletavali galebi tedaj so nenadoma onemela kldiva pri stavbi cerkve svete sofije sto nadzornikov je zaklicalo stokrat sto zidarjem
visoko na predrznem zidu se je pojavila dolga suha postava preprosta praznjena halja je krila v gubh sloko telo preko ledij jo je tesno stiskal jermen glava je bila ovita v volneno ruto desnica se je opirala ob palico bil je despot justinijan ki je prisel nadzirat stavbo cerkve hagije sofije edini spremljevalec mu je bil pavel silenciarij tajni svetnik in dvorni pesnik za njim sta stala antemij in izidor milecan mojstra te najvecje in najslavnejse stavbe tedanjega sveta upravda vso noc ni zatisnil ocesa drzavni blagajnik je razgrnil pred njim velikanske pergamente na katerih so zevali z groznimi zreli racuni za cerkev svete sofije res se je dvigal zid ze blizu do kupole toda drzavna blagajna je bila izcrpana do dna osem sto dvainpetdeset stotov zlata je pozrla stavba ki jo je zidal justinijan na videz v cast bozji modrosti v resnici pa je iskal le sam sebe in svoje slave vse province so jecale pod bremenom davka upravda se ni odnehal sam zaprt v pisarni je koval in snoval nacrte kje bi se dobil kaj denarja in v jutro so ze hiteli brzi sli v vsa mesta po bizancu so tekaci raznasali ukaz novega davka vsem uradnikom je bila placa do polovice skrcena drzavna blagajna si je opomogla toda uradniki so hoteli ziveti in zato so se kot pijavke zagrizli razni prefekti oskrbniki prokuratorji in mitnicarji v bedno gloto ljudstva ter izzemali iz nje zadnje kaplje da so tisoci obupali popustili selisca in utekli k barbarom ali pa osnovali lacne razbojniske tolpe toda divus justinianus osnovatelj kodeksa pravice se ni zmenil njegovo castihlepje je bilo brez dna kakor morje
ko je torej tekla v dzel postava ki so jo tisoci sprejemali s kletvami ki je segala ljudstvu do mozga je stal despot v revni halji vrh zidu in gledal sprevod menihov diakonov in prezbiterjev s patriarhom na celu ki so nosili preko konstantinovega trga v zlatih pusicah svetinje da bi jih vzidali po vsem zidu med opeko dvigal se je duh kadila doneli so psalmi v slavo bozjo a dim materine dusice se je valil k nogam despota nebo je zrlo jezno na njegovo daritev bila je daritev kajnova
kadar je despojna teodora videla mracno lice tistega ki jo je dvignil iz arene na prestol se je umaknila mnogokrat mu je duhovito svetovala in mu z nedoseznim bistroumjem pomogla iz stiske in zadrege toda vecna lahkozivka ni ljubila popisanih pergamentov dolgih ur polnih skrbi in muke pustila je despota da je bedel kar po tedne sama pa je uzivala zivljenje in svobodo
ko se je tistega jutra vrnila z vrtov kjer je zasacila azbada je bila zidane volje vohunstvo in spletke so ji bil najvecja zabava celo drzavni ogleduhi so bili pod njenim vodstvom in se ni bala zagrnjena v siromasno obleko ponoci na ulico oprzovat in spletkarit
ko so jo nesli na pol dremajoco v dehteci nosilnici vzorni skopljenci iz kopeli ni legla kakor navadno po zajtrku ampak je razmisljala kako bi drazila azbada in ireno
ni slonela dolgo na perzijskem blazinjaku kjer so pahljale saitske suznje lahne sapice na njeno glavo tlesknila je z neznimi rokami obdale so jo dvorjanke in uro kasneje je sla v majhnem spremstvu z ireno skozi vrtove k morju zganila so se vesla pod misicastimi rokami grskih mornarjev in lepa ladjica je naglo zavila iz marmarskega morja v tihe valcke zlatega roga kmalu so izginile mogocne stavbe pojavile so se nizke hise dokler ni srecala colna le se posamezna ribiska koca od trakije je pihljal hladen veter sumeli so vrhovi vitkih pinij disali so beli mandeljni po skalah je plezal brsljan srcasti listi so veselo ponihavali prepluli so nad pol dolzine hrizokerata mimo teodozijevega zidu je svignila ladjica in prisli so na martovo polje zunaj mesta kjer so bile vojasnice in vezbalisca gardnih cet in palatinske vojske slisali so zvenket orozja votle udarce na scite brenket tetiv in sicanje strelic
velika vojna vaja
teodora je velela pritisniti k bregu dvorjanice so se izkrcale in sle za despojno v cvetoci gaj starih oleandrov in lovora na trato ki je bila vsa posuta z marjeticami so suznji razgrnili preproge in despojna je legla s kretnjo razposajene pastirice v hladno senco in uzivala z vso slastjo rosni vonj ki je prepajal zrak ponosna je bila nedotakljiva kadar je vencal diadem njeno glavo kadar je objemal skrlat njeno telo toda vse dvorne ceremonije ves oholi napuh zlati nimb in drhteci poljubi dostojanstvenikov na njene z biseri posute solencke niso izpremenili krvi katere se je napila ob materinih prsih po brlogih hipodroma vcasih se je dvignilo to s silo zaduseno potepusko zivljenje in tedaj se je oproscena vseh ozirov svobodna vseh ceremonij brez krone in brez skrlata predala trenutku
teodora je odposlala skopljenca k cetam in pozvala k sebi magistra equitum azbada
preden se je se vrnil bezeci poslanec so zapeketala kopita petdeset korakov pred gozdicem je razjahal poveljnik in se blizal sotoriscu dvorjanic
irena je sedela poleg despojne in ji z mehkimi prstki gladila bujne lase despojna azbad prihaja
v razkosni lenivosti je na pol odprla kosate veke in se nasmehnila naj pride
blizal se je pocasi z vojaskim korakom izpod slema so mu drsele kaplje potu nesrecna noc trdosrcnost irene in caricin zasmeh so ga uzalili da se je gnal na vezbaliscu kakor besen in so cete in castniki stokali in omagovali od napora
irena je zardela in v trenutku zopet pobledela srce ji je plalo v cudnem strahu vedela je dobro kako grozno se srdi azbad ker je zavrgla njegovo prosnjo zmeckala pismo in ga raztrgala samo enkrat je dvignila oci v njegovo lice ali srecala je tako strasen pogled v katerem so gorele strast hrepenenje ljubezen in mascevalnost da se je obrnila proc in posepetala despojni azbad caka
proskinesis je izpregovorila glasno in iztegnila drobno nogo da je pogledal izpod vezene stole ametist vdelan na zapono solencka
azbad je pokleknil se dotaknil s celom zelene trave pa poljubil s suhimi ustnicami kamen na teodorini nogi
hlapec trepeta v brezdanjem spostovanju pred sveto despojno in caka povelja
teodora ni trenila z ocmi da bi pogledala azbada skozi na pol priprte vejice je gledala temna zenica na irenin obraz in cakala plena kakor ujeda po kratkem molku spregovori
privedla sem ti ireno da te kaznuje ker te je zaman cakala nocojsnjo noc nezvesti
samo za spoznanje so se razprle teodori goste resice na trepalnicah po licu ji je sinila demonska radost
dvoje src je zatrepetalo pred njenim pogledom eno kakor golobica pod nabrusenim nozem drugo kakor martov pes fobos ko trga zelezno verigo azbad se je vgriznil v ustnico da je krvavela irena je neslisno vzdihnila v dusi kriste eleison nic ni slutila da je carica zalotila azbada na vrtu prepricana je bila da tici vmes placano izdajstvo skopljenca ki je sluzil za dvojno zlato azbadu in teodori poveljnik palatinske legije pa bi bil najrajsi izdrl mec in pribodel k zemlji to srce ki je vriskalo in se paslo na mukah toda moral je ponizno skloniti glavo
kristus pantokrator naj placa neizmerno dobrotljivost velike despojne
irena se je nagnila z bledim licem k teodori tresoce se ustnice so prosile kakor crvicek v prahu
prizanesi despojna prizanesi mojemu srcu
privedi magister equitum dve centuriji sem in igraj nam bojne igre eno naj vodi iztok drugi poveljuj sam da se napase irenino oko ob tebi in da despojna vidi napredek barbarskega stotnika toda pomni da nas ni tukaj naprej
zatopljen topot kopit je izginil v pesku in travi irena se je sklonila k teodori prijela njeno roko in jo poljubljala iz oci so ji kapale solze
milost velika despojna milost vsemogocna carica zakaj me mucis
in zopet je zagorel na teodorinem obrazu zarek demonske radosti vendar je vzdihnila kakor drobna lucka se ji je posvetilo nekaj skozi nedogledno temo in spoznala je v lucki sebe ko je bila se nekdaj kakor irena dvignila je roko usmiljenje se je budilo pobozala je trpece irenino lice in rekla
dete saj vendar ne zabranis da se poigra despojna
in prevzelo je teodoro z nepremagljivim hrepenenjem dvignila se je tesno objela irenino glavo ter jo strastno poljubljala na rosne oci kakor bi demon hotel izpiti to jasno luc iz neskaljene duse ali pa kakor bi hotela teodora vsrkati vase kar je izgubila sama v kalnih valovih zivljenja
ko so dvorjanice videle kako ljubkuje teodora ireno se je zbudila v njih dusah na dvoru gojena in do najbahatejsega cvetja razplojena zavist ireno so vrstnice doslej cesto prezirale dasi jih je po lepoti prekasala ze to edino bi bilo zadosten vzrok da bi jo sovrazile ker pa ni nobeni hodila na pot in ni tekmovala zoper nje pri dvornih gizdalinskih castnikih in patricijih so ji nadele ime dvorni menih in niso spletkarile zoper njo teodora sama se je norcevala iz nje pri obedih na vecernih izprehodih in jo rada povprasevala ali je ze dognala katerega vladarja pomeni apokalipticna stevilka toda danasnji caricini poljubi so zanetili ogenj v njih srcih in v trenutku so mislile vse eno smo misel da bi jo izgrizle z dvora
teodora se je kakor izmucena od lepih spominov naslonila ob komolec in molcala nihce si ni upal izpregovoriti bele roke dvorjanic so trgale marjetice in drobile rumena ocesca drobnih cvetk med tankimi prsti zgodilo se je nekaj kar je leglo z neprijetno tezo na vsa srca in molk bi bil postal mucen in predolg da se ni zaslisal hrup prihajajocih maniplov ki so stopali s krepkimi paradnimi koraki na vezbalisce teodora se je hipoma dvignila s preproge in se napotila skozi gozdicek oleandrov do roba gaja od koder se je videlo na prostrano vezbalisce azbad je odbral najboljse stare in mlade vojake privzel za vsako stotnijo po osmero konjice vzporedil po vrsti hastate triarije pilane in principe da je pokazal carici dve popolni legiji v malem
zvonki glas azbadov je donel rezko in kratko kakor udarci vojaki so se gibali na povelja strumno in urno kakor eno samo celotno pokorno telo ko so obhodili v raznih kretnjah vezbalisce postavili nad glavami s sciti streho zelvo udarili v teku s sciti predse kakor bi naskocili sovraznika se umikali korak za korakom se na glas roga razprhnili in udarili sovrazniku v bok je odredil azbad da pricno s posebnimi vajami nastavili so tarce vrstili so se pracarji lokostrelci pilani naskakovali s sulicami in s kopji teodora se je cisto zamaknila v vojake in ni izpregovorila in se ni ganila s svilenega stolcka ki se je gugal na verizicah izrezljanih z veliko umetnostjo iz slonove kosti dasi je bila nizkega rodu je plula po njej vendarle kri pristne potomke mogocnih rimljanov katerim je bila bojna igra najvecja zabava in vrhunec slovitosti sama je kot otrok prezivela vse dneve na sipini v hipodromu in se naslajala ob vajah borilcev in tekmecev
cete so se ze utrudile in azbad je velel odmor
tedaj se je teodora dvignila na njenem celu se je pojavila senca
da bi pred despojno hlapci pocivali napad je skoraj kriknila in brzonogi evnuh je sporocil povelje azbadu
legiji sta se locili vsaka na drug konec prostranega polja iztok je veleval orjaskim gotom med katerimi je bilo kakih dvajset slovenov njegov slem in srebrni oklep se je blescal v soncu irena ga je sele sedaj spoznala dasi ga je njeno oko ze dolgo zeljno iskalo med cetami teodora je pozabila nanj ker se je prevec zatopila v bojne vaje ali sedaj je stopil mladi barbar vitek in krasen v bojni opravi na celo stotnije v pravilni grscini in z nekoliko tujim naglasom je zaklical povelje
iztok je izpregovorila glasno carica in se zacudeno ozrla na ireno
irena je zardela cutila je da so ji pordela lica in sama sebe se je prestrasila in se vznejevoljila
cemu se razburjam je pomislila despojni pa se je zalesketalo oko z nedosezno zensko bistrostjo je pogledala ireni v duso v hipu je bil storjen naklep
azbad s konja in na celo drugi stotniji
zopet je hitel skopljenec do magistra equitum
naj se poskusita tvoja ljubimca irena da bo zabava vecja
irena je teodoro prosece pogledala in sramezljivo povesila oci
menisek dvorni kako si lep kadar te je sram in carica se je veselo nasmejala
falangi sta se zganili nad glavami so strleli majhni kiji ki so jih rabili pri vajah namesto mecev scit ob scitu kakor zid ko je iztok uzrl nasprotno falango ki jo je vodil azbad je vzplamenelo v njem castihlepje
enkrat sem te ze prekosil v hipodromu se danes te bom naprej v tek
pod nogami gotskih velikanov je zabobnela zemlja falanga se je zganila proti azbadovi ceti kakor izstreljen klin z iztokom na celu toda azbad je bil okreten in previden poveljnik s kratkimi opreznimi koraki je vodil svoje se za trenutek ga ni zbegal tezki naval cakal je da se iztok pribliza in ko je bilo med njima razdalje le se nekaj korakov je azbad kriknil njegova ceta je odskocila in se umaknila naskoku da bi udarila od strani za pleca sovrazniku toda prepozno isto je nameraval iztok ceti sta zadeli druga ob drugo s truscem so telebnili sciti ob scite nad glavami je zabesnel ropot kijev silni napad gotov pod iztokom je prodrl azbadovo ceto in ta se je umaknila razbita na levo in desno
irenine oci so spremljale iztoka in ob njenih pogledih se je radovala teodora ki je sedaj skrbneje opazovala njeno lice kakor vojni naskok
imenitno ha kako se poigram s tem menisicem tako je mislila teodora
ko je irena videla poraz azbada je tlesknila glasno v dlan da so se dvorjanice ozrle teodora ji je nagajivo cestitala in polglasno posepetala
menisic iztok ti zmesa apokalipso
bila je najboljse volje ter se naslajala ob zadregi irene ki ni vedela odgovora ampak bridko obzalovala neprevidnost da je tako glasno izrazila veselje nad azbadovim porazom in iztokovo zmago
suznji so razgrnili po tleh praznje prte in polozili po njih v srebrnih skledicah mrzle pecene jerebice melone dateljne murve in posuseno grozdje
teodora je velela naj se vojaki vrnejo domov in se pogost z vinom in sadjem azbada in iztoka pa je povabila k zajtrku
da bi barbar pogan centurio kdaj jedel s carico
dvorjanke so se zgrozile toda poznale so teodoro in v en glas hvalile despojno
iztok ni vedel kam mu je velel azbad poveljnik si ni upal izdati skrivnosti rekel je da so grske deklice in da je on narocil krepcila ter povabil tudi njega ker se je tako izvrstno izkazal tako mu je moral lagati azbad z jezikom na katerega so silile iz srca kletve in prisege da ga unici tega tekmeca na toriscu slave
iztok ni prvi hip nikogar spoznal carica z nimbom in diademom ki jo je videl v hipodromu in na dvoru in ta preprosta gospa morda azbadova znanka otrl si je potne srage odlozil scit in slem ter legel v zeleno travo
irena postrezi junaku ali se ti ne smili
tako je nagovorila despojna ireno ki se je pokorno dvignila in ukazala skopljencu naj ponudi iztoku iz srebrnih skledic azbada je zaeno osinila s pogledom namignila z glavo ces poglej pazi
ko se je iztok ozrl in zagledal tiste modre oci ki so ga spremljale v tihih noceh ki so mu zavzele vso duso je ostrmel kakor bi zagledal prikazen rojenice v domacih logih njegova roka je izpustila koscek melone ustnice so se razprle in trepetajoc zakoprnele irena irena
okrepcaj se centurio dobro si vodil ceto
irena ga je ogovorila slovenski tudi njen glas se je tresel in ni mu mogla pogledati v oci
iztok pa je kakor v snu razpel rok in zahrepenel po njej
azbad je zaskripal z zobmi
devana se me je usmilila o bogovi
ali tedaj se je sloven v hipu streznil irena se mu je z resno kretnjo umaknila centurio se je ozrl v obraz teodore ki ga je motrila s tistim pogledom kakor v areni s katisme kakor v palaci s prestola spoznal jo je
padel je na lice prednjo in prosil v pismeni grscini
milost despojna ubogemu hlapcu
teodora se je hladno obrnila k azbadu in rekla malomarno
dobrega ucitelja ima sloven in velika je bistrost njegovega uma
osemnajsto poglavje
stotniji ki sta igrali pred teodoro sta se gostili ob vinu iztok pa ni okusil pijace bezal je pred hrupom iz vojasnice zasedel konja in odjezdil domov
zamisljen je sdel na majhnem vrancu hise so tekle mimo njega s trgov so se mu klanjali visoki obeliski izmed sprehajajoce se mnozice je vzklikal glas istokos istokos obstala je gruca sprehajalcev in ga pozdravila po vsem bizancu znanega zmagalca iz hipodroma toda iztok je jezdil in ni slisal vzklikov ni videl prijaznih oci z njim je plul irenin duh in njene oci so se mu smehljale kakor so se mu zazarile ko ji je v slovo smel poljubiti roko
kako te ljubim irena je zasepetal slovenski ko se je sklonil s kodrasto glavo do njene bele roke in cutil je kako je rahlo vzdrhtela roka ko se je je dotaknil s kipecimi ustnicami in v dusi je razumel da bi mu sredi logov onstran donave irena naslonila glavo na prsi in prisluskovala njegovi pesmi o tihem klasju po katerem hodi lepa devana toda tukaj sredi tiranske druzbe kjer stopajo barbaru na tilnik kjer vrujejo v druge bogove kjer se radujejo okov in verig na rokah staresin tukaj irena ne sme na njegove prsi ali tedaj se mu je zjasnilo v dusi kako preprosta misel in se nikdar je ni mislil
ko odide mora irena z njim
zacudil se je sam sebi ni poznal njenega rodu videl jo je ob despojni ze tretjic a vendar ni trenutka dvomil da mora irena z njim v gradisce slovenov da te jasne oci ne sodijo drugam kakor pod sinje svobodno nebo od koder je zasijala vanje ob rojstvu nebeska modrina
mlad in ognjevit ni pomisljal vec ali bi hotela nezna dvorjanka na konja da bi bezala z njim preko nevarnega hema spala ponoci pod milim nebom kjer bi namesto sepetajoce propontide tulili volcje in krulili merjasci nocno uspavanko ni pomisljal kakor je bil trden njegov sklep da se vrne domov pa zopet s svojci pred bizanc tako je bil preprican da privede s seboj k ognjiscu ljubinice in oceta svaruna dvorjanko ireno
stisnil je konjica ostreje so udarile podkve v granit in kmalu je prijahal na dvorisce epafroditovega doma
suzenj je prijel brzde iztok se je vesel nameril proti stanovanju
sredi vrta je ugledal epafrodita ki se je v svileni gugalnici razpeti med dvema soncnima terebintama z otoka kija zadovoljno hladil v vecernem vetru pihajocem z morja
iztok je krenil naravnost proti njemu oddaljen za pet korakov je upognil koleno in glavo ter pozdravil grski kakor ga je naucil kasander
ko bi bil motil kdo drug epafrodita v snovanju novih kupcijskih nacrtov odgnali bi ga bili suznji ki so stali skriti za cvetocimi akacijami toda iztoka je grk ljubil pravi trgovec z duso in telesom ni pozabil da bi se sedajle gugal kdo drug na njegovem vrtu stel kdo drug njegove zlate ko bi ne bil iztok prekrizal nacrta tunjusu
grkove drobne oci so se zasvetile v mesecini in se vzradovale nad lepim stotnikom
zdravstvuj iztoce kaj novega centurio
iztok je stopil blize sedel na travo k epafroditovim nogam in mu gledal zaupljivo kakor sin v lice
jasni moj gospod danes sem zopet zmagal azbada
grku se je celo nekoliko omracilo nagnil se je naprej in mu rekel
azbada on je magister equitum kako si prisel z njim v tekmo
iztok mu je z navdusenjem mladega zmagalca povedal vse
grku se celo ni zvedrilo vedno globlje gube so se crtale vanje oko se je cedalje bolj umikalo pod kosate obrvi misli so se mu krizale kakor tkalcu pisane niti izkuseni lisjak je gledal dalje ko preprosti barbar ki bi isto govoril v nizki krcmi na suzenjskem trgu ob zlatem rogu
prekleta igr se da se nasiti kakor nekdaj v areni potem ga pahne od sebe in unici nedolznega prekleta dekla satanova
med zobmi je mrmral epafrodit te besede ko je iztok navduseno koncal svojo povest oba sta nato molcala s tankimi prsti si je stiskal grk visoko celo iztok ga je zacudeno gledal po vrtu je bilo tiho da so se slisali z morja udarci vesel ki so gnala ladjo na terebinti je cicikal skrzat
dolgo je iztok cakal pohvale iz epafroditovih ust pa je ni pricakal gospodu je lezla glava cimdalje bolj nazaj prsti so nemirno trepetali po celu vcasih se je pritisnila na celo dlan in zopet odmaknila in zopet so prsti po zgubanih brazdah iskali novih misli
iztok ni razumel grkovega vedenja pomislil je dobro ali ni izgovoril neprevidne besede in uzalil gospoda trdno je upal da mu napravi veliko veselje pa ga je navdala njegova povest s skrbjo in molkom ni se mogel premagati in pretrgal je molk
gospod kajne da pojde irena z menoj ko zapustim bizanc
epafrodit je umaknil roke s cela se hitreje so mu zatrepetali prsti
ljubim jo tako jo ljubim da bi zanjo poklal pol azije morje bi preplaval in z zvermi bi se boril
gospod v gugalnici se ni ganil in ni odgovoril
tvoje velicanstvo misli da me irena ne ljubi ljubi me tudi ona me ljubi roka se ji je stresla in zardela je ko sem ji jo poljubil pojde jaz vem da pojde z menoj
v pogibel
epafrodit je rezko posegel iztoku v besedo vzravnal se je njegovo lice je bilo temno kakor oblak in ponovil je resno in svecano
v pogibel gres ti in ona s teboj
iztok je osupnil in vprasal skoraj v strahu
v pogibel jaz v pogibel ona ne govori tako gospod
sedi blize sin nesrece poslej govoriva sepetaje sicer je zid visok krog mojega vrta toda v bizancu so usesa vohunov nataknjena tudi tukaj gori v terebintovih vrhovih
gospod na trgu si upam zakricati da jo ljubim sloveni ljubimo glasno
sloveni ljubite glasno zato me poslusaj pomni bolj kakor irena te ljubi despojna
iztok je onemel
in njena ljubezen je tvoja pogibel in pogibel irene
despojna verolomna zena ha sloveni obesamo sramotno znamenje na dom verolomnice kdor gre mimo take hise se obrne in pljune in jaz sem sloven gospod
zato nisi drevo ki bi pognalo korenine v nasi zemlji drago mi je tvoje zivljenje kakor je drago tvojemu ocetu zato ti pravim lezi in pocij opolnoci te caka najboljsi konj osedlan in nakrmljen tezko mosnjo zlata ti poda suzenj numida in v srebrni cevi podpis samega upravde svobodna ti bo pot skozi mestna vrata in klanjali se ti bodo gori do donave otmi se in bezi domov tako ti svtuje ta ki te ljubi
ko bi bil rekel epafrodit iztoku naj plane v morje in potopi ladjico ki se je zibala na valovih planil bi bil brez pomisleka ko pa mu je velel naj bezi preden je prisel do ciljev ki jih je menil pokloniti domovini naj bezi preden je dosegel njo ki jo je ljubil z vso strastjo naj bezi prazen domov prazen brez nje tedaj se je z vso silo uprlo v njem skrcil je pest oci so se mu zabliskale ponosno je dvignil slem in odlocno odgovoril
ne gospod nikoli brez nje
grk je umolknil naslonil se je zopet na svileno preprogo in ponavljal polglasno evripidove stihe
kdor ljubi je blazen ne otmo ga bogovi
po dolgem molku se dvigne epafrodit in mu veli skrivnostno in odlocno
centurio epafrodit odpusca mladi krvi toda molci kakor zid cuvaj se azbada cuvaj despojne daj kristus da bi ne bilo treba da vraca epafrodit tebi isto kar si ti njemu storil pojdi
iztok se je priklonil in odsel v sench mu je kovalo pred ocmi se je dvigalo resno lice epafrodita cigar besede so trkale kakor kladivo na njegovo duso cutil je silne udarce ponavljal je azbad despojna pogibel in zdelo se mu je da so irenine oci vse solzne in da kricijo na pomoc
epafrodit je takoj tlesknil z rokami izza akacij so se pojavili suznji odpeli gugalnico od terebint in ga odnesli v vilo
vendar ni sel v spalnico sedel je k mizi vzel pergament in pisal pismo prvemu skopljencu v caricini palaci
epafrodit najponiznejsi hlapec despojne posestnik prstana njegove svetosti vzgaja velikemu despotu v prid vzornega barbara iztoka ker je barbar barbar naj pazi tvoja nedosezna sluzbena vrlina ce slisis o iztoku govor na dvoru iz katerega bi sklepal da se je vedel nevedoma nepravilno in tako zalil sveti dvor naj naznani tvoje bistroumje to nemudoma semkaj da ga posvarim poucim in tudi strogo kaznujem za to prijazno uslugo ti posilja vrecico bizantincev a za vsako sporocilo jih d se enkrat toliko
epafrodit
pismo je zapecatil pripravil cekine in narocil suznju naj odnese zjutraj zarana pismo in denar v carsko palaco evnuhu spiridionu
nato se je epafrodit odpravil v spalnico ko se je slacil je klel teodoro
prekleta igr se da se nasiti dekla satanova v areno naj gre v beznice ne na prestol prekleta
brza jadrnica je priplula tistega jutra iz italije s poslanstvom amalasunte matere umrlega gotskega kralja atalariha ker se je mati kraljica zamerila gotom si je skusala pridobiti upravdo justinijanu je bilo poslanstvo kakor nalasc njegova nenasitna zelja po novi zemlji zlasti po italiji je dobila po tem poslanstvu kosti in mozeg s poslanci je obceval sam hlinil najvecje socutje do preganjane amalasunte in obljubil izdatno pomoc in tako se je pridruzila skrbi za denar ki ga je trosil za drage stavbe nova skrb kako bi cimprej zbral in zalozil vojsko da bi jo poslal v italijo njegovi kabineti so bili poslej kar nepristopni za vsako uro zabave in kratkocasja v palaco sta prihajala belizar in mundus prva vojskovodja stavbenika antemij in izidor tajni svetniki in carjevi zaupniki utrujeni so se vracali le upravda ni bil nikoli truden ko se je znocilo je sedel in skladal himne nato je zadremal komaj za uro in takoj po polnoci ze reseval sodne akte narava je zdruzila v njem silno telesno moc divjega barbara in duhovitost velikega genija ki je objemal in vladal vse stroke tedanje znanosti vodil vse drzavne posle reseval vse pravde poleg pa bil sam se arhitekt pesnik filozof in bogoslovec
to je bil teodori neizmerno ugoden veter v jadra njene lahkozive barcice vcasih se je ob takih prilikah celo dolgocasila tedaj je posvecala ves cas lepoti svojega telesa spanje dehtece kopeli najboljse jedi izprehodi ob morju mir in sladko brezdelje je zabrisalo vse sledove njenega prostaskega zivljenja da je cvela kakor dekle v najlepsi dobi a sedaj so ji dajali azbad irena in iztok zadosti snovi da se je mogla naigrati in naspletkariti vtem ko se je justinijan trudil za kupi pergamentnih odlokov
ko se je vrnila po izletu ob zlatem rogu kjer se je veselila sramezljive rdecice na licih irene pritajene jeze azbadove in barbarsko preprostega koprnenja iztokovega je bila njena prva misel kako bi ji ta trojica napravila novo zabavo dolgo ji je slonela glava na belem laktu na pol zaprte oci so strmele v bagdadsko zaveso kamor se je prikradel tanek soncni zarek kakor bi potegnil s crtalom zlato nitko prek umetnih arabesk na zastoru
zivo se je domislila iztoka njegovega slikovito vzornega telesa v hipodromu njegovih kodrov in jasnih velikih oci ki jih je uprl v ireno njegovega izbornega vojevanja njegove nedotaknjene moske sile ki je stala pred njo kakor utrgana vceraj iz srede mogocnega pragozda vzbudilo se je v njej bolj ko sicer vse kar je uspaval nimb in skrlat vedela je dobro kako je justinijan zakopan v delo stirinajst dni ne bo utegnil niti misliti nanjo in stirinajst dni je dosti dolga doba da se pribliza iztoku da dovoli duska tisti divji naravi kateri je prestol nadel brzde samo brzde a zadusil je ni ob tem pohlepu so se tudi snovali kovarni nacrti v njeni glavi kakor bi tkalska snovalnica begala med nitmi snutka nacrt je bil narejen njen srebrni glas je pozval suznje zavese so se zganile sest deklic je dvignilo z belimi rokami despojno v nosilnico in odslo z njo po mozaiku v kopalnico
na vcer so se zbrali gostje v razkosni dvorani nimf teodora je priredila vecer in povabila najvecje gizdaline in najlepse dvorjanice azbadu je velela naj to noc strazi palaco stotnija iztokova
strop te dvorane je bil okrasen s kopajocimi se nimfami svetilnike so nosili neptuni delfini in somi uliti iz korintske medi krog in krog so kipele svilene blazine na dragih otomanah tla so bila vlozena v obliki razpenjenih morskih valov med katerimi so se igrale zlate ribice
teodora je odlocila da je vecer raj mladih nimf zato so prihajale dvorjanice odete s prozornim bisom in mrezasto svilo kakor bi pokrivale njih telesa bele vodne pene castniki so si nadeli zelenkaste luskinaste oklepe iz mehkega dehtecega usnja da so posnemali ribe
ko je vstopila teodora so padli vsi pred njo na tla in jo pocastili s tem da so po vrsti poljubili ahate na njenih sandalih nato so suznji prinesli v dvorano velikanskega lesenega delfina ki je bil ves oblozen z majhnimi koski v katerih so bile same izbrane poslastice sikomore margarani dateljni gorka pavja jajca belusi gobe ostrige in polzi
pricela se je vecerja zasumelo in zasmejalo se je vse v razkosni blaznosti od zadaj skozi zavese so donele piscali in cimbale v dvorani so prseli dvoumni dovtipi dvorjani so se nagibali k licem krasnih druzic narda je disala roze so venele po mizi po tleh v vrocih laseh na razburjenih prsih
vino se je penilo v srebrnih casah razgreta kri se je se bolj razgrevala vonjavi zrak je zamamljal zivce druzba se je predajala trenutku nasladi in razkosju
teodora je z bistrim ocesom opazovala goste smejala se je glasno preslisala ni nobenega dovtipa a vendar se je pasla njena skodozeljnost na hrepenecih pogledih razdruzenih parov dolocila je vsem take prostore da so bili tisti ki so se skrivaj ljubili in ljubkovali vsaksebi dokler jih ni razgrelo vino so se zatajevali kasneje so hiteli pogledi preko mize gor in dol oci so iskale oci
prav na koncu na desni strani mize je sedela osamljena irena edina ni prisla v pohotno razgaljeni tuniki cutila je pikajoce poglede tovarisic ki so jo prezirale in zanicevale odlikovanje despojne pri izletu prejsnjega dne se je bilo hipoma raztrosilo po palaci sklenile so vse da jo bodo prezirale da se je bodo ogibale tudi to ni uslo teodori njih jeza in zavist jo je veselila ozrla se je pogosto preko mize na ireno v njenem licu je bilo nekaj slovesnega in velicastnega se sence bridkosti in zalosti ni mogla zapaziti teodora sedela je zamisljeno noben dovtip ji ni privabil smeha na lice ustnice se niso dotaknile kozarca iz oci se ji je poznalo da hodi in plove njena dusa dalec od teh sumnih orgij
ko je teodora veckrat pogledala ireno se je za hip zgrozila kakor bi jo zapekla vest spomnila se je kako pojde drugi dan z vsemi navzocimi dvorjanicami obdana z nimbom svetosti v cerkev nase ljube gospe kako bodo vse povesale oci v najvecji sramezljivi nedolznosti in se kropile z blagoslovljeno vodo ter zazigale disece kadilo pred ciborijem zgrozila se je in vest jo je zapekla ali to je bil samo trenutek kakor se skrci tatu srce ko seze v skrinjo po denar ce poci debeli pokrov strese se ozre in seze se z vecjo predrznostjo prav do dna
teodora je bila naglo zopet dobre volje da bi podrazila dvorjanke in ireno zaeno je dvignila zlato caso in vzkliknila
velika despojna kraljica nimf pozdravlja nocoj prvega tistega ki ni delfin in ne pozejdon ki ni nimfa ne moz ne zenska ampak sveti menih sredi kipecega zivljenja mnoga leta ireni piscali in bobencki so zadoneli vsa druzba je morala navduseno klicati mnoga leta ireni menihu od vseh prezirana je bila na mah od vseh cascena kosali so se kdo hitreje izpije na njeno zdravje in vino je poplakovalo kletve zavisti ki so kipele v grla iz zlobnih src
irena se je dvignila in prisla da se zahvali teodori pripognila se je do tal carica ji je ponudila roko irena jo je poljubila in sepetala
velika despojna menih bo prosil krista za tvojo sreco
teodora je druzbo prisilila ker je pocastila ireno da so morali govoriti o njej
ce izve patriarh za nasega meniha otme nam ga in ga naredi za diakona
tako je govoril azbad svoji tovarisici dosti glasno da ga je cula teodora
episkop vreden episkop bi bil menisic evangelije zna bolje ko dvorni pridigar dioniz in psalter prebira vsako noc
tako je odgovorila teodora azbadu vendar obrnjena proti najmlajsemu in najbogatejsemu patriciju v bizancu ki je sedel ob njeni desnici
ker se je smelo govoriti ob taki priliki le sepetaje so vsi razumeli odgovor carice zato je pogledala strupeno prek rame silno gizdava pa malo lepa druzica tankega castnika na ireno in rekla
prebira psalter med stihi pa se smucejo kodri lepega barbara poznamo se menisic
irena ni segla po dateljnu in ni odgovorila zabavljici poprijela je besedo iznova nelepa gizdalinka in govorila castniku
kako pohujsanje za sveto vero krscenica dvorjanka ljubi pogana
tedaj je v ireni zakipelo boj ki je stiskal njeno srce ves vecer ji je pahnil v lice rdecico ustnice so se ji stresle in odgovorila je glasno
boljse je njegovo poganstvo kakor tvoje krscanstvo zacutila je v tem trenutku v sebi moc da bi se dvignila in spletla bic kakor zvelicar ter mahnila po omizju pobeljeni grobovi gadja zalega ven proc hinavci proc od krista tresla se je rdecica je izginila v gorecnosti so ji pobledele ustnice stisnila jih je krcevito da je zadusila kar je vrelo iz duse tresoc se je stopila k teodori in prosila
odpusti despojna menih je bolan naj gre
teodora se je zacudila toda drhtenje ireninega zivota in bledo lice jo je prestrasilo
pojdi pocij poklici zdravnika kristus s teboj izginila je neslisno druzba je cutila da je umolknil nemi pridigar in prsi polne strasti so se oddahnile
azbad se je nagnil k teodori vgriznil se v ustnico toda mirno in sladko izpregovoril
despojna ti si vedela da nadzira nocoj centurio iztok strazo lepo in prijetno bo ko ga pokratkocasi menih s psalmi
teodori so se zabliskale oci in se zmracilo lepo celo
devetnajsto poglavje
iz bliskajocih se oci in mracnega cela je razbral azbad ucinek svoje opazke pretkan in vajen spletk je dobro poznal teodoro pa je sklepal ze v hipodromu da carica ni ravnodusna do iztoka zavriskala je torej njegova dusa ko je rahlo zaslutil da se dvigne v despojni ljubosumje preprican je bil da se mu posreci to vzbuditi potem sta izgubljena oba irena in iztok on pa doseze najvecjo milost in neomejeno zaupanje
teodora je bila resnicno vzburjena ni se docela dozorel v njej sklep da bi zaljubila iztoka ali tako dalec jo je ze gnala sla da bi vsaj nobeni drugi ne privoscila njegove vroce ljubezni ki je vrela iz tega divjega srca kakor hudournik iz skale sredi gozda razzaljena je bila tudi njena oholost da bi jo menih tako varal ta menisic cigar cednost in poboznost je v skritem kotu srca visoko cenila dasi se je salila in norcevala iz irene da bi znala irena tako vzorno nositi krinko pred carico samo zato da se snide z iztokom to jo je osupnilo in njen oholi zolc je vzkipel
za kratek cas se je zamislila in ni pazila na goste senca ni izginila z njenega cela azbad jo je skrivaj opazoval in obcutil v srcu neizmerno veselje
kar se okrene teodora in posepeta evnuhu spiridionu zaupno narocilo na uho takoj se je oddaljil in izginil iz sobe tudi tega ni prezrl azbad dobro je poznal spiridiona ki je spletal in stikal nitke najvecjih caricinih skrivnosti
spiridion se je kmalu vrnil stopil je k carici in sporocil
menihu bere suznja cirila pavlova pisma
senca na teodorinem celu je ugasnila pricela je vnovic pogovor in azbada je zadel njen pogled z ocitanjem
lazes obrekujes stresel se je pred njim magister equitum in pogledal v tla toda to so bili samo skrivnostni daljni bliski druzba jih ni videla in ni cutila valovje sle in strasti je plulo vise in vise
ko je prisla irena s suznjo cirilo v svojo sobo ji je velela prizgati svetilko vsa trudna razburjena zalostna in otozna se je naslonila ob okno in se zagledala v jasno nebo kako so se ji dvigale prsi ko je vsrkavala cisti nocni zrak kakor bi se otela iz dna umazanega jezera in zagledala nenadoma nad seboj nebo tako svobodno se ji je zdelo srce tako lahkokrila ji je bila dusa slonela je dolgo brez misli v sami jasni zavesti da je oteta iz kaluze da je ne mori tisti grozni omamni vonj ki stiska srce in mraci misli proc je bila od ljudi ki so kricali na ulici in v cerkvi gospod gospod njih srce pa je bilo poklonjeno malikom in dano na oltar viharju strasti
s pogledi so jo pahnili izmed sebe z besedami so jo bicali tudi umazani valovi vrzejo biser na prod in ucenika so tudi bicali njeni dusi se je uzalilo nocoj je prvic obcutila da ji dvorna sluzba kuje verige na roke doslej se je radovala vrojena zenska nicemurnost ko so se klanjala ljudstva pred despojno s katero je hodila ko se je grela tudi ona v soncu zlatega nimba veckrat je ze pretreslo njeno duso ko je videla kako pljujejo v obraz resnici kako teptajo za ozidjem gospodov evangelij na ulici pa hodijo za njegovim krizem in sipljejo timijan v zlate kadilnice toda vselej se je iznebila neprijetnih misli odpuscala je kakor je odpuscal kristus sodila ni da bi ne bila sama sojena nocoj je prislo z drugacno z mogocno silo spoznala je da padajo nanjo zanke da se zadrgujejo da jo vlecejo k tlom in da ne bo mogla dolgo obstati ce se upre gnilemu dvoru je izgubljena ce jo objame in omami pohotno ozracje dvora je propala tuja kristu se bolj se ji je stisnilo srce in obraz je zakrila z rokami ali more nazaj v toperos v sredo barbarov ona dvorna krasotica kaj porece stric ki si je toliko prizadejal da ji je odprl vrata v dvor ali naj ostane naj se vda azbadu ki ga sovrazi azbadu da se poigra in odide kakor delajo vsi dvorjani proc bi sla tjakaj v malo azijo kjer so votline kjer so puscave ki skrivajo svetnike proc
domislila se je da stoji se cirila za vrati in caka njenega povelja stopila je od okna in segla na stojalo kjer so bili zviti pergamenti vzela je odprla zavoj in ga dala cirili
beri mi cirila
suznja je stopila k svetilki razgrnila pergament in zacela sredi poglavja
bil je list do rimljanov
meseno misljenje je smrt duhovno misljenje pa je zivljenje in mir kateri pa zive po mesu se bogu ne morejo priljubiti
skoraj sepetaje je brala cirila dalje irena je sedla na mehek stolcek naslonila se na okno in se zagledala v noc cist je bil glas suznje rahlo so tekle besede z njenih ustnic irena jih ni vec slisala prvi stavki so jo pretresli in ponavljala je ni njegov niso njegovi ker nimajo duha kristovega
zamislila se je v pavla apostola narodov nenadoma se ji je rodilo vprasanje zakaj je zenska zakaj ni moz da bi sla na dvore kakor pavel in bi zaklicala ne smete sla bi z evangelijem na trg in bi govorila o ljubezni in odpuscanju sla bi k zlatemu rogu kjer tabor suznji in bi jim oznanila blagovest njeno navdusenje je kipelo domisljija se ji je vznemirila hodila je po pustih potih med divjimi narodi in sirila blagovest in privedla jo je pot v domovino njene matere do slovenov tja bi sla v gradisca in sela in plemenita srca bi sprejela evangelij plemenite duse kakor zejna zemlja rosne kaplje duse kakrsna je iztokova ob tem imenu je zadrhtela njene misli so se ustavile kakor bi po dolgem potu prisle do cilja iztok o nisem pavel nisem moz toda njega pridobim njemu razzenem temo cutila je s prvim dnem tiho nagnjenje do lepega barbara a bala se je in morila je misli nanj sedaj se ji je na mah zasvetila nova luc sedaj je obcutila v sebi pravico in dolznost do njega sedaj mu ne pojde vec s pota iskala ga bo pastircek izgubljeno ovco dokler je ne privede v hlev gospodov nic vec ni pomislila kaj porece dvor se nalasc jo je mikalo da bi kljubovala vsem gorecnica
dosti cirila poglej ali so vrtovi prazni glava mi je tezka izprehodim se preden lezem
cirila se je skoro vrnila in povedala da razen straze ni zive duse na vrtu iz dvorane nimf se cuje glasba vsi so se pri vecerji
irena je ogrnila temno stolo plasc zavila glavo v oglavnico in odsla tiho po marmornatih stopnicah kakor senca jo je sledila suznja
ireni je nova misel prevzela vso duso zamislila se je v apostolsko delo gledala iztoka kako zejno bere evangelij kako hvalezno ji gleda v lice ker mu je pregnala temo malikov vesele sape so dahnile v njeno valovito obleko mirte so sumele pinije so sepetale v mracnih vrhovih in irena je spela po belih stezah vsa vesela in navdusena njeno srce je objel sladek nemir njena dusa se je ze pogovarjala z iztokom razgrnila je temno stolo oglavnica ji je zdrknila z glave kodri so se usuli na celo in na rame vetrovi so se igrali z njimi irena se je sprehajala in sanjala lepe sanje
kar stopi izza temnega oljkovega grma visoka postava v svetlem oklepu in ji zastavi pot irena je vztrepetala in kriknila cirila je prihitela in prestregla stolo ki je zdrknila z njenih ramen
irena irena ne boj se jaz sem iztok ki te ljubi
irena se je obrnila in hotela zbezati toda iztok jo je prijel rahlo za roko in koprnece zaprosil
bogovi so me culi ne zanicuj me ti ko sem zvedel da grem na dvor s strazo sem obljubil devani zrtev ce vidim samo trenutek tvoje oci in boginja me je uslisala in privedla tvoje korake do mene irena bogovi se vesele najine ljubezni
srce je utripalo v prsih ireni ves strah je izginil moc da bi bezala je pesala in vleklo jo je s cudovito silo k iztoku odmaknila mu je roko cirila ji je zavila razburjeno telo v stolo in obstala je pred njim visokim in mogocnim v blesku mesecnih zarkov
iztok nocoj sem mislila nate
kako sem ti hvalezen irena samo zato da si enkrat name mislila samo zato dam zivljenje zate
zares sem mislila se sedajle ko sem te srecala in smilil si se mi iztok
kakor boginja si tudi bogovom se je smilila moja ljubezen
iztok pojdi za menoj kamnitna klop je v senci pinij razodenem ti veliko resnico cirila ti ostani ob meni
prek morja grem za teboj irena zakaj brez tebe ne morem in nocem biti brez tebe je smrt
sedla sta na marmorno klop cirila se je stisnila k nogam irene in se skrbno ozirala naokrog pogovora ni razumela ker ji je bil neznan jezik slovenov
smilil si se mi iztok
bogovi so ti ganili srce irena iskal je njene roke ki je bila tesno zavita pod stolo
iztok ti se motis ker vrujes v bogove tvoji bogovi so laz en bog je in en kristus resitelj
iztok se je nekoliko odmaknil se zacudil in gledal v ognjevite oci irenine na katere je skozi vrhove pinij lila mesecina
irena ce bi rekel da so tvoji bogovi laz bi te razzalil ves pa sama da so nasi bogovi boljsi od vasih bogovi ki uc upravdo moriti nedolzne prelivati kri o bogovi despojne verolomnice o molci mi o teh bogovih iztok jih zanicuje kakor zanicuje te ki vanje vrujejo
glej iztok ti si dober ti si pravicen dasi tvoji bogovi niso resnica ali je zato kristus laz ce mu tisti ki bi mu morali sluziti ne sluzijo ki bi ga morali slusati ne slusajo
ne govoriva irena o bogovih ce ti reces glej pinija nad nama je bozanstvo iztok ji bo postavil zrtvenik in daroval ce ti reces glej ribica ki je pljusknila iz morja je boginja iztok ti vruje in ji vlije vina v morje za daritev ne govoriva irena o bogovih
iztok ti ne bos veroval meni veroval bos resnici se bova govorila o bogu in tvoje srce bo polno veselja in ce bi ti ne hotel govoriti nikoli vec o tem bi irena ne govorila s teboj mislila bi nate in molila bi kristusa zate a mojih oci bi ne uzrl nikoli iztoce
torej govori poslusal bom za tvojimi besedami pojdem kakor za glasom slavcka
nocoj se morava lociti jutri ti posljem blagovest grsko ze govoris in beres spoznas resnico in najdes ljubezen
le poslji irena tisockrat bom bral cesar so se dotaknile tvoje roke na srcu bom nosil pod oklepom
iztok ti si dober in luc pride v tvoje srce ti bivas pri epafroditu
pri njem ljubica
ob morju je njegova vila
vrtovi kakor tukaj se igrajo z valovi
ko preberes blagovest pridem v colnu ponoci in ti jo razlozim
o bogovi kaj vam dam ker me tako ljubite
iztok je razprostrl roke in objel ireno ki je drhtela v neizmerni razburjenosti odskocila bi bila pa je ze gorel poljub na njenih oceh
tedaj se je dotaknila irene cirila
presvetla bliza se nam senca za grm je utonila
irena je zbezala po stezi proti palaci visoko gori je utihnila dvorana nimf skrivnostni pari so begali po vrtovih gostje so sli pod milo nebo uzivat bakanal
trepetaje po vsem telesu je dospela irena v sobo
kaka senca je bila cirila govori ti nisi bila dovolj pozorna
presvetla gospodarica naj umrem ce sem za trenutek zatisnila oci ali senca je prisla nenadoma kakor iz tal
pa je nisi spoznala
rekla bi da je bila despojna njen je prostorcek pod pinijo da bi se motila
da bi se motila nesrecnica ume li despojna jezik slovenov
ume kakor upravda naucila se ga je v areni
irena ji je dala znamenje naj odide nato se je ozrla v ikono kristusa in sepetala
ti ves da sem cista ljubim ga saj ga ljubis tudi ti
v jutro je prejel epafrodit od evnuha spiridiona sledece pismo
najponiznejsi sluga javlja tvoji brezmejni dobrotljivosti da se je snoci tvoj vrovanec centurio iztok sesel z dvorjanico ireno na carskem vrtu pogovor je cula despojna jaz ga nisem razumel ker sta govorila barbarski despojna razume in zato je njeno lice danes mracno naj ti iztok pove kaj je govoril
tvoje svetlosti ponizni sluga
spiridion
epafrodit je dal suznju ki mu je izrocil pismo takoj mosnjicek zlatov za skopljenca na lice mu je legla globoka skrb prebral je se enkrat in mrmral
v pogibel gresta ona in on unici ju oba unici prekleta
dvajseto poglavje
ko se je despojna teodora po bakanalu prebudila so se ze dolgo igrali soncni zarki po valovih rahlo prebujene propontide trudno je dvignila bele roke in jih polozila na mehko svilo suzenj ni se hotela poklicati zakaj zbudil se ji je vecer zbudila noc ki ji je ugrabila spanec in jo razburila da je krcevito stiskala z drobnimi rokami mehke blazine zatiskala je oci da bi spala a vselej sta se dvignila pred njo kipa dveh teles irene in iztoka ko sta sepetaje sedela na klopci tesno drug ob drugem nad njima pa je sirila kosata pinija temne veje tista pinija ki je imela edina pravico da obcuduje samo razkosno radost despojne
teodora je se enkrat premislila vsako besedico ki jo je ujela v pogovoru pretehtala jih je pocasi z vso skrbnostjo stavek za stavkom dokler ni okamenela pred tistim trenutkom ko se je nagnil iztok k ireni jo tesno objel in poljubil
stisnila je drobno pest in odlocno sunila proti stropu kjer so razposajeni amoreti pletli kite iz cvetja in zelenja
ne bos je vec poljubljal barbar tvoj ogenj ni za meniha tvoja strast razgreje mene despojno ali pa pozge tebe v prah
izgovorila je glasno v kipeci razvnetosti nato se je dvignila v postelji in oprla na komolec in zopet kakor trudna utonila v blazine na licu se ji je pojavilo ko strah pred lastno besedo domislila se je svojega velicanstva spomnila se prestola in skrlata ter njega ki jo je v blazni ljubezni poiskal med zavrzenimi raztrgal staro zakonsko pravo in s carsko roko in vsemogocnostjo zapisal nov zakon da je mogla z ulice na prestol spomnila se je njega ki jo danes ljubi se z istim ognjem ki poklada milijone k njenim nogm ki bi ji izrocil glave najboljsih moz ce bi jih zahtevala in ta bedi vse noci njegovo lice sahne lasje mu sivijo v neizmernih skrbeh ona pa vodi bakanl in njena sla jo zene v narocje barbaru
za trenutek se je zgrozila prijela bujne lase in si zakrila z njimi obraz
ko bi bila nosila v dusi evangelij kakor je nosila nimb na glavi bi se bila dvignila in sla v delavnico do upravde ter mu z iskrenim poljubom osladila ure dela in izbrisala crne slike v svoji dusi toda njen evangelist je bil epikur in v njegovem spremstvu je prisla bleda zenska zavist ki jo je podzigala z ognjem vzganim v duso in kri njenemu rodu ker ne uzivam jaz in morda nikoli ne uzijem naj tudi irena ne okusi
odlocno je udarila s slonokoscenim kladivcem na zlato plosco viseco ob postelji zavese so se razgrnile in sest krasnih suzenj je stopilo krog postelje
v kopel je velevala se hitro dvignila in sedla v nosilnico
ko so jo v zlati posodi objeli dehteci valcki mlacne vode se je naslonila z na pol zastrtimi ocmi na rob banje in se predala trenutku nemo so ji cesale spleticne valovite lase in jih mazilile zivce sta ji omamljala vonj in gorkota vzbujala se ji je sla pred njo so se snovale prelestne slike divjih moci ki jih je prebila med misicavimi rokoborci in vozniki v hipodromu
strah je minil upravdo je pozabila in njene misli so se zaplele ob iztoku ter tkale skrivne niti da ga omrezi iztrga ireni obvlada sama potem pa pahne od sebe in unici da ji ne omadezuje pred svetom svetega nimba
davno so ze koncale suznje svoje delo in stale kakor beli kipi iz alabastra ob kopeli gledajoc v lice despojni ki je zaprla oci kakor bi zaspala toda vajene sluzabnice so brale z lica da despojna ne spi ustnice ji je obkrozal smeh izginil nenadoma na celu se ji je zarezala temna crta ki je zopet izginila in smeh se je vnovic pojavil kakor bi sonce posvetilo skozi oblak
k zajtrku poklicite takoj spiridiona
tako se je nenadoma oglasila teodora prihiteli so evnuhi s skrlatno nosilnico in spiridion je ze klecal pred njo in prosil
vsemogocna despojna je velela naj se ji pribliza najnevrednejsi suzenj
za menoj
ko so se skopljenci ustavili z nosilnico pred porfirno mizico v kateri je bilo vdelano iz dragih kamnov grozdje oljke in cvetje je teodora velela naj vsi odidejo razen spiridiona sedla je k mizici in segla po zlati casi z zavretim vinom in govorila
spiridion ali je ze poslala irena evangelij centuriju iztoku
vsemogocna despojna spiridion bi rad umrl ko bi ti mogel povedati ali zvedel je le toliko da je poslala irena suznjo cirilo h knjigotrzcu
dobro poslala je po evangelij spreobrniti hoce barbara iztoka da bi vroval na krista vrla irena apostolsko delo vrsi poizvedi ce mu je evangelij ze izrocila
da ne morem sveti despojni odgovoriti kakor bi rad cemu nisem umrl pred rojstvom nicvredni sel pa je suzenj protos k epafroditu kjer menda biva iztok centurio in s seboj je nesel droben svezenj
ali ves to za trdno ribam tvoje truplo ce si se zmotil
naj me unici belcebub ce nisem izprical svete resnice
teodora je namignila evnuh je izginil ko so se strnile zavese je omocila pecivo v sladko vino odgriznila koscek in se na glas zasmejala
hahaha apostolsko delo menisicu je evangelij za skatlico v kateri posilja ljubavna pisma pripravita se
ko je teodora se razmisljala kako bi si osvojila iztoka ali kako bi vsaj razdruzila ali unicila dvoje src ki sta se edini na vsem dvoru ljubili z iskreno ljubeznijo je evnuh spiridion tehtal in presteval ze tretjic zlate epafroditove bizantince bil je lakomnik ki bi bil prodal desetkrat na dan duso in prepricanje za suho zlato vsem zvest za denar in v istem trenutku nezvest za boljse placilo presteval in tehtal je zlate bizantince in vsakega posebej spuscal v skrito v zidu izdolbeno duplo njegov posluh pa se je naslajal ob vsakem cvenku ko je zacingljal zadnji je evnuh skremzil spaceni obraz v prijetne gube najvecje slasti sdel in hitro napisal novo pismo epafroditu vse na drobno mu je naznanil kaj ga je vprasala despojna pristavil je hinavsko naj pomisli epafrodit da z vsako crko ki mu jo sporoca tvega glavo in da ni denarja na svetu ki bi mu to poplacal dela vse to iz neizmernega spostovanja do epafrodita ki je bil vselej zvesto naklonjen carju in despojni
ko je epafrodit prejel pismo in prebral zadnji vrsti se mu je namuzal pretkani obraz segel je takoj globlje v blagajno ter poslal evnuhu tezji mosnjicek
nato je prebral prvo pismo prebral se enkrat drugo vstal in zacel hoditi po dragoceni preprogi globoko se je zamislil spletal in snoval je v modri glavi preudarjal in razsojal kako bi ukrenil in vendar kljub obilnim skusnjam in vrojeni grski pretkanosti ni mogel razmotati vozla ki se je zacel spletati krog njegovega varovanca iztoka ko ni videl iz zagate nobenega izhoda je hladnokrvno legel na perzijski blazinjak in se nasmejal
stvar postaja premisleka vredna da se je zacela zanimiva komedija ki se lahko konca s se bolj zanimivo tragedijo to je jasno gre sedaj samo za to ali naj jaz igram ali naj si navezem tudi koturn in nataknem krinko ter grem na oder ali naj sedim v vrsti gledalcev ter si privoscim lepe zabave no ce igra teodora despojna naj igra se epafrodit da ne zaigram glave zato sem bil rojen iz krvi rodu ki je dal svetu aristotele in temistokleje ko nimam drugih otrok kakor ladje na morju in zlato v blagajnah naj mi tuji otroci vedrijo stara leta
nato je pozval suznja in vprasal po iztoku toda ta se se ni vrnil zato je narocil naj ga cakajo in kadar koli pride naj mu takoj vel da se oglasi pri njem tudi v ponocni uri
vecer je ze davno shladil vroci pomladni dan vsi trgi so oziveli z vrtov so se cule cimbale in bobencki po morju se je zibalo nestevilno lucic vse je hitelo pod zvezdnato nebo v hladni vecer
tudi epafrodit je hodil po terasah ves dan je zaman pricakoval iztoka zacelo ga je skrbeti humor s katerim si je se v jutro zamislil komedijo ki jo uprizori teodora je izginil s hitrimi koraki je hodil med cvetjem glavo je povesal pod zgubanim celom so srsele namrsene obrvi lotevale so se ga sitne misli ali mi je tega treba je pomislil dosti sem storil za barbara ki mi je resil zivljenje in se delam zanj rad delam toda ce sam tisci v zlo vrtoglavec sam rije v brezno kaj morem za to oj res kdor ljubi je blazen odpri mu zrelo samega hada pa mu reci otmi se ce ne te pozre ne bo se otel za en poljub se izroci haronu jezno je udaril z drobno palicko po glavi cvetocega maka da je razsula temnordeca casa drobne liste po pesku
teodora je ljubosumna to je gotovo ljubosumen je azbad tudi to je gotovo tezko ubezi nad kogar razklescita zreli hijena in volk iztok je lahko ze v jeci morda koraka bog ve kam na barbarsko mejo morda ga nese ladja v afriko v bizancu kjer vlada car nabiralec zakonov je vse mogoce helenske sole je pozaprl naj zapre rajsi palaco in pozene nesnago prek praga hinavci
zopet je udaril po maku da so tri rdece kapice odletele in padle na stezo
tedaj je zacul tri krepke udarce na dvorna vrata naglo se je okrenil in sel po vrtu proti dvoriscu podkve so udarile ob kamen
vrnil se je
hitro je odsel z vrta v vilo pred vrati je ze cakal iztok njegova blesceca oprava je bila pokrita s prahom po obrazu so se mu sledile srage obilnega potu
jasni velmozni nenadoma sem prisel ker si me klical odpusti posut sem s prahom in znojem
nic ne de pojdi z menoj centurio
sla sta po ozkem z vijolicasto lucjo razsvetljenem hodniku v peristil najlepsi sneznobeli korintski stebri so podpirali arkade na sredi je sumel vodomet in skropil troje kopajocih se najad
truden si centurio sedi
velel mu je na kamnito klopco sam si je pritegnil svilen stolcek in sedel nasproti iztoku
azbad je bil danes kakor bi bil pobesnel gnal je mojo stotnijo tako dalec in z brasnom tako oblozeno da je padlo deset moz sredi ceste sami besi so mu menda sedeli na tilniku in ga jezdili
ali je tudi on zvedel za tvoj sinocnji sestanek z ireno
moj sestanek
ne taji iztoce pomisli na prisego pomisli da sem sedaj tvoj oce in ne skrivaj mi niti besede
gospod ti ves da sem govoril z ireno
v bizancu so usesa vohunov na gosto sejana kakor iglice na pinijah
a kako si zvedel
za to se ne meni tega ti ne povem govori kaj sta se domenila z ireno
o bogovih sva se pogovarjala o svojem bogu mi je govorila navduseno kakor bi bila svecenica svetovita
in sicer nic povej naglo
obljubila mi je da mi poslje blagovest svojega kristusa
in bos bral evangelij
kar poslje ona bom bral in crke bom poljubljal ker so jih zrle njene oci v katerih biva in zivi vsa lepa domovina slovenov
beri torej in cesar ne razumes naj ti razlozi kasander evangelij je resnica
ni treba kasandra sama pride sama
irena
irena gospod
ni mogoce dvorjanica ne more obiskovati barbara ti se ne poznas bizanca in strogih seg
prejasni cemu so bogovi naredili noc pokaj so razlili od epafroditovih vrtov do carskih gajev zeleno cesto po kateri ne ropoce kolo in ne udarja podkev da bi zbudila nepotrebne oci in odmasila speca usesa
epafrodit ni za trenutek nic odgovoril mrmral je v suhe ustnice zopet in zopet resnicni evripidov rek
kdor ljubi je blazen
torej ponoci po morju potemtakem sta sklenila da gresta skupno oba v pogubo
v pogubo ce mi bo razlagala blagovest ali naj ji bo to v pogubo cudni ljudje v bizancu ce se zrtvuje ona cista kakor soncni dan v mladi vesni da mi govori o svojem bogu naj ji je to v pogubo posten barbar vas ne razume
dvomljivo se je nasmehnil epafrodit njegove drobne oci so se zapicile v iztoka
sinko kdo ti bo verjel v bizancu ce se shajas ponoci z lepo dvorjanko da govorita o bogovih
pogleda naj ireni v oci in tam bo bral resnico ki je zapisana jasno in trdno kakor so jasne in trdne zvezde na nebu
iztok se je navdusen ozrl v jasnino ki je svetila skozi impluvij odprtino sredi stropa v peristil
ali kaj slutis da bi utegnila to zvedeti zavistna despojna morda ze ve njeni vohuni prisluskujejo za vsakim oglom
ce bi zvedela ce ze ve kaj je to saj nosi zlati nimb svetosti krscenikov hodi za krizem pokleka pred zrtvenikom kjer darujejo zreci kruh in vino bogovom tedaj bo vendar odlikovala dvorjanko krscenico ki v svetem ognju pridobiva njeni veri barbarskega stotnika
epafrodit ga je pogledal vnovic z dolgim pogledom polnim dvoma nato je vstal polozil obe roki na njegova ramena in rekel
iztoce kakor zlata vrata v bizanc tako so lepe in mocne tvoje prsi ali notri kljuje drobno srce nedolznega pastircka bodi kristus blagoslovi vajino ljubezen zaupaj vame deset najmocnejsih suznjev ti je na sluzbo colni so vedno pripravljeni kadar pride vselej pospremi ireno zakaj v pozni noci so nevarne mokre ceste krog bizanca
iztok je poljubil epafroditu roko in trgovec je izginil med stebriscem
ko je iztok prisel prek vrta do svojega stanovanja ga je cakal numida pri vratih in mu izrocil majhen zavitek centurio je pozval suznja naj mu pomore odpreti oklep ter mu pripravi kopel izpraseval ga je kdo mu je prinesel zavitek kdaj in kaj je sporocil numida pa ni vedel nicesar povedati lepo oblecen suzenj da je pritekel in strogo narocil da se sme izrociti edinole gospodu zato je nosil ves dan zavitek s seboj in ga tiscal skritega na srcu pod tuniko
iztok je postajal nemiren blagovest je od irene dal je numidi nekaj statrov in ga odslovil na kopel je pozabil rahlo je odmotal ovoj in posvetile so se lepe grske crke evangelij po sv matevzu na prvi strani je tical listek hlastno ga je prijel centurio in bral
dobri iztoce vrli centurio vzemi blagovest kristusa in beri ko bo mogoce pridem in govorila bova o sveti resnici poljub miru ti izroca
irena
iztok je pritisnil drobni list na vznemirjeno srce prijel pergamente in jih blagroval srecne ve crke ker ste gledale njene oci irena irena
minilo je nekaj dni irena je cutila prezirljive poglede dvorjanic bala se je despojne ali teodora je bila z njo prijazna veckrat jo je celo odlikovala pred drugimi to je deklico pomirilo in prepricana je bila da carica nicesar ne ve o nocnem pogovoru z iztokom z azbadom se ni vec sesla in tako je z veselim smehom na licu prenasala vso zavist in prezirljivost dvorjanic ter zivela edinole svoji misli da iztoka spreobrne brala je knjige modrijanov in se vadila v govornistvu vse ure vse misli in hrepenenje vse se je snovalo krog iztoka ni hotela lagati sama sebi da ga ne ljubi iskreno prosila je krista pantokratorja naj varuje iztoka naj ga razsvetli in naj ga pripelje nekoc da bo njen samo njen ta dobri sin slovenov
iztok pa je bral evangelij bral ga ni s hrepenenjem da bi spoznal irenino vero bral ga ni zato da bi zatajil bogove bral je ker je zelela ona in med branjem mislil da slisi njene besede kljub temu je bil vendar cimdalje bolj zamisljen z zelezno silo so se ga prijemale preproste besede blagovesti razmisljal je o bogovih budil se je dvom v dusi je nastala borba dvignila sta se dva bregova in sredi prepad brez mostu na enem bregu irena z blagovestjo na drugem sam s svetovitom perunom in drugimi bozanstvi vleklo ga je prek prepada zavoljo irene na domaca tla in slovenske zrtvenike ga je vezala neizmerna mrznja do tiranov in tako je hrepenel in ljubil bezal in sovrazil vsa dusa in srce se mu je razburkalo njegova vedra glava ki jo je nosil pokonci se je v poznih vecerih povesala oci so strmele v neznano in nerazumljivo daljavo
v tem brezmejnem dusevnem razdvoju je srcneje koprnel po ireni da bi ze prisla ona da bi sdel k njenim nogam objel njena kolena in se ji zagledal v oci tam v njenih oceh je vsa resnica v njenem srcu vsa ljubezen in vsa njegova vera vera vanjo vsak dan je izpraseval numido ali mu je prinesel kdo pismo in numida je bil zalosten ker ni mogel postreci gospodu tako da ga je vsak dan pricakal na dvoriscu pri vratih in mu s solznimi ocmi tozil ni gospod ni pisma po katerem hrepenis kako sem nesrecen kako sem nesrecen
tudi irena je hrepenela po iztoku prebirala je psalter poklekala pred ikono v poznih noceh je slonela na oknu in njene oci so se potapljale v zelene valove in plule v colnickih hrepenenja po obrezju in iskale epafroditove vile
hlepel je tudi azbad toda vse njegovo hlepenje ni bila vec ljubezen bila je edino misel na mascevanje a nad njim se je vse zgrnilo z neprozorno temo teodora ni omenila nikoli vec iztoka ni se vec salila z ireno do njega je bila hladna v njem je gorelo in sicalo na dan pa ni moglo z besedico se ni upal dotakniti pred despojno imen tistih dveh katerima je zaprisegel mascevanje edino iztok je bil tisti ki ga je mucil na vajah da bi vsak drug obnemogel toda barbar in njegovi vojaki so vse prenesli vedno zmagovali se vedno odlikovali niti enkrat ni mogel ponizati iztoka
teodora je bila izredno zamisljena dvorjanice so se je bale in slutile nekaj groznega mnogo vecerov je brez druzbe samevala
despojna ljubi so si sepetale lepe dvorjanice po skrivnih hodnikih vse patricije so pretehtale v pogovorih vse lepe castnike pretorje a njeno vedenje njena ljubezen jim je ostala zapecatena kakor apokalipticna knjiga
teodora je v resnici trpela vcasih se ji je zbudil v dusi tolik gnev in sram da je skocila pokonci in zakricala proc proc crne sence dovolj je nocem ne smem a priplazil se je vselej njen modrijan epikur v hipodromu je zablescalo ponosno iztokovo telo ko je vrgel s sebe belo haljo in planil na konja napele so se njegove misice ko je udaril s kijem v azbadovo ceto na kampu njena volja je ginila objel jo je trenutek
nocem je rekla odlocno nova misel se ji je rodila in sla je k upravdi
v volneni halji z jermenom preko ledij je tical v pisarni sredi kupov sodnih aktov ki jih je skoraj vse sam reseval in dolocal sodbo
moj despot mogocni dusa mi gine ker te ni pridi spocij se pri meni predobri premogocni
ti edina ti svetla justinijan pride pride kmalu in tedaj se razveseliva trenutka toda poglej skrbi skrbi noci brez spanja se ne morem ne morem vse cesarstvo naj te vedri in zabava predte naj poklekajo in narda in mira naj se dviga pred teboj da ti bodo ure sladke in vesele dokler ne pridem
kako si dober vsemogocni gospod zemlje in morja pa daj kupi svile tezke svile da si jo razprostrem po vseh dvoranah da bo kipelo vse kakor rahle pene na propontidi
upravdi se je stemnilo lice
sam bi gnal velblode prek puscav do indije in natovoril zate svile ti edina sveta ali v blagajni nima gospod zemlje in morje sedaj toliko zlata da bi odtehtalo tvojo zeljo odpusti
odpuscam je rekla in odsla
zaprla se je in solze so ji orosile oci proti hagiji sofiji se je ozrla in v zavisti izpregovorila zate je dosti zlata za despojno ga ni kaj mi tak despot
nebo je bilo oblacno in temen vecer je zagrnil mesto ko je iztok prijezdil iz vojasnice pri vratih ga je sprejel numida od veselja je poskakoval in se vrgel trikrat na zemljo pred centurijem nato je potegnil iz nedrja droben pergamentni zvitek in mu ga dal
gospod prislo je cesar si cakal prislo kako sem srecen
hlastno je segel iztok po pismu in naglo odsel cez dvorisce na vrt
prsti so mu drhteli ko je lomil pecat in odvijal vrvco
pride pride nocoj pride opolnoci o bogovi o devana
takoj je slekel oklep sel v kopel se odel z mehko belo tuniko in nataknil dehtece mehke sandale numidu je ukazal naj prinese roz po vsem stanu jih je razstlal sobo je poskropil z disecim zafranom in v srebrni colnicek je ukazal naliti dragega olja da bo od luci kipel tih vonj ko bo bivala ona pri njem nato je hitel in odbral deset najmocnejsih suznjev jim velel pripraviti dva colna razgrniti na bregu preprogo ker je bila zemlja vlazna in nato cakati v oljcnem gozdicku dokler jih ne poklice
temna noc je zakrila mesto in morje le malo luck je brlelo na jadrnicah colnov sprehajalcev ni bilo na vodi
iztok je sedel na nizkem stebricu ki so nanj privezovali colne njegove oci so strmele na temno morje in hotele predreti noc kadar je pljusknil majhen val ob obrezje kadar je poskocila ribica nad gladino se je zganil stresel in vstal zdelo se mu je da je cul udarce vesla ali zopet je vse umrlo vse utonilo le morje je rahlo plivkalo na obrezje iztok je vstal in zacel hoditi po drobnem svizu toda motile so ga lastne stopinje vrnil se je k stebricu in zopet sedel skusal je pomisliti kako jo nagovori kaj ji pove ali vse misli vse besede so utonile v eni sami neizmerni zelji kakor bi padle v morje zanj je izginila blagovest izginil svet vse njegovo bitje se je utopilo v koprnenje trenutki so mu bili vecnost ni mogel vec strpeti v morje bi planil in plaval po valovih ter klical irena irena kje se mudis pridi pridi na srce ki tako brezmejno koprni po tebi
tedaj se mu je zazdelo da slisi tihe udarce vesel poslusa zopet prihaja
dvignil se je in stopil po preprogi tako blizu do morja da je zacutil vlago valov skozi sandale iz noci se je trgala podolgovata temna senca ki je neslisno polzela po vodni gladini dvakrat so se udarila vesla coln je s kljunom trcil ob breg iztok je prijel s krepko roko ladjico iz nje se je dvignila v crno obleko odeta postava z oglavnico cez glavo in z nalicjem na obrazu iztok je razpel roke in jo dvignil iz colna ter tesno pritisnil na srce
irena irena moja boginja moja domovina moja vera irena irena je govoril glasno
pst je rekla postava in mu zdrknila iz rok iztok vedi me v temno senco da govoriva o blagovesti
tesno jo je prijel krog pasu in vedel po stopnicah na teraso pod pinije noc je bila tako temna da je moral iztok tipati kje je klopca nato sta sedla drug ob drugega in za hip molcala glasni utripi dveh src v razburjenih prsih so se culi
ali si prebral blagovest iztok
prebral irena desetkrat prebral in mislil nate pri vsaki besedi pri vsaki crki
ali si spoznal resnico
resnica si ti vse drugo je meni tuje samo v tvojih oceh je resnica in ljubezen v tvojem srcu
iztok je iztegnil roko in segel po nalicju ki ga je dvignil da bi ji pogledal v lice
oj besi zakaj ste zgrnili toliko crne noci na to uro da ne vidim neba v tvojih oceh irena
ne misli na bese iztok kristus je zakril pred zlobnim svetom najino ljubezen zahvali ga
zahvalim ga ker ti velevas in vendar moram videti luc tvojih oci v njih biva moja domovina v njih je vedro nebo slovenov v njih seva svobodno sonce nasih gradisc irena pojdi z menoj v stanek z rozami sem ga posul zate z vonjem napojil in tudi drago olje gori v tvojo cast
ne grem ne morem iztok zapazi naju suzenj izgubljena bi bila ostaniva tukaj in govoriva o blagovesti
tesneje se je stisnila k njemu iztok pa je prijel njeno glavo in jo zacel poljubljati
rahlo se mu je umikala
govoriva o blagovesti o resnici
se ne irena se ne samo en casek se sloni ob meni moja moja zena
objel jo je in dvignil v narocje ni se branila poljubi so se dotaknili iztokovih ustnic on pa je trepetaje iskal z zeljnimi ocmi lica ki je bilo skrito v crno trdo noc in jecljal irena irena moja zena
hipoma se zabliska od vzhoda do zahoda v dolgem rdecem svitu morje je zardelo ves vrt je zagorel kakor opoldne in iztokov pogled je ujel njene oci
takrat pa je iztok planil kakor bi ga zadela strelica ona je zdrknila iz narocja tem ju je objela in centurio je vzkliknil da se je razleglo na morje
prekleta presustnica
v blisku je spoznal despojno teodoro
kri je zledenela iztoku po zilah pesti so se mu zaprle kakor bi ga zgrabili krci ni vedel ali ga skusa sam setek ali je resnica videl je pred seboj motne obrise zenske postave in v hipu se mu je zazdelo ce je resnicno despojna da jo zgrabi in vrze v morje ali njegove pesti se niso razklenile njegova noga je bila kakor vzidana v pesek iz grla se je izvijalo hropenje
tedaj prekine grozoto sikajoci glas teodore niti za trenutek ni izgubila zavesti ona ki je v ljubavnih spletkah tvegala ze cesto krono in zivljenje blisk je zopet razsvetlil pokrajino teodora je dvignila roko in kot despojna velela sikajoce
proskinesis na kolena
in junakovo koleno se je upognilo kakor stroj pred to silo ocaranja
naj ti bo nocojsnja noc dokaz kako despojna ceni ireno sveta je ona in resnicno sem se prepricala da se trudi za tvojo svetost ker ti hoce govoriti o resnici spostuj jo rob njenega krila poljubljaj nisi se vreden njenih oci da jih bos pa vreden te sedaj ob zaru bliskov imenuje despojna za magistra pditum v palatinski vojski se ta mesec dobis carski reskript ljubita se pokrsti se kristus z vama o tem pa molci sicer je po tebi kakor resnicno stoji tukaj despojna zemlje in morja
izginila je ob blisku kakor bi jo demon dvignil v noc vesla so udarila po nebu so svigale strele iztok je stal kakor pribit na mestu v colnu je teodora stiskala pesti pod crno stolo in se zaklinjala na ves pekl da njega unici njo pa s silo pahne v blato ha magister peditum magister zive gnilobe bos v moji jeci
enaindvajseto poglavje
ko so drugi dan krog poldne vojaki pocivali je skusal iztok sprehajajoc se za cvetocimi divjimi akacijami razbrati misli in preudariti kaj se je pravzaprav zgodilo ponoci strahotno ga je prevzel skrivni obisk teodore njena dobrotljivost da postane magister peditum vse vse noc bliski despojna vse same carovne moci da bi ga teodora ljubila despojna barbara zena upravde verolomna in vendar je trdil to epafrodit in tako so pricale njene oci ali njene besede so drugace govorile za ireno da se je bala in sumila da so irenini pohodi pohodi hotnice in zato je dovolila barbaru da jo je poljubljal in objemal zato izvolila temno noc da bi se prepricala je li res ireni za blagovest ali za blazno ljubezen a kako je zvedela kako epafrodit tudi ve res v bizancu slisi in prisluskuje vsaka travica vsak kamencek sredi pota ce je resnicno kar trdi epafrodit je izgubljen on izgubljena irena sedaj se utegne k njemu pojde zvecer in mu vse pove in kaj mu pove grk bezi porece bezi naj brez irene ona pa naj bo v krempljih kraguljev ce jo misli teodora pogubiti jo mora on oteti naj ga stane zivljenje ali jo mora vsaj grozno mascevati ce pa zbezi ostane irena sama in ne preboli sramote s katero jo ogrne ves dvor ko se zve da je ljubila njega zadrgnila se je tesno krog njega mreza izhoda ni vedel obdajal ga je pragozd nad njim noc ni znal ne za vzhod ne za zahod tako je hodil zamisljen s poveseno glavo ko so drugi vojaki lezali in dremali po travi v sencah platn sonce je prijetno sijalo ploha ki se je ulila proti jutru je shladila in ocistila ozracje vse je dihalo veselo zivljenje cvetni kelihi so se odpirali divje smokve so cvele visnje so otresale beli sneg mladost v iztoku je kipela jasno nebo mu je preganjalo hude misli dvigali so se mu veseli upi in z njimi vera v teodorine besede bil je v njegovem srcu neizmerna ljubezen ki vse upa vse prenese ne misli nic hudega zahvalil je svetovita da ga je cuval doslej in prosil devano naj srecno tke nitke njegove ljubezni
razmisljajoc je prisel do starega vojaka hoplita ki je lezal vznak v travi s tezkim scitom pod glavo s siroko razprtimi ocmi je gledal v drevo nad seboj prek cela je imel dolg rdec obrunek
kaj premisljujes sloven ga je nagovoril iztok
vojak se je spodobno dvignil pred stotnikom
kako si prisel v carsko sluzbo kje je tvoja domovina si li rodu antov ali slovenov
rodu slovenskega sem boril sem se s svarunici ob aluti in tostran donave zoper bizanc oj bili so sokoli mladi svarunici ki so padli jaz pa sluzim bizancu o bogovi
ali te vlece domov
prijelo me je z neizmerno silo in sel bi ko bi mogel
kaj menijo drugi sloveni v moji stotniji mislijo li na domovino
gospod se smem govoriti lahko bi bil toznik izdajalec
ne bos ne toznik ne izdajalec govori pred teboj ni stotnik s teboj govori sloven brat
gospod tvoja dobrota je brez meje govoril bom stradamo da prihranimo novcev in utecemo domov hodili smo po afriki ej vroce je tam in zopet se cuje da pojdemo v boj v italijo nas pa vlece na svobodne dobrave k nasemu rodu dosti imamo brazgotin dosti vojske
in ce bi sel iztok tudi z vami
vojak je sinil pokonci in objel centuriju kolena
gospod ce ti velis se dvignemo takoj legijo napademo zate samo reci zate poginemo ce hoces
miruj prisezi na bogove da bos molcal
prisegam na ognjisce svojega oceta ki je bil staresina
dogovori se s tovarisi cim vec jih dobis tem bolje iztok priskrbi denarja ko dobis sporocilo morda kmalu morda cez dolgo udarimo prek hema
gospod vsa centurija pojde s teboj
pomni prisege in molci
iztok se je hitro obrnil ker so pravkar zatrobili signali naj se vrnejo v vojasnice magister equitum je bil nenadoma poklican v carsko palaco
ker se je to veckrat zgodilo niso ne vojaki ne iztok nicesar slutili vesele volje da je odsel azbad so pevajoc korakali z vezbalisca
kmalu popoldne se preden se je iztok vrnil je prisel k epafroditu evnuh spiridion pri vratih je vprasal po centuriju in izrocil numidu pismo zanj nato je prosil pri grku da bi govoril z njim epafrodit ga je takoj sprejel ker je slutil vazna sporocila
skopljenec se je do tal priklanjal potem pa urno porocal
gospod nisem si upal pisati nisem si upal gre mi za glavo a sporocilo je vazno zato prihajam sam
vstani in govori
evnuh je svigal s pogledi po dragocenostih v epafroditovi sobi njegove oci so pozirale zlatnino ni se mogel premagati da bi ne opomnil
kako dragocena vaza despojna nima take
malenkost govori spiridion
ni malenkost oprosti tvoja jasnost predrznemu hlapcu poznam dragocenosti snoci je bila despojna pri centuriju iztoku danes svigajo bliski iz njenih oci grize si ustnice in njeno lice je bledo paziti mi je velela kdaj bi irena jasna dvorjanica nebesko lepa je gospod poslala list semkaj v tvojo vilo in moral sem ga izvabiti suznju danes ga je namrec poslala in ga nesti despojni pa ga je vrnila kakor nedotaknjen je in sedaj sem ga izrocil numidu in ko govorim s teboj govori z veliko despojno magister equitum azbad dokoncal je tvoj sluga v smrtni nevarnosti svoj govor da sluzi tvoji mogocni zelji
epafrodit je slonel nepremakljivo na stolu iz indijskega lesa in niti zganilo se ni na njegovem licu kakor bi poslusal trgovsko pismo ki mu ga bere silenciarij tajnik ko je evnuh koncal je segel v zelezno skrinjico in zagrabil dvakrat rumenih zlatov ter jih usul spiridionu
evnuh mu je poljubil vsakikrat roko in nato prihuljeno zbezal iz vile
sedaj se je dvignil s stola epafrodit stopil sredi sobe polozil prst na celo in pomislil
da se je spozabila tako dalec tega bi ne bil verjel se vedno je zrela za vlacugo komedija se zapleta cakaj teodora v njej bom nepricakovan igral tudi jaz
sel je skozi peristil na vrt dasi je bilo vroce dajal je razna povelja sluzincadi ki je ostrmela ko je zagledala trgovca ob vrocem soncu na vrtu sel je v gozdicek pinij in hodec gor in dol razmisljal
vtem je prisel iztok takoj ga je pozval na njegovem obrazu je bil smeh kakor ga iztok se ni videl veselost in skodozeljnost lokavost in nedosezna pretkanost je sevala od njega
no iztoce kako si kaj ljubkoval nocoj z despojno cestitam ob taki ljubici mehercule cestitam
iztok je ostrmel ko je slisal te besede
gospod ti si vseveden
bizanc je vseveden ne jaz govori kar te vprasam
prisla je verolomnica prisla prekleta namesto irene
in ti si se naslajal
preklel sem jo
zelo pogumno sinko tvoja glava ni vredna gnile melone zaigral si jo
nisem gospod despojna je samo skusala mene in ireno imenovala me je za magistra pditum
ko bi bil platon moj oce tega vozla ne razresim povej podrobno sdiva cakaj ali imas irenino pismo s seboj
gospod ti si vseveden
pravis ze drugic zal za cas povej
izrocil mi ga je numida
prebereva ga potem sedaj pripoveduj
iztok mu je vse razodel
epafrodit ni nicesar odgovoril bobnal je s prsti po celu in gledal v pesek
sedaj beri pismo
dobri iztoce vrli centurio
nocoj pridem k tebi s cirilo da se pogovoriva o kristu tvoje srce je blago in zato trdno vem da se odpre resnici do sedaj ne sluti nihce o najini skrivni zvezi mir gospodov bodi s teboj
irena
angel sredi satanov je zamrmral epafrodit ali sprejmes ireno centurio
ce jo sprejmem za en trenutek ob njeni strani dam zivljenje
sprejmi jo torej toda ne pozabi na deset mocnih suznjev oborozi jih z bodalci epafrodit ima vcasih koristne slutnje
nato je epafrodit takoj odsel proti vili polglasno je mrmral potoma sam s seboj
magister peditum bos seveda pastircek mislis da je teodora tvoja mati hijena ti ne privlece ovce ce si ji iztrgal kos mesa cemu je bil azbad pri njej cemu pomagaci nocoj bo zanimiva noc ne zaspim pri oknu se dozivim zivahen dogodek ki se utegne splesti na morju ko bi si bila upala brez hrupa iztok bi bil ze izginil ali teodora je previdna kaca
tedaj ga je srecal melhior epafrodit mu je ukazal da bodi opremljena najhitrejsa jadrnica z vsem za na pot
ne ve se morda bo se meni treba zavetja v bizancu nisi nikdar varen ce imas nekaj vec zlata
polnocno nebo je bilo nastlano z zvezdami v valovih so se zibali in kopali milijoni drobnih lucic zadnje barcice sprehajalcev so polzele v pristanisca na morje je legla tisina
tedaj je odrinila od epafroditovega vrta tanka sajka in se zibala na valovih za njo sta se spustila v morje izpod oljcnega gaja dva vecja colna ki sta kakor nemi senci sledila od dalec lepo sajcico
poglej iztok kako je bog velik kako mogocen ki je razpel to lepo nebo nad nami
velik in mogocen irena in se vecji in mogocnejsi ker je dal tebe meni
in glej ta bog je bil za nas krizan zate in zame kolika ljubezen
ce je resnicno kar ti pravis da je tvoja ljubezen od njega tedaj ga molim in molil ga bom vsak dan in hvalil za tvojo ljubezen
vruj iztoce vruj resnici in tudi tvoje srce napolni njegova ljubezen
irena vrujem vrujem ti zakaj v tvojih oceh ni lazi
dihljaji vetra so rahlo jadrali po zraku irenina glava se je sklonila na iztokove prsi ustnice so umolknile vse pozlaceno nebo se je klanjalo nad njima in zvezdice so trepetajoc posipale colnic s svetlimi poljubi njuni dusi sta cutili da se strinjata v en sam koprnec zarek ki se trga od zemlje iz prahu in se razliva kakor morje po perutih vetra in kipi gor gor do neba ginil je cas ginil je svet pila sta iz cistega vrelca tihe iskrene ljubezni
nenadoma grozen krik in pljusk v valove colnic se je stresel in zagugal
iztok je planil pokonci veslarja ni bilo vec na njegovem colnu sredi valov se je boril s smrtjo v colnic sta se zasadila dva zelezna kavlja in ga pritegnila k drugemu colnu iz katerega so sinile zakrinkane postave in iztegnile roke po ireni
iztoce je bolestno kriknila irena suznja cirila ki jo je spremljala je zaplakala in obe sta omahnili in se zgrudili v gugajoci se sajki toda nepotreben je bil klic po iztoku ko so ga zazrli napadalci kako se je dvignil kakor hrast iz colna se je dvignilo dvoje vesel in zamahnilo po njem ali njegova zelezna roka je hipoma odbila udarca v trenutku se je zabliskal kratek mecek v njegovi roki kakor tur se je zagnal iz sajke v coln napadalcev morje je pljuskalo in poziralo trupla voda je brizgala v colna krog iztoka se je stisnila gneca da mu je omagovala desnica ki je trosila smrt kamor je zadela nekaj napadalcev je odtrgalo irenino sajko od colna in skusalo z ireno uteci takrat je ze priplul numida s colnoma suznji so kakor pobesneli planili na sajko v hipu so bili napadalci pobiti numida je sam prijel za veslo in gnal sajko v kateri je bila irena proc od bojnega meteza
colna pa sta udarila na pomoc iztoku ki se je boril z levjo mocjo pa bi bil vendar premagan ko bi bili napadalci oborozeni a na to ni nihce mislil ker so imeli nalogo da ugrabijo samo slabotno zensko colnarja so z veslom pobili drugacnega upora se pa nadejali niso
ko sta udarila colna s suznji ob napadalce je zapljuskalo morje sumneje nekaj vzklikov se in iztok je stal sam sredi colna z dvignjenim mecem
kje je irena je bilo prvo vprasanje
numida vodi njeno sajko
hitro k njej vi pa navrtajte coln in ga potopite poiscite ce kdo plava da bi se otel naj umre
hitro je plul coln in naglo dosel sajko na pol onesvescena je irena sepetala psalme ko je zaslisala iztoka se je oklenila njegovega vratu in bridko zaihtela
centurio je velel pluti nazaj k vrtu tam je dvignil ireno iz colna in jo nesel v svojo sobo na pisanem blazinjaku je lezala bleda kakor oranzni cvet ob njej sta klecala iztok in cirila
ob isti uri se je plazil po bregu od kraja kjer so cakali napadalci azbad in se v divjem srdu bil po celu ker je spodletel od teodore in njega naperjeni napad na ireno ker je usla golobica jastrebu
dvaindvajseto poglavje
epafrodit je slonel tisto noc pod trizarnim svetilnikom ob mizi na kateri je bila grmada racunov za njim je stal melhior veckrat je ze obrnil zvesti sluga pesceno uro na alabastrnem stebricu toda epafrodit se ni utrudil njegove oci so se vtopile v stevilke pergament za pergamentom se je plazil skozi suhe prste vcasih se je pomudil izpregovoril polglasno besedo nato urno delal dalje silenciarij mu je podajal preko mize s tresoco se roko novih listin in strahoma cakal kdaj postavi epafrodit suhi prst na racun in zamrmra pomota toda trgovec se ni oglasil kup listin se je manjsal dokler si ni zabelezil epafrodit zadnje stevilke na tablico
koncano je rekel z resnim glasom pojdi
silenciarij se je globoko poklonil in zapustil sobo
koliko noci je preteklo melhior
nastopile so polnocne straze prejasni gospod
pojdi na vrt k morju do oljcnega gaja in se skrij ko bos videl da so odpluli trije colni od brega pridi mi naglo povedat luc ugasi
epafrodit je odsel takoj v spalnico
v smaragdnem steklu je zivela drobna lucka in motno razsvetljevala sobo trgovec je legel vznak na dragoceni perzijski divan del sklenjene roke pod glavo in se zamislil
vse njegovo zivljenje same suhe stevilke celo hipodrom ga ni razburkal gledal je tekmo kvadrig in racunal s stavami kockal je pozne noci na teodozijevem trgu pa ni bil strasten igralec bil je samo mrzel racunar in sedaj na siva leta se mu zapletejo krog nog niti razburkanega zivljenja vrvce ki jih plete cloveska strast obraz se mu je kljubovalno nasmehnil srce se mu ni razburilo ostal je miren in cakal drame ki se utegne razviti ob veceru njegovega zivljenja zaklopil je oci in cakal melhiora
ta se je kmalu vrnil in naznanil da so barcice odrinile na morje
epafrodit je vstal in stopil k oknu noc je bila toliko jasna da je zlahka zagledal tri temne lise ki so tiho drsele po mirni propontidi naslonil se je na okno cakal docakal je krik irenin pljuskanje vod udarce poraz sovraznega colna in beg drobne ladjice
epafrodit ni bil vec miren kakor bi se sam boril je zamahnil nekajkrat po zraku pripogibal se skoz okno v grlu mu je tical krik udarite morite malopridneze iztok drzi se otmi ireno
ko so colni pobegnili in se vracali na obrezje njegove vile je zacutil v dusi neizmerno radost prevzela ga je zavest da je premagal smo teodoro in ji spretno odbil izstreljeno puscico nekaj mladostnega se je zbudilo v njem kakor bi mu odvzel kdo leta s plec je hitel skozi sobe v peristil in od ondod na vrt v sami lahki tuniki ni bilo zlata za katero bi ga bil zadnja leta kdo izvabil o polnocni uri na hladni zrak brez gorke volnene halje nocoj pa je zakipelo po njegovih zilah
brez suznja brez spremljevalca je prihitel k iztokovemu stanu pred vrati je stal numida ko je zagledal epafrodita je pokleknil in mu pricel poljubljati sandale
presvetlost tvoja oj junak je iztok razbojniki so mu hoteli ugrabiti deklico a je niso zakaj velik je iztok malopridniki na dnu morja jim je postlal
epafrodit se ni ozrl nanj rahlo je odprl vrata zadehtelo je po rozah in po nardi vesela lucka je plapolala v srebrnem colnu na blazinjaku je slonela irena bleda kakor bisus desnico je imela ovito krog iztokovega vratu in glavo je naslanjala na njegove prsi
pri nogah je klecala cirila in ihtela
ko je trgovec ugledal ireno je ostrmel njegovo sicer racunov vajeno trgovsko oko se je odprlo pod grskim nebom in iz klasicnega ozracja vsrkalo vase globoko spoznanje lepote cul je govoriti o lepi dvorjanici ireni videl jo je mimogrede v hipodromu tudi na dvoru ko je privedel iztoka pred teodoro toda ni se zanimal ni opazoval nocoj pa ko je lezala odeta z mehkim bisom v zaru rdeckastega plamencka sredi roz kakor bela lilija ki se dviga sredi vrta iznad cvetja nocoj je spoznal da ni dleta ki bi moglo posneti lepoto teh potez in ni marmora ki bi mogel dati svoj beli sneg da bi se vanj upodobilo to bitje
nekaj hipov je stal neopazen za vrati irena je odprla oci in s suhimi ustnicami zaprosila vod iztok je segel po skoljki ki je bila s srebrom okovana cirila je privzdignila vrc in natocila studencnice tedaj je iztok opazil epafrodita tudi irena ga je in je preplasena zrla v neznanega prisleca
mir z vami prejasna dvorjanica hvala kristu da ste oteti pogibeli
moj predobri gospod epafrodit ta mi je dal suznjev da smo te obvrovali ne boj se irena je iztok pojasnil ireni kdo je neznani
hvala kristu hvala tebi gospod despojni povem o razbojnikih nagradi te epafrodit in palatinske straze zasedejo obrezje
irena je izpila skoljko vod in se dvignila pokrepcana na blazinjaku iztok in epafrodit sta se spogledala in razumela sirota ni slutila kdo je bil izvrsil napad
prejasna dvorjanica resnico ste govorili v bizancu niso varni posteni ljudje in treba je boljsih straz hvala kristu da ni trpelo vase zdravje
prestrasila sem se grozno ali odleglo mi je kako bi nazaj v palaco mudi se
dovolite da se domeniva z iztokom
epafrodit in iztok sta odsla iz sobe
nebeska je lepota tvoje irene iztok umetniki z akrokorinta bi strmeli nad njo starec se je razvnel od navdusenja in iztoku je od veselja zarelo lice ko je slisal slavo svoje predrage iz epafroditovih ust
kakor drobna lastovicka je gospod kakor grlica v temnem gaju
angel med demoni ne sluti kaj se je zgodilo nocoj proc mora iz gnezda gadov kateremu caruje kaca despojna
proc mora in jaz pojdem z njo da jo cuvam
o tem odloci epafrodit doslej me nisi slusal sedaj me moras
govori gospod se desetkrat bi ti rad otel zivljenje in stotero hunov bi poklal za tvojo ljubezen
ali si preprican da je napad izvrsil azbad ki ga je najela teodora
iztok je pomolcal
ni bilo azbada med napadalci morda se motis gospod
ne motim se smrti si zapisan ti in ona to je jasno verjemi epafroditu sedaj je moja naloga da vaju otmem in tako poravnam do picice svoj dolg ki ga imam pri tebi
verjamem gospod ti si vseveden svetovit te razzarja z nebeskim soncem daj mi dva konja in ubeziva se nocoj
epafrodit mu je del roko na rame in se mu nasmehnil
iztoce ne misli da je irena vojak kako bos bezal s to cvetko ki ti onkraj dolgega ozidja obnemore in omahne iz sedla
v narocju jo ponesem zazibala se bo v sen kakor na materinih kolenih in tvoji konji so izvrstni uteceva
niso slabi toda arabci iz carjevih hlevov jih dohit treba bo drugih konj in druge priloznosti za sedaj sem ukrenil drugace
govori gospod
iztoku so se zasvetile oci od koprnenja in strahu svest si svoje moci svest svoje trdne in spretne roke bi bil najrajsi zasedel konja stisnil ireno k sebi potegnil mec in se prebil z njo skozi cele cete napadalcev
toda poslusal je svet starega grka
ker poznam bizanc in dvor bolje od tebe zato se mi pokori in ukroti sam sebe
hocem gospod samo resi mi ireno
resim jo in resim tebe in otmem sebe
sebe pravis
tudi sebe zakaj despojna je prebrisana in dobro ve da nimas suznjev ti ampak epafrodit torej sem zaigral tudi sam nocoj vso milost pri despojni in ker pri njej tudi pri upravdi nobeno zlato me vec ne otme zato se otmem sam zeljan sem pocitka
ne gospod slovene in gote nahujskam in branili te bodo z mecem in kopji ne ves da me ljubijo in da gredo v smrt zame
prihrani mece in kopja zase in za ireno epafrodit ni zaman rojen na grskem otme se sam sedaj poslusaj
poslusam gospod
irena ostane skrita v moji vili zakaj ji ne smes razodeti da se ne prestrasi in nam ne oboli cirila naj se vrne takoj v palaco naj strazi njeno sobo ter raztrosi na dvoru vest da je irena obolela carica si ne bo upala takoj ugonobiti tebe in nje ker se javnosti vendarle boji pocaka in poisce prave prilike zato se ti vrnes danes v vojasnico bodi miren toda obvesti svoje slovene in gote naj bodo pripravljeni za beg kadar dobijo sporocilo od tebe ali od mene zbero se zvecer ko gredo lahko svobodno v mesto pri mojih konjskih hlevih drugo uredim ze sam
se nocoj gospod
nocoj ni mogoce ker mi manjka konj v enem tednu dotlej si varen ti in ona sedaj na delo numida naj takoj odpelje cirilo ti pridi z ireno k meni v peristilu pocakam
epafrodit je odsel po vrtu v vilo iztok se je vrnil v sobo
skrb je v tvojih oceh iztoce ga je nagovorila irena ki ga je silno razburjena tezko cakala
pesjan bi bil lastovicka moja ko bi ne skrbel z vsako mislijo samo zate toda ne boj se ne razkljujejo te krokarji dokler cuvajo sokoli nad teboj
iztok tvoj govor je skrivnosten ko si stal zunaj in govoril z dobrim mozem se je naselil strah v mojo duso strah in grozne slutnje
saj nisi imela strahu in nisi poznala slutenj doslej zakaj so se vzbudile
cirila je zvedela da je prvi evnuh despojne spiridion prestregel moje pismo ces da ga ponese sam in spiridion je zaupni vohun carice ce je ona brala pismo in povedala azbadu o kristus otmi nas
iztok je sedel k njej jo prijel rahlo za sklenjene roke in gledal v jasnino njenih oci ki so se kalile z rahlo tancico solz
irena glej moja si in vsaka kaplja moje krvi je tvoja prav slutis razdruziti naju hocejo uniciti morda mene morda tebe oba toda dobri epafrodit cuje nad nama in devana blagoslavlja
kristus iztok devane ni
in kristus blagoslavlja najino ljubezen zato ne smes vec nazaj v zrelo volku tvoje oci bi umrle tvojo svobodo bi deli v verige kakor hocejo mojo domovino in glej jaz te otmem in ti dam svobodo tebi najprej in potem svoji domovini strasno mascujemo prelito kri slovenov in potem bos bivala z menoj pod jasnim in postenim soncem nase svobode tam ni lesti ni zlobe cescena bos od vseh hcer slavnih staresin ljubljena od vseh zen in pastirji se bodo sklanjali k tvojim nogam kadar jim bos delila kruha in vsak castitljiv starosta bo vesel kadar bo poslusal tvojo modro besedo irena ne boj se upaj in se veseli
irena ga je poslusala oci so ji cedalje bolj tonile v solzah dokler se ni nagnila njena glava na iztokovo ramo in so njene ustnice sepetaje prosile
vruj me opiraj me v viharju sicer propadem
iztok ji je odpoljubil solze ki so ji pritekle po belem licu jo objel ter kipece ponavljal
moja irena moja boginja moje vse
toda ni ga prevzela sladkost trenutka rahlo jo je izpustil in se dvignil
polnoc je ze davno minila pojdimo da ne ugasnejo zvezde cirila ti se vrnes v palaco
tedaj je zvesta suznja na glas zaplakala kakor kip iz marmora je slonela doslej ob nogh svoje gospodarice ko pa je cula da mora ireno zapustiti se je zgrozila jok ji je privrel iz prsi in tesno se je oklenila ireninih kolen ter ponavljala
ne loci naju gospod ne trgaj me od nje umrem od bolesti
cirila vrnes se k svoji gospodarici ali sedaj moras moras ce jo ljubis strazi njeno sobo govori da je irena bolna dokler ne dobis poziva pridi tedaj se vrnes in vsi se napotimo srecnim dnem v krilo
se enkrat je cirila zaihtela poljubila rok ireni ki je slonela kakor brez moci brez misli nato je dvignila irena roko ter jo polozila suznji na glavo
pojdi cirila kristus pantokrator te varuje zaupaj
cez nekaj minut je zdrsela lepa sajka po morski gladini s krepkimi udarci jo je gnal numida proti carskim vrtovom
cirila se je vracala
triindvajseto poglavje
sonce se je dvigalo izza crnega morja prvi zarki so se zablescali po vrhovih pinij in platn in po gricih krog bizanca na kampu pred vojasnicami so bile zbrane in uvrscene ponosne cete jezdecev hoplitov lokostrelcev in pracarjev cakali so vrhovnega poveljnika azbada
iztoku je plalo srce v prsih vso noc ni bil zatisnil ocesa do jutra je prebedel v epafroditovi vili ob ireni nato takoj v sedlo in iz mesta tu je cakal da se pojavi na divjem zrebcu divji azbad ki ga prebode z ocmi in prekolne v pekel zaradi nocnega dogodka castniki so se pogovarjali in ugibali kaj da ni magistra equitum ki je bil vedno natancen dolocena je bila velika vaja vse caka vse je oblozeno in opremljeno njega pa ni
ze so se svetili sciti v soncu konice sulic so zablescale in od slemov je rumenel sijaj mladega jutra tedaj prihiti tekac iz bizanca in izroci prvemu castniku list
azbad je narocal da pride sele ob enajstih ta cas naj sami izvajajo lahke vaje na kampu ob enajstih naj se zbero vsi castniki z vojaki vred pred vojasnico
veselo so odlagale cete tezko opravo vrece z jecmenom in lopatke ter lahnih nog odkorakale na vezbalisce stotniki in castniki so ugibali kaj jim pove magister equitum
edini so bili v mislih da odrine velika vecina vojske v afriko ali v italijo nad gote po bizancu so bile raztresene razne vesti belizar je na svoje stroske nabiral novake in to je bilo vsekako pomenljivo znamenje
iztok se je nekaj veselil nekaj pa ga je zelo skrbelo veselilo ga je da se vrne prej domov in se cimprej snide z ireno skrbelo pa ce se utegne sum castnikov uresniciti vse silne vaje dolgo pomlad so naznanjale resne case ce azbad prebere carjevo povelje da ta in ta stotnija odrine takoj in se vkrca potem je beg nemogoc in locen bo od irene za vedno da bi se vrnil ziv iz vojne se mislil ni in ce se vrne kje bo irena ali jo bo cuval epafrodit star je lahko umre lahko ga napade teodora in mu jo ugrabi cedalje bridkejse so bile njegove misli neizmerno se je kesal da ni ze ponoci izginil z ireno
ure na vezbaliscu so se vlekle sonce je stalo kakor prikovano in iztok je mislil da ne ucaka enajste ure napisal je list epafroditu v katerem ga prosi naj mu poslje numido s colnicem do prevoznih bark v vojno luko ako bi ga ne bilo domov sklenil je za trdno da plane v morje in ubezi ce ga posljejo na ladjo da bi sel v italijo
med odmorom je pozval starega slovena ki se je boril s svarunici zoper hilbudija
sloven ali si govoril o begu s tovarisi
jasni centurio govoril solz so kropile ozgana lica ko so zvedeli kaj nameravas vse gre za tabo tudi gotje so z nami
in ce me varas na pravdo tvojega ocetnega ognjisca ne prizaneso ti bogovi
naj me unicijo ce nisem govoril resnice
verjamem sloven verjamem ker nisi bizantinec vec je vredna nasa beseda kakor bizantinskih krscenikov prisega
ne vseh centurio pravi krsceniki so zlato
da pravi resnico govoris
iztok se je domislil irene
pravi krsceniki so biseri
med vandali sem nasel dragulje cloveskih src
dobro verjamem ti torej poslusaj
skrbno se je ozrl ali ni koga blizu da bi ju slisal pokazal mu je z roko na sosednje grice kakor bi mu razlagal nacrt o naskoku
dnevi mojega bivanja v bizancu so steti odidemo prav gotovo v osmih dneh
slovenu je sinila od radosti kri v lice da mu je posinjel dolgi obrunek na celu
v osmih dneh pravim povej jim naj bodo pripravljeni to se pravi kadar dobis pismo od mene ali sporocilo ali kar koli morda od koga drugega ki naroca v mojem imenu tedaj pojdite na vcer vsi v bizanc kakor da greste v pivnice brez orozja na teodozijevem trgu krenite z osrednje ceste v desno ozko ulico in ko dospete blizu morja pridete k velikemu hlevu tam potrkajte odpre se vam in me pocakajte drugo vse zveste razumel
razumel centurio se nocoj poiscem tisti hlev se nocoj da se ne zmotimo to je hlev gospoda pri katerem bivas bogat je in vilo ima slovit je po vsem bizancu
ves resnico pojdi delaj in molci
posamezne stotnije so izvedle se nekaj vaj in nato odkorakale pred vojasnico cakat azbada in skrivnostne novice
natanko ob enajstih je prijezdil magister equitum lep je bil na iskrem arabcu v pozlaceni opravi kakor zarek je svigal v veselem diru po siroki cesti pojezdil je med vrstami vojakov gor in dol in nazadnje obstal pred zborom stotnikov in visjih castnikov azbad je potegnil izza pasa zvito listino jo razmotal in z neizmerno mogocnim pogledom osinil zbor pred seboj hotel je da mu bero iz oci v cigavem imenu bo govoril
v imenu despota zmagalca narodov imperatorja zemlje in morja
vsem je zamrgolelo po zivotu eni so se prestrasili drugi razveselili jasno je bilo da carski reskript razglasi vojsko in odhod zato strah tistih ki se jim je gizdalinom prilegalo bizantinsko zivljenje in veselje tistih ki so si zeleli boja in ropa v tujih dezelah
vsemogocni despot je obljubil po zmagi nad vandali sijajno mesto v svoji vojski tistemu ki bo prvi mojster lokostrelec v hipodromu
castniki so se ozrli na iztoka njemu pa se je zgrozilo pred ocmi ce ga je carica zatozila da zavaja postene dvorjanke in ga v trenutku zgrabijo in obsodijo oklenil se je trdno rocnika na tezkem mecu
znano vam je kdo je bil tedaj zmagalec azbad je obmolknil in gledal na castnike ti so v en glas vzkliknili
mnoga leta iztoku
in kakor je oseba despota sveta tako je sveta njegova obljuba ni bila obljubljena cast centurija zmagalcu toda ker je bil barbar in neuk vojne se ni mogla izpolniti obljuba sedaj se je izkazal dobrega vojaka dobrega poveljnika in danes se izpolnjuje sveta carska obljuba iztok ki se poslej ne nazivlje vec barbarski temvec po nase orion je od danes magister pditum
castniki so za trenutek onemeli nato so vsi po vrsti cestitali iztoku in mu izkazali vojaske casti
azbad sam ga je pozdravil vzel zlatega orla znamenje magistra pditum in mu ga obesil na prsi ko je razglasil se nekaj povelj je velel iztoku da takoj nocoj nastopi castno sluzbo poveril mu je nadzorstvo straz v vojasnici v pentapirgu in v carski palaci
nato je azbad odjezdil v mesto
takoj za njim je zasedel konja iztok in hitel k ireni njegovo srce je vriskalo zakaj preprican je bil da se je epafrodit varal carica je drzala besedo in s tem dostojanstvom mu je posula pot za beg kakor z rozami
ko je razgrnil doma plasc in pokazal ireni in epafroditu zlatega orla na prsih se je irena vzradovala grku pa se je zmracilo celo sel je v peristil gledal dolgo v sumeci vodomet udaril nato z nogo ob mozaik in vzkliknil
ce mi d carica coln biserov ali nimb z glave epafrodit ji ne zaupa in ne verjame
stiriindvajseto poglavje
odkar je iztok raztrgal teodori mreze v katere ga je hotela zaplesti njena sla je bila kakor od besnosti na pol blazna vecerov ni prirejala castniki senatorji in patriciji so cakali dneve in dneve pred njenimi vrati toda pricakali niso srecne ure da bi smeli pred despojno edini azbad je zahajal vsak dan k njej zakaj on je moral biti sedaj njen zaupnik njena desna roka za kruto mascevanje
ko je spodletel napad na ireno je se isto noc sporocil azbad v despojnine dvore kako se je izjalovila zlobna nakana tedaj je teodora v srdu vzkliknila da je zadonelo po slonokosceni sobi epafrodit pomni kdaj si precrtal racune despojni
poslej ni bilo vec milosti v njeni dusi ki je vrela kakor vulkan da bi pogoltnila vse tri v divjem mascevanju predobro je vedela da bi barbar iztok ne bil toliko previden da bi jemal s seboj suznje za spremstvo in on suznjev nima torej je vmes roka lokavega grka starega lisjaka sedaj mora tudi ta obcutiti kako se mascuje despojna zemlje in morja
zamisljena je hodila po dvoranah posedala sama bila zlovoljna da je zbadala z zlatimi iglami suznje ki ji niso mogli ustreci z najvecjo pozornostjo in vdanostjo pomislila je najprej kaj ko bi iztok nascuvan od epafrodita mislil na beg njemu velja prvo mascevanje zato ga je treba varati in se potajiti ponaredila je sama carski ukaz s katerim ga je odlikovala in dvignila do magistra pditum da bi ji utekla irena se ni prida bala menisic je prevec preprost si je mislila utekel je po sreci azbadu pride ze cas ko jo odvede ta strastni kragulj ter ji izkljuje tisto pobozno rdecico z lic in izpije tiste nedolzne oci toliko bolj jo je mucil epafrodit ves bizanc ga je poznal cislal ga je dvor upravda mu je bil hvalezen ker ni skopusil z zlatom kadar se je napravljala armada na vojsko za tega je treba izmisliti duhovit nacrt da ga unici
po zabavi in razkosju hrepeneca zenska se je odrekla vsemu veselju da je mogla snovati in kovati nacrte
za epafroditovo pogibel je bilo treba kakor koli ze pridobiti upravdo
ure so ginile despojna je posedala po kipecih blazinah zrla ponoci na zvezde kakor bi v njih hotela razbrati duhovito misel klicala je vrazarice da so ji prerokovale vse so ji govorile o prozornih kapljicah ki brez sledu pozenejo duso iz telesa mislila je nazadnje da ne pojde drugace kakor da podkupi kakega suznja ki bi zavdal epafroditu
toda s to mislijo se ni mogla sprijazniti z drobno pestjo si je trkala na celo in klela svojo mater da ji je kar nenadoma odrekla pomoc
slednjic pa ji je zazarelo prav tisto popoldne ko ji je prisel porocat azbad da je iztok orion neizmerno vesel odlikovanja in da ni misliti na beg ukrenil sem pa je dostavil da bo se nocoj tukaj
pokazal je s prstom navzdol kjer so bile pod palaco vecne jece pripravljene z vso grozoto za tiste ki so zaigrali njeno milost
izvedi varno brez hrupa dobodi zanesljive ljudi ko se stvar izvrsi poslji na vse kraje tekace ces naj ulov ubeglega slovena pojdi
azbad se je cudil teodori ker je bila nenavadno dobre volje ko se je sklonil da bi ji poljubil nogo ga ni utegnila cakati temvec je ponovila
pojdi izvedi varno nagradim te
hitro je izginila iz sobe in se napravila skozi dvorane k upravdi
justinijan je slonel sam na trdem stolu pred mizo na kateri so bili kupi sodnih aktov premisljal je zapletene pravde in pisal sam razsodbe na listine
ko je vstopila teodora se je vidno razveselil vstal je in hitel k njej ter jo iskreno objel ali odstopil je naglo in ji zrl z vprasujocim pogledom v utrujeno lice
kaj se je zgodilo moji edini vsesveti da je njeno lice otozno da ginejo roze zivljenja
teodora se je stisnila k njemu mu rahlo polozila roke krog vratu in rekla
ce trpis ti despot ali naj se raduje ta ki edina cuti s teboj odkar sem brala zalost na tvojem obrazu ker nisi mogel ogrniti v svilo stanu svoje zveste teodore se je zagrizla zalost v mojo duso in nisem spala nisem se veselila dokler mi ni sveta modrost razsvetlila duse
o ti predobra ti edina
justinijan jo je vnovic objel in iskreno poljubil
govori despojna vem da je velika tvoja misel ki ti jo je vdihnila bozja modrost ozrl se je hvalezno skozi okno proti cerkvi svete sofije in despot jo izvede da se je vzraduje nebo in jo zablagruje zemlja
sedla sta nato na preprost divan iz perzijskega usnja teodora je nadaljevala
ali se ne zdi despotu prav in pravicno da s svilo ki jo je ustvaril bog za tiste ki jih je odlocil na zemlji za svoje namestnike vladarje narodov trgujejo in gospodarijo le ti sami ne pa umazano nizko ljudstvo sleparskih trgovcev ali se ti ne zdi despot to prav in pravicno
velika in pravicna je tvoja misel despojna govori
zato naj napise roka pravicnega despota najvecjega ljubitelja pravice in zakonov kar jih je poznala zemlja in jih se spozna do sodnega dne naj napise tvoja roka zakon po katerem bodi svila monopol edina last in pravica despota za katerega je ustvarjena
bozje usmiljenje je neizmerno da mi je dalo tako despojno vse moje misli so omagale pred prazno blagajno viri usihajo in moje stavbe bi skoraj obnemogle in ob tej uri prides despojna bozji dan te je privedel ena beseda ena misel vse je reseno tvoj suzenj bi moral biti ker nisem zasledil reke bogastva ki se zlije v drzavno blagajno
sloki despot je zdrsnil na kolena pred teodoro in objemal njene noge in poljubljal tanki bisus na njenem telesu
ker pa so trgovci vsi sleparji krivicniki ne izda in ne proda gotovo nihce vse svile pravicni drzavi zato bo treba preiskav zoprniki svetega zakona se postavijo pred sodbo in kot krivicnikom se jim zapleni bogastvo da se z njim okoristi despot ki osrecuje narode
neizmerna je tvoja modrost je jecljal upravda ki je bil resnicno ocaran od misli katero mu je nasvetovala duhovita teodora
takoj izpolnim tvojo misel v jutro se razglasi novi zakon nocoj priredim pir in povabim v gosti ves dvor da dostojno proslavimo najmodrejso na zemlji
ko se je teodora vracala od justinijana je kipelo po njenih zilah
ha epafrodite ne bos vec dolgo imel lepe vile po tvoji svili bo polezkavala teodora in drago tkanino bo teptala moja noga ti pa pojdes v jeco na kamen na gola tla da bos premisljal do konca kako si ponagajal despojni
medtem so v epafroditovi vili uzivala sreco tri srca irena se je okrepila od strahu iskreno je govorila iztoku o resnici o kristu ki resuje pravicne in kaznuje gresnike zamamljen je sedel ob njej iztok njena govorica mu je bila glas slavca v njenih gorkih pogledih je sanjal o svoji lepi domovini h kateri se vrne in jo osreci epafroditova mrzla trgovska dusa se je ogrevala in zacutil je vso praznoto svojega zivljenja ki se mu je zdelo nenadoma sila dolgocasno in brezpomembno ni dozivel ure da bi ga gladila po trudnem in vrocem celu taka zvesta in vdana roka kakor je irenina in sedaj je vecer zivljenja pred durmi lahko si postelje z zlatom lahko se ogrne s svilo kako mrzlo je zlato kako hladna je svila pogresil je na mah tisto kar daje cloveskemu zivljenju slaj uteho smoter v boju pogresil je src ki bi ga iskreno ljubilo zato je sklenil da zastavi vse samo da poda tema dvema varovancema tisto cesar sam sebi ni mogel vec dati kar je bilo zanj izgubljeni raj
na vcer se je moral iztok posloviti sel je nadzorovat straze obljubil je da se oglasi ko se vrne iz vojasnice ko opravi v pentapirgu in da kar najhitreje opravi v palaci da cim dalje prebije ob ireni
do vrat ga je spremil epafrodit in ga svaril
obleci mocan oklep iztoce ogibaj se sumljivih senc pripasi najostrejsi mec povem ti da tudi zlatemu orlu ne zaupam
iztok ga je slusal in storil kakor mu je svetoval toda odsel je brezskrbno zakaj preprican je bil da ga ni med mostvom ki bi dvignil zoper njega orozje zavratnih napadalcev se ni plasil zaupal je konju se bolj pa svojemu mecu
ko se je dodobra zmracilo je premagal ireno spanec in epafrodit je ukazal mir krog in krog po vili sam je hodil po peristilu in snoval nacrte za beg
precej temna noc se je razgrnila na bizanc vodomet v peristilu se je svetil kakor sivkasta nitka ko bi ga ne izdajalo sumenje bi ga nihc ne opazil tedaj se priglasi nenadoma spiridion
epafrodit se je prestrasil in razveselil zaeno
vedi me gospod v najskrivnejso sobo za glavo gre za glavo
hitro sta izginila za debelimi zastori v skrito celico
govori spiridion kaj prinasas
novice zate epafrodit toda pomni da zaigram nocoj glavo in vendar sem prisel ker te cenim kakor samega drugega despota
ne isci ovinkov povej naravnost
nova postava se razglasi jutri ves dvor jo ze ve in pir se pripravlja ker jo je zamislila despojna velikanski pir v njeno slavo
no in kako se glasi nova postava
svila monopol od jutri dalje monopol gospod ah in ti imas svile vem da je imas sedaj ves vse toda moja glava ce jo izgubim
epafrodit ni izpremenil ne ene crte na obrazu
hvala za porocilo ne koristi mi mnogo svila je do malega razprodana barka z novo je se na valovih ali nagradim te pocakaj
ko se je trgovec vrnil se je posibila spiridionova roka pod tezo mosnje napolnjene s statri in bizantinci
ni vredno tvoje porocilo te cene toda sprejmi da mi v bodoce sporocis vse kar bi zvedel o iztoku in ireni zato te nagrajam
evnuh je sveto prisegal da se izneveri sami despojni ce bi bilo treba ustreci njemu krcevito je stisnil denar k prsim in se prihuljeno in plasno izmuzal skozi peristil kjer se je zavil v temno oguljeno haljo revnega suznja da bi ne vzbudil sumnje z lepo obleko
tako haha si ze zacela streljati name vlacuga monopol svila to se pravi smrt epafroditu ki ima tega blaga dosti in ti bi rada da bi pretezala svoje od greha trudne ude po mehki indijski tkanini ho na boj sprejmem ga tudi od tebe ga sprejmem morda me ugonobis toda prej pogoltnejo morski valovi vso svilo kakor je za dlan pride v tvojo last ne bos
epafrodit je hodil po mozaicnem tlaku in polglasno mrmral in klel teodoro ter si jasno zamislil nacrt ki ga izvede se to noc da carski vohuni ne dobijo koscka svile pri njem
suzenj mu je zopet priglasil nekoga ki da hoce govoriti z njim
jezen je velel naj vstopi
sredi belih stebrov je zdrsnila suzenjska obleka z majhne drobne postave kljub noci je epafrodit spoznal zensko
kaj zelis je vprasal resno
cirila sem
suznja je pokleknila predenj in si prekrizala roke na prsih
kaj je ali kaj govore o ireni
nihce ni vprasal doslej toda nocoj bo zbran ves dvor in ireno je despojna posebej povabila kako naj ostane se skrivnost
bolnika ne bo nihc silil na pir
ce poslje despojna koga v sobo ce pride sama
zapri sedi pri durih in reci da ne sme nihce do nje miru potrebuje
hocem gospod toda bojim se s silo vdro
ce se to zgodi pribezi takoj sem sedaj pojdi naglo
ko je odsla takisto zavita v obleko suznja je hodil epafrodit se urneje po peristilu
zacelo se je drama se zapleta ce me za trenutek zapusti pamet smo izgubljeni
pozval je melhiora
pojdi v tkalnico vse statve naj se ustavijo in razdro vsak koscek svile znosite na barko izberi najboljse suznje in zanesljive mornarje opolnoci morajo biti vse zakladnice za svilo prazne in barka naj takoj odrine na otoku kiju naj caka nadaljnjih povelj prinese jih brza jadrnica vzemite s seboj dosti orozja ti gres namrec z barko odpeljite se tiho brez signalov pojdi
melhior je strmel da mu je epafrodit moral ponoviti povelje in takoj so se zganile stotere rok brez govora brez suma je ginila svila iz skladisca in tezki zavoji so tonili v globokem trebuhu mocne ladje
epafrodit je sel nato pregledovat izpiske iz racunov crtal je vso svilo iz njih in sestavil kupno pogodbo o dveh ostalih ladjah izvzemsi jadrnico o blagu in o vsem kar je menil prodati postavil je nizke cene pregledal se enkrat in potem spravil listino ter se skodozeljno smejal
polnoc se je blizala iztok se je vrnil ze drugic v njegov dvor ter se pomudil za trenutek pri ireni opolnoci je moral v palaco
ko je poljubil v slovo ireno se ga je silno oklenila in zajokala
ne jokaj preden zazari jutro se vrnem
bojim se zate iztok strasna slutnja se me je polastila zadene te zlo beziva
pri teh besedah je vstopil epafrodit slisal je ireno ko je rekla beziva
ne moreta se otroka ne moreta bezati zaupajta meni ce vaju pokopljejo na dnu propontide otme vaju epafrodit
iztok je moral oditi za njim so zrle irenine objokane oci vse polne strahu in groze iztok se je prosece oziral na epafrodita kakor bi govoril
vruj jo cuvaj golobico in jo tolazi
petindvajseto poglavje
dragocena zavesa se je tiho in rahlo strnila nad vhodom kjer je bivala v bajni sobi irena njeni hrepeneci pogledi so obviseli na zastoru njene misli pa so odsle za iztokom v carsko palaco cutila je da je trudna vtisi ene noci in enega dne so bili tako mogocni polni smrtne groze in blagoslovljene radosti strahu in upanja da je kmalu naslonila trudno glavo na svileno blazino tezke trepalnice so se strnile vijolicna luc iz dragocene svetilke je razprostrla nad njo tihi obok jasne noci roka ji je zdrsnila ob telesu krog ustnic je zaigral nasmeh zasanjala je o lepoti prihodnjih dni
epafroditu se je stozilo njegove drobne oci so zarele s cela niso niti za trenutek izginile vazne ostre poteze ki so se krozile nad sivimi obrvmi kakor razprostrti krili cuvajocega orla
ko je iztok odhajal ga je epafrodit spremil do vrat na dvoriscu in mu resno ponavljal vruj se sumljivih senc roka naj pociva neprestano na rocniku meca teodora je v zvezi s samim satanom resnica iztok ves bizanc trdi tako
ko je suzenj zapahnil vrata je epafrodit sel v vilo omotal glavo z gorko volneno ruto zavil telo v siv plasc iz velblodje volne poklical sest suznjev in se napotil opolnoci na vrt proti oljcnemu gaju brez glasu brez ropota so tiho zasumela vesla in coln je zdrknil bliskovito po vodi krmilce je vodil sam epafrodit rilec colna na katerem je sedel pozejdon z dvignjenim trizobom je nastavil naravnost od brega v propontido kjer je kakor velika crna groblja pocivala njegova zasidrana ladja
stoj je velel epafrodit rezko sepetaje
sest vesel se je zarezalo v morje da se je stresel colnicek in se komaj vidno se gibal vtem je ze rahlo trcil ob bok velike ladje z gibcnostjo mladega mornarja je splezal stari trgovec po lestvi ki je bila spuscena do vode na krovu ga je cakal melhior podal je gospodu roko s krova in ga dvignil k sebi
vse dovrseno
vse prejasnost
brez nesrece
enemu suznju je zvilo nogo
nic ne de ali sedijo veslaci na klopcah
vsi cakajo udarca da spust vesla v morje
sidra se nisi dvignil
ne se gospod
prav n pismo do trgovca timoteja v kiju prodaj svilo po vsaki ceni prodaj brod in suznje ne cakaj jadrnice kakor sem ti narocil ko opravis poisci ladjo in se pripelji v atene za mojo vilo ves tam me cakaj pazi na denar smes obdrzati osem najboljsih in najmocnejsih suznjev da varno prinesete vsoto do mene v atene razumel
vse gospod
melhior je potrdil narocilo z vdanostjo in se mu globoko poklonil toda razumeti ni mogel kaj se godi z epafroditom prodaj po vsaki ceni mu je rekel da bi on prodajal epafrodit po vsaki ceni ne ni ga razumel da bi bilo v trgovcevih oceh teh mrzlo suhih sklepov da mu ni sevala z lica razboritost in vaznost bi mislil melhior da je zblaznel
vozite varno in srecno rahlo vlece vzhodnik takoj lahko napnete jadra kristov blagoslov naj tolazi viharje
epafrodit je dvignil roko kakor bi blagoslavljal barko in bogastvo ki je bilo skrito v njenem mracnem trupu samo hip kakor blisk ga je pretreslo ko se je trgalo od njegovega srca tisto kar je ljubil vse zivljenje ali samo za hip plamen sovrastva do teodore ogenj hrepenenja da bi jo zmagal da bi iztrgal njeni roki plen je pouzil vso strast s katero je visel na vsakem statru svojega s toliko skrbmi nakopicenega bogastva popel se je urno preko ograje senca je zdrsnila po lestvi in v trenutku so izginili melhioru obrisi colnicka v morsko noc
epafrodit je se cul temni zvok kladiva ki je udarilo povelje veslacem v morje z vesli crna groblja se je zganila in ladja je odplula se enkrat jo je pogledal epafrodit z brega se enkrat ga je pretreslo in velik kos njegovega bogastva je izginil v nocnem obzorju
ko se je vrnil v stanovanje ni mislil na pocitek vedel je dobro da lahko z enim zamujenim trenutkom zaigra trojno zivljenje in vse lepo bogastvo napisal je pismo do bogatega zida abiatara uglednega mladega trgovca in mu velel naj se se tisto noc javi pri njem poslal je pismo po numidi hkrati z njim nosilnico zagrnjeno s tezkimi temnimi zavesami
ko je epafrodit cakal abiatara je legel na kipece svilene blazine da je njegovo skromno telo kakor utonilo na mehkem leziscu svetilnik je svetlo plapolal plamencki porojeni iz najboljsega olja so visoko jezikali in se iztegali preko roba pozlacenih margaranovih jabolk trgovec je lezal z namrsenimi obrvmi in gledal zivo zdramljen v strop suhi prsti so bobnali po celu za katerim je snoval suhoparno mirno nacrte krog tesno stisnjenih ustnic mu je zaigral vselej nasmeh kadar je v mislih dospel do nevarno zamotanega vozla pa ga je z duhovito lestjo presekal kakor aleksander z mecem vozel frigijskega kralja gordija
ko je zaslisal zunaj tihe stopinje in vedel da se bliza abiatar ni vstal lez ga je cakal
abiatar se je zacudil
mir s teboj epafrodit
in mir kristov tebi abiatar
opolnoci me klices pa lezis kakor bi se slastno navecerjal in cakas prijatelja da vrzeta kocke
vrzeva jih abiatar prerokujem ti pa da dobicek odneses ti
epafrodit se je dvignil
sedi igro takoj zacneva
na mojzesa da te ne razumem
razumel me bos naglo brez mojzesa in talmuda samo ce nisi pustil pri lepi sari svoje pameti
dobre volje si epafrodit ne zamerim ti
poslusaj cas bezi
obrnil je pesceno uro
druga polnocna straza nastopi mudi se mi ti abiatar si mlad cvrst in cesto sem obcudoval talent ki ga kazes pri kupcijah zato te cislam zato sem te klical ali kupis od mene vilo pristanisce vrt skratka vse razen mene jaz sem ti tako staro blago cemu bi ti bil
abiatar je osupnil prej je bil vroval da pojde teodora v puscavo kakor da bi prodal epafrodit najboljso trgovsko postojanko v bizancu
epafrodit ne sali se z menoj do polnoci sem delal truden sem in zal bi mi bilo noci in pocitka
ne trapi praznih besed odgovori
kupim
tu je kupna pogodba in cene vse do picice natancno preberi in podpisi ce si zadovoljen ce nisi povej naglo prodam drugemu
abiataru je zazarelo bledo lice ko je razgrnil pred njim grk sirok pergament poglobil se je v stevilke in nemirno begal od vrste do vrste epafrodit ga ni opazoval zagledal se je v drobni sviz ki je tekel neslisno v pesceni uri
podpisem
abiatar je bil vzradoscen ko je prebral pogodbo
kaj pa s svilo imas jo mnogo a v pogodbi je ni
niti kosmica je ni pod mojo streho razprodana
aaa je strmel abiatar
dobro torej podpisi toda prej mi prisezi na vse ocake na oba templja in na grob in prah abrahamov da ne zines besedice o tem dokler jaz ne izginem od tod
skrivnosti so v tebi epafrodit
prisezi
prisegam
sedaj podpisi toda letnico ki je se ni na pogodbi pomakneva za leto dni nazaj
abiatar se je zopet zacudil
hitro sicer kupi kdo drug
zid je podpisal in dostavil za leto strejsi datum nato je podpisal epafrodit zvil pergament in ga spravil pred zida je polozil prazen kos ppirusa in mu narekoval
epafroditu prejasnemu gospodu
ker se preselim sam v vilo katero sem kupil pred letom od tebe te prosim da izvoli tvoja prejasnost ukreniti da se morem v mesecu dni nastaniti v njej
abiatar
sedaj je vse gotovo tvojo odpoved shranim s kupno pogodbo vred kadar ti jo posljem na dom odstejes denar in drugo jutro bo vila prazna ali pomni dobro kaj si prisegel pojdi
abiatar je stal osupel in bi bil rad se govoril toda grk je zamahnil z roko in zid se je poslovil
ko je sedl v nosilnici si je mel roke od radosti da bo poslej prvi trgovec v bizancu toda mnogokrat se je prestrasen zamislil in mrmral skrivnosti kaksne skrivnosti
epafrodit pa se je doma veselil obrnjen proti carski palaci je dvignil suho roko in govoril
le pridi desponja le pridi po svilo pravdo naperi zoper mene da zaplenis vilo in zlato prijetni bi bili moji vrtovi da bi ljubkovala po njih ha verolomnica ne domisljaj si da ste vi despotje zasegli tudi modrost od nas grkov kljub temu je imamo v sivih glavh se toliko da raztrgamo tvoje mreze kakor bi zamahnil po pajcevini prekleta
epafrodit se je razvnel njegove oci so puhtele ogenj zacel je naglo hoditi po gladkem mozaiku
zrtvoval sem mnogo je pomislil zlati tisoci so padli v morje vrgel sem jih proc kakor gnilo sadje toda se imam dosti da bom zivel do smrti pokojno in brez skrbi da bom polezkaval na lepsih preprogah kakor desponja da se bo moje oko naslajalo ob dragocenejsih umetninah kakor jih ima carska palaca pa se to bi zrtvoval na deski bi spal samo da bi umrl z zavestjo ni te zmagala ostudna zloba svila je oteta moj dom resen njenih rok sedaj gre za iztoka in ireno in zame seveda za beg je treba najboljsih konj sloveni potrebujejo orozja a teg ne dobim v eni noci osem dni samo osem dni mi se podari usoda potem lezem in porecem koncano pride le se vliki dan ko me zagrnejo vecne sence pridi potem epafrodit te z veseljem pozdravi
ko je potem se osnoval potrebne nacrte za beg se je na morju ze zasvital prvi trak zgodnje zarje tedaj je zacul na dvoru nemir
iztok se vraca
sel mu je naproti skozi peristil da bi govoril z njim in se domenil glede konj in orozja ki se mora pripraviti vsem ki bi z njim uskocili preko hema
ko je stopil na marmorni tlak pod vitkimi korintskimi stebrici je zaslisal sredi dvorisca smeh krdelo sluzincadi se je gnetlo in se glasno smejalo iz smeha pa so donele razglasene strunice in hripav glas je pel visoko pesem
epafrodita je pograbilo zanj tako resni trenutki tehtnica na zivljenje in smrt sluzincad pa razgraja in se smeje z brzimi koraki je planil mednje psi je zakrical
krdelo se je posibilo v silni grozi vsa kolena so se pripognila in vse ustnice so prosile
milost gospod milost prizanesi nam
izmed klecece mnozice se je dvignila v sivem jutru motna postava odeta v dolgo haljo
epafrodit prejasni gospodar radovan te pozdravlja
trgovcu se je razvedrilo mracno lice ko je zagledal gugajoco se postavo radovanovo prijazno ga je pozdravil
od kod ocka v jutro se javis sredi dvorisca
ne razumes pevca ki spis na svoji postelji in vecerjas pri svoji mizi ne razumes ga kakor utrinek zvezde kane z neba na severu kane na jugu to je pevec gospodar
zakaj nisi prisel snoci zdaj vendar nisi mogel v mesto ker bi ti straza ne odprla vrat
prisel bi bil gotovo bi bil ali obnemogel sem od strasne zeje toda dobili so se dobri ljudje in so rekli sedi in pij z nami zagodes in zapojes nam in sedel sem in pil godel in pel da me prsti bolijo da so strune razpraskane in da je moje grlo raskavo kakor podplati na razhojeni nogi in tedaj sem rekel dosti tega radovan dvignil sem se iz pivnice sel ter se naslonil na tvoja vrata nisem razbijal nisem dramil na bogove da nisem pa so prisli tvoji ljudje z nosilnico so prisli in numida me je spoznal me poklical odprl in peljal na dvorisce dobri so tvoji ljudje gospod odpusti jim
grk je zamahnil z roko trepetajoci suznji so vstali
sedaj grem takoj do sina do iztoka vazne reci mu povem
iztoka ni doma straze nadzira
ga ni doma pravzaprav ceden sin da ga ni doma ko pride oce radovan je utrujeno govoril
radovan truden si in pocitek bi se ti prilegel numida pospremi gospoda v stan ko se prebudis bo sedl sin ob tebi
tako se spodobi modre besede pocitek se mi tudi prileze seveda dokler sem jezdil na tvojih zlatih bizantincih se je potovalo he vdomec ne hodi tako zlahka ali nazaj grede je bila bridkost
radovan se je oprijel numide in se prestopil
dobro me drzi moje oci so slabe pocakaj se nekaj epafrodit gospod jasni gospod je krical radovan za epafroditom ki je ze izginil pod arkado
kaj zelis ocka
ko bi ukazal pozirek vina v taberni je bilo slabo tvoje je boljse hvalil sem ga na vsem potu
samo pozeli numida je tvoj hlapec
hvala gospod hvala
radovan je odsel trdno oprt na suznja prek dvorisca
sestindvajseto poglavje
irena se je prebudila lucka je ze davno dogorela z morj je plul beli dan naglo se je dvignila mehki kodri so se ji usuli na lice popravila si jih je s cela z oci razocarana je gledala po sobi
ni ga iztoka ni in vendar se ji je zdelo da je sedel vso noc ob njej da se je pogovarjala z njim da ji je pripovedoval vesele povesti z doma slovenov hodila sta po nedoglednih planotah za credami ovcic pocivala v mracnih gajih z vej so pele svobodne ptice pod svobodnim soncem in iztok je bil mogocen in spostovan ona ljubljena in cascena a sedaj ga ni obljubil je da se vrne zgodaj vrne sonce se ze igra z valovi a njega se ni
irena se je prestrasila grozne slutnje so ji stisnile srce ko bi azbad despojna v carski palaci je iztok bival ponoci ce so hoteli uniciti njo ce je bilo zanjo dobiti razbojnikov ali jih ni za iztoka silen je junaski njo je otel ali otme sebe in ce je padel v boju je padel zaradi nje
irenino drobno srce je vztrepetalo drhtela je po vsem telesu po obrazu so prikipele solze zajokala je in se potrta in vsa nesrecna zgrudila nazaj na lezisce
v pretrganih stavkih je ihtec sepetala psalme in prosila kristusa naj ga otme naj ji prizanese naj se je usmili polagoma se je umirila otrla si je rosne oci
motim se preprosta je premisljevala cemu se zalostim saj je ze prisel moja dusa ga je cutila v sanjah tiho je dvignil zaveso pogledal name in odsel ni me budil ni si upal predobri a sedaj pride kmalu se zgane zagrinjalo dvoje zarecih oci se bo ozrlo name pocakam ga se treniti nocem z ocesom najini pogledi se bodo srecali in on bo bral v mojih oceh da sem ga ckala da sem hrepenela po njem in se bala zanj povem mu kako sem jokala on pa se bo smehljal pogladi mi lase poljubi me na oci ter porece slavcek moj cemu se plasis
tedaj se je resnicno zganilo tezko zagrinjalo pri vhodu irena je zakoprnela od radosti prihaja on je moj iztok
toda namesto iztoka so se pojavile drobne oci epafroditove pozdravljena v lepem jutru prejasna dvorjanica
starec se je ponizno dvorjanski priklonil
pozdravljen dobri gospod kje je iztok
odjezdil je v vojasnico visoko je njegovo odlikovanje in rodilo mu je dela in skrbi vrne se kmalu
kajne da je bil ze tukaj v sanjah sem obcutila njegovo navzocnost
grk ni za trenutek pomislil lagal je da bi je ne preplasil
seveda je bil kako bi bil odletel golob da bi ne bil pogrlil golobici
ah in jaz sem mislila da ga se ni da ga je zaseglo zlo v palaci
ljubezen vidi noc kjer sije beli dan
kako sem preprosta
irena je zakrila obraz z rokama in se veselo zasmejala
prosim prejasna dvorjanica ne zapuscaj sobe epafrodit je tvoj najskrbnejsi hlapec nicesar ne bos pogresala hcerka moja ali ven ne smes zlati otrok v bizancu vse gleda vse tozi gluhe stene slisijo
naglo se je epafrodit priklonil zagrinjalo se je strnilo in njegova glava je izginila
ko je prehodil drugo in tretjo sobo se je ustavil v dvorani merkurja kjer je bilo mnogo dragocenih kipov izklesanih od grskih umetnikov stopil je pred kip atene udaril se po glavi in izpregovoril
na tebe palada utelesena modrost mojega naroda naj bo moja pamet majhna kakor crnega murna v travi ce se ni nocoj nekaj zgodilo z iztokom prekletstvo iz zadnjega pekl na despojno ce si je drznila
nato je odsel naglo iz dvorane kjer se mu je zdelo da so vsi marmorni kipi zganili z glavami in pritrjevali
resnico govoris zgodilo se je
tako jasen in dozorel je bil ves nacrt v njegovi glavi da ni bilo mogoce prekreniti mrvice vec v njem pa nenadoma sunek zamh z mecem skozi vse niti in vse je bilo raztrgano vse uniceno
zazdelo se mu je to nekaj nenadnega tako nemogocega da je potoma stvar iznova premisljeval in pretehtaval
ne ni mogoce vendarle ni mogoce tako predrzna ni pirovanje je bilo v palaci po polnoci je bil bakanl orgije na vrtovih zakaj noc je bila gorka iztok je prisel tja do polnoci dobro je bil oborozen kak hrup bi bil ko bi ga bili napadli ne ne epafrodit misli trezno in modro
cutil je da so mu zivci utrujeni noc brez spanja toliko vaznih ukrepov prenapeto premisljevanje ne samo pretruden je zato bi videl noc kjer je dan kot od ljubezni omamljeni
potreboval je oddiha
na vrtu sredi roz v hladnem zraku jasnega jutra se je naglo umiril njegov korak je postal zopet resen in pocasen kakor tedaj ko je na vrtu zamisljal najnevarnejsa podjetja z vsakim korakom je pribil novo misel z vsako kretnjo je naznanil svoj odlocni vecni naprej naprej vse ali nic zivljenje ali smrt
ko je tako razglabljajoc dospel blizu iztokovega stanovanja je obstal zamahnil z roko in odlocno sklenil svojo sodbo
ne ni mogoce zmotil sem se palada tako predrzna ni
kakor bi resil tezek nacrt se je svobodno oddahnil in krenil v stan da bi pogledal po radovanu treba je bilo ocku razodeti naklepe in ga opozoriti da bi ne izdal pri casi vina v predmestni taberni vaznih stvari pogubil bi jih neprevidni godec
radovan je lezal prebujen vznak na mehki preprogi z rokami pod glavo gledal je v strop in se ni ozrl kdo je vstopil
numida godcevo grlo je bilo kosmato da je zahrkal in ponovil
numida zakaj pozabljas kaj ti je velel snoci gospod zakaj he numida je tvoj hlapec je rekel tebe pa ni blizu in jaz radovan oce iztokov katerega hvalijo vsi po tabernah jaz ki sem epafroditu otel zivljenje lezim tu lacen in zejen o numida numida
trgovec se je smehljal za vrati zakaj numida je pred stanom pokorno cakal vse jutro kdaj ga poklice radovan z bicem ga pretepi radovane
godec se je naglo sklonil in se prestrasil ko je zagledal epafrodita
gospod odpusti ne zameri da je numida sem mislil star clovek je neroden in razzali da ne ve kdaj
vstal je in se globoko priklanjal pred grkom
le sedi ocka poves mi novic s potovanja numida takoj prinese zajtrk
saj ni take sile gospod clovek se rad usti kadar se naklepici takole kakor se je meni pri tebi odkar sem sel nisem enkrat mogel veleti numida jesti mi daj numida zejen sem nikoli sam prosi sam isci in vrtaj da se za silo otescs poglej kako sem shujsal
pri epafroditu se zredis
prijetno bi bilo pa se ne bom ne utegnem gospod
zakaj bi ne utegnil
seveda ti ne ves cemu sem se vrnil ob letu sem mislil pa sem moral takoj nazaj
najbolje bi bilo da bi bil ostal tu zakaj si odsel
vprasaj bogove zakaj se godec klati po svetu vprasaj ce ti povedo ne povedo ti tudi tvoji ne pa vendar mora na cesto nima miru bogovi ga zeno in ne povedo zakaj komaj sede in se naj pa se oglasi v njegovem srcu hodi in gre
zakaj si se torej vrnil
saj sem naprej vedel vse sem povedal iztoku ze tedaj kje pa je da ga se ni k ocetu lep sin koliko trpi oce
sluzba odlicna sluzba ocka upravda ga je povisal da se cudi bizanc sedaj ima dela v obilici
ze vem vse sem zvedel v taberni tako se spodobi sin ne delaj sramote ocetu in sedaj ti povem zakaj sem prisel sin mora hitro se nocoj uteci in se vrniti domov
ne bo mogoce
bo mora biti zakaj groza se godi za donavo tisti pesjan tisti tunjus na vsakem lasu mu visijo trije besi tisti kravjerepnik je zakuril vojno med anti in sloveni preudari med anti in sloveni med brati kri tece zenske jokajo gradisca gor ovc se klatijo brez pastirjev volkovi jih mesarijo zato sem prisel po sina ker je struna rodila mec in ker se je naucil boja naj gre domov naj klesti naj seka in pomore slovenom da udus vojsko da zadavijo huna ki scuje in hujska da ga obesijo za pete na hrast in tako povrnejo mir bratom vidis zato sem prisel in on mora z menoj
velika zalost in sramota kadar se koljejo bratje
ne bilo bi zalosti in ne bilo sramote ko bi ne kovaril pesjan aj na bese da ga ni tedaj zabodel iztok nisem za boj ker sem za strune toda sedaj pojdem s sinom v boj pojdem na stara leta
pojdes ocka samo malo malo pocakas razodenem ti velike skrivnosti toda vsi bogovi te zasovrazijo ako izpregovoris besedo o tem zakaj na pogibel bi bilo sinu in tebi
radovan je dejal roko na srce in slovesno prisegel
ne zinem na svetovita ne zinem gospod
tvoj sin ljubi ireno
se vedno da more biti godcev sin tako stanoviten v ljubezni
vredna je ljubezni stari epafrodit jo ljubi kakor oce in je zanjo zrtvoval kupe bogastva zanjo in za iztoka da celo sebe stavi epafrodit na skodelico tehtnice ki se utegne prenagniti in me uniciti
radovan je z na pol odprtimi usti jecljal nerazumljive slovke
cudi se ocka le cudi in poslusaj iztoka pa je zaljubila se druga zenska nevarno je imenovati njeno ime v bizancu
grk se je previdno ozrl proti vratom in sepetaje izpregovoril
teodora
na bogove despojna
da ona
saj ima moza vlacuga
tiho preglasno govoris
radovan si je pritisnil pest na usta
toda iztok je njeno ljubezen zavrgel in s tem zapecatil sebi pogibel
radovan se je pograbil za razkosmano brado zaklel in siknil
tako je kdor pri psih spava z bolhami vstaja na peruna ce ni res
zato mora iztok bezati mora da si otme zivljenje z njim utece irena ki je sedaj pri meni a danes ne more in tudi jutri ne epafrodit se nima konj za beg sedaj je tvoja prva naloga radovane da o vsem tem molcis
starec si je pritisnil obe roki na usta
molcis kakor mrtva skala a po bizancu govori kako je sin srecen in da ostanes tudi ti vedno tu govori kjer bodo bolj nastavljali usesa po vseh tabernah dam ti denarja da bos lahko se za druge placeval tvoj govor mora priti do uses despojne in jo prepricati da iztok ne misli na beg in da ona zato ne izvede takoj svojih mascevalnih nacrtov ce nas prehiti bi bilo vse izgubljeno
radovan je bil tako osupel da ni izpregovoril besede vec z rokami je zamahoval in kazal kako bo razsirjal to novico vmes pa je pritiskal dlan na usta v znamenje kako bo molcal o vseh skrivnostih
sedaj ves dovolj danes pocivaj in ne hodi nikamor pocakaj tu iztoka vesel te bo in razodenes mu o vojski sicer se pa utegne se danes dogoditi marsikaj zanimivega zato ne hodi z doma
ne ganem se gospod iz sobe se ne ganem
epafrodit je odsel
takrat je po bizancu ze vrsalo kakor blisk je svigala novica od ust do ust svila monopol po vseh trgih so izklicevali carski razglas k vsem trgovcem so prihajali uradniki in pecatili zaloge svile
ko je epafrodit prisel v atrij ga je ze cakal kvestor v spremstvu mocne straze
kvestor se mu je skromno priklonil svest si svoje moci in naloge prebral edikt in zahteval naj mu takoj odpre skladisca in delavnice da zapecati in oceni mnozino svile katero odkupi po stalnih cenah drzava
zelo obzalujem da ne morem pokloniti prejasnemu despotu zemlje in morja vsaj nekaj svoje hlapcevske revscine epafrodit nima namrec niti kosmica svile
kvestor ga je premeril z neverjetnim pogledom in dostavil pikro
bolj modro je da prodas svilo drzavi kakor da jo skrivas in zaigras s tem vse imetje zakaj silno stroge so kazni za tiste ki bi varali njegovo svetost vsemogocnega despota
nikoli nisem bil slepar in ce bi imel cele gor svile bi je ne prodal niti krpice vsemogocnemu despotu njemu epafrodit ni prodajal doslej in ne bo prodajal poslej despotu zvesti hlapec o tem pricajo caricin prstan despotov pergament in se kaj drugega ki je moja last despotu epafrodit samo poklanja in je srecen ce doseze z revnim darom da za trenutek obsije zarek radosti lice najvecjega despota vseh vekov cesar pa nimam ne morem dati izvolite pregledati zadnji koticek vse vam je odprto skladisca delavnice da tudi moj skromni stan numida vas pospremi in odpre
kvestor ni verjel trgovcevim besedam zlozeljen nasmeh mu je obkrozal ustnice
verjel bi toda ne smem obzalujem
ni dober hlapec kdor ne izpolni do picice povelja svojega gospoda pojdi kvestor prepricaj se
epafrodit se je obrnil odsel naglo in odlocno iz atrija in stopil v shrambo za suzenjske obleke poiskal je preprosto zensko tuniko in hitel z njo k ireni
oprosti jasna dvorjanica dnevi so hudi prisel je kvestor z dvora in iztice po svili danes je proglasen monopol to je delo despojne da me unici
ob vse bogastvo bos zaradi mene nesrecnica
ne boj se svila je oteta ne dob nicesar v skladiscih zato pridejo gotovo sem ne smejo te videti izdali bi te na dvoru odeni se v suzenjsko tuniko pojdi na vrt trgaj cvetje in se sprehajaj ogiblji se ljudi nihce se ne bo menil za suznjo bodi brez strahu hcerka
gospod kako skrbis nesrecnica da sem ti nakopala toliko gorja odpusti bog te blagoslovi
irena je sprejela tuniko pocesala in splela lase po nacinu suzenj in se oblekla ter hitro odsla na vrt kjer se je prikrila v gajih pinij in oljk
vtem je kvestor preiskal vsa skladisca strazniki so butali ob stene in tlak ter poskusali kje bi bila skrivna vrata kamor je epafrodit zlozil svilo brez uspeha vrnili so se v vilo pretaknili vse kote pregledali kleti in shrambe nic
kvestor je sestavil zapisnik jezno ugotovil da ni vlakna svile v epafroditovi trgovini in odsel
iz vestibula je gledal grk za njim in se zmagovalno smejal ko so izginili skozi vrata
haha lepa teodora kako ti bo ob dusi ko zves koliko svile si ugrabila epafroditu haha ne bos si grela udov na mojem bogastvu zelis morda raztrganih indijskih ponjav pletenih iz licja teh imam dosti na njih se vsaj nekoliko spokoris hahaha sedaj poslji se po vilo vem da bos toda tudi pri tej pravdi dobis samo svoj kipeci zolc ki ti gotovo zavre kaca nenasitna
epafrodit je pozval vratarja vprasal ga je po iztoku
ni se se vrnil je odgovoril vratar
tudi ponoci ne
okoli polnoci je odsel in se se ni vrnil za hip se nisem ganil od vrat
ko se vrne mi takoj naznani
vratar je pripognil koleno in sel k vratom
epafrodita je zacelo vnovic skrbeti pol jutra je minilo sonce je visoko moral bi se bil vrniti azbad je bil vso noc v palaci danes ne pojezdi k vajam tudi iztok potem nima dela v vojasnici ali vendar morda mu je velel tja namesto sebe mucil ga bo na smrt o sveta sofija prezeni ze skoro to noc ne vem kaj bi ukrenil treba je skrbeti za konje treba orozja njega pa ni skrivnostno silno skrivnostno
ko je epafrodit hodil po peristilu in pri sumecem vodometu z nagubancenim celom snoval nacrte prihitela je nenadoma brez naznanila k njemu cirila
zasopla in zaplakana se je zgrudila k njegovim nogam grk je prestrasen vprasal cirila kaj se je zgodilo
gospod otmi ireno otmi gospodarico
ihtela je glasno in dvigala klece na tleh sklenjene roke k njemu
kaj se je zgodilo govori naglo
epafroditu se je celo nabralo v grozne gub naznanjajoce usodne slutnje
azbad je vdrl v irenino sobo vinjen je prisel v ranem jutru klecala sem in ga rotila naj ne moti gospodarice kruto me je udaril in odpahnil vrata
a tako je zarjul to je irenina bolezen pobegnila je da se nasica od barbaru kje je
odleglo ji je v jutro sem lagala kristus mi ne zameri pa je sla molit psalme v cerkev nase ljube gospe
aha molit psalme ze vem kam hodi molit psalme necistnica pomagam ji pri tej molitvi sramota za dvor
nato je odvihral besen kot zlodej jaz pa sem zbezala in tekla da ti naznanim o bog ce pride sem o bog gospodarica je izgubljena otmi jo na krista resi jo
epafroditu so se oci poglobile v dupline pod srsecimi obrvmi in ogenj se je bliskal v njih
dasi duhovit vajen spletk ravnodusen v najbolj zamotanih receh je osupnil trgovec pred njim se je dvignil prazen pergament in v trenutku ni vedel kako bi zarisal prvo potezo novega nacrta
gospodarica je na vrtu odeta v suznjo tuniko poisci jo ostani pri njej in ji izkusaj rahlo povedati da se ne prestrasi jaz pomislim kaj nam je storiti
otmi jo gospod bezi naj
pojdi
epafrodit je zopet hodil in postajal po mozaiku krog sumecega vodometa z roko si je potezal preko nagubanega cela
z desno nogo je udarjal krepkeje ob tlak iskal misli iskal izhoda
dobro igras prekleta in komaj ti bo epafrodit kos eno zanko snamem z vratu ze me zadrgne v novo in vendar se moram oteti mrez moram na palado moram hci barbarskega medvedarja vendar ne prekosi potomca najduhovitejsega naroda
premisljal je kaj se utegne zgoditi
azbad gotovo izposluje se danes pri despojni da sme zajeti s palatinci mojo hiso ce se to zgodi nimam koticka da bi skril ireno ce jo dob pri meni je izgubljena z njo vred jaz strasna zagata ali naj gre na jadrnico in odplove kako ubezim potem jaz ce bo sila proc pa mora ko teodora se izve kaj je opravil kvestor da je prisel s praznimi rokami bo delala z vsem peklom da nas unici strasna zagata da bi se vsaj iztok vrnil morece slutnje se me polascajo cedalje bolj
grk bi bil postal skoraj malodusen dasi je bil njegov duh zivahen kakor mladenica je vendar staro telo obcutilo breme ki si ga je nalozil skoraj mu je bilo zal da je prevzel to nevarno igro v kateri morda celo izgubi zaigra vse ni se bal smrti bal se je sramote in zavesti da utegne koncati sijajno zivljenje polno ugleda in bogastva sramotno necastno unicen od krempljev te peklenske hijene dobiti je moral najprej iztoka da se posvtuje naj ima sluzbo kjer koli pustiti jo mora da se zglasi pri njem naj obvesti slovene in gote ce bi azbad napal hiso da so pripravljeni pa naj se pricne pravi boj revolucija vseeno
naglo je napisal koscek pergamenta ter odposlal v vojasnico do magistra peditum najhitrejsega tekaca na konju s pozivom naj se iztok takoj oglasi na domu na slokega konja ki je bil slovit v hipodromu se je povzpel takisto slok arabec najboljsi jahac
epafrodit je narocil naj ne prizanasa konju naj predirja kampos gre od vojasnice do vojasnice dokler ne najde iztoka katerega naj takoj privede
vratar je prijel za zaph ter odprl tezka vrata pred vezo konj se je povzpel in nestrpno grizel v brzdo kar zadoni krepak udarec na vrata
iztok je pomislil epafrodit
vrata se odpro zasveti se zlat slem grka presine veselje a za prvim slemom se pojavi drugi tretji ni bil iztok tuj stotnik je prisel na celu oddelka palatincev in povprasal po epafroditu
govori pred teboj stoji se mu je mrko predstavil gospodar
vzvisenost nacelnika palatinske vojske magister equitum azbad vprasa tvoje gospostvo ali ni tukaj slovena oriona iztoka
sporoci da ga pogresam sam in takisto vprasujem po njem tukaj jezdec s pismom do njega naj se vrne domov ker ga je obiskal oce
epafrodit je potegnil pergament arabcu izza pasu in ga ponudil stotniku
beri
ko stotnik prebere vrne list in pravi
torej je utekel nehvalezni barbar sest slovenov je izginilo nocoj z njim vred s straze v carski palaci tekaci so sli za njimi pa ga ne ujemo zakaj nedosegljiv je
epafroditu se je zazdelo da se mu je zazibal marmorni tlak pod nogami z najvecjo dusevno proznostjo je zatajil pred stotnikom kako je ucinkovalo nanj to strasno porocilo
tehtno je ponovil za stotnikom
torej utekel nehvalezni barbar
zahvaljujem tvoje gospostvo za sporocilo vendar dovoli da ostaneta dva hoplita pri vratih dva pa gresta k morju v pristan tako veleva azbad magister equitum po najvisjem narocilu svetega despota
svobodno
centurio je po vojasko pozdravil odbral stiri hoplite ter jih razpostavil na dolocena mesta z drugimi vojaki se je vrnil s porocilom k azbadu
ko je prisel epafrodit v peristil se je sesedel na kamnitno klop glava mu je klonila na prsi pred duso se je razgrnila silna zmeda in v hipu ni vedel nicesar ponavljal je samo v krcevitih vzdihih
iztoce iztoce kaj si storil irena sirotica oj nezvesti iztok ce je dobil trgovec porocilo da se mu je razbila barka ce so njegovo karavano zalotili roparji ce je v hipodromu zaigral vrece zlata namracilo se je njegovo celo toda njegov duh ni klonil se vec je tvegal in se z vecjo vztrajnostjo se je lotil dela
porocilo pa da je utekel iztok ko je izvabil ireno ko je njega pahnil na rob pogube vse to je potrlo njegovega duha dolgo je slonel kot brezdusen na trdem kamnu zgrozil bi se bil ko bi bil zvedel iztok je padel od roke zavratnega morilca toda obcudoval bi ga in mrtvega bi ljubil tako pa je otel sebe in umoril najboljse srce ubil ireno in njeno sreco
polascala se ga je neobcutnost napisal bi oporoko in obdaril ireno sam pa segel po strupu
pretresla ga je ta misel
sinil je pokonci
ne nikdar nocem ce je ves svet izdan satanu jaz se ne umaknem novi nacrti epafrodit zmagan telo mi zmorete duh ne boste
hitro se je napotil na vrt k ireni
pod pinijo je sedela ob zuborecem studencku cirila ji je spletala sopek iz natrganih roz
jasna dvorjanica nezna si kakor mlada lilija ali tvoj duh je ustvarjen za bridkost ne strasi se
govori dobrotnik trpljenje stiska mojo duso pripravljena sem
stotnik je prinesel vest da je iztok zbezal
hvala kristu da je otet
dete tvoja ljubezen je edina na svetu ubezal je brez tebe nehvaleznez zapustil te je pozabil o ti angel nesebicni
unicena je moja sreca toda on je resen slutila sem zlo toda angeli so ga cuvali in ga oteli kristus ga spremljaj na begu
epafrodit je stal pred ireno kakor okamenel te ljubezni ni razumel videl je kako je irena prebledela kako so se ji burno dvigale prsi slisal je utripe srca toda zal besede niso izpregovorile njene ustnice o njem kateremu je zrtvovala vso sreco
in ce pride sedaj azbad da poisce tebe jasni angel
ne dobi me ker grem obupala sem ker ni bilo iztoka doslej in mrla sem v strahu da mi poves ubit je umorjen sedaj sem vesela da je otet
irena se je dvignila trepetala je ko topolov list v vetru morala se je nasloniti na zvesto cirilo
pojdiva cirila moja edina proc od grobov ki krijejo mojo sreco otel se je on zapustil me je ker je moral pozabil me ne bo nikoli moja vera vanj je brezmejna pojdiva bog bo z nama
prestavila je tresoce se noge kolena so ji klecala
ne mores ne smes hcerka moja bolest je prevelika presibko tvoje telo kam pojdes
na pot domov v toper k stricu preprosiva se s cirilo do doma siroti in bog ki je poslal angela spremljat tobija pospremi naju zapusceni in nesrecni moje upanje je neomajno
ne smes ne mores voz ti dam najboljsi voz in varno spremstvo
prevelika je tvoja dobrota
zate angel premajhna pojdita pes do odrinskih vrat zunaj vaju dohiti voz najboljsega voznika posljem in spremstvo v solunu imam kupcijskih poslov potovali bosta do topera varno in udobno
daj gospod daj povrni ti bog obnemogla bi gospodarica in umrla po poti
cirila je pokleknila pred epafrodita in ga prosila
irena je sla tresoc se po vsem telesu med veselo razcvelimi rozami sama roza brez zivljenja
epafrodit je gledal za njo grenkost mu je silila v oci rok je razprl in sepetal
blagoslovljena sveta
irena se je odpravila oblecena kakor popotna suznja s cirilo takoj v mesto proti odrinskim vratom
tako je narocil epafrodit
vojaka se nista zmenila za suznji ki sta sli skozi vrata
uro po njunem odhodu je skozi ista vrata odpeljal voz ki je bil na videz oblozen s platnom in bisom za trgovca v solunu straznika sta pregledala voz ker ni bil sumljiv je svobodno oddrdral proti osrednji cesti za njim je odslo sest jezdecev v varstvo
popoldne je minevalo nikogar ni bilo z dvora ne azbada ne kvestorja epafrodit je slonel v majhni sobici na otomani in ves zamisljen preudarjal kruto usodo po dolgem premisleku je zacel odpuscati iztoku morda je bil celo napaden z mecem si je naredil pot sloveni ki so baje ubezali so mu pomogli da se je otel irena vruje vanj vruje v njegovo zvestobo sirota kako kleta je usoda da raztrga dvoje src ki se tako ljubita prekletstvo bozje tistim ki so to povzrocili
mrak je ze legel se nikogar z dvora epafrodit se je umiril resena je svila resen iztok resena irena moj dolg poravnan domislil se je radovana in poslal ponj
godec se ni nicesar vedel ves dan je polezkoval in se odpocival ter se pridno razgovarjal z vrcem natezal in ubiral je strune na plunki ko je zvedel kaj se je zgodilo se mu je lice vzradovalo
vendar nekaj godcevske krvi v njem je veselo pomislil godec se zagleda zaljubi zapoje pa pozabi in gre svojo pot
grk mu je ugovarjal da ne razume tako krutega srca on da je drugacne krvi njegov narod se je vojskoval deset let zaradi ene same lepe hlene
med pogovorom huskne zavita postava v gostinsko sobo kjer sta pila radovan in epafrodit grsko vino
spiridion trgovec ga je spoznal evnuh je prestraseno gledal godca in si ni upal spregovoriti
ne boj se ga govori svobodno
gospod iztok magister peditum tvoj vrovanec je v jeci pod carsko palaco od koder ne pride nihc na beli dan
radovanu je zdrknila casa iz roke in se razbila na mozaiku zakrical je in se sesedel epafrodit pa se je stresel v mrzlici stisnil krcevito ustnice in bruhnil kletev na despojno
zmagala si kaca prekleta
druga knjiga
prvo poglavje
nad bizancem je noc zvezde na gosto nebo blizu s trgov so odsli zadnji igralci hladen mir povsod le iz tabern ob zlatem rogu blizu kampa se doni krik in petje strune in bobencki toda kamp je dalec ob zlatem rogu je pusto patricijev po zlatih palacah ne moti hrup pijanih vojakov in proletarcev vsa okna spe
v carski palaci pa bedi veliko okno zelezni upravda ne pozna pokoja
sam brez tajnika je zakopan v grmade aktov in zapisnikov od vseh koncev cesarstva se stekajo pergamentni svaljki in z njimi dezujejo milijoni v prazno blagajno odkar je vdahnila bozja modrost veliki despojni duhovito misel svila monopol
upravda je pricel najprej razgrinjati zapisnike o bizantinskih trgovcih vse vecje in odlicnejse je poznal osebno ali vsaj po imenu zgrazal se je ko je bral vrednostne stevilke da je toliko bogastva samo v bizancu vtkanega in zapredenega v svilo se mu se sanjalo ni trgovci o katerih je sodil da so beraci revezi ki so hodili pes in ob vojski tarnali da niti davka ne zmorejo ti hinavci so morali izrociti kvestorjem velikansko bogastvo v drzavno blagajno justinijanu je bilo lice vedro iz oci mu je sijala radost kadar koli je ocaran obstal pri velikih stevilkah vselej se je ozrl skozi okno na stavbo kupole hagije sofije in zamrmral zahvalo bogu da je po njegovi zeni veliki despojni tako poskrbel za dragoceno stavbo
hipoma pa se zmraci despotu lice pred njim je bil majhen zapisnik ki je nosil naslov trgovec epafrodit nobene stevilke nic o svili nic bogastva suha izjava kvestorjeva epafrodit opustil trgovino s svilo vse preiskano vse prazno statve so razdejane niti zapredka niti krpice svile ni vec pri njem
epafrodit najbogatejsi po vsem carstvu hvaljeni bogatas najuglednejsi trgovec s svilo ni dal nicesar ni izrocil carski blagajni niti kosmica ni mogoce tu tici prevara grk me je osleparil
justinijan je pogledal se enkrat na pergament morda se je zmotil to bo drug trgovec istega imena ne ne moti se jasno je naslovljeno posestnik vile lastnik pristanisca v precni ulici od osrednje ceste on je znani epafrodit spodaj je opazka pisana je z drobno pisavo justinijan se je moral nagniti k svetilniku da je mogel prebrati epafroditova izjava je naslovil kvestor opazko
ce bi imel cele gor svile bi je nikdar krpice ne prodal vsemogocnemu despotu upravda je grozno namrscil obrvi njemu epafrodit ni prodajal doslej in ne bo prodajal poslej
despot je krcevito stisnil pergament in izrekel glasno imas prav dobro si povedal ne bos prodajal zakaj despot ti vzame upravda ti vzame predrznez nato je bral dalje despotu zvesti hlapec o tem pricajo caricin prstan despotov pergament in se kaj drugega kar je moja last epafrodit despotu samo poklanja in je srecen ce doseze z revnim darom da za trenutek obsije zarek radosti lice najvecjega despota vseh vekov
car ni izpustil pergamenta iz rok lice se mu je zjasnilo kaj je to grska prevara ali vdana zvestoba zares trosil je mnogo prispeval v hipodromu v vojski a svile je vendar imel neizmerno imel ce me je ukanil graeca fides despojni povem modrejsa je od mene
roka mu je segla po novih aktih
vtem ko je upravda delal v pozni noci tudi despojna ni spala na barzunastem blazinjaku je sedela ogrnjena s plascem dvornih strazarjev oglavnica je bila potisnjena na hrbet da so se videli bujni lasje ki jih je imela spete s tankim zlatim obrockom kakor z majhnim diademom v njem so se iskrili dragulji na vitkem jonskem stebricu iz hrizopaza je drzala bronasta bakantinja pesceno uro namesto vinskega grozda teodora je bila zaverovana v tanko pesceno nit ki je tekla skozi drobno grlo v stekleni uri krog lepih ustnic ji je lezalo nekaj krvniskega tudi poteze na licu so razodevale divjo duso
pred njenimi vrati zagrnjenimi s tezko zaveso od katere so visele dragocene zlate resice je zdel skljucen na tleh evnuh spiridion silasto brado je tiscal med suhi koleni in buljil oci v mrak veckrat se je ze vscipnil v stegno ker ga je zmagoval spanec in v mislih klel teodoro da je ni tako dolgo
teodori pa se ni mudilo pripravljala se je na slast ki jo bo nocoj okusilo njeno srce hci medvedarja se je strastno veselila vsakega mascevanja dostikrat je bila ze ponizana ko se je se potepala po cirkusu cesto jo je sunil od sebe gladiator ki je ljubil drugo a njo preziral tedaj je vselej tezko cakala da so se zacele igre na meti je cepela in gledala v areno kadar je zagledala da je brizgnilo iz rane da se je pesek pobarval z rdeco luzo in da je padel vznak tisti ki jo je bil sunil od sebe je vselej vztrepetala v brezkoncni slasti majhne roke so se ji skrivile v prstih in rada bi bila zdrknila z mete in sla k umirajocemu gladiatorju ter mu zasadila nohte v pobledelo lice in te divje narave ki se je razvila v brlogih med gladiatorji in igralci ni zadusila krona razodela se je vselej kadar je bila zaljena zanicevana takrat je vselej zakoprnela po mascevanju trpljenja je hotela ob mukah nesrecnikov se je hotela nasititi vendar odkar jo venca diadem je nihce ni zalil tako kruto kakor tisti katerega je vzljubila h kateremu je sla na dom ona despojna kakor vlacuga zato rajsi smrt kakor pa zivljenje brez mascevanja
teodora je potegnila oglavnico cez glavo in vstala obraz ji je gorel kakor cloveku ki se napravi na pot da izvrsi veliko delo
spiridion je sinil pokonci ko so se zganila vrata in sledil despojni kakor senca tudi on je imel tak plasc in glavo si je zakril z oglavnico
hodila sta neslisno pod dolgimi arkadami zavila na desno zavila na levo po stopnicah navzdol ki so se cedalje bolj zozevale poslednje so bile vlazne in nepometene videle so se na njih crne lise kakor sledovi tezko ranjenih nekajkrat sta postala pri bronastih vratcih ki jih je evnuh rocno odklenil in odpahnil stopnic je zmanjkalo spiridion je udaril s pestjo na duri v steni za njimi se je oglasil hripavi jecar
odpri
nikomur
sveta despojna trka
hitro so zacvilila vrata in jecar je z izbuljenimi ocmi gledal prisleca spiridion mu je pokazal na carico ki je snela oglavnico da se je v luci zablescal diadem jecar se je zgrudil na kolena
odpri do oriona
oriona iztoka je golcal jecar
z zeblja je snel tezke kljuce in odsel pred njima odprl je prva odprl je druga vratca a pred tretjimi je postal in si ni upal vtakniti kljuca v kljucavnico
zrak je strasen jasna despojna
odpri je viknila nepotrpezljivo
zapah je zaskripal vratca so se odprla in skoznje je buhnil zrak smrdec po vlagi in plesnobi
daj mi luc vidva stran
evnuh je izrocil plamenico s tresoco se roko despojni in se pokorno umaknil z jecarjem
teodori so se svetile oci kakor dva plamena plasc je potisnila nazaj preko ramen in krepko stopila po sestih lesenih sprhnelih stopnicah obstala je na vlaznih tleh obok je bil tako nizek da je teodora zacutila na glavi vlazne kaplje ki so jih sprozili od stropa njeni lasje
luc je razsvetlila gnusni prostor njene oci so iskale zrtve da bi se napile slasti
v kotu je slonel v sami kratki tuniki otvezen z verigo za vrat in priklenjen na jasli kakor zival iztok roke je imel na hrbtu vklenjene v debele spone ki so bile prikovane z verigo na tezek kamen iz jasli je gledalo nekaj puste zelenjave in obgrizeni kosi repe
kako se zabavas magister peditum cestitam
despojna je udarila v peklenski smeh
veriga na jaslih je zarozljala in se nategnila iztok je okrenil glavo spoznal despojno in zaskripal z zobmi na glavi je imel se zlepljene lase od rane ki so mu jo zadali ono noc ko so ga na teodorino povelje zgrabili in zvezali
ali se se spominjas kako si pahnil iz narocja despojno pljunil na njeno ljubezen in zakrical presustnica
iztok ni odgovoril
ali ti je posla prevzetna sapa barbar zdaj morda ves kdo je despojna in kdo si ti crv pes barbarski
iztoku so se skrcile misice na rokah tezka veriga je zarozljala molcal je
le natezaj ne utrgas kar zvarim jaz drzi na veke dolg cas ti je po menihu po ireni haha cudno barbar pogan pa ljubi krscanskega meniha srbijo te roke da bi jo objel carico pa zadavil le potrpi azbad jo ze potolazi
ob teh besedah je vzvalovilo v njegovem osrcju irena v azbadovih rokah strasno so zapokale verige da je teodora od strahu zadrgetala bojec se da jih utrga ali vsa njegova silna moc je omagala pod zelezjem zato je obrnil glavo pogledal z neskoncnim zanicevanjem na despojno in pljunil v njeno lice
vlacuga nesramnica kristus tvoj bog o katerem mi je govorila irena te izroci najnizjemu peklu lovaca zadnji pes v barbarih je vrednejsi casti od tebe ki si na prestolu
v teodori je vzkipela divja kri pozabila je dostojanstva pozabila da je zenska pobledela je od zolca planila k iztoku in ga s stisnjeno pestjo udarila po glavi crn curek se je pocedil jetniku iz komaj usahle rane po licu teodora ni mogla izpregovoriti besede v grlu jo je davilo in ko je zagledala na licu crni curek in na lastni roki krvav madez je zbezala iz jece plamenico je vrgla evnuhu v obraz in bezala da jo je komaj dohajal iz vseh voglov iz vseh temnih kotov je videla da vstajajo sence in kric da odmeva vlacuga nesramnica krist tvoj bog te izroci peklu kakor tisoc erinij so se ji zdele sence ki jih je prozila trepetajoca plamenica v rokah evnuhovih
zasopla je pribezala v stan plasc ji je zdrsnil med durmi z ramen sesedla se je na kipece blazine pod svetilnikom iz zlatih kelihov so pogledovali plamencki in se cudili krvavemu madezu na beli teodorini roki dvigale so se lucke in skrivale za robove kelihov na svetilniku kakor bi jih bilo strah ker so zagledale na roki vladarice kri nedolznega
drugi dan je govoril justinijan s teodoro
premodra kaj sodis o trgovcu epafroditu kvestor ni nasel kosmica svile pri njem
pri kom pri epafroditu
pri njem moj svetli angel
laz to je laz epafrodit vara vsemogocnega despota
preiskali so skladisca in vilo
zakopal je v zemljo
in vendar je bil posten doslej drzavi in dvoru je bil naklonjen veliki so njegovi darovi
pesek v oci prejasni drobtine z bogatinove mize
torej sodis da vara despota
vara verjemi mi vara naperi pravdo zoper njega zapleni mu vse ce ne dobis svile zapri ga
ne smem prenaglo moj kodeks prava bi nasprotoval nasprotovalo bi ljudstvo v bizancu vrisc bi nastal ce zaprem nenadoma njega
ne boj se sodrge spomni se znamkovnega upora kdo se je bal ti despot in vojvoda belizar teodora se ni bala krvi sem zahtevala s prestola nisem hotela in kdo je zmagal nad drhaljo
ti mogocna samo ti sicer bi justinijan begal danes po tujini kakor plaha zver
torej ne boj se drhali in zapri epafrodita
ne bojim se dokler si ti ob meni ne bojim se drhali toda bojim se krivice zato naperim strogo pravdo zoper njega on pa bodi svoboden dokler ne iztece stvar natancno po zakoniku
tvoja vest je vest nedolzne deklice apostol si in svetec bozji delaj torej po vesti toda casa ne trati sicer te grk se enkrat ukani
pred teodoro se je pojavil nenadoma crni curek ki se je pocedil po licu iztoka nedolznega vsa njena satanska narava ni zmogla da bi ne pretresla groza njene duse ko se je domislila da preganja tudi epafrodita po nedolznem dasi tolikrat ni skoparil z zlatom ko je slo za dvor zato ni dalje silila v justinijana da bi zaprl grka tesno ga je objela
delaj torej po vesti apostol svetec bozji
justinijan pa je delal po zakonih
tistega popoldne je zdihoval radovan v peristilu in jokal kakor dete pred epafroditom
otmi ga na bogove na krista otmi ga resi iztoka odkupi ga z zlatom suzenj ti bom
odkar sta epafrodit in radovan zvedela od spiridiona kaj se je zgodilo z iztokom sta hodila po vrtu kakor plahi senci radovan se je valjal po travi in prejokal vse dneve vrc vina je stal nedotaknjen v njegovem stanovanju epafrodit ni govoril ni veleval ni racunal v celo so se mu zagrizle tako grozne gube da so suznji bezali pred njim pa je bil nepotreben njihov beg in strah nikogar ni kaznoval nikogar ostel vse mu je bilo pogodu ker se ni menil za nobeno stvar ko bi ga bili obsodili pod mec bi bil vecer pred smrtjo z jecarjem v kocke igral tako neupogljiv je bil njegov duh ker pa je zmagala v igri despojna ga je tako potrlo da se mu je zdela smrt radost v primeri s to bolestjo stoisko mirno brezcutno je cakal kdaj se pojavijo palatinci ter zasezejo vilo in njega odzeno v jeco
minil je teden nikogar ni bilo grku se je pricelo zopet svitati v potrtem duhu na mah je ozivel kakor da se je poledenel otajal na soncu
radovane
poklical je godca izpod pinije kjer je obupan vzdihal in klical bogove na pomoc
radovane pojdi z menoj v peristil zdi se mi da vzhaja luc na vzhodu
godec je sel za njim neprenehoma ga je stresalo kakor cloveka ki se ustavlja joku
ko sta bila skrita ob sumecem vodometu je izpregovoril grk
radovane cakal sem palatincev ni jih dobro znamenje teodorina mascevalnost je nasicena s tem se mi je prizgala luc na vzhodu mojega upanja morda otmem iztoka
tedaj je starec pokleknil predenj in prosil
otmi ga na bogove na krista otmi ga
tako velika je moja zalost in taka ljubezen do tvojega sina da vse zastavim zanj ti pa molci ne jokaj ne gani se mi od tod kar nenadoma se mi je zabliskalo v glavi dosihmal je bil sama noc sedaj poskusim
otmi ga otmi ga je blebetal starec in po bradi so se mu tocile solze
v tistem trenutku javi numida da so prisli carski sodni asesorji takoj za njim se je priglasil praetor fiscalis in epafroditu naznanil da je naperjena zoper njega pravda z najvisjega dvora ker upa ves sodni dvor svetovalcev da se dokaze njegova nedolznost hoce sam upravda pospesiti sodno obravnavo on pa ostane svoboden in custodia libera nadziran
epafrodit je z vdanostjo najzvestejsega drzavljana sprejel praetorjevo izjavo in obljubil da takoj odene zalno obleko tozencev katero upa oprt na najjasnejse dokaze svoje nedolznosti cimprej zamenjati s slovesno stolo opravicenja isto je ponovil praetor se mu dostojno priklonil in ga nazval excellens eminentia tua da se zgodi kakor je pravicno
upam na krista in nate sublimis magnificentia
nato sta se poslovila po vseh najnatancnejsih segah puhlega bizanca
epafrodita je sicer iznenadil ta obisk potrl ga ni
zopet se je zdramil njegov ponizani duh kakor spocit orel je razpel peruti in drznejsi so bili krogi ki jih je crtala njegova misel
teodora tudi ti si bila trudna od zmage kakor jaz od poraza sedaj si se spocila v slasti mascevanja tvoja roka sega po meni epafrodit pa ti nastavi noz da se obrezes
tlesknil je krepko z rokami suzenj se je priklonil pred njim
numida osedlaj mi konja hitro
trgovec si je kot tozenec razmrsil lase v znamenje zalosti se preoblekel ogrnil preprost popotni plasc in odjezdil skozi mesto preko kampa v vojasnico
drugo poglavje
ko se je epafrodit vrnil iz vojasnice se je ze mracilo njegovo lice pa je bilo jasno oci so mu zarele v licih je plula nervozna rdecica poiskal je radovana
sedl je zgrbljen v iztokovi sobi naslonjen s komolci na kolena oci so mu zalostno strmele na marmorni pod
na mizi je stala jed nedotaknjena in vrc z vinom
ko je starec zagledal epafrodita se je hitro sklonil in razkrilil roke ter vzkliknil o gospod
zakaj ne jes ocka zakaj ne pijes
epafrodit je segel po vrcu in zejen odpil nekaj pozirkov
o gospod gospod kako bi jedel kako bi pil ko mi je pa zalost zadrgnila grlo ves dan te ni bilo stokrat sem vprasal numido po tebi na bogove stokrat morda se veckrat in tebe ni bilo od nikoder in ko se je zmracilo sem obupal in se zbal sedaj se ti gospod se tebe so zgrabili zamizal je zadnji zarek upanja in mislil sem da mi utone srce v solzah
upaj radovane
upam zakaj tvoje lice je polno upanja
dobro sem opravil pri slovenih
pri slovenih v vojasnici
dvajset najboljsih vojakov je pripravljenih jutri opolnoci
da otmo iztoka
da zbeze z njim otmem ga sam
radovan je zdrsnil s sedeza pokleknil in objel epafroditova kolena razkustrana brada se mu je stresala v joku v oci so mu stopile solze in jecljal je s tresocim se glasom
o gospod gospod
ocka vstani jej in pij zakaj tezka pot te caka junaki bodo jezdili kakor veter konji so ze kupljeni izborni konji da jih ne preseze carski hlev
radovan je pocasi vstal in segel po trgovcevi roki da bi jo poljubil epafrodit mu jo je odmaknil in pokazal na vrc
pij starce okrepcaj se jutri opolnoci poljubis iztoka na krista da ga poljubis in ce ga ne bos vedi da tudi epafrodita ni vec sedaj molci jej in pij in se ne gani iz sobe
epafrodit se je hitro okrenil in odsel
radovan je stal na kamnitnem tlaku solza se mu je posusila po dolgem casu je segel zopet po vrcu zasepetal obilne obete bogovom in pil poln srece in upanja
epafrodit je odposlal takoj numido s tajnim pismom v carsko palaco do evnuha spiridiona povabil ga je opolnoci na razgovor vedel je za trdno da evnuh pride naj mu gre za glavo zakaj lakomnik ni poznal nevarnosti kjer je slutil dobro placilo
ko se je zgrnila noc brez mesecine je zagomezelo po epafroditovi vili po vrtu med pinijami in oljkami do pristanisca brez plamenic brez besed brez sandal so se gibale crne sence v vilo in iz nje preko vrta v pristan ter se takisto brez besed brez luci z neslisnimi bosimi koraki vracale v vilo upognjene in skljucene so se nizale sence po stezah do morja nagnjene naprej se tiho hropec vracale kakor bi plule po zraku po morju je vcasih pridrsela rdeca luc mimo pristanisca ali njeno oko se ni ozrlo na trgovcev vrt se ni ustavilo
presla je polnoc propontida je zaspala drobni valovi so jo zazibali rdece oci na barkah so zamizale
takrat so se od oljcnega gaja premaknili na morje stirje tezki colni valovi so jim segali do roba in bela pena je vcasih pljusknila v coln kakor bi se stirje tatovi plazili po trebuhu skozi zeleno loko so polzele oblozene barke po morju in se tiho blizale epafroditovi jadrnici
v peristilu je sedel epafrodit truden in upehan zavedal se je da je prevzel vnovic igro s teodoro in sedaj na zivljenje in smrt jasno je cutil da je njegova ljubezen do iztoka in irene velika toda mocnejsi je bil njegov ponos ni slo vec za to da otme barbara ki mu res dolguje dolg zivljenja slo je za to da ukani teodoro da prevari samega upravdo in nato izgine kot zmagalec s smehom na ustnicah vse bogastvo zlato in srebro umetnine kakrsnih ni poznal carski dvor skoraj vso tezko blagajno vse je izrocil colnom vse zaupal valovom in to je izvel kot tozenec najmanjsi sum naj zbudi nocojsnja noc v jutro bo zaplenjena njegova ladja in njegovi zlahtni kamni se zablesc na celu teodore iz njegovih dragocenih milefiorskih cas bo napajala despojna dvorne gizdaline njegova tezka zelezna skrinja polna bizantincev bo izginila v nenasitnem zrelu drzavne blagajne on sam pa utegne dobiti verigo na vrat in se naseliti pod carskim dvorom v iztokovi sosescini
ko se je epafrodit jasno domislil nevarnosti ga je streslo slisal je udarce srca in ob sench mu je kovalo
nazaj se je cas nikdar smrti se uklonim teodori nikdar grk bizantinski hotnici nikdar
stisnil je ustnice namrscil obrvi iz oci mu je zasijala tolika odlocnost da bi se ne umaknil za las ko bi mu nastavil krvnik noz na srce
stoicno mirno je segel v srebrno skatlico ki je bila poleg njega na kamnitni klopi vzel iz nje pest dateljnov in metal pecke v tolmuncek krog vodometa kjer so se igrale zlate ribice
kljub temu se je oziral cedalje bolj nemiren skozi impluvij na nebo raztrgani oblaki so hiteli prek njega zvezde so kazale da je polnoc ze davno minila
zakaj ga ni je premisljal epafrodit v da sem tozen mord si ne upa in brez njegove pomoci kdo najde pot do iztoka dvajset vrlih palatincev slovenov dovolj moci da prodremo s silo toda kam teodorine jece so skrivnost vsemu bizancu kleti evnuh
jezno je vrgel v tolmun celo pest dateljnov da je voda oskropila rob belega marmora
takrat se je pojavil numida
vse je na jadrnici vasa svetlost
nisi zapazil nikjer sumljivega colna skrite sence
nikjer prejasnost morje kakor umito pristan na drobno ogledan nikogar
kako da ni spiridiona si vprasal vratarja
vprasal izbornost
ni nihce trkal
ni se ganilo pred vrati
epafrodit je pomolcal numida je videl senco na njegovem celu tesno je prekrizal rok na prsih
kar zacujeta oba po atriju hitre korake ki so se naglo blizali
epafrodit je vstal numida je stopil h korintskemu stebru ob vhodu
star suzenj je zasopel planil v sobo in zdrsnil po kolenih pred epafrodita
izdajalec premogocni izdajalec
epafrodit je rahlo pobledel toda vprico suznjev je zatajil nemir in vprasal
izdajalec kdo je kje si ga videl
po morju je prisel s sajko pa smo ga zgrabili
ali vam je utekel
ni premogocni zvezan je in usta mu tisce da ne krici
numida ponj sem ga privedi
suznja sta hitro odsla epafrodit je hodil po mozaiku in bobnal s prsti po celu ce je izvohala moj namen potem je resnica da obcuje s satanom kakor trdi ljudstvo
samo ta misel mu je vstala v trenutku ko je cutil kako sega teodorina roka zopet po njegovem osnutku kako pokajo niti kako se ovija mreza nastavljena despojni krog njegovega vratu
nestrpno je cakal kdo bi bil izdajalec
preteklo je komaj nekaj minut ko vstopi numida in z njim vred zakrinkan evnuh spiridion plasc je bil raztrgan in na ustnicah so bile kaplje krvi
snel je raztlaceno krinko katero so mu hoteli strgati suznji
prihuljeno in nezaupno se je ozrl po numidi ki je odhajal
mogocni klanja se ti spiridion ker si ga klical toda tvoji ljudje so razbojniki do krvi so me poglej
evnuh je pritisnil prste na krvaveco ustnico in pokazal madez epafroditu
zmota grda zmota epafrodit placa vsako kapljico krvi z zlatom zakaj si prisel po morju
prejasni najpravicnejsi zmrseni so tvoji lasje kako hudobni so ki te tozijo
grk je dobro razumel da je spiridion s tem razodel zakaj ni prisel pri vratih do njega
torej si nisi upal po osrednji cesti
custodia libera prejasni zakaj so ljudje tako zlobni morda je svobodna pot morda ni kdo v iz kamna ti zraste senca in te prime z dolgo roko za vrat nic se ne v zato sem sel po morju in tvegal zivljenje zate samo zate gospod govori zakaj me klice tvoja dobrotljivost na cesto po kateri hodita jeca in smrt
sedi spiridion
evnuh ga je pogledal z veliko nejevero v oceh
sedi in pij spiridion epafrodit je pravicen zgodila se ti je krivica poravnam jo
evnuh je bojece sedel in se stresel vselej kadar se je ob plapolajoci luci zganila senca vitkih stebrov
prejasnost govori hitro povej zakaj ne vem me li ucaka zora se zivega
evnuh se je zacel se bolj tresti in plasiti ce je zacutil zunaj sum se je dvignil prihulil in iskal koticka kamor bi skocil in se skril
epafrodit pa je mirno sedel njegove drobne oci so pocivale na spiridionu in mu govorile le igraj le igraj lakomnik tudi to igro ti placam
ne boj se zadosti je zvitosti v tvoji glavi ce bi ti vrat tical ze v zanki izmaknes glavo poznam te
ze tici gospod in zanka se zadrguje pomisli custodia libera jaz pa pri tebi opolnoci govori prosim te sicer zbezim
dobro poslusaj storil si mi nekajkrat majhno uslugo in se nisi kesal
nisem se gospod
storil mi bos se eno in veselil se bos zivljenja do smrti hoces
hocem ce ne bo ze jutri konec mojega zivljenja
ne bo ga
grk se je nagnil k evnuhu in uprl bodece oci v njegovo potuhnjeno lice
spiridion pomni da si mi ti zastrupil in zagrenil zivljenje ker si mi naznanil da je iztok v jeci
evnuh je zinil da bi odgovoril toda srsecega pogleda se je ustrasil in poslusal z razprtimi ustnicami
iztok je meni zivljenje on me je nekoc otel roparske roke zato zahteva pravica in hvaleznost da ga sedaj otmem jaz zato mi pokazes jutri ob pricetku prve polnocne straze pot do iztokove jece
evnuh je odskocil kakor bi ga z bodalom sunil spacil je obraz se zgrabil za glavo in zajecal ne morem ne morem milost gospod ne ubijaj me
skljucil se je prav do tal zrl izpod cela na grka in otresal z rokami
ne mores je izpregovoril epafrodit resno
ne morem izdahnem tisti trenutek izgubim duso o milost milost ne pogubljaj me
grk ga je gledal resno molce
nato se je dvignil stopil trdo predenj postavil suhi kazalec desnice kvisku in izgovoril z odlocnostjo ki ji ni odpora
spiridion epafrodit ti veleva moras ce ne je po tebi
skopljenec je vztrepetal in se sesedel na tlak
odgovori zvezde hit jutri opolnoci me pocakas ob morju na carskem vrtu in me povedes do iztoka
krog in krog je obrnil lkotnik glavo na dolgem vratu in premotril ves peristil
kaj mi placas gospod tiho komaj razumljivo je vprasal spiridion
tisoc zlatih bizantincev
evnuhu so se posvetile oci
tisoc tisoc je jecljal njegova dusa je obcutila vso slast tolikega bogastva prste je skrcil in jih pritisnil k srcu kakor bi drzal zlato v roki
odgovori
pocakam te pokazem pot in nato umrem gospod vem da umrem
prisezi na krista
prisegam na krista jutri opolnoci na carskem vrtu
epafrodit je hitro odsel v spalnico evnuh je gledal za njim in stel s prsti tisoc zlatih bizantincev tisoc tisoc
trgovec se je vrnil in mu izrocil tezko mosnjo evnuhovi prsti so se je krcevito oprijeli
n to je za nocoj majhna nagrada placilo dobis jutri
toda straza je na vrtu straza pri vratih mene izpusti tebe ne gospod
ni tvoja skrb cakaj me dobodi kljuce do hodnika drugo izvedem sam pojdi in pomni prisege sicer
epafrodit je prehodil nekajkrat peristil v obrazu se mu je zarila radost zmage evnuh mu je prisegel zlato mu je vkovalo duso privede ga do iztoka padle bodo kocke opolnoci in despojna zaigra
vesel je hitel v spalnico napisal je zidu abiataru pismo naj mu jutri opoldne izroci kupno vsoto in opolnoci lahko nastopi vse pravice ker epafrodita ne bo vec v bizancu
ze je mislil leci poslednjic v svoji vili ko se nenadoma domisli se necesa
iz skrbno skrite skrinjice je vzel pergament z justinijanovim podpisom razgrnil ga je predse in s spretno roko napisal v slogu in nacinu najvisje pisarne da mu je dovoljen obisk v jeci pri orionu pergament je zopet zvil in ga vtaknil v srebrno pusico ter mu pridejal teodorin prstan
za vsak primer je pomislil ko je legel se enkrat je premotril ves nacrt zunaj je sumela propontida v rahlih valovih zadnjic pod njegovim oknom
drugo dopoldne se je epafrodit napotil iz vile sam brez suznjev brez bleska pes v zalni obleki z razmrsenimi lasmi po bizancu po forih ga je pozdravljalo ljudstvo z glasnimi vzkliki socutja imenitni mescani so mu z iskrenostjo izrazali socutje tolpa je glasno kricala in pritiskala roke v zalosti na prsi ko je videla dobrotnika iz hipodroma tozenega epafrodit je vdano in ponizno povesal glavo toda zive oci so motrile mnozice in se cudile zakaj da je toliko socutja ceprav samopridnega v bizancu ni mislil v srcu se mu je celo zbudila preserna skusnjava da bi stopil pod arkade na teodozijevem trgu in izpregovoril tolpi o iztoku o sebi vrgel bi mednje nekaj perisc srebra in nastal bi upor da bi justinijan pomnil kdaj je naperil pravdo zoper njega toda previdno je premagal skusnjavo in obiskal najslovitejse sodne svetnike in prisednike ter prosil pravice in milosti v pravdi
dasi se je zgrinjala kriceca tolpa za njim koder je hodil ni uslo njegovemu pogledu dvoje sumljivih bitij ki sta ga kakor po nakljucju sledili iz ozke ulice po osrednji cesti pohvalil je v duhu spiridionovo modrost ker ni prisel do njega pri vratih ampak po morju zato se epafroditu ni mudilo z obiski
ponizno je cakal pri vratih svetnikov kakor reven klient da je potratil vec casa in speljal tajna vohuna cim dalje od vile
zakaj numida je doma sprejemal v hlev kupljene arabce in kapadocane oklepe in sleme ki so bili pripravljeni za beg
minilo je poldne ko se je vrnil
pri vratih ga je cakal numida se mu globoko priklonil in ga gledal z ocmi polnimi veselja
grk ga ni vprasal ni crhnil besedice ugodno porocilo da so konji v hlevu in orozje skrito je govorilo suznjevo lice rahlo mu je prikimal in odsel v atrij kjer ga je cakal zid abiatar vrtel je oci se stiskal za prsi in ogorcen govoril besede sozalja epafroditu previdno se je ozrl po kotih in z gnevom pricel
o babilon ki si oropal sveti tempelj gnal nase ocete v suznost o babilon ti si bil jagnje jagnje upravda pa je volk o do kosti me je ogulila krivicna postava do kosti in mi ugrabila kar sem v trudnih noceh krvavo prihranil in ti vzvisenost tozen ti ljubezen bizanca ti dobri bedak ki si sipal despotu z obema rokama to je placilo
zato odhajam
odhajas nikar ves bizanc je s teboj v triumfu se vrnes od pravde
epafrodit je star triumfov ne mara zmago naj slave suhe listine sedaj razumes kupno pogodbo
ti gledas deset let v prihodnost
imas pergament s seboj
s seboj in denar tudi prestej
zaupam ti zelim srece na poti zivljenja opolnoci bo vse tvoje dotlej se molci da izginem naj ti tekne poceni bogastvo listine so pravnomocne da jih ne izpodbije noben zakonik
naj te spremlja angel tobijev
abiatar se je poslovil njegovi pogledi so objemali stebrisca in pouzivali krasoto vile in vrta
popoldne je epafrodita razburjalo sonce ni hotelo utoniti v propontidi v sebi je cutil zelezno odlocnost
vsa notranjost vsak zivec vse misli vse je bilo napeto kakor mocna tetiva na kateri pociva strelica da zleti in zadene v srce hodil je nemirno po atriju se poslavljal od krasnega peristila postaval je pred kipom atene z utripajocim srcem je dal slovo merkurju izprehajal se je na videz otozen po vrtu
vsa sluzincad je tavala kakor preplasena zbegana brez dela brez misli leglo je nekaj tezkega na vso vilo na vrt na pristanisce vse je cakalo nekaj velikega vse je nekaj slutilo radovan je pomaljal dolgo brado skozi priprta vrata gledal na sonce sepetal molitve bogovom obetal vnovic in vnovic hekatombe pod lipo svarunovega gradisca in se stresal v hrepenenju in cakanju
pocasi je zakrvavelo morje mogocna soncna obla se je dotaknila valov potapljala se in sunkoma utonila
tedaj je pozval epafrodit vse suznje v prostrani peristil
v vseh oceh je bila vdanost na vseh licih zalost in socutje ko so zagledali gospoda v zalni obleki
epafrodit je stopil mednje na licu mu je kraljevala slovesnost v oceh ljubezen
z levico je odpahnil goste gube plasca v desnici se je zasvetil kriz ves posut z dragulji vsi svetilniki so plameneli da so temnele prve zvezde ki so se prizgale nad impluvijem
se nikoli se ni zdel epafrodit suznjem tako svecan tako velik in tako mogocen kakor apostol neznana sila strah in upanje jim je zlomila koleno vse se je ponizalo in pokleknilo tedaj je dvignil epafrodit desnico s krizem
v imenu krista z zarjo jutrisnjega dne ste vsi svobodni
mnozica je ostrmela in onemela pocasi se je izvil iz nje vzdih kakor bi vzdihnile prsi s katerih se je odvalila skala po kolenih so drseli k epafroditu solze so kapale na njegove noge ko so mu poljubljali sandale
numida pa je delil s periscem srebrne statre
tretje poglavje
blizala se je polnoc
epafrodit je slonel v spalnici na mehkem barzunu odet v najslovesnejso obleko zivot mu je bil maziljen da je disalo skozi dragoceni bisus glava je izgubila sliko tozenega vse je bilo vzorno sijajno kakor bi bil namenjen do despota grk je jasno videl da se bliza ura zmage ali smrti hotel je zmagati ali umreti v sijaju ki ga je spremljal ze dolga leta
prisluskal je oprezno se li oglas z ulice na pol pijani na pol veseli glasovi vojakov ki se vracajo iz tabern ob enajstih bi se morali oglasiti pred portalom njegove vile ko je zaobrnil pesceno uro je postajal razburjen vsaka minuta ga je razdrazila bil je preblizu cilja na vrhuncu do zmage ali do smrti ena sama minuta ena nepremisljena beseda ukaz castnika ki bi odpoklical in premenil straze dolocene za to noc bi mu lahko razbil ves nacrt z vrha bi ga pahnil v brezno da bi iztezka se kdaj prisel tako blizu namena
minute so ginile vsa stoiska mirna narava ves njegov mocni duh je vztrepetaval vstal je segel je po temnem plascu si s svileno ruto ovil glavo ceznjo potegnil oglavnico in sel iz spalnice v atrij
prihajajo mu je posepetal numida
epafrodit je bil tako vznemirjen da ni slisal od dalec prihajajocega petja smeha trdih korakov
s forov se slisi sum
ni s forov prejasnost fori so ze davno umolknili
tedaj je tudi epafrodit razlocil sum veselih vojakov ki so prihajali iz tabern
ali si videl kam sta se vtaknila carska ovaduha ki strazita mojo vilo
pred vestibulom svetnika joanesa sedita in dremljeta
ugodno je pomislil epafrodit vojaki pridejo neopazeni v moje hleve
tedaj se je priblizal vratom smeh krik dovtipi popevke in nerodni koraki kakor vinjenih nekdo se je zaletel v duri da je zabobnelo epafrodit in numida sta razlocila besede tegale imajo tudi v precepu splosen smeh
epafrodit je pomeziknil
to je stari sloven izvrstno igra
pocasi so se glasovi oddaljili umirali se se enkrat odzvali utihnili in izginili
epafrodit in numida sta krenila na vrt suzenj je odhitel
ali skokoma se je vrnil za nekaj minut in naznanil
gospod sloveni ze sedlajo konje vsi so prisli neopazeni
ali sta colna pripravljena orodje meci mrzlicavo je vpraseval grk
vse gospod
spustila sta se po stezi k morju
majhen coln ki ga je gnal krepak suzenj je spolzel po morju za njim je v razdalji tiho veslal vecji
ko so bili v propontidi je epafrodit molil stisnjen v crni plasc
gospod pomagaj otmi ga
veslaci so tako spretno zasajali vesla v morje da ni pljusknilo ni zasumelo kakor skrivnostni senci sta drsela colna po gladini ki ni plivkala in se ni ganila kakor v strahu polnem cakanja
zvezda nad kupolo sv sofije je pokazala natancno polnoc ko so v carskem vrtu pritisnili k bregu veliki coln se je skril v visoko bicevje nihce v njem se ni ganil iz malega sta stopila na suho numida in epafrodit
vrh marmornih stopnic se je izluscila izza cipres temna postava
epafroditu je plalo srce
postava je zganila z roko in za njo sta sla po vijugastih stopnicah med pinijami cipresami mandeljni in palmami epafrodit in numida
kar senca obstane in pocaka epafrodita
stoj straza ne d nam dalje
naprej posepeta epafrodit in stopi odlocno proti palatincu ki je stal kakor kip sredi steze
spiridion se je prihulil in skril za oleander
ko palatinec zagleda epafrodita se hipoma obrne in odkoraka kakor bi nikogar ne videl
spiridion ostrmi plasno gre za njim sklone glavo k trgovcu in mu rece z glasom ki je razodeval strah in grozo
gospod ti si carovnik
sem toda samo nocoj straze so ovrazene ne vidijo nas
spiridion se je tega razveselil in verjel z vso duso da je epafrodit carovnik pogumneje je stopil predenj v svesti da jih ne zalotijo hkrati pa se je neizmerno bal epafrodita ko bi mu ta rekel sedaj ne dobis ne enega zlatega bizantinca v placilo ne upal bi se upreti carovniku in bi mu tiho pokoren izpolnil vsako zeljo
prisli so do druge straze ob vratih ki drz z vrta v palaco
motno je odsevalo od slema v brezmesecni noci kakor siva senca se je svetil mec v roki vojaka
spiridion je odpahnil duri nalahko da niso zaskripale v tecajih vojak se ni ganil ni dvignil meca in jim ni zastavil poti kakor iz kamna je stal brez zivljenja
spiridion je bil sedaj preprican o carovniski moci epafroditovi
v strahu pred njim pa drzen v zasciti tolike carovniske moci trgovceve je privel hitro oba po temnih hodnikih po stopnicah in zvitih pomolih kakor v labirintu do zadnjih vrat do stanu jecarjevega
tu se je spiridion ustavil
gospod ali ocaras jecarja
njega ne morem
izgubljeni je zacvilil evnuh
odpri je veleval epafrodit
izgubljeni je jecal evnuh in se krizal ko je odklepal
prizgi plamenico
numida je potegnil izpod plasca drobno lucko in uzgal plamenico
spiridion je pokazal s prstom na jecarjeva vrata in trepetaje pocenil za vlazen slop ob zidu
pocakam pocakam pojdita sama
numida udari na jecarjeva vrata
odpri
nikomur
veliki despot zemlje in morja ti veleva
sivi jecarjev obraz se je zasvetil v vratih ob zaru plamenice epafrodit je razgrnil plasc da je jecar ostrmel ob sijaju jasnega gospoda
velik gospod si se je priklanjal jecar nisi pa despot ne morem
beri
epafrodit je potegnil iz srebrne cevke justinijanov podpis nad katerim je ponaredil carsko dovoljenje da sme do oriona
jecar je slabo cital a je vendar spoznal justinijanov podpis poklonil se je do tal pergamentu in snel kljuce
da nisi v dvomih se en dokaz poznas prstan
od despojne se je zacudil jecar in se vnovic priklonil prstanu
zarozljali so skrivljeni kljuci zaskripali zapahi zakrulila vrata prva zajecala druga in tretja
toda samo ti gospod o tem pokazal je numido ni pisano na pergamentu
samo jaz je odgovoril epafrodit in vzel plamenico numidi katerega je pomenljivo pogledal
v grku se je vse razplamenelo od razburjenja njegov razvajeni voh ni obcutil groznega zraka ki je pritisnil vanj iz jece samo en korak se do zmage ena minuta kratka in odlocilna zacutil je v stari in sibki roki moc da bi prijel noz in s silno mocjo sunil vsakogar v prsi ki bi mu sedaj branil do cilja
ko je zagledal iztoka je prebledel ustnice so se mu tresle v oceh ga je zaskelelo kakor od solza zarozljala je veriga ko je iztok obrnil vanj pogled mrak je lezal na njegovih oceh kakor zalostna blaznost
epafrodit je stal sredi jece plamenica je trepetala v njegovi desnici besede ni mogel iztisniti iz grla
tedaj je zunaj nekaj votlo zabobnelo kakor bi padlo truplo na tlak epafrodit se je osvestil v grozi v jeco je planil numida s krvavo tuniko
iztoku se je zdanilo spoznal je numido spoznal epafrodita
vkovani roki je sklenil in dvignil pa izpregovoril zamolklo kakor iz groba bogovi o otmite me na krista vajinega boga pomagajta
ko je numida v svitu luci ugledal svojega ljubljenega gospoda kako je prikovan na jasli kako je shujsano in udrto njegovo lice je na glas zajokal se zgrudil k njegovim nogm in poljubil okrvavljene clenke koder ga je rezala zelezna spona
hitro numida je velel epafrodit
dasi vajen svile in barzuna mehkih preprog in dehtecih sob je grk pokleknil v nesnago poleg iztoka numida je segel v nedrje in odmotal zavitek z jeklenim orodjem
zasumele in zaskrtale so pile razvajenemu trgovcu se je pocedil pot curkoma po maziljenem celu toda ni odnehal sumelo in skripalo je z neucakljivo naglico po zeleznih obrockih krog clenkov ob rokah ob nogah pocasi so se zarezavale skrbine obrocki so odnehavali numida jih je z orjasko silo razkrehnil osvobojena je bila noga desna leva za njo roki iztok jih je dvignil in iztegnil zapokalo je v zastalih in okorelih clenkih pricela sta na vratu obroc je bil debel cas je bliskovito bezal
pustita obroc izpregovori iztok
vsa sila ki se pojavi v boju na zivljenje in smrt se je zbudila v iztoku zgrabil je za precej sibko verigo s katero je bil prikovan na jasli otrple misice na nogah so se zdramile in vzvalovile hrbet se mu je skljucil zile na vratu nabreknile
nikar prepiliva verigo vzklikne epafrodit
tedaj je pocilo slab udek v verigi je odnehal in iztok je odskocil na sredo jece drzec v tresoci se roki kos verige ki se je drzala obroca na vratu kolena so se mu posibila in sesedel se je na mokro prst
zopet je segel numida v nedrje ter mu ponudil iz steklenice arabske zganjice iztok je drhtec nastavil k ustnicam in izpil dvignila se je v njem vsa moc in naglo je vstal brez opore
bezimo veli epafrodit in zgrabi plamenico ki je bila vtaknjena v vlazno zemljo
odhitel je po trdih stopnicah iztok za njim drzec v roki verigo da ni zvenckala pred jecarjevimi vrati so vsi oprezno preskocili mlako krvi epafrodit se je ozrl samo mimogrede na jecarjevo truplo ki je lezalo vznak z izbuljenimi ocmi v srcu mu je se tical numidov noz grka je stresla groza in bezal je da je gasnila plamenica
ko so pribezali do kraja kjer je cepel spiridion je velel letemu epafrodit
zapri
ne bom ne utegnem bezimo
skoraj po vseh stirih kakor plaha zival je tekel spiridion in jih vodil po ovinkih in stopnicah epafroditu se je zdelo da je pot daljsa kakor prej da so hodniki ozji stopnice vse opolzle ozrl se je na evnuha in se za trenutek ustrasil
zmotil si se pot je cudna spiridion
ne boj se bolj skrita je bolj varna
tedaj je trgovec videl da tlaci spiridionov hrbet tezka vreca povprasal bi pa ni utegnil
nenadoma so stali izven ozidja v gostem mirtovem grmicju
spiridion je zgrabil plamenico ji udusil luc z roko in jo vrgel v grm
kje smo izpregovori epafrodit
spiridion je polozil prst na usta pokazal s kazalcem kvisku in zasepetal
teodora
privedel jih je bil po skrivnem potu prav pod caricinim oknom na vrt
v kratkih neslisnih korakih so bili na znani stezi pri vratih kjer so prej vstopili ko jih je zagledala senca vojaka se je zganila in sla tiho za njimi prisli so do druge straze tudi ta se je okrenila in jim sledila preden so prisli do morja so se odkrhnile od temnih grmov se tri sence in vse so kakor brez volje gnane s carovnisko silo krenile na stezo za begunci
ko so se zasvetili v temi beli stebrici ob stopnicah k morju je epafrodit polglasno izpregovoril hvala tebi kriste spasitelj
ali v tistem trenutku so se oglasili trdi koraki iz teme je udaril svetel mec in po vrtu se je razleglo z glasom zapovedujocega castnika kdo stoj
zalotil jih je nadzirajoci castnik ki je prisel ob nenavadni uri na vrt do straz
epafrodit je odskocil pred ostrino meca zrak je zasical udarec ni zadel bliskovito se je dvignil sivi pramen svetlega jekla da bi udaril po iztoku ki je v goli tuniki sel za epafroditom ali takisto bliskovito so se vzpele iz grmovja temne sence trgovcevih suznjev ki so bili pripluli z velikim colnom in cakali v zasedi ako bi bilo treba pomoci napadli so od zadaj castnika in ga podrli
v coln krikne epafrodit in potegne iztoka za seboj po stopnicah skocila sta vanj tudi numida in spiridion
odrini
sajka se je zagugala na valovih
padli straznik je zakrical na pomoc begunci v colnu so slisali tek straz od raznih postojank prostranega vrta zazvencalo je jeklo zapokali slemi krik hrusc padanje in pljuskanje vod pet strazarjev slovenov ki niso zabranili epafroditu vhoda ki so mu na begu sledili in bili takisto namenjeni pobegniti z iztokom vsi so priskocili na pomoc vrlim suznjem
iztok se je stresal v colnu od koprnenja da bi udaril tudi sam prsti na desnici so se mu krcili kakor bi iskali rocnika pa so otipali le konec verige ki mu je visela od vratu
vsi so molcali v vrocici epafrodit je nastavljal uho da bi po hrupu razbral izid boja udarci so ponehavali kric je utihnil bolesten stok se je priplazil zdaj zdaj po morju do njegovih uses
zmaga izpregovori prvi numida
veslaj zapove ostro epafrodit
numida je zgrabil veslo in pomagal mocnemu suznju
sajka je letela kakor postrv
ko ni bilo nicesar vec slisati se je sklonil iztok do epafroditove roke in jo dvignil k ustnicam grk je zacutil dve gorki kaplji ki sta mu kanili iz oci junaka na drobno desnico
gospod brezmejen je moj dolg
placal sem ti svojega
iztok mu je vnovic poljubil roko pomolcal in nato s tresocim se glasom vprasal kje je irena
vsa dusa srce vse zivljenje je trepetalo iz te besede
oteta iztok ni je v bizancu
iztok se je uklonil da so se drgetajoca kolena dotaknila poda v colnu in polozil glavo na mehki bisus epafroditovega narocja
kristus naj ti placa bogovom zrtvujem zate jaz ti ne morem placati
grka je ganilo z obema rokama je prijel iztokovo glavo
iztoce kakor hcerko ljubim ireno kakor biser jo bom cuval zate ne vprasuj kje biva zakaj tvoje srce bi pozabilo nase in slo za njo v pogibel tako mi krista objames jo zaupaj epafroditu ona je vredna bozje ljubezni zato jo varuje bog
jo varuje bog
zamisljeno z vero in dvomom je ponovil iztok zadnje besede
vsi so obmolknili z vseh lic je odsevala skrivnost svecanost in upanje
le numida se je smehljal od zarecega veselja in se skrbno oziral po velikem colnu
dospeli so v pristan grkove vile numida je gledal nazaj in z ocmi prebadal nocno temino
prihajajo je rekel glasno ko so stopali iz colna
sele tedaj se je zganil na dnu colna cepeci spiridion zobje so mu sklepetali od silnega trepeta vreco z denarjem je pritiskal krcevito k sebi
gospod placilo so bile prve besede ki jih je izpregovoril
kako se vrnes zakaj si prisel
placilo gospod placilo mi daj potem pobegnem
pobegnes se zacudi epafrodit
ne morem nazaj ne upam si ko si ti otemal iztoka verig sem zagledal smrt zbezal sem po denar kar sem si ga mukoma prihranil stisnil je vreco se tesneje k srcu in sedaj utecem gospod daj mi placilo tisoc si rekel tisoc zlatih
dobis se vec dobis hoces z menoj
prosim milost mi izkazi
numida spiridiona naj prepeljejo na jadrnico tam dobis placilo in pobegnes z menoj
vtem se je priblizal veliki coln katerega so gnali zmagalci z velikansko mocjo nekaj suznjev je padlo sloveni vojaki niso bili ranjeni
brz na konje
spustili so se vsi po strmini proti hlevu tam jih je cakalo petnajst vrlih palatincev slovenov v krasni opravi jezdecev dvaindvajset osedlanih in obrzdanih konj je hrzalo in tolklo s kopiti
med vojaki je bil tudi radovan na glavi pozlacen slem na prsih srebrn oklep
epafrodit se je godcu veselo nasmehnil ko ga je zagledal v bojni konjeniski opravi kako je siroko razkoracen nerodno stal in cakal
ko je opazil starec iztoka bledega v sprhneli tuniki z verigo krog vratu je zletel k njemu in si ga pritisnil z nerodnimi rokami na prsi da je rozljala veriga po oklepu in golcal v solzah
iztoce iztoce sinko moj kako tezko sem te resil
preteklo je nekaj kratkih hipov iztoka je kril oklep magistra peditum zlati orel se mu je svetil na prsih ob pasu mu je poleg meca visela drobna rozenica s kamencki iz hilbudijeve celade kljub burni zadregi je ni pozabil
po osrednji cesti so udarile podkve v granit pri odrinskih vratih je zaklical iztok magister peditum geslo katero so mu izdali bezeci sloveni palatinci
straza je odprla pozdravila konjenica je sinila v divjem diru iz bizanca v svobodo
isti cas se je dvignilo sidro jadra so se napela zmagalec epafrodit je odplul na siroko morje
cetrto poglavje
po iztokovem in epafroditovem begu se je ze v rano jutro razburil ves bizanc kakor pozar v preriji v katero buti orkan je zaplamenela skrivnostna povest pretekle noci in se raztocila po mestu kakor skeleca iskra je zadela kliente pred vrati cislanih konsiliarijev in pretorjev bogatih senatorjev in zvitih trgovcev kakor tulec demon je segla do kampa na ognjisce drhali ob zlatem rogu se razplamenela po forih in preplula veletok ljudstva na prostrani osrednji cesti iztok epafrodit so sepetale strahoma usahle ustnice uglednih mescanov ko so se komaj prebudili iz spanja iztok epafrodit je zakricala mnozica zaljubljena v ti imeni iztok najslavnejsi strelec v cirkusu lepi centurio epafrodit najdarezljivejsi gostitelj ljudstva pri hipodromskih igrah mnozico je zgrabila zavest da je utonila za vselej slast ki bi ji jo pripravil ob prihodnjih igrah sloven iztok da se ji je zaprlo za vselej darezljivo perisce epafroditove roke ta ljubezen porojena iz surove sebicnosti je pozabila na bizanc pozabila da visi nad njo koscena roka mogocnega despota ki grozno mascuje vsako nedostojno besedo zoper svoje velicastvo in zoper blesceci se nimb svete despojne mnozica je pozabila nase raztrgane na pol gole tolpe so vrele skozi umazano ulico s suzenjskega trga na konstantinov forum carska cesta je valila kriceco drhal izpod arkad tetrapilona na teodozijevem trgu stranka zelenih je raztrosila dobro placane hujskace med ljudstvo da je kricalo na despojno pretilo carski palaci s pestmi in jo zmerjalo morilka
gneca je narascala kakor povodenj je pokrila marmorni konstantinov forum in obgrnila velikanska poslopja carske palace kakor bi se dvigali kricaci iz zemlje je narascalo ljudsko valovje bili so tisoci med njimi ki jim ni bilo mar iztoka in epafrodita ali trenutek je bil ugoden da so lahko dali duska notranjemu crtu in svobodno kricali in zabavljali na despojno in despota
carska palaca komaj zdramljena iz spanja se je razburila azbad je bil obvescen ob prvem jutru kaj se je zgodilo ponoci sam je prijezdil v palaco besnel nad centuriji bical vojake in takoj poslal oddelek herulov in germanov naj povezejo in odzeno v jeco vse nocne straze bal se je despojne in despota in hotel ukreniti vse da se stvar ne izve ko pa je cul odposlance iz vojasnic da je cez noc izginilo dvajset najboljsih slovenov palatincev da je ponoci jezdila konjenica skozi odrinska vrata in ukanila straze je bil zbegan krical je povelje za poveljem da castniki niso vedeli katero bi prej izpolnili in sedaj nenadoma burja na ulici dvorjanice so trepetale v strahu skopljenci so se plazili kakor sence prihuljeni trepetajoci zatiskali so si usesa in se skrivali po hodnikih zunaj je pljuskalo valovje kriki so navdusevali tolpo divji udarci so se oglasili na vrata carske palace
teodora se je prebudila in pozvala spiridiona udarila je prvic s slonokoscenim kladivcem na plosco udarila drugic udarila tretjic da se je kladivce razpocilo evnuha ni bilo pritekle so trepetajoce suznje padle na kolena in vzdihovale upor hrup groza na ulici palaco razdero
teodora je pobledela stisnila ustnice crni senci svilenih obrvi sta se vzbocili
po azbada je kriknila suznje so zbezale iz sobe sredi nje je obstala teodora razpusceni lasje so se v temnih valovih usipali cez pleca in preko valujocih razburjenih prsi rahlo se je tresla po vsem zivotu iz oci so ji gorele iskre poguma in samozavesti
azbad je v hipu klecal pred njo in iskal z ustnicami belega solencka despojna pa mu je odmaknila nogo pozabila vse dvorne ceremonije topotnila po mehki preprogi in ukazala
udari kaj cakate
jasna despojna morje ljudstva straza presibka azbad je slovkoval z drhtecim glasom in se ni upal ozreti v despojno ki je stala kakor amazonka z dvignjeno pestjo pred njim
udari sem velela kolji in presekaj se skozi drhal ter isci pomoci na kampu hodi
azbad je takoj ukazal oprostiti zvezane palatince in z vso strazo udaril iz palace njegov lepi zrebec se je vzpel in zaprhal ko ga je pognal v mnozico krepki heruli so nastavili kopja osti so odprle studence krvi drhal se je preklala divje tuljenje se je razlegalo po sirokem foru azbad je sekal bliskovito z gizdalinskim mecem katerega konica je komaj dosegala glave v gneci ko ga je mnozica spoznala ga je obsula s toco kamenja in opeke ki so jo grabili iz skladisca pripravljeno za cerkev sv sofije koder je vrtal klin herulov in germanov se je mnozica umikala ker pa so od zadaj pritiskale stevilne tolpe umikajoci se niso mogli bezati ljudsko valovje jih je stisnilo na palatince pobesneli ljudje so grabili kopja vojakom in jih lomili zrebcu so trgali uzde porezali povodce azbad je udrihal da so rdeci curki brizgali krog njega konj se je splasil in podivjal predrznezi so drzali azbada za stremena vlekli ga za noge in kricali na tla s presustnikom teodorin ljubej je iztoka je pahnil v jeco epafrodita je umoril smrt mu
azbadu je omahovala roka levica je iskala grive razbrzdanega konja bil je izvrsten jezdec ali omahoval je v sedlu krical je povelja toda palatinci niso mogli do njega z zobmi jih je grizla gneca kopja so bila polomljena zaradi navala pa mnogi se do mecev niso mogli da bi jih potegnili iz noznic azbad je vztrepetal ob zavesti da je izgubljen ce ga potegnejo s konja ga zmendrajo in udus zabodel je ostroge konju v boke plemenita zival je bolestno zarezgetala se pognala v skok in preko teles in glav divjala kakor bi plula po morju
tedaj so se nenadoma oglasile trombe tezke konjenice drhal je onemela po carski cesti se je zablescalo od oklepov mnozica je kriknila in pljusknila vsaksebi
belizar belizar
togota se je izpremenila v plahost vse postranske ulice vsa solzna dolina suznji trg vse je goltalo mnozice in belizar ni ne enkrat udaril z mecem v nekaj trenutkih je bil trg prazen gluh drhal se je nenadoma poskrila kakor je bila nenadoma zrasla iz tal
se isto popoldne je sklical upravda na posvet najuglednejse senatorje povabil belizarja in azbada na seji je bila tudi teodora
videli in culi ste v jutro da se je dvignila drzna mnozica in navalila na palaco svetega despota krmil sem narod kakor krmi bog ptice pod nebom in ptice hvalijo stvarnika narod pa se je uprl in psoval gospoda zemlje in morja govorite kje tici vir zla kdo je scuvalec ki je zapeljal mnozico na sv trojico umre naj
krog senatorjev je dolgo molcal v globokem spostovanju ko so z molkom naznanili kako svete so jim besede ki so prisle iz ust despota se je dvignil siv senator upognil koleno do tal in izpregovoril
jasni despot zmagalec afrike upor je dvignil epafrodit
senatorji so pridrzevali sapo in zrli v justinijana kakor na bozanstvo
epafrodit tozenec in custodia libera azbad magister equitum glej da bo ta grski hujskac se danes v vozi
senator ki je klecal pred prestolom je prosil z ocmi dovoljenja da izgovori
nadaljuj cislana starost
naj milostno dovoli hlapcu vzviseni despot da mu dam tele listine ki mi jih je izrocil v jutro suzenj od epafrodita
senator je segel v nedrje in pokazal pergamente
silenciarij vzemi in preberi tajnik je odpecatil pismo ki je bilo naslovljeno na upravdo
mogocni despot
tajnik je utihnil roka se mu je tresla justinijan je upiral vanj bodece oci suhe roke so se trdo oprijemale obslona na prestolu
silenciarij preberi vem da odmeva iz pisma lajanje psa za to se despot ne meni dalje
mogocni despot nenasitna posast krvoses ljudski
senatorji so se stiskali za prsi si masili usesa in se na siroko prekrizevali preko ramen teodori je pobledelo lice zlati nimb je trepetal na glavi bager na vzburjenih prsih je drhtel
nehaj je kriknila silenciariju
beri je ponovil s suhim glasom despot sveta despojna naj se preprica kako je z njo bozja modrost ko bi jo bil slusal in zaprl epafrodita bi ne bruhal ta smrad iz njegovih ust odpusti despojna
silenciarij je nadaljeval
na vecer pred svojo smrtjo prihajam k tebi kri barbarska da se poslovim v cisti vdanosti sem trosil bedak milijone za despota za placilo me preganjas zakaj ker ti vlada slovita hotnica ker te je omrezila presustnica hci medvedarja tudi njej sem poklanjal darov da je pila iz case zmagoslavja na moj racun ko pa sem zacel z njo boj ko sem otel kakor suzano cisto ireno ko je krist pantokrator navdahnil barbara iztoka da je pahnil iz narocja lovaco teodoro mi je prisegla pogubo sprejel sem to obsodbo toda prej sem iztrgal iz jece iztoka in ga vrnil barbarom danes ti je brzkone mnozica pokazala kdo je epafrodit in koga bolj ljubi tebe ali mene ti imas mec jaz imam ljubezen s to lepo zavestjo koncavam svojo pot moji nezni zivci rojeni na grski zemlji lepe umetnosti ne prenasajo vec tvojega nasilja ko bos bral to pismo vedi da sem potopljen z najboljso jadrnico in z vsemi umetninami vred na dnu grskih voda ce te vlece sla pridi ponje moje posestvo pa je pred letom prodano po svetem pravu trgovcu abiataru storil sem to iz usmiljenja da si ti ne oskrunis grabezljivih rok pravne listine so prilozene
epafrodit
vsi senatorji so se skrivili v grozi azbad je pobledel in zardeval justinijanovo lice je porumenelo kakor vosek teodora pa je omahnila na prestolu in omedlela despot sam jo je prestregel dvignil v narocje ozrl se na senatorje in s suhim glasom ki se mu je tresoc se trgal iz grla izpregovoril
satan je posodil celjusti psu da je ugriznil na smrt nedolzno sveto despojno
suznji so dvignili prestol in odnesli teodoro sam despot jo je spremil
ko so polozili onesvesceno carico na svilen blazinjak v njeni sobi je pokleknil justinijan ob njej in ji polozil roko na celo sepetaje je klical sveto trojstvo rotil apostole naj otmo teodoro
pocasi je odprla oci
justinijan je vzkliknil
deo gratias
ne boj se moc se mi vraca o da je usel klevetnik
mea culpa jasna despojna ko bi te bil poslusal
teodora je trudoma dvignila roko in ga objela
ker si apostol moj predobri ali verjames kleveti
bogu verjamem in tebi ker s teboj je on
iztoka sem zaprla da otmem tebe scuval je zoper despota in sedaj je otet otet po lisjaku o graeca fides
bozja modrost otme tebe in po tebi mene pravica bozja naj placa samomorilcu na dnu pekla
ne verjemi despot graeca fides
teodora je zatisnila oci
ne verjamem despojna ker ti velis izgrebemo lisjaka
tedaj je vstopil dvorni zdravnik carica mu je odkimala z roko da ga ne potrebuje
zaspim
zaspi in pozabi
ko se je vrnil justinijan v zbor senatorjev je teodora takoj vstala omedlevico je le hlinila
torej je zmagal satan satan v njem prekletstvo temu grku
hodila je razburjena po dragocenih preprogah ustnice so se ji tresle glavo je povesila v usesih so ji sumele grozne besede iz epafroditovega pisma kakor ponizevalni udarci z umazano roko v lice so se ji zdela ta odkritja polna resnice poizkusala je mirno razbrati kar je cula iz pisma presustnica hotnica barbar to nesramnost je zalucil njej despojni v obraz zviti epafrodit in to zaljenje je poslusal zbor senatorjev krivili so se sivi mozje in si zatiskali usesa hinavci njihovo srce pa se je radovalo ko je brizgalo blato na njen sveti nimb kako si zabrise ta madez ali bodo senatorji molcali tajna seja je ba tajna to se pravi da bo vsak ko se vrne domov tajno posepetal skrivnost na uho svoji zeni in se prej svoji ljubavnici te gredo v zevskipove kopeli in bodo pod vecer takisto tajno pripovedovale prijateljicam in drugo jutro bo govoril o pismu bizanc na forih seveda ne javno ampak govoril bo
teodora je mislila toda ni iznasla zatvornice ki bi zaprla jez preko katerega zasumi epafroditova kleveta
naj govore je dejala upravda ne verjame za to mi je za drugo se ne menim
pikra porogljivost pohotnice ki je prebredla morje blata ji je obsencila poteze na licih
ustnice ji niso vec trepetale rahlo so se razsirile in nasmehnile
ko sem otel kakor suzano cisto ireno tudi to je zapisal epafrodit je razmisljevala dalje otel kako otel mar je ni vec med dvorjanicami morda je menisic utekel z barbarom
ta misel jo je bolj zapekla kakor epafroditova ocitanja ves strup ljubosumja ji je prepojil duso ves strah pred carjem vsa sramota pred bizancem vse je skopnelo kakor snezen kosmic v juznem soncu sesedla se je na blazine in z vso vrojeno ji duhovitostjo snovala takoj nacrte kako bi se mascevala ireni kako dosegla iztoka
vtem je upravda v tajni seji mirno razpravljal dalje vazna drzavna vprasanja govoril je o monopolu svile o stavbah vodovodih zlasti o cerkvi svete sofije nobenega svetovalca ni bilo ki bi se bil drznil z najmanjso besedico ugovarjati ob koncu seje pa se je dvignil despot in slovesno razglasil
znano je vesoljnemu svetu da je iskala preganjana kraljica gotov amalasunta zatocisca in tolazbe pri meni despot zemlje jo je sprejel poslusal njeno tozbo o krivicah in ji obljubil pomoc toda krivica je sla v sluzbi hudega duha preko pravice in nabrusila noze zavratnim morilcem padla je kraljica umoril jo je narod podloznikov zato pa je naloga despota ki ji je obljubil pomoc ki si je izbral za geslo zivljenja boj krivici brambo pravu da mascuje zaradi tega njeno kri slovesno izrocam poveljnistvo armade v izkuseno roko belizarju ki naj kaznuje smrt amalasunte in osvobodi italijo izpod jarma morilcev
vsi senatorji so se priklonili belizar je vstal in pokleknil pred upravdo ter sprejel zlato verigo v znak vojne oblasti justinijan je razprostrl nadenj rok in molil k sveti sofiji da ga navdahne in obsenci z duhom zmagalca
ob tem slovesnem trenutku javi dvorjan da je prijezdil brzi sel iz odrina in zeli oddati list jasnemu despotu posilja ga magister peditum orion
azbada je oblila rdecica ob tem poslanstvu senatorji so dvignili glave in osupli strmeli na upravdo
magister peditum orion
upravda se je ozrl na azbada
govori odlicnost kdo je ta magister peditum orion ne spominjam se ga
azbadu so se jezili lasje v strahu iztoka sta imenovala teodora in on cesarski ukaz je bil ponarejen zato da bi laze unicila iztoka ce zve upravda zadene kazen samo njega teodora se opravici
magister equitum cemu pomisljas
naj bom zadnji suzenj v hipodromu ce kaj vem o tem imenu brzi sel se moti
prinesite pismo
silenciarij je sel iz dvorane upravda je sedel na prestol naslonil glavo v koscene prste in gledal proti zavesi kamor je izginil silenciarij vse je molcalo senatorji so si z dragocenimi tunikami pokrili usta da bi se ne culo dihanje ves bizanc je vedel da je iztoka car imenoval za magistra palatinskih pescev vojaki so raznesli novico se tisti vecer po mestu in sedaj upravdovo vprasanje izpod cela so opazovali azbada ki mu je ginila rdecica in se prelivala v bledost obupnega strahu vsi so slutili da je vmes roka carice
silenciarij se je vrnil s pismom z levico mu je namignil upravda razpecatil je zavoj in ponudil pergament carju despot je zamahnil z roko in velel kaj pise beri jasni despot
ker se nisem utegnil posloviti zato se poslavljam sedaj dolgujem ti zahvalo ker sem se v vrstah tvojih vojakov izuril zato sprejmi za placilo prilozeno rozenico v njej so kamencki iz hilbudijeve celade vedi da ga je podrla puscica z mojega loka sedaj se vracam preko hema k ocetu pod svobodno sonce ki mi ga je hotela ugasiti za veke medvedarka teodora po nagrado za to njeno ljubeznivost pridem sam in z menoj vojska slovenov zahvali za ta obisk despojno
iztok
justinijan se ni ganil na suhi dlani je pocivala glava na obrazu ni zatrepetala nobena misica gledal je preko senatorjev na steno kjer je bila slika svetih treh kraljev pred herodom
pocasi je izpregovoril ne da bi dvignil glavo in trenil z ocmi
pekl se je odprl danes in izbruhnil ceto satanov toda despota ne unicijo kristus pantokrator jih zatre belizar vsi sloveni morajo v italijo na vojsko azbad naj odbere nekaj herulov ki naj sled ubeglim slovenom in temu magistru peditum upravda se je nasmehnil preko hema ce jih dohit naj jih posekajo ce jim uteko naj gredo do hunov in poiscejo tunjusa ki naj se takoj oglasi v bizancu
ko so senatorji zapuscali dvorano je posepetal evnuh azbadu da mora brz k despojni
slusal je toda v grozi se je tresel komaj je usel jezi upravde ker ni despot povpraseval dalje o orionu in je imel vse samo za zvijaco slovena ze mora k teodori tezak bo racun o iztokovem begu
ponizno je dvignil oci v despojno ko je klecal pred njo in ji poljubljal nogo toda hitro jih je povesil zakaj v njenih oceh ni videl milosti
kje je irena
pobegnila
z iztokom
ne sveta despojna teden dni poprej
zakaj je nisi poiskal
izginila je kakor bi utonila v morju brez sledu
isci jo zvedi zanjo placuj vohune sicer se mi ne prikazi vec kako si strazil iztoka
izdajstvo v hisi spiridion je izginil z grkom podkupljen je bil od trgovca
tudi njega isci in isci epafrodita ki se ni utopil nikdar ne verjamem lisjaku
za epafroditom je poslal jasni despot jadrnico
tega te nisem vprasala pojdi
po tleh je drsel azbad od despojne in odsel pobit in ponizan kakor zadnji suzenj ko ga pretepe gospodar z bicem ko je prisel iz palace so ze gorele zvezde na nebu divje je gonil zrebca preko trgov na kamp v vojasnice da bi nad nedolznimi palatinci izbruhal srd zaradi ponizanega napuha
v nizkih tabernah mimo katerih je jezdil so pa popivali epafroditovi suznji svobodni in veseli da so dobremu gospodarju izpolnili zadnjo zeljo ter v jutro nahujskali narod v divji upor zoper carja in carico
peto poglavje
iz dalje se je svitalo jutro zvezde so postajale redkejse mocan vzhodnik je pihal po propontidi epafrodit je stal nepremicno se vedno na krovu in slonel na ograji jadrnice pretekla so desetletja odkar ni prebil bogati trgovec toliko dusevnega in telesnega napora toda njegovim ocem se se ni zahotelo spanca dramila ga je zavest da se vozi zmagalec iz bizanca nebo je svetilo z milijardami luck njegovemu zmagoslavju sumeca propontida mu je z valovi vzklikala mnoga leta
dolga stisnjena barcica je letela veter je polnil jadra da so se jambori krivili ob straneh pa so se udarjala v morje dolga vesla pod misicavimi rokami najboljsih suznjev ki jih je bil vzel epafrodit s seboj v zacetku voznje je bil tako razburjen da ni bilo prostora nobeni drugi misli kakor misli na beg in resitev neprestano je veleval numidi naj hitreje udarja s kladivom takt veslacem obetal jim je placilo in nagrado povrhu ce utecejo carskim zasledovalcem preprican je bil da ni v bizantinskih vodah hitrejse jadrnice mimo njegove toda kljub temu da je letela z ugodnim vetrom in pod vesli se mu je zdelo da leze pocasno in da utegne vsak hip zazreti za seboj rdece oko carske barke ki ga ujame in odvede v smrt
sele ko se je svitalo jutro in so prebrodili nad pol propontide in ko najboljse oko ni zapazilo nobene zasledujoce barke se je epafrodit pomiril dovolil je veslacem pol ure odmora in obilen zajtrk tudi njemu je prinesel numida ostrig in mrzlih prepelic ter vrc starega vina trgovec se je zavil v plasc zakaj mrazilo ga je v hladni jutranji sapi jedel je s slastjo napor in skrb sta ga uzejala da je tocil izredno mnogo iz vrca ko se je okrepcal so se mu umirjevale misli budila se mu je samozavest da je zmagal despojno otel iztoka in sebe na vzhodu se je bocila zarja trgovec se je ozrl proti bizancu ki je pogledom ze davno utonil v morju obcutil je nenadoma tesno bolest v srcu
bizanc stirideset let je bival v njem zaslovelo je njegovo ime z justinijanom je kockal nestetokrat preden je se zacaroval tisoce je izgubljal nalasc da je prestolonaslednik upravda imel novce za razkosno zivljenje danes pa mora bezati dasi ni storil krivice bezati mora ker je branil ireno ker je otel zivljenje tistemu kateremu je dolgoval sam zivljenje
o bizanc kako si ostuden je izpregovoril na glas sedaj moram proc od tebe moram ukaz usode toda sel bi bil brez tega povelja ker je gnus do razmer tako grenak da bi ga moja leta vec ne prebolela
epafrodit je zaklopil oci kakor na nebu zvezde ob vzhodu jutra zavil se je se tesneje v plasc in se udobno naslonil na mehkem stolu valovi so se penili ob bokih ladje in mu zazibali otozne misli v sladek uzitek zmage in mascevanja
zivo se je vglobil v carigrajsko jutro slisal je sum mnozice ki so jo nahujskali njegovi osvobojeni suznji videl je bledi obraz duhovite despojne ki si je grizla ustnice v gnevu da jo je ukanil grk in ji iztrgal plen iz rok smeh se mu je krozil okrog ustnic ko je gledal v duhu suho lice despota berocega njegovo pismo ki ga je moralo uzaliti do smrtne grenkosti
sporocil mu je da gre v smrt da se potopi sredi morja s to lazjo ni upal epafrodit ustaviti preganjanja in stikanja za seboj predobro je poznal bizanc kjer se je moralo vedno verjeti nasprotno kar si povedal in ce bi verjel upravda ne verjela bi nikdar despojna zelja po mascevanju bo dvignila sidro najboljsim barkam in razkropile se bodo po vsem egejskem morju ter ga iskale epafrodit se je skoraj glasno nasmehnil njegov nacrt je bil na picico zarisan odlocno je razgrnil volneno togo vstal se ozrl proti vzhajajocemu soncu in z dvignjenimi prsmi potegnil vase hladni zrak zasencil je oci z dlanjo na obzorju se ni ganila nobena bela perut hitece ladje
umirjen in zadovoljen je poklical numido in mu zapovedal naj krmar okrene ladjo ko prebrodijo helespont proti severozapadu v smeri otoka samotrake ce zazro pred seboj ladjo naj se ji ne ognejo ob njej naj plovejo dalje in razvijejo njegov prapor ce pa bi se blizala barka za njimi naj mu takoj naznani
nato je sel v spalnico in zaspal kakor truden vojvoda po zmagoviti bitki
blizala se je tretja polnoc odkar so bili na morju spati ni smel nihce tako se je glasilo povelje epafrodit je stal na krovu in strmel v noc da bi zagledal luc v pristaniscu trdnjave toper zakaj krmar je trdil da jih zagledajo opolnoci voznja je bila ves cas ugodna srecali so nekaj bark ki so plule v bizanc vse so poznale epafroditovo jadrnico in vse so jo spostljivo in navduseno pozdravljale epafrodit se jim je nalasc blizal ker je hotel da potoma povedo carskim ladjam kam je bezal preracunal je natancno da morajo ladje preganjalke zakasniti en dan ob najhitrejsi voznji toliko casa pa mu je zadoscalo da nacrt izvede in izbrise vsako sled za seboj
opolnoci se je oglasil suzenj na jarbolu luci
toper je ponovil krmar in se priklonil epafroditu takoj so priceli povezovati jadra vesla so le polagoma udarjala v vodo in gnala jadrnico v pristan preden so prisli v sosescino bark je ukazal epafrodit sidro
velika vretena so zaskripala macek se je potopil in zapicil v dno ladja se je stresla nekoliko nagnila in obstala v morje so spustili colnicek vanj sta sedla epafrodit in numida mostvo je ostalo na ladji in poleglo edini evnuh spiridion ni zaspal vse noci in dneve je prebedel na barki zaril se je v kot pod krovom pokril s plahtami vreci z denarjem in precepel na njih v groznem strahu ce nas ulove zamizal je vselej ob sami misli in se stisnil v klobcic ter objel svoj zaklad kadar se mu je vrnil zopet pogum ko je na ladji vse pocivalo in so doneli le udarci tolkaca veslacem je odgrnil umazane plahte odvezal vreco s tisoc zlatimi bizantinci ter s slastjo tipal po zlatnikih presteval jih s potnimi rokami in spuscal tiho na kupcek ce mu je iz tresoce se roke zdrknil zlat in je tanko zacingljalo je vselej vztrepetal vso duso mu je objela nedosezna sladkost ob tem glasu hkrati pa mu je grozen strah zgrabil mozeg da je pokril z vsem telesom svoj zaklad in prisluskal dolge trenutke ce ni glas koga zbudil in privabil dolgo roko ki bi se iztegnila iz mraku in segla po denarju ko je prebil strah je stel dalje prestel do zadnjega spravil tesno zavezal vreco in pricel razmisljati cesa bi se lotil priskoparil je toliko da bi lahko brez dela zivel ali kako bi mogel posegati v kup ki bi kopnel in ginil ne sklenil je da v toperu izstopi in odide v solun ter neznan zacne majhno trgovino
zato je tako silno hrepenel da bi se mogel izkrcati toda epafrodit je sel z njim numida mostvo spi brezskrbno spanje on pa bedi caka in se trese naj sedajle pridejo ladje iz bizanca zadrgetal je ob tej misli in se ozrl skozi okroglo lino izpod krova
kakor bi ga speklo je odmaknil obraz
pocasi se je dvignil in pritisnil samo eno oko k lini
zastokal je zajecal in se zvil nad svoj zaklad otrpnil mu je razum stisnil ga je tolik strah da se je od drgetanja stresal pod njim
kmalu je slisal da je nekaj trcilo ob barko dvignil je glavo in prisluskoval jadrnica se je rahlo gugala zopet je potegnil dolgi vrat proti lini in pogledal
ob ladji je stala kupcijska barka sklopljena z mostom z epafroditovo ladjo na mostu je videl ljudi ki so stopali iz tuje barke na krov zaslisal je nad seboj stopinje usta so se mu razprla v krik toda glasu ni bilo iz grla zajecal je in objel zaklad in miz cakal smrti
ladja se je zibala umirjevala stopinje nad njim so prihajale in odhajale vracale se zopet in utihnile spiridion je bil po vsem telesu oblit od strasne groze se enkrat se je nagnila jadrnica zarozljale so verige nato vse tiho pod vesli je pljuskalo morje drgetajoc kakor topolov list se je vzpel na vrecah in pogledal skozi lino tuja ladja se je oddaljila in v temi izginila evnuh se je oddahnil in v zahvalo molil vero
takoj nato pa se je ladja vzburila pod krovom so se zasvetile luci vsi suznji sedaj svobodni sluzabniki krmar numida in epafrodit vse se je zbralo na krovu prav tik evnuhovega lezisca
epafrodit je obstal sredi njih odet je bil v navadno preprosto obleko popotnega prekupca vse lice je bilo izpremenjeno rjavo maziljeno kakor od sonca ogorelo da ga je spiridion komaj spoznal
koncana je pot koncana vasa sluzba je zacel epafrodit s tihim glasom suznji so se pripogibali nekateri iz vrojene navade poklekali
stojte svobodni ste vsakemu sem pripravil placilo za trud da lahko pocije potem poisce slednji sluzbe koder koli
nekateri so zaceli glasno ihteti
vsi veste kaj se je zgodilo v bizancu vsi veste da visi smrt nad menoj
ihtenje je postajalo glasnejse nekateri so dvigali pesti in stiskali celjusti
hvala vam zvesti ste mi bili in upam da ob slovesu ne bo med vami izdajalca
dvigali so se prsti kakor za prisego ali vse glav so se okrenile v kot na spiridionovo lezisce tudi epafrodit se je ozrl na evnuha
tegale sumite spiridion ali res
evnuh se je zakolebal na kolena dvigal visoko prste in ponavljal prisego na krista na oceta in sv duh
zaseze te smrt tukaj pekl tamkaj ako si izdajalec
spiridion se je tresel in se rotil na sv trojstvo da nikdar
torej zaupam vsem moje dragocenosti so na kupcijski barki jadrnica je prazna trgovec moj prijatelj jih popelje v atene jaz sedaj izstopim v toper izstopite tudi vi in v jutro raztrosite po mestu vsi zalostno novico da je sklenil epafrodit potopiti se z brzo jadrnico vred ko vzide sonce priveslajte in zavrtajte ladjo da se pogrezne zalujte za menoj da premotite ljudi zakaj tukajsnji prefekt gotovo naznani takoj v bizanc da sem se res potopil ladje ki me brez dvoma zasledujejo priplovejo sem in se vrnejo sled bo izbrisana moje zivljenje oteto in varno ce me kdo sreca naj me ne pogleda naj me ne pozdravi ali mi storite se to zadnjo uslugo vi svobodni mozje
vsi so se stisnili k njemu iskali njegovih rok jih poljubljali in govorili grozne prisege ter klicali vse strele iz nebes ves pekel iz zemlje na izdajalca
ob soncnem vzhodu se je gnetla mnozica ljudi na obrezju ves toper se je izpraznil epafroditovo ime ni bilo neznano castnikom in prefektu samemu ne ljudi je prignala radovednost kako utone lepa barcica in pokoplje samomorilca osvobojeni suznji so begali po mestu na glas jokali si ruvali las se grizli v ustnice do krvi in vili roke ob nesreci svojega gospoda katerega preganja po krivici silni upravda nekateri so nalasc vprico vojakov zabavljali na despota da so jih prijeli in odgnali v kazen
ko je nenavadna novica prisla v stan prefekta rustika jo je izvedela tudi irena ki je bila prisla srecno iz bizanca po kopnem k stricu in bivala s sluzkinjo cirilo v preprostem na pol barbarskem mestu srecnejsa kakor na gnilem dvoru
epafrodit moj resitelj varuh iztokov je izpregovorila irena na pol sepetaje cirili ki je prihitela k njej z usodno novico zaradi dolge voznje po solunski cesti iz bizanca do topera ji je nezno lice nekoliko zagorelo in utrujenost se ni izginila z njega
slonokosceni glavnik s katerim naj bi ji ravnala cirila zlate lase ji je padel iz tresoce se roke dolgi razpusceni prameni mehkih kodrov so se ji usuli po ramenih po beli jutranji prtenini preko prsi vsi spomini vsa iskrena ljubezen do iztoka in iz nje porojena hvaleznost do epafrodita so se zbudili z vrocim plamenom v njenem srcu lica so ji zagorela v srcnem ognju ustnice so se ji tresle
bogorodica naj ne umre pravicnik cirila jaz ga otmem moram iz hvaleznosti iz ljubezni do svojega iztoka hiti v naglici ji je suznja spela lase s srebrno zalasnico jo odela preko tunike z lepo stolo in ji pomagala obuti mehke sandale nato sta sli obe k stricu prefektu rustiku stric je ze zvedel o nameri epafrodita vojaki so ga obvestili da so ujeli nekaj suznjev ki so glasno zalili velicanstvo despota leti da so povedali zakaj gre epafrodit sam v smrt justinijan ga dolzi po krivem naperil je pravdo zoper njega on pa mu hoce ubezati s samomorom prefekt bizantinec skozi in skozi si je hitro domislil da ga bogato nagradi sam upravda ce otme epafrodita in mu ga izroci zivega ravnal se je pravkar zdoma da bi naglo ukrenil vse potrebno in zajel ladjo preden se potopi tedaj je prisla irena
na krista otmi ga stricek
irena je dvignila tresoce se roke v oceh so ji igrale solze vsa je trepetala rustik se je zavzel
irena ti jokas cemu on je zoprnik jasnega despota cemu solze za takega solze dvorjanice
irena ni bila doslej povedala stricu se nicesar kar se je zgodilo z njo v bizancu rekla je samo da zeli ostati dalje casa pri njem na dezeli ker ji ni bilo dobro v carski palaci rustik jo je sprejel z velikim veseljem in bil zelo ponosen da biva pri njem sorodnica dvorjanica
epafrodit mi je storil veliko dobroto v bizancu povem ti odkrito stric vzljubila sem magistra peditum toda zadela ga je nemilost despojne in unicen bi bil nekoc ko je bil z menoj da ga ni otel ta epafrodit s svojimi suznji in tudi mene bi bili onecastili in pahnili v nesreco najeti razbojniki
rustik se ni zacudil pomizal je na eno oko in se nasmehnil a ticica si ze dozivela zanimive ljubezenske spletke na dvoru e zivi se v bizancu zivi poznam despojno tvojo prosnjo izpolnim ne bo pocival ta grk v morju naj mu posteljeta despot in despojna upravda ima trde postelje za krivicnike
rustik se je prestopil da bi naglo odsel in prestregel trgovcevo namero
ne smes stric otmi ga in daj mu svobodo glej jaz mu dolgujem zivljenje
irena je zastavila stricu pot in se ga oklenila toda prefekt jo je prijel rahlo za roke jih dvignil od vratu in sel mimo nje proti izhodu
otrok moj prva ljubezen prvi spomini pozabis ko zaljubis drugic tedaj se dobi drug prijatelj ki te otme zakaj ta mora v bizanc pred despota ki sem mu prisegel zvestobo
rustik je odsel s trdimi koraki moza ki je navajen velevati irena je prebledela iztegnila je tresoco se desnico za stricem kakor bi ga hotela pridrzati ustaviti nikar usmili se me otmi ga
toda trdi koraki so ze odmevali po marmoru vcasih je trcil mec in zarozljala veriga na jeklenih prsih prefektu stric je odhajal da bi ujel grka in ga izrocil pravici
ireni se je upognila hrepeneca desnica obe roki je pritisnila na vroce celo cirila jo je objela krog pasu omahujoco v silni bolesti
v svoji sobi se je zgrudila pred ikono
prizanesi o kriste odpusti otmi otmi
hipoma je umolknila za trenutek je uprla oci v ikono bogorodice obraz ji je zazarel
cirila nocoj ga otmem iz jece
prejasna gospodarica tezko delo
ni castnika pri posadki ki bi ne izpolnil dvorjanici slednje zelje videla ga bom se nocoj govorila z njim o iztoku mord mu je sporocil kje biva ali je morda pozabil na mojo ljubezen
prejasna on te ne pozabi
da on ne pozabi moje ljubezni o epafrodit gotovo ve kje biva sedaj strazo podkupiva in potem zbeziva k njemu cirila k njemu k mojemu edinemu
irenino srce se je razgorelo v koprnenju
hitro na obal cirila videti ga moram tudi epafrodit me mora videti moje oci mu bodo govorile ne boj se irena ti vrne dolg
v pristanu se je ljudstvo razmikalo ob prihodu prefekta dva centurija sta vodila oddelke vojakov za njim hitro so zasedli pripravljene colne in se uprli v vesla ter gnali proti jadrnici ki se je svetila dalec pred luko v zarkih vzhajajocega sonca med mnozico je nastal zacuden sum ko je sam prefekt sdel v lep colnic in s stirimi castniki odrinil na morje
otmo ga ne utone dobi ga v pest upravda skoda lepe barcice kaj bi jo potapljal naj bi bezal galebi je ne dohit tako je urna in denar ima pa tisci v smrt
vse to je cul pomesan med mnozico epafrodit nihc se ni menil za preprostega potnika spoznal ga ni v toperu nihce ko je trgovec videl da so colni odrinili in vedel zakaj so odrinili ga je spreletel strah ce jih numida ne opazi ce dospo do ladje preden odmasi zavrtane luknje je precrtana prevara prefekt razposlje vse vojastvo na lov za njim kako bi ubezal iz bizanca pridejo carski zasledovalci in pogon bi bil usoden
epafrodit se je ozrl rad bi se bil preril iz mnozice ali gneca je bila kakor zid teles cedalje bolj so se blizali colni brzi jadrnici tisji molk je trepetal nad ljudstvom sepetaje polglasno so govorili drug drugemu opazke na uho
na krovu je je zavrsalo med ljudmi
na rilcu brze jadrnice se je prikazala postava v blesceci se opravi in z belim praporcem mahala kakor v pozdrav prihajajocim
poslavlja se grk je izpregovoril tik za epafroditovim hrbtom slok herul ki je disal po konjskem potu
prefekt se je dvignil vojaki veslajo hitreje dob ga
epafrodit je zacutil mravlje po hrbtu
o numida se je jezil v srcu grom te ubij kaj cakas izdas me odmasi
tedaj je zletelo belo praporce preko ograje v morje blesceca postava je izginila s krova epafrodit je pridrzeval sapo vojaki so gonili na smrt med ljudstvom grobna tisina
kar se nagne visoka jambora na jadrnici ljudstvo na obrezju vzklikne tone potaplja se
na krovu se prikaze suzenj v kratki tuniki pa krici in vije z rokami
hitro si se preoblekel numida dobro igras imeniten decko
epafrodit ga je hvalil v srcu groza je ponehavala barka se je nagnila cisto na stran voda je udarila pod krov skozi odprte line valovje se je razburilo in razpenilo suzenj je planil s krikom s krova v morje in se prijel colnicka ki je plesal ob barki vojaki so dvignili vesla in colna sta obstala na obrezju se je razlegal krik smeh zasumeli so valovi barka je utonila
ljudstvo se je razkropilo epafrodit je obstal sam z radostjo v srcu da je izvel do picice svoj nacrt pa spet z grenkostjo ker je morala poginiti barka ljubica da je s poginom zabrisala sled pred preganjalci ko je tako zatopljen obslonel na kamnu ga je nekdo potegnil za rokav
spiridionove oci so se zasvetile pred njim veliko veselje je bilo na evnuhovem obrazu
gospod je spregovoril ko se je previdno ozrl po okolici
gospod videl sem svetlo dvorjanico ireno
v toperu se je razveselil epafrodit
tukajle tamle pod platano je objokovala tvojo smrt
objokovala je li tudi ona zvedela
kaj bi ne ni dojencka v toperu da bi ne izgovarjal tvojega imena potrudili smo se gospod zelo potrudili
plakala je pravis
na glas bridko da so mi solze stopile v oci morda je omedlela zakaj videl sem castnike ki so jo obkrozili prinesli nosilnico in odsli z njo
sirotka angel bozji se danes jo potolazim greh ima kdor ne otare solz s teh nebeskih oci
epafrodit je govoril ganjen in ponosen vsa dusa mu je vnovic zaplamenela za ireno in zazdelo se mu je kakor bi ga bil bog oblagodaril in ga vroval zadnje dneve edino zato da izvrsi najlepso nalogo svojega zivljenja da zdruzi dvoje plemenitih src iztoka in ireno
greh ima pravis gospod in res ga ima in imel bi ga jaz tako velikega da bi me sam patriarh ne otel pekl ko bi ti ne bil naznanil
zahvalim te razodel si mi hvaleznost svetle dvorjanice epafrodit ji vse povrne kam sedaj spiridion
v solun ker si nehal ti zacnem s trgovino jaz
zelim srece modrost imas morda se se vidiva morda te bom se potreboval
na sluzbo prejasni vedno na sluzbo tebi do smrti
epafrodit je zagledal numido ki je plul s colnicem vstric s prefektom in glasno objokoval smrt svojega gospoda slisal je da je govoril rustiku kako ga je ljubil da je hotel z njim vred v smrt pa se je zbal ker ni pravicen in cist kakor nedolzni epafrodit grk se je hotel izogniti numidi da bi ne zbudil pozornosti zato je zavil v mesto kakor senca mu je sledil evnuh ko sta prisla pod platano je ponovil spiridion
vidis gospod tukaj je plakala prejasna
tedaj se je epafrodit ozrl segel v nedrje in mu smehljaje se izrocil nekaj zlatov
ne maram placila za to res ne maram toda zlatih bizantincev je samo devet sto devetindevetdeset za tisoc sva se zmenila ne zameri zato sprejmem gospod samo zato na krista da ne lazem
epafrodit je sel mirno dalje in mu namignil z roko naj se loci od njega
se isti vecer je irena zvedela po numidi vso resnicno bridkoveselo povest o iztoku in o epafroditovi ukani v blazenstvu se je topila pred ikono bogorodice in ko se je izmolila v hvalnem psalmu je vstala s cvetjem na licih z ognjem v oceh njeno srce je prekipevalo od ljubezni objela je sluzabnico cirilo jo stiskala na prsi ji poljubljala oci in ustnice ter ponavljala kakor omoticna
on zivi moj iztok zivi in me ljubi pome pride edini predobri junak junakov
sesto poglavje
po travi so lezali razsedlani konji zleknjeni kakor bi bili pocepali krila jih je plast sivega prahu po bokih so se polzele tu in tam debele kaplje potu in se mesile s prahom v umazane jagode udrte lkotnice izbornih zivali so trudno plale kljub plemeniti krvi so komaj vzdrzali silno dirko v katero jih je gnal bezeci iztok in njegovi sloveni
padala je vecerna rosa v dolini je sumel tonzus od zahoda na severu so sepetali vrhovi dreves po rebri hema
oteti smo slava perunu
tako je izpregovoril iztok ko je odpel jermen pri slemu in ga polozil v travo
samo orlova perut bi nas bila dohitela in delfin bi bil priplul za nami po morskih valovih ker pa bizantinci niso ne orli in ne delfini zato lezemo brez skrbi to noc in pocijemo
star sloven z razsekanim obrazom je vrgel tezki oklep na tla in se zleknil poleg njega na zeleno grivo
mladi vojaki so se lotili brasna in skrbeli za vecerjo zakaj epafrodit ni pozabil da bodo begunci lacni velike usnjate torbe ob sedlih so bile nabite z mesnino in v cutarah je pljunkalo najboljse vino
radovan je vlekel za jermen oklep po tleh in se blizal iztoku ki je zamisljen slonel na kupu praproti ob prasketajocem ognju iztok se je nasmehnil starcu
kakor raca tako kobalis ocka
radovan je izpustil jermen iz roke oklep je zevajoc obtical za grmom
to imam za placilo da sem te resil nehvaleznik
no radovane ne jezi se zahvali bogove za tako jezo nisi se sedl na boljsem konju
hvala tebi za tako pasjo jezo racm sedaj po tleh kakor bi bil pijan in vendr je moje grlo suho in prasno kakor cesta po kateri smo gonili
ne jezi se saj ves ce je volk v sedlu psu ni pocitka
seveda tvojega jezika ne bolijo nog
lzi semkaj pocij bodi dobre volje in rajsi zapoj
zapoj zapoj sedaj se salis z menoj ki sem ti zdrobil verige seveda lahko ti je z mojo roko gade loviti toliko modrosti pa ni v tebi da bi vedel ce kokos ne zoblje da tudi ne poje
radovan si je jezno pukal brado in otresal iz nje prah ki se mu je pomesan s potom sesedel po dolgem prdenu
dajte mladci vecerje radovanu
vojak je odprl pred starcem torbo in privlekel iz nje kos mrzle pecenke
cutaro je zamrmral radovan
ko mu jo je ponudil jo je prijel s trudnimi rokami zakasljal in zacmokal
se pljuniti ne morem taka susa in sedaj bo tekla ta zlahtna epafroditova kaplja po tako grdi prasni cesti kaksna skoda
odpil je na dusek vec ko pol in se oddahnil
epafrodit ko bi ti vedel kako te ljubim
nastavil je se enkrat in nato zakotalil prazno cutaro po travi
iztoce je pricel z razveseljenim glasom da nisem hodil jaz s pametjo po svetu kaj bi bilo s teboj kozlicek
za to ti bo vedel hvalo ves rod slovenov
za hvaljene jagode je treba kruto majhne cajne ampak vendarle ce bos imel ti le toliko hvale v srcu kolikor je imas prevec na jeziku bom vesel upam namrec da bos o priliki pocesal tistega kostruna tunjusa ce ga seveda sam ne posljem prej morani za priganjaca zakaj malo malo je manjkalo zadnjic
begunci so polegli krog radovana in iztoka ter radovedni poslusali godca
govori ocka so se oglasili vsi zaeno stvar je zanimiva da bi bil ti tunjusa
jaz da jaz radovan
povej je silil iztok
zadnjic je bilo ko sem nesel tvoje pozdrave iz bizanca domov
o domu o sestri ljubinici o ocetu svarunu mi nisi se nic povedal ni lepo
ni lepo sinko vsak pastir naj svoje ovce zavraca ali si me kaj vprasal po ocetu po sestri nic zadnjo kapljo ljubezni do svojih ti je menda izpila tista lepa dvorjanica tista mehka podlasica ali naj ta rodi slovenom svarunice volkove in ture kaj jagnjeta ti bo rodila in se ta kilava
radovan ne skruni mi irene molci
iztok se je stresel od razburjenosti v oceh so se svetlikali plameni radovan ni okrenil glave zavrtil je samo oci pa je videl zadosti potuhnil se je segel po drugi cutari pil in nadaljeval
ko sem doma zalostnemu ocetu povedal da zivis da pravzaprav imenitno zivis v bizancu je stari ozivel kakor bi se bil napil tegale vina zakaj ko sem prisel v gradisce je lezal v travi zvit v klobko in jecal v smrtnih bridkostih
bolan je hitro vprasal iztok
ne bolan zalosten na smrt zalosten zaradi vojske med brati ob njem sta klecala velegost in bojan in ga tolazila vrnila sta se namrec z nesrecno vestjo da anti zlasti staresini volk in viljenec nocejo miru
vsi vojaki so namrscili obrvi in poslusali resnih lic radovana
volk in viljenec zaslepljenca
zapeljana nascuvana po tunjusu
ves li to
povedal mi je star ant ki se je umaknil prelivanju bratovske krvi in se potikal sam kakor volk v gori ves zalosten in takisto mi je pravil svarun da je bil pri njem tunjus in scuval v boj na volka in viljenca ljubinica pa mi je razodela da se je tunjus pri njej zenil kravjerepnik
pri ljubinici zenil hun tunjus lazes radovan
da bi lagal iztoce se je lezal razbiti vrc na mizi ki ga je tunjus razsul v jezi ko sem dospel v gradisce ljubinica se je tresla od groze ki ji jo je zavdal ta celjustac merjasec smrdljivi
da bi ga srecal ne uide mi
kakor sem ga srecal jaz in kakor je zal usel meni
morda pa le radovan njemu je zamrmral stari sloven tega godec seveda ni slisal ker ni maral
srecal sem ga ko je vihral iz gradisca ker mu je ljubinica pomolila psico z ognjisca pod nos namesto poljuba v dolini blizu gradisca sem zagledal njegov rdeci plasc jaz pa v zasedo cakaj sem si mislil zdaj se spomnis kdaj si preganjal radovana hitro je jezdil glava mu je visela konju na vratu vsa zalostna in dremotna mizal je natanko sem videl obljubil sem bogovom obete napel hrbet ter se pripravil za skok iz zasede bil je tako blizu da bi ga zagrabil za plasc sezem po noz za pas na bese noza ni bilo izgubil sem ga bil in tako je ubezal smrti kravjerepnik
pij radovane dobro si povedal
se bolje bi bil naredil toda ce ni bilo noza ali naj ga s plunko po glavi vec je vredna ena struna kot vsa njegova buca toda se se srecava se in tedaj
godec je zamahnil s pestjo in zopet segel po cutari
vojaki so udarili v vesel smeh toda radovan jih je osinil z divjim pogledom in se prevalil od ognja v visoko travo
le smejte se drobnica vrtoglava ne poznate me se
potegnil je k sebi prazno torbo in si jo del pod glavo
spat je ukazal iztok straza pri konjih naj se menjava na vsaki dve uri da cuvaja ne premaga spanec zakaj trudni ste ob svitu zore odrinemo preko hema
vojaki so razgrebli zerjavico da je ugasnil ogenj za nekaj trenutkov so vsi trdno pospali
tudi iztok si je zelel spanca zacutil je po udih silno utrujenost sele sedaj se je zavedel kako ga je zmucila jeza zaklopil je oci in potegnil konjeniski plasc cez obraz tisoc misli mu je vrelo po glavi toda na vse bi bil pozabil samo da se odpocije za daljno pot zaman iz dragega konjeniskega plasca je dihal vonj po nardi tako je dehtelo tisto noc v njegovi sobi ko se je sesel z ireno
objel ga je ves car tiste noci ko je ljubljeno vedel za mehko roko iz colna po epafroditovem vrtu v temi pod plascem je zagledal njene modre oci na licih zacutil bozanje njenih svilenih las njegova dusa je sedla v sajko s katero jo je spremljal nazaj v carsko palaco nad njima nebo v srcih en sam koprnec zarek na ustnicah molk ker so onemele besede v toliki sreci nato boj boj zanjo napad na vrtu grozna jeca sedaj brez nje kje si irena
oteta mu je rekel epafrodit oteta azbadu teodori morda tudi njemu oteta in ne zanj in vendar mu je zivljenje brez nje smrt dan brez vecne misli nanjo pusta noc vse zmage prazna igraca ce bi ne mogel pokloniti lovorik njej irena kje bivas ali hrepeni tvoje srce po meni
tako mi krista objames jo
tudi to je rekel epafrodit objamem kdaj ker jo cuva bog iztok se je v temni slutnji domislil blagovesti katero mu je podarila irena spominjal se je izrekov krista krizanega katerega je molila ona in rekla mu je veruj resnici in njegova ljubezen napolni tudi tvoje srce
iztok je obcutil rahlo upanje dalec na vzhodu se je zasvetilo s tihim selestom je prislo po vrhovih dreves in mu pojilo duso z besedami blagovesti kar koli boste prosili v mojem imenu se vam bo zgodilo
ustnice barbara so se zacele premikati iskale so besed vrelo je iz duse samo njo ireno sveto cisto mojo edino mi daj po kristu gospodu njenem
kakor sladka omotica mu je stisnilo senc obtezile so se trepalnice iz noci se je rodila luc iz luci je krilila irena z rokami proti njemu in ga klicala pridi moj predobri junak junakov
zvezde so gasnile v hladnem jutru cuvaj je prebudil vojake takoj so osedlali konje ki so odpociti veselo hrzali ko so se pasli po travi
niste nicesar culi v noci je vprasal iztok
nicesar magister equitum ga je nazval najstarejsi sloven ki je strazil jutranjo strazo
topot konjice se ni oglasil
sumela je reka cesta je bila mrtva
hitro prigriznimo potem na pot zvecer prenocimo onstran hema in tam smo ze utekli vsakemu pogonu
vojaki so tesno opasani stoj zajtrkovali edino radovanov oklep je se tical za grmom kjer ga je bil pustil zvecer sam je se glasno hropel na torbi
radovane
iztok ga je potresel za ramo
godec je kriknil sunil z obema rokama in se izmotal iz volnene halje s katero se je bil odel preko glave
obsedl je na tleh si mencl oci in plasno gledal po vojakih
ni ga besa je zaklel po bizantinsko
vojaki so se mu zasmejali
koga ni
tunjusa davil sem ga za vrat sem ga drzal pa mi je usel kravjerepnik se v spanju clovek ne pocije
ocka mi gremo hitro se opravi in na konja
radovan se je skolebal na kolena se uprl s pestmi v zemljo in lezel kvisku
pri morani da ne cutim nobene noge
iztok mu je ze ponujal polno cutaro
ce me ta ne ozivi lezem nazaj vi pa hodite svojo pot brez mene
golcal je na tesc mocno grsko vino dokler ni izpraznil cutare obliznil se je po mokrih brkih zacmakal in izpregovoril
epafrodit samo tvoja ljubezen je resnicna bogovi s teboj in s tvojim vinom zakaj te je neslo iz bizanca postaral se bom od zalosti ker ne srecam vec ne tebe ne tvojega vina ali ga sploh se kaj imate
deset velikih buc ocka
torej grem z vami in vam pokazem staro pot preko hema sicer bi legel v travo in spal
ter cakal tunjusa
tako je rekel vojak ki je stal pred njim in drzal oklep da bi mu ga pripel okrog prsi
nak oklepa nikdar vec na moje kosti saj nisem zelva do krvi so me ozulila ta zelezna rebra
iztok je velel vojakom da so pripeli oklep k sedlu dva pa sta pomagala radovanu na konja
jutranjica je se trepetala na nebu ko so begunci hitro jezdili navkreber po stari rimski cesti ki je drzala v podonavje in za crno morje bila je zapuscena in zanemarjena nalivi in zime so jo razdrle da so morali begunci na mnogih krajih s konj in si delati steze preko strug in vdrtin dostikrat so vojaki podpirali konje in jih tako rekoc nosili ob breznih plemenite zivali ki so poznale samo gladke ceste in ravno planoto so se tresle po nevarnem potu minil je dan preden so z velikanskim naporom dosegli severno pobocje hema kljub temi je ukazal iztok da so sli v dolino pot je bila boljsa vendr niso mogli jezditi vodili so konje za povodce vsem je bilo zal da niso bili izbrali nove trgovske ceste ce so sli iz bizanca preganjalci za njimi po dobri cesti jih lahko prehite in tostran hema napadejo
zato so morali v dolino da bi tam poiskali pripravno zelenico kjer bi napasli konje prenocili in drugi dan spesno jezdili dalje
dobili so usedlino poraslo z visoko travo tam so se utaborili povecerjali in legli ne da bi zakurili ognje iztok je odredil trojno strazo vrh kotline
presla je noc o preganjalcih ni bilo sledu vse naokoli je bilo molcece in prazno hitro so jezdili proti severu in pod noc dosegli uglajeno cesto po kateri sta nekoc potovala radovan in iztok naleteli so na majhna sela tracanov pozvedeli so da ni bilo vojakov iz bizanca in tako brez skrbi jezdili dalje
polagoma se je znocilo konji so bili trudni da so se spotikali vojaki so pricakovali kdaj jim veli iztok naj obstanejo in poiscejo prostora za nocevanje toda njih voditelj je jahal nekaj skokov pred njimi in se polglasno pogovarjal z radovanom
tukaj je vprasal iztok godca in pokazal na zidine utrdbe ob cesti na nizkem gricku
ne se pred hilbudijem so stanovali tu sloveni ki so gojili celo morje lanu zato se imenuje ta kotel ki je v razvalinah prendica
sedaj ni vec slovenov v okolici
hilbudij je pregnal vse preko donave kar je se ostalo zivega pred njegovim mecem
iztok je pomolcal in se rotil v srcu bogovom da privojujejo vse nazaj kar jim je ugrabil bizantinec
ali je se dalec do utrdbe cerne v kateri je posadka
ne more biti vec tako dalec da bi se v tem casu posteno navecerjal skoro bi se morala posvetiti luc
pravis da si prenoceval v cerni ko si se vracal v bizanc
prenoceval pa se prav dostojno gladu in zeje ne trpi ta centurija
koliko sodis da je vojakov v bizancu vedo za utrdbo tudi ime castnika sem slisal sicer se ne zmeni nihc dosti zanj
to so ostanki od hilbudijevega ostroga zmes divjih vojnikov alani heruli huni obri fincani vse vprek dolznost jim je da varujejo bizantinske trgovce toda veckrat je bolj nevarno hoditi z njimi kakor brez njih
razbojniki torej
pol vojaki pol razbojniki
koliko jih je kako sodis
petdeset gotovo rajsi vec
iztok je zopet obmolknil in pognal konja ki je s poveseno glavo kratkih korakov komaj se zmagoval utrujenost
luc se nagloma oglasi radovan
iztok dvigne glavo prek ravnine se je svetil rdec zarek
utrdba
da to je cerna sedaj krenimo na levo za hrbet trdnjavici ni varno mimo nje
iztok je pridrzal konja in pocakal vojake nekateri so dremali s konji vred
bratje jih je ogovoril iztok
vsi so potegnili za brzde konji so obkrozili poveljnika
vidite luc
vidimo
trdnjava cerna v njej posadka bizantincev
cerna je ponovil zateglo stari sloven
ti poznas trdnjavo ker si se zacudil
ne poznam trdnjave pac pa castnika bil je rabelj vojakom zato so ga poslali nacelovat razbojnikom
ali se jim ognemo posadka je mocnejsa od nas
molk
udarimo zamrmra stari sloven
mnogo je v njej orozja koristilo bi nam tudi brez konj niso
udarimo ponove vsi zaeno
kozli morana vas potiplji se je oglasil jezno radovan ki je izven kroga prisluskoval
le udarite zlasajo vas bogovi za predrznost jaz bi rad se nekaj let godel po svetu zato se poslovim
zaokrenil je konja in izginil s ceste v tiho travo ter utonil neslisno v noci
iztok jim je povedal ukano da prevarijo posadko nato so stisnili konje kopita so udarila glasno ob cesto in v diru so dospeli pred utrdbo
plamenice je zaklical iztok strazarju s poveljniskim glasom ves tabor je ozivel zagorele so plamenice posadki so se blescali pozlaceni slemi in posrebreni oklepi nasproti iztokov zlati orel na prsih je ucinkoval kakor cudo vsa razorozena posadka je pozdravljala na dvoriscu magistra peditum castnik se mu je klanjal in prijemal za povodce konja kakor pokorni sluga
razbojniki sluge in sinovi bizanca konec je vasega posla tu zagospodari sloven
iztok je zagrmel na posadko slovenski in potegnil mec
castnik je v hipu razumel kaj se je zgodilo toda v njem je ticalo zadosti izkusenega vojaka da ni razmisljal in se obotavljal dobro vedoc kako govori prijatelj in kako sovraznik
kopja je kriknil in segel prvi po sulici ter zavihtel pilum na iztoka toda ni se izpustil sulice iz zamaha je svistnil nad njim mec starega slovena da se je castnik zgrudil v krvi toda padec nacelnika ni zbegal posadke le razdivjal jo je deset konj se je zgrudilo pod sloveni vnel se je boj moz z mozem mec zoper kopje tezki oklepi so potisnili posadko k zidu prnje so pokale meci so svigali bliskovito po razoglavi posadki noben sloven ni bil vec na konju edini iztok je se sedel v sedlu mec je prestrigel pot vsakemu beguncu vsa divja groza bizantinskih krivic ga je prevzela da je brez usmiljenja moril padlo je mnogo posadke ali dobra tretjina si je zaslonila hrbte z zidom od spredaj pa so strlela kopja da je bil naval nanje ociten pogin za slovene iztok je opazil kako si krice napadeni povelja da naskocijo s sulicami pomisljal ni niti trenutka prisel je odlocilni hip za zmago v divjem skoku je pognal svojega krasnega zrebca od strani v naperjena kopja petnajst sulic je prebodlo truplo konjevo pa tudi petnajst vojakov je bilo razorozenih sloveni so udarili samo nekaj hipov nekaj krikov in groznih zamahljajev in posadke ni bilo vec
iztoka so potegnili izpod mrtve zivali vstal je zganil z rokami zgibnil z nogami krvavela so mu desna meca toda rana je bila majhna
izvrstni vojaki so bili
to so bil prve besede ki jih je izpregovoril iztok
nato so razpihali ogenj ki je ugasal in pregledali izgube padla sta dva slovena trije so bili ranjeni in izgubili so trinajst konj
potegnite trupla v jarek in jih zasujte takih junakov ne smejo zreti orli
ko so vojaki delo dovrsili so trdnjavska vrata zapahnili se razsli po shrambah in kleteh ter pirovali do zgodnjega jutra
sedmo poglavje
na zidu osvojene trdnjavice cerne si je zvizgal mlad sloven strazar veselo pesem oci so mu zrle proti jugu kjer je siva cesta ginila v pusti ravnini vsi tovarisi so trdo spali opojeni od zmagoslavja in vina zakaj kleti so bile dobro zalozene
nenadoma straznik utihne v visoki travi proti zapadu je nekaj vzbudilo njegovo pozornost prvi soncni zarki so se ze lesketali v mirijadah rosnih biserov po visoki divji travi v njej je zapazil vojak nekaj zivega iztegnilo se je iz trave utonilo v njej in se za nekaj casa drugod blize trdnjavi zopet pomolilo vojak je napenjal oci sel po ozidju na zahodno stran in gledal siva tocka je izginila sloven si je mencal pordele oci in vnovic bistril v tisto stran
zmotil sem se je pomislil in se okrenil da bi se vrnil k stolpicu nad vrati komaj pa je prisel na prejsnje mesto se je dvignila siva postava ze dokaj blizu in zrla proti taboru sloven je stisnil oci in gledal v postavo ozarjeno od sonca
radovan je vzkliknil skoraj glasno
vrnil se je zopet na zapadni del zidu nastavil perisce na usta in zateglo zaklical radovaaan
siva postava se je naglo premaknila in urno spela proti trdnjavi kmalu se je priblizal toliko da je straznik natanko razlocil dolgo godcevo brado
cemu kolovrati ocka pes saj je imel konja toda dobro jo je vdel da se je ognil boju starec ima nos kakor lisjak je razmisljal vojak
se enkrat se je ozrl po cesti na jug ker ni opazil nic sumljivega je sel po lestvi z ozidja odpahovat radovanu vrata
vojak se je skoraj prestrasil vsa halja je bila raztrgana na kolenih je bil krvav in opraskan po licih in rokh
na setka kaj te je volkodlak gonil kje imas konja da si lezel po trebuhu kakor zaba
naj ti bogovi prizaneso jaz ti odpuscam nespodobne besede ali ste zmagali kje je iztok
zmagali poglej zasuli smo jarek s trupli
radovan se je ozrl na gomilo in vzdihnil morana
kje je iztok
pociva
pociva jaz pa trpim
mrmral je strasno razkacen in sel skozi vrata iskat iztoka
zagledal je ob ognju prazne mehove zvrnjene vrce tla polita z vinom
pozeruhi je zarencal in sunil z nogo specega vojaka ki se je takoj prebudil in skocil na noge v veseli vinski omotici je zakrical hoj radovane kaksen pa si
vsi so se zbudili iztok je prisel iz castnikove spalnice slabo je spal ker ga je skelela rana na nogi
pozeruhi vse ste popili samogoltniki
pa smo zasluzili ocka se mu je smejal iztok
zasluzili kakor da bi jaz ne bil zasluzil desetkrat toliko
ti si bezal mi smo se pa bili kruto bili
ce se ti zdi moj beg sramoten pa je bil koristen
koristen ker so ti mend volcj konja pozrli
so ga ampak tisti volcj so posebne vrste
posebne kaksne da imajo po sest nog
mladi sloven je pomeziknil sosedu ko je tako podrazil jeznega radovana
jezik bleknil si neumno da bi zasluzil torbo na gobec uganil si pa vendarle tisti volcje so imeli po sest nog
oho oho so planili vsi hkrati v smeh in silili v radovana naj jim pripoveduje o tej volcji vecerji
godec je nekoliko pomolcal jezne obrvi so se mu najezile z levico si je iztisnil brado da so pritekle kaplje potu ozrl se je divje po vojakih pa kriknil kakor bi izbruhnil ves srd in strah iz duse
tunjus
vojaki so onemeli iztok je stopil blize in z divjim hrepenenjem ponovil
tunjus
da on nikjer miru pred kozlobedrnikom ce spim sanjam o njem ce potujem se mi stavlja pred noge kakor lacen pes pred gospodarja kakor bi vohal s svojim nerescevim nosom prek sedem vod in vselej naletim nanj ko sem razorozn
radovane ne trati besed povej kje si ga videl kod tici takoj udarimo za njim
prepozno da ste me poslusali snoci bi visel tunjus danes na kolu ln to bi bilo za marsikoga zelo koristno
ocka ni prepozno takoj na konje in za njim
vojaki so si ze stiskali jermenje za pasom in goreli od pozelenja
prepozno vam pravim vol ima samo eno kozo to si zapomnite samo ce bi bili poslusali mene bi bili morda odrli z njega nocoj dve prva tunjus druga trdnjava
iztoku se je zresnilo lice z naglasom poveljnika ki mu ni ugovora je zahteval od starca
ne ubijaj casa govori kar sem vprasal
radovan je odprl usta da bi pozabavljal iztoku ali ustrasil se je njegovega lica tako da je pogoltnil zabavljico
tjakaj je pokazal z roko proti zatonu sem jahal snoci konj se je pasel gred jaz sem kimal v sedlu in si izmisljal lepo pesem nazadnje sem morda celo zaspal ne hvalim se da rad jaham pa ce sem ze v sedlu potem sedim kakor bi bil eden to se pravi oba eno konj in jaz kar moj serec zarezget odprem oci pogledam zolc se mi je razlil v tem hipu po zilah da sem videl vse zeleno zakaj naravnost v obraz sem pogledal tunjusu pri ognju je sedel in z njim morda se pet ali sest hunov konji so se pasli pred ognjem zato je moj zarezgetal pograbila me je tolika jeza da sem planil iz sedla in hotel nad tunjusa ali zopet ni bilo ne noza ne meca ne bodala za pasom to pot pa je bila moja jeza in moj pogum moja resitev huni so sinili kvisku zajezdili in se zadrevili za mojim konjem ki se je brzkone splasil tunjusevega obraza tema je bila tolika da niso razlocili je li konj prazen ali ni slo je po stepi tokate tokate jaz pa po trebuhu v praprot in robidovje do zore sem tical v grmu na pol ziv na pol mrtev in huni se niso vrnili mord me se sedaj lov toda jaz sem jih ukanil in ukanil jih je konj zakaj modrost ga je obsla odkar je nosil mene
za njimi se je glasilo kratko povelje iztokovo
nihce ni vec poslusal godca ki je godrnjal se jezil tozil o zeji in lakoti sam si je moral poiskati jedi in pijace
minili sta dve uri
iz trdnjave so prijezdili sloveni na nizkih tracanskih vrancih za njimi je sla dolga vrsta natovorjenih konj iztok je dal izprazniti ves tabor na konje so oprtali orozje ki ga je bil velika zaloga oklepov slemov sulic kopij mecev strelic in lokov prac in svincenega zeloda do petdeset konj so obremenili s plenom tako da so se sibili odgnali so s seboj tudi nekaj volov da jim ni bilo treba tovoriti na konje zita za hrano ko je odsel zadnji tovor skozi vrata je vrgel iztok ogorek v kup sena in odjezdil kmalu se je dvignil gost oblak iznad strehe prodrli so plameni trdnjavica je gorela
iztok je odbral dva stara vojaka in tri ranjene da so gnali zaplenjeno zivino sodil je da je cisto varen pred pogonom iz bizanca sam z ostalimi vojaki pa je sklenil da poisce tunjusa
radovan ti ostanes pri tovorih poglej na volih visijo polni mehovi
ne recem da bi se mi ne prilegla kaplja vina ker gres nad tunjusa grem s teboj nocem biti brez deleza ob smrti tega kravjerepnika
cast cast so vzklikali vojaki radovanu
toda brez orozja si ocka
ukana je za deset mecev
torej naprej
iztok je izpodbodel konjica na cesti se je dvignil prah tovori so zaostali
mehka trava je ze gorela v zahajajocem soncu sloveni so prebrodili prostrane stepe na levo in na desno ob cesti sledili so hunske konje toda sledovi so bili zmesani krizali so se na sever in na jug
usel je snetjavec je momljal radovan poten in truden iztok je odposlal po cesti pet vojakov da so sli tovornikom naproti sam pa je iskal prostora za prenocevanje gost hrastov gozdic blizu ceste ga je mikal krenili so proti njemu zdelanim konjem so pustili povodce na vratovih nic niso govorili trud in spanec sta jih zmagovala le radovan je sam sebi popeval in zibal z glavo stiri cutare si je bil obesil ob sedlo ko so sli iz trdnjave sedaj so bingljale prazne ob konju in zato je godec prepeval in pozabljal da je truden
tukajle je izpregovoril iztok trava v senci ni pozgana od sonca lahko se napasejo vsi konji drv nam d gozd da si privoscimo vola
vojaki so sneli noge iz stremen nekaj jih je ze poskocilo na tla
v tem trenutku pa zahresci radovan s tako strasnim glasom da jim je vztrepetal mozeg po kosteh
udri iztok udri tunjusa
izza hrastja je zavel rdec plasc
radovan se je zvrnil kakor meh vina s konja v travo v iztokovi roki je blisnil mec noznice vojakov so zarozljale
tunjusev konj je obstal kakor vkopan iztokov se je vzpel in zacepetl
srecalo se je dvoje strasnih pogledov iz oci dveh junakov
umri je kriknil iztok in pognal konja proti hunu toda tunjusev konj je odskocil kakor macka zamah je zvizgnil po zraku preden se je okrenil iztokov zadrvljeni konj je sedl tunjus ritenski v sedlu in bezal kricec
lok lok lok
iz gosce so pomolili se stirje konji glave in sami od sebe zdirjali za tunjusem jezdeci so se vsi v diru na sedlih izprevrgli napeli loke in prozili v obraz preganjajocim slovenom zastrupljene strelice iztok je naglo uvidel da je pogon brezuspesen nizki in trudni konji bi nikdar ne dosegli hunov slovene pa lahko rani strelica in za najmanjso prasko neizogibna smrt pridrzal je konja in z majhnim scitom na komolcu prestregal strelice dokler so ga dosegale
ne prenocimo tukaj je velel ko se je vrnil do gozdica
tudi tebi je usel se je oglasil ves plah radovan
cemu si zakrical moje ime sodil bi bil da smo bizantinci in brez strahu bi mi bil prisel pod mec naprej vsi tovorom naproti
vso noc je gnal iztok po cesti dovolil je samo kratek odmor da so napasli in napojili konje vedel je dobro ce je blizu kje hunov tabor se vrne tunjus z vso konjico in jih porazi zato je hotel priti do donave brez pocitka se ponoci dasi so konji poklekali od truda ce se bo vrnil hun bo slisal peketanje konj v temi bo videl dolgo vrsto na cesti cul rozljanje natovorjenega orozja in to ga premoti da si ne bo upal udariti nanje ker bo sodil da je toliko vojakov kakor konj
ob svitu se je zameglilo pred njimi
donava je zamrmral radovan
je li se most cez vodo
ni ga pac pa so siroki splavi in nekaj colnov s katerimi se prevazajo huni
torej na splave
konji poklekujejo
naprej kdor omaga oblezi
padlo je deset konj preden so prisli do reke zajezdili so na splave zasedli colne in odrinili z nerodnimi vesli v veletok
niso se dosegli levega brega ko so se pojavile v stepi crne nemirne tocke
huni huni je slo od ust do ust
sloveni so se naslonili z vso silo v vesla gnali so brodove da so se sibili dolgi drogovi v misicavih rokah
pritisnili so v visoko trstj prav takrat ko so huni obstali na desnem bregu
iztok je z mracnim celom motril tunjusevo krdelo vedel je da so huni tako drzni in konji tako izborni da bi utegnili preplavati reko in ni ga varala slutnja kakih petnajst hunskih jezdecev je zatulilo cudno zategel krik konjem v uhlje v trenutku jim je oskropila reka z belimi penami boke in zagrnila hrbt
strelice je kriknil iztok in skocil h konjem ki so bili oprtani z loki in puscicami pograbil je najvecji lok in si vrgel tezak tul na hrbt
konje na suho je veleval kratko
zapodili so jih kar v vodo da so stropotajoc in prhajoc trli bicje ter plezali na breg ranjenci z obvezanimi rokami so jih gnali od reke glasno kricec in udarjajoc z bicem po trudnih zivalih
vtem se je najdrznejsi hun toliko priblizal da je iztok nameril puscico zvizgnil je zrak jezdec je zakrilil z rokami in izginil v valovih
tedaj je zafrfotal rdeci plasc v zarkih jutranjega sonca na bregu stojeci huni so zakricali obrnili konje in izginili v travi tudi plovci v veletoku so obrnili in se vrnili na breg
hahaha se je krohotal radovan ki je prilezel izza kupa suhega blata kamor je bil pocenil v veliki grozi kaj bezite pesjani pridite sedaj je ura da se pomerimo
tretji dan po prehodu cez donavo so ze zborovali v gradiscu vsi veljaki kar jih ni odslo na bratovsko vojsko in z vzkliki pritrjevali nacrtom iztokovim
radovan je tudi zboroval toda ne pri mozeh ampak pri dekletih pripovedoval jim je tolike grozote o bizancu in o potovanju lagal tako prepricevalno o nedoseznih slavnih dejanjih da so deklice kar mrle od strahu in obcudovanja govoril jim je cudesa o iztokovi nevesti ireni in trdil da tisti dan ko pripelje vrli svarunic to boginjo lepote v gradisce cisto gotovo mrkne sonce od zacudenja vsa dekleta se bodo od sramu poskrile v najtemnejse kote in sedem noci brez nehanja prejokale v bledi zavisti
osmo poglavje
pod sotorom ki je bil zunaj pokrit s kocinastimi kozami znotraj pa podvlecen z azijsko tkanino je lezal na dragi preprogi tunjus pri vhodu je klecal balambak
kadar je hunski glavar odprl oci se mu je stari svetovalec do tal priklonil toda tunjus je zaklopil oci in balambak je pokorno cakal trenutka da mu pove glavar cemu ga je klical ko je tunjus ze devetic odprl oci je privzdignil glavo pogledal v sklonjenega balambaka in izpregovoril
ti si preprican da je tisti starec ki se je zvalil od strahu s konja ko me je ugledal pri hrastovem gozdicu tisti godec tisti sloven
naj oslepim da ne vidim nikdar vec tvojega kraljevskega oblicja ce se motim
torej iztok sin svarunov in ta godec sta nam ukradla konja ko smo nocevali ob tonzusu
iztok svarunic in godec radovan
in nam izmalicila napad na epafrodita
tako mi slave atilove ta dva
tunjus je zopet zaklopil oci in dolgo molcal
ali so se vrnili odposlanci
niso se
danes morajo priti
pridejo colni jih cakajo na bregu
privedi mi jih takoj da sporoc o svarunovem gradiscu
balambak je priklonil celo do tal v znamenje da se zgodi po gospodovi besedi toda celo je obticalo na tleh v ponizni prosnji
balambak kaj bi se govoril odpri usta
tvoja ponizna dekla kraljica rodu nasega sonce krasote cvetoca alanka hrepeni po tebi v solzah se topi njeno srce ker je zalostno lice njenega gospoda
tunjus je polozil glavo na beli hermelin in motril z drobnimi ocmi zlati akantov list na stropu sotora
naj se razjoka ob meni
kakor morje je tvoja dobrotljivost
stari hun je odsel po tunjusevo najmlajso zeno prekrasno alanko
kmalu se je raztocil pod sotorom omamni vonj ki je puhtel iz obleke kraljice hunov tunjus ni okrenil glave iztegnil je malomarno lopatasto roko po leziscu alanka jo je prijela in posula s poljubi sedla je k njemu polozila mu drobno mehko roko na vroce celo in sepetala
kdo je zastrupil zivljenje mojemu orlu kdo je kanil v sladko kupo kapljo grenkosti
tunjus ni dvignil trepalnic krog sirokih ustnic mu je igrala slast s katero si je pasel duso ob trpljenju alanke in ona je videla te utripljaje ki so se ji nemo krohotali in jo pehali s prestola kraljice v sluzbo umazane dekle iz narocja kraljevega v objem divjemu molojcu kri ji je kipela temna kakor barzun mehka lica so se razpalila prsi so se vzvalovile ni se mogla ovladati v groznem ljubosumju pritisnila je svoje vroce lice k njegovemu in v solzh govorila prekletstvo
naj oslep tiste oci ki so nastrelile s pogledi strup v srce mojega orla naj izteko kakor gnojni mehurji obadi naj zalezejo crve v lice ki je ovrazilo srce mojemu gospodu
huna je zamamil vonj skrcil je iztegnjeno roko in jo ovil alanki krog vratu dvignil je trepalnice temne iskre njegovih oci so se zagreble v noc alankinega pogleda
toda le za trenutek v teh oceh ni bilo jasnega neba kakor v oceh ljubinice crti so spali za temi dolgimi vejicami roka ki je bila objela alanko se je skrcila bolesten krik se je razlegel v sotoru tunjus je pahnil zeno od sebe in grcal
ven ven proc sovrazim te
za plakajoco so se zagrnile zavese hun se je prevalil na leziscu in zakopal obraz v hermelin dolgi prsti so grebli po krznu in trgali kosme iz njega hropec se je stresal v divjem koprnenju glavo so mu posule potne kaplje za nohti je cutil bolecino in grgral je na pol izrecene besede
ona samo ona ljubinica sicer umrem
poslanci se je oglasil balambak
tunjus je buhnil kvisku s krvjo podplute oci je uprl v starca
kako je iztisnil iz sirokih prsi
gradisce prazno vse odslo na vojsko deklice pulijo lan
tunjusu so se izbuljile oci skozi nosnice mu je piskalo cedalje glasneje prsi so se mu dvigale in sirile dokler ni izbruhnilo iz njih povelje
osedlajte petnajst najhitrejsih konj predrozite jih prek donave
balambak se je priklonil z zalostjo na licu za sotorom je zaplakala alanka
tunjus je iztegnil roko po mecu crni prsti so se oklenili jermena kakor kremplji roparice ko je slisal plac alanke je zakrical da se je razleglo iz sotora
moja bo ljubinica
deveto poglavje
vojska med anti in sloveni se je bila prav ob prihodu iztokovem razbesnela do vrhunca mirovala ni vec niti zadruga krog svarunovega gradisca ce so bili doslej boji le divji pretepi razbrzdanih pastirjev spopadi posameznih druzin so se druzile poslej velike tolpe si izbirale veljake za vojvode in udarjale na posestva slovenov izzivale zapeljevale in pregovarjale suznje krscenike da so utekli gospodarjem in se upajoc prostosti priklopili napadajocim antom vsi brzi sli katere je razposlal iztok v dezele so se vracali z enakimi neveselimi porocili nihc jih ni poslusal ko so govorili o miru anti so ocitali slovenom da si prilascajo prednosti in oblast sloveni so kricali antom da so podkupljeni strahopetci hlapci bizanca ker rajsi pikajo sami sebe svoj rod kakor skorpijoni namesto da bi udarili slozni z njimi preko donave in mascevali poraze ter privojevali ugrabljeno zemljo
iztok je spoznal da rodi tunjusevo podpihovanje obilne sadove ena sama beseda svarun hoce vladati govorjena antom volk vam bo knez govorjena slovenom je zadostovala da se je razpalil ogenj divjega sovrastva pri svobodoljubnih antih in slovenih demokraticno ljudstvo se je zgrozilo ob sami misli da bi utegnil ta ali oni veljak zahrepeneti po samovladi trpeli so rajsi lakoto bili se posamez med seboj in izgubljali boje s sovrazniki kakor bi dovolili da se rodi samo slutnja ki bi pretila njihovi svobodi in popolni neodvisnosti
iztok je poznal svoj rod svojo kri kljub temu ni obupal vsa zalostna porocila ga niso potrla slovenom ki jih je bil privel s seboj iz bizanca je velel uriti najboljse mladce v orozju opeli so si oklepe jezdili na konjih v tezki opravi sukali mece poslusali vzklike vodnikov
toda anti niso dali slovenom oddiha v gradisce je prislo nekaj dni po iztokovi vrnitvi porocilo da sta volk in viljenec zbrala veliko vojsko in jo zeneta izza crnega morja da vdereta na ozemlje slovenov
vse je zgrabilo za orozje veljaki in staresine so izrocili suznjem bojne sekire govedo in drobnico so cuvale pastirice v domovih so ostale hcere zen in otroci vse se je zganilo in slo proti vzhodu proti antom pridruzil se jim je iztok z mocno ceto konjenikov ki so bili oborozeni z oklepi sciti meci in sulicami izurjene vojake ki so bili pobegnili z njim iz bizanca je porazdelil za voditelje posameznih oddelkov vsa druga vojska je hodila pes v neredu kakor tolpa iztokova konjenica je jezdila za njimi stiri dni se je vila vojska po ravnini hodila skozi hrastove gozdove prebredla vod in dospela blizu do oboda slovenskega ozemlja zadeli so ze ob prve gruce razdivjanih antov vneli so se kratki boji ki vanje iztok s svojo konjenico ni nikdar posegel vsak trenutek so zagnali sloveni krik ko so zapazili oddelek antov odtrgal se je curek mladcev od vojske in se zadrevil z divjim krikom proti nasprotniku zasicalo je nekaj strelic zablescalo nekaj sekir v soncu nato so se spopadli z nozmi se davili in klali in se premetavali po tleh z groznim krikom vsa ostala vojska pa je z navdusenimi klici scuvala borilce zabavljala antom in pretila z dvignjenim orozjem po kratki borbi so vselej anti zbezali na bojiscu je ostalo nekaj ranjenih in te so sloveni zajeli
potoma so se pridruzili vojski sloveni iz vseh zadrug od juga so prihajali prebivalci od mursijanskega mocvirja od severa so se zgrinjali mocni oddelki izza karpatov iztokove oci so se veselo pasle nad temi krepkimi bojevniki hkrati ga je trla zalost ko je videl divji nered krik in pehanje prepire in spopade v lastnih vrstah
kaksna moc je pomislil kako navdusenje za svobodo pa si sami devajo verige na roke ker niso edini
hrepenel je po antih in se odlocil da pojde sam do volka in viljenca ter ju pregovori za mir in edinost premisljeval je kako jim naslika podli bizanc kako jim zbudi slo po rodovitni zemlji onstran donave lice mu je gorelo ko je v domisljiji ze gledal kako se objemajo anti in sloveni in se zaklinjajo bogovom da se ne spro vec med seboj bratje z brati ampak da pojdejo mascevat ocete na bizantinsko ozemlje jezdil je s sklonjeno glavo krog ustnic mu je igral nasmeh v oceh ogenj vojske desnico je imel na rocniku tezkega meca
nenadoma ga predrami divji bojni krik prvi oddelki so stopili iz gozda na plano pred seboj na robu dolge loze so zagledali ognje antov vojska slovenov se je ustavila divji krik na boj je segal od konca do konca po vojscakih in se valil pod nebo kakor tulec vihar krik je dosegel tabor antov ti so se odzvali se z vecjim krikom kakor tuljenje razdrazenih zveri v pustinji najdrznejsi so bezali prek ravnine proti antom in prozili strelice proti njih taboru tudi od ondod so jim hiteli posamezniki nasproti vihtec kopja in mecoc sekire da so trepetale v bliskovitih krogih pod soncem jedro vojske je se ticalo v gozdu tudi glavna krdela antov se niso ganila
slovenski staresine so se takoj zbrali v posvt bojan in velegost sta povabila v zbor tudi iztoka dasi ni bil staresina bil je slaven vojak in kot tak je smel sedeti z veljaki v bojnem svetu velegost najstarejsi povzame besedo
mozje castiti rodu slovenov slavne korenine plugi lez zapusceni sredi polja ovc se klatijo brez varuhov nase zen so zalostne zvecer ker nimajo nikogar da bi mu ponudile vecerjo vojska divja vojska s kom kaj ni padel hilbudij iztoce ali si tako slabo meril ali je tvoja tetiva sibka kakor nit triletnega decka ki ustreli in ne pade vrabec s slemena ali se je prebudil oholi upravda in nagnal proti nam nove hilbudije mozje cemu molcite pokaj mi odgovarjajo jezne gub na vasih celih vojska je da zalostna vojska ne z bizancem vojska z brati
morana morana so mrmrali veljaki in gugali glave na desno in zamajevali na levo
tamkaj se kadijo ognji ob njih so zasajena kopja da odpro bratom antom rane in pognoj lastno zemljo z domaco krvjo sramota kam se nagne perun nas bog je njihov bog mi darujemo anti darujejo kam se nagne perun bogovi se morajo razjokati in razjeziti nad takim rodom
perun je z nami anti so zaceli
sramota
udarimo kaznujmo
v zboru je vrsalo veljaki so stresali rdeckasto maziljene lase ustnice so se sirile beli zobje so se svetlikali izza volnenih brad hrepenec po boju po krvi
velegost je dvignil roko in prosil
mir mozje castiti govoril sem jaz govorite vi
oglasil se je bojan
poznate li mozje nasega starosta svaruna kdo mu more ocitati zal besedo
nihce slava svarunu
ali ni jokal iz suhih starih oci solze ko je zvedel o vojski ali naju ni poslal z velegostom do volka in viljenca da darujemo bogovom dar sprave sla sva ponizal se je starosta velegost da me je bilo sram jezik sem zgrizel do krvi sicer bi bil zarohnel in pljunil na volka toda udarjen je s slepoto vrnila sva se v gradisce in svarun je jokal se grenkejse solz
smrt volku kozo mu snamemo z zivega telesa
ni vec nas brat zato zasluzi da ga obisce morana
zapeljan vzklikne iztok
veljaki culi ste glas slavnega svarunica iztoka pomnite da je pred leti kot mladec s svetom in strelico zmagal hilbudija ker so z njim bogovi
bogovi so z iztokom je slo od ust do ust
bogovi so bili z njim v bizancu sel je in ukradel sovrazniku vojno znanost ukradel mu je modrost in se vrnil bil je v jeci v verige vkovan bogovi so navdahnili krscenika in ta je otel slovena veljaki ali ga niso oteli zato in ga poslali k nam da otme cast rodu in kaznuje upornike
zato zato slava svetovitu perunu obetov
naj govori iztok
naj govori naj govori
vsi veljaki in staresine so se ozrli na mogocnega junaka ki je stopil v blesceci opravi bizantinskega poveljnika v sredo bojevniki ki so izven kroga prisluskali vojnemu posvetovanju so se priblizali
vzklik veselja in obcudovanja nato napeto cakanje
iztok je snel zlati slem stresel dolge pramene kodrastih las in prijel z levico za rocnik
castiti staresine veleugledni velmozje
zvonek glas kakor glas poveljnika in nenavadni naslov je presinil zborovalce in vojscake razprli so na siroko oci in usta so jim rahlo zinila
naj govorim ste rekli torej govorim nisem staresina nisem velmoz sem pa vojak ki ni zaman sel krast v bizanc nisem se vrnil praznih rok in ne prazne glav vse pa darujem svojemu rodu na ognjisce ocetov na zrtvenik bogovom zato in edino zato da sije svobodno sonce povsod koder hodi noga nasega rodu toda pomislite z modrostjo ni skoparil za vase glave svetovit pomislite ali zasije svobodno sonce ce davi za golt brata brat sovraznik pa ju pretepa po nagih plecih ali se nam rodi svoboda ko nazanjes v kopice pa pride sosed in se pravda s teboj za snetjv klas sovraznik pa pobere polne snope in se smeje ali je to svoboda ce nastavis uho hujskacu in zato obrnes ost svojega kopja v lastno kri ali je svoboda ce nabrusis sekiro in jo nastavis na glavo sosedu namesto da bi z njo klal oklepe bizantincem ali je svoboda ce se klatijo nase crede brez pastirjev da volcj vecerjajo mi pa stradamo velmozje ki nosite modrost v glavi in ljubezen do rodu v srcih ali je to svoboda odgovorite
sramota pogibel rodu suznost
grmelo je v navdusenih izbruhih vojscaki so vzklikali da je slo do zadnje vrste po prostranem gozdu kakor bi bucali valovi po sumecem morju
iztok je izdrl tezki mec rezilo je blisnilo v soncu
mozje poglejte mec sovraznik ga je nosil v naso kri ga je pomakal privojeval sem ga v cerni ali naj ga vodi sedaj roka slovena zoper anta ali naj ga oskrunim z lastno krvjo kakor ga je skrunil bizantinec nicemurnik mozje nikdar
med staresinami je nastal molk nekateri so celo zamrmrali jeza na ante se je bila ukoreninila zeleli so boja
vi molcite celo mrmrate ali niso anti nasi bratje
niso ker so dvignili kopja zoper slovene
ali veste zakaj so segli po sulicah
volk in viljenec scuvata ljudstvo je razburjeno storilo nam je krivico
kdo je nascuval volka kdo nadrazil viljenca zopet molcite odgovarjam bizanc jih je nahrulil tisti bizanc ki se trese pred sloveni ki nima vojakov da bi se pomeril z nami tisti gnili bizanc ki se redi od domacih prepirov med narodi in hlapec bizanca tole moje uho ga je slisalo scuvar slovenov in antov je hinavec tunjus
tunjus tunjus so zavzeto ponavljali mozje
da tunjus kdo je zasejal razdor ko smo porazili hilbudijev ostrog in nam je bila pot odprta preko hema kdo tunjus kdo se je plazil pred upravdo po kolenih in se hvalil da je razprl ante in slovene zato da je carstvo varno na severu kdo tunjus kdo je bil pri mojem ocetu svarunu in scuval v boj zoper ante kdo tunjus in kdo je lezel in se lizal pri antih ce ne tunjus in zato ce hocemo miru dom ce hrepenimo po svobodi pogibel njemu hunu tunjusu
pogibel psu hlapcu bizanca
zato se vam nudim da grem sam v tabor antov do volka in viljenca dokazem jima slepoto strgam obvezo z oci katero jima je nadel izdajalec tunjus ki hodi v bizanc poklekat pred upravdo in jemlje zlate denarje za placilo gnusnega hujskanja in jutri zataknemo kopja v tla mece v noznice ant objame slovena brata brat
iztok je velik slava govoril je zgodi se
od ust do ust se je prelival iztokov govor vojscaki so se stiskali v gruce ob ognjih ponavljali njegove besede klicali pogibel tunjusu se objemali peli pesmi svobode in grozili upravdi s strasnim naskokom pred vrata bizanca
toda komur so antje ugrabili ovco odgnali kozlice kogar sin je padel v boju zadnje dni vsi so se upirali in zahtevali boja in pravde z anti a razsrjene so obkolile mnozice ponujale jim buce medu obetale kozlicev in pastirjev pogovarjale in pregovarjale nezadovoljneze dokler jih niso utolazile
tedaj so jezdili brez orozja po ravnini ki je locila slovene od antov poslanci miru iztok velegost in bojan
zaman hodimo to pot opomni velegost
moja nada je drobna kakor pseno zrno pritrdi bojan
ne verjamem zanika iztok in pozene konja
zadeli so na prve tolpe antov vsi so polozili kopja na tla pred poslanci in jih gostoljubno pozdravljali
volk jih je sprejel z mrkim ocesom ko se je iztok ozrl v njegovo lice stisnila se je tudi njemu nada v srcu in bojece vztrepetala volkovi pogledi niso obetali uspehov
velegost kot starosta je poprosil naj volk zbere posvt veljakov da zaslisijo besedo modrega svarunica
z lica volkovega se je utrnila zanicljiva poroga ko je pogledal iztoka in odsel pozivat staresine v posvt vojscaki so se zbrali krog poslancev jim ponujali kruha in soli ter radovedni cakali kaj ukrene vojno posvetovanje
iztok je stopil med veljake in govoril ko je koncal se je volku celo zmracilo oci so se mu umaknile v globoke vdrtine vtisk govora je bil mogocen od dalec se je cul glas radosti veljaki pa so molcali in zrli na temni obraz volkov nastal je molk in mir iztok je bral odgovor z volkovega lica zalost mu je plala v srcu
pocasi se je dvignil starosta volk veke so se mu razprle oci zabliskale kakor despot se je ozrl po okolici
mladic je ogovoril iztoka spodnja ustnica se mu je izveznila v odurnem zanicevanju mladic do sita si se nazrl olja v bizancu da se ti valja jezik voljno po celjustih zamamil si ljudi s sladkim jezikom kakor jih zamami kozelnik toda volku ti ne bos presteval dlake volk te ugrizne velmozje poglejte ga kdaj je starostoval decek v narodu
nikoli je zabesnel odgovor
kdo govori zamamne besede kdo si drzne staviti velevajoce nasvete svobodnim staresinam
nihc je zagrmelo drugic
lazete je povzel volk lazete sedaj ste culi meketati kozlica in vi ovni cred ste obmolknili za jezik potegnem tega kozlica za roge ga ne morem ker jih se nima in vam ga pokazem ta mladic je sluzil upravdo in pocedile so se mu sline po prestolu zato se je vrnil da se dvigne pred nami in zacaruje kot despot
nikdar mi smo svobodni smrt despotu
dvignili so pesti in zapretili iztoku
mirujte poslanec je veste pa sedaj kdo naj odloci pravdo kdo naj dokaze da je ant svoboden
boj boj boj
kakor valovje so povzeli vojscaki vzklik in po gozdu je zavrelo in zacel se je hrup vihar je izbruhnil
poslanci so naglo odjezdili za njimi so se dvigala kopja rozljali so tuli rok so grabile toporisca
naj odloci boj je razmisljal iztok upal sem da ne pomocim meca v bratovsko kri toda volk mora pasti lezal je na tunjusevi preprogi izdajalec goba je na nasem telesu odsecem jo
deseto poglavje
ko se je zvecerilo so zagoreli na obeh robovih ravnine visoki ognji z divjim pozivom na boj so se oglasali rogovi krog gorecih grmad so se zbirali vojscaki ostrili kopja brusili strelice in osti ter prepevali bojne davorije vsepovsod so darovali obilne obete perunu zaobljubljali ovnov morani ce jim prizanese v boju hukali so v gozdove in ljubimsko ogovarjali vile naj jim pridejo z mehkim predivom obvezovat rane scuvali so bese in volkodlake na sovraznika
pred volkom so metali ugledni kozelniki razpolovljene javorove palice in vedezevali o uspehu boja zreci so razmetavali drobovje zaklanih zivali pretehtavali srca in obisti ter vrazili bojevnikom usodo prihodnjega dne
iztok ni daroval ni poslusal zrecev in ni zaobljubljal obetov vojni svt staresin mu je poveril poveljstvo v bitki z zateglimi vzkliki so po stari bojni navadi pozdravili vojscaki izbranega poveljnika pritisnili rok na prsi in upognili hrbt v znmenje pokornosti krog polnoci se je razplamenel tabor antov v nepregledno vrsto ognjev ki so goreli in prasketali da je vrsalo po ravnini vojska je cedalje gorje bucala udarjali so z meci ob noznice tolkli s sekirami ob sekire rogovi so trobili v divjih sunkih bojne pozive
pri slovenih pa so ognji pogasali hrup se je polegal rogovi se niso glasili anti so zmagoslavno vzklikali od medu omoteni kozelniki so jim razlagali plasljivost slovenov in prerokovali slavno zmago
iztok je begal v pozlacenem oklepu med ljudmi in urejal bojni nacrt nasproti jedru antske vojske je postavil najbolj razbrzdano drhal pastirjev suznjev in ujetnikov oborozeni so bili s kiji in nozi samo v prve vrste je v podobi klina vzporedil scitarje ki so nosili tezka kopja na prostoru koder je gorelo najvec ognjev in so nasprotniki sodili da je tam vsa moc slovenov je pustil krdelo trobcev vso silo slovenske vojske je odvedel na desno krilo po gozdu in jo skril v goscavo na najskrajnejsem boku ob robu drevja je stala njegova konjenica
niso se zamizale zadnje zvezde ko se je ze dvignila vojska antov nad slovene temni gozd je porajal nestete tolpe bojevnikov vsa ravn je mrgolela v sivih obrisih stevilnih krdel ki so v vecjih in manjsih grucah pehala druga drugo na torisce v besnem pohlepu po boju iztok je natanko meril sovraznikovo moc in se cudil zakaj prejsnji dan ni sodil da se je naletelo toliko ljudstva v vojsko natihoma ga je zaskrbelo ko bi se bil uracunal s svojim bojnim nacrtom spocetka so se namrec valili gosti oddelki naravnost proti njegovemu desnemu krilu ze je sodil da je volk izvohal ponoci kje stoji jedro slovenske vojske bilo mu je bridko vsa nada da zmagajo sloveni ne da bi se prelivala kri veljakov in uglednikov mu je splahovala ni se bal da bo porazen ognil bi se bil rad prelivanju bratovske krvi ce pa udari volk z jedrom vojske ob jedro slovenov tedaj bo moral tudi iztok pozabiti da kolje ante sicer je bitka izgubljena razvnelo bi se tako grozno in ljuto klanje kakor ga ne pozna povest dedov o domacih bojih
polagoma se je zdanilo nad antsko vojsko je od vzhoda zazarela krvava zarja sloveni so imeli to za dobro znamenje v prsih je rasla zmagoslavna zavest izzivaci antov so tekli pred vojsko in drazili slovene
pridite iz misjih lukenj poniglavci pridite bojece podlasice da si ogledate volcje zob nabrusite si pet ce hocete ziveti vase zen in vase ljubice naj prosijo dazdboga za suso zakaj ni treba dezj na polje slovenov kropili ga bodo studenci solz huuuu
nekaj raztogotenih slovenov se je odkrhnilo od mirne bojne cete in zdivjalo nad izzivace trescili so vkup se spoprijeli v tesne gruce in se grizoc in tulec valili med vojskma
tedaj se je iztoku razveselilo lice hrup rogov se je oglasil iz tabora antov ogromna ceta se je odtrgala od gozda in v lahnem teku z naperjenimi kopji in dvignjenimi sekirami namerila tja kamor je iztok postavil drhal pastirjev in suznjev v lepem redu so poskakovali anti v strnjeni celoti kakor bi strasen plaz hrumel cez rven iztok je bil vesel te moci ugajal mu je grozeci val le bridko mu je bilo pri srcu da ni mogel zajeziti tega veletoka zdruziti ga s sloveni in ga speljati na bizantinsko zemljo da poplavi in pomendra kogar koli bi srecal
nenadoma pa se pretoci po vrstah slovenov tih zategel vzklik zacudenja in bojazni
huni alani
iztok se je vzpel v stremenih iz gozda se je usulo ob bokih volkovega mocnega voja krdelo hunskih in alanskih konjikov
tunjusevo delo pes je prisel volku na pomoc
iztok je izdrl mec in potipal zapone na pasu in na slemu v njegovem junaskem srcu ni bilo sledu bojazni
konjenico razbijemo mi prizanasajte antom nastavite kopja v bran
tako se je glasilo iztokovo povelje
anti so ze predivjali dve tretjini ravnine ki jih je locila od slovenov tolpa ni dalje vzdrzala z glusecim vpitjem so jo udrli sloveni pastirji in drhal proti volkovemu krdelu volk je pognal mogocni val z vso silo v tek sodec da je tam glavna moc slovenske cete sovrazniki so se zagrizli drug v drugega nastal je krik in trusc tuljenje in jecanje hrestanje kopij zvenkt mecev grozna ceta je padala in se dvigala se kotalila po tleh odskakovala v beg se vracala z zamahnjenim orozjem sloveni so izgubili naglo pogum priceli so bezati za njimi so se ulile reke antov in sekale kar so zasegle vzklikale v zmagoslavnih vriskih da se je tresel zrak
takrat so zabucali trobci slovenov kakor bi zgrabili ante za tilnik so vsi obstali huni in alani so zaobrnili konje
prevara prevara za njim tam je mladic tam velmozje
tako je divjal volk vsa vojska se je okrenila proti levemu krilu kjer so stali sami trobci s tem je obrnila glavni ceti slovenov hrbet
napocil je odlocilni trenutek
iztok je zamahnil z mecem prvi soncni zarki so zagoreli na rosni travi oklepi in slemi so se zabliskali v soncu iztok je plul kakor ptica na celu tezko oborozenih konjikov po ravnini udarili so hunom in alanom v bok in za hrbt iztokov mec je svigal kakor misel grozno so klali stari vojaki ki so prisli iz bizanca sprosceni hunski konji so divjali med mnozico prvi anti so se obrnili in se klali med seboj iztokova konjica pa je svigala med pehoto kakor ognjena kaca v svitu zarkov ko so se anti dobro zavedeli in uzrli zlate oklepe in blescece sleme jih je pograbila plahost
hilbudij bizanc upravda
ti vzkliki so se razlili med stoke umirajocih
v hipu je bila vojska zbegana poplasena v zavesti da so planili mednje bizantinci anti so pometali kopja v travo in zaceli bezati proti gozdu za njimi je pritisnilo desno krilo veljakov vsa crta se je razprhnila gonil je posamez sloven anta in mu bil na pleca hunska in alanska konjica se je z redkimi ostanki gnala po dolini za njo je pritiskal silni mec starega slovena iz bizanca iztok je opustil pogon jezdecev prebijal se je skozi bezece domala razorozene gruce antov zamahnil je z mecem edino takrat ce se je mimogrede dvignilo proti njemu kopje da je odbil udarec in vihral dalje oko mu je sevalo izpod slema kakor jastrebu ko se spusti izpod neba in sine za plenom po poti katero je oral njegov zrebec med telesi je jezdil tudi rado sin bojanov oblecen kot centurio in se nekaj mladcev ki so sledili ognju svojega poveljnika hrup in tuljenje jok in javk vzkliki k bogovom so glusili zrak suha zemlja je bobnela pod nogami beguncev v gozdu je hrescalo ko so trli suhljad z nogami
iztok je pridrevil do gozda odtrgan od svojcev iskal ga je pa ga ni nasel pokrotil je besno strast in se hipoma zavedel da je obdan od vseh strani da so zaostali celo rado in tovarisi zasukal je konja da bi ga pognal po strani v bezece tolpe ter se presekal do svojih
toda v tem trenutku je zagledal iskano lice v strahovitem zamahu je siknil zrak pod mecem kriknil je da so oskropile pene konju grivo kozlic ubije volka z jezikom in ze se je zvalilo obglavljeno volkovo truplo v pomendrano travo
anti krog njega so zatulili v grozi iztok se je zakadil v zbegano mnozico za njim so letele sekire kopja so skrtala ob oklepu on pa je divjal preko teles in komaj nekoliko oprasnjen na nogh dosegel slovene
na bojisce je legla noc sloveni so se vedno gonili polovljene ante k ognjem besne od veselja poblaznele davorije so stresale temo na perunovem oltarju so goreli v grmadah ovni in voli narod je pil iz rogov med in slavil iztoka ki mu je ta zmaga rodila neomejeno zaupanje in prizgala ljubezen v srcu vsakega slovena
prav tedaj ko je najsilneje vihrala domaca vojska med anti in sloveni je lezal tunjus ze tretji dan vrhu hribca nasproti svarunovemu gradiscu dva najboljsa hlapca izborna vojaka in najspretnejsa jezdeca sta pasla tri konje na rebri sepetaje sta spregovorila tu in tam kratko besedo zakaj vliki gospod kraljevi sin tunjus je blaznel od ljubezni trikrat so sli v dolino trikrat so se plazili proti deklicam ki so pulile lan in prepevale pesmi pa trikrat so se morali vrniti tunjusu so se stresale kocine na bradi celjusti so mu mrzlicno sklepetale videl je ljubinico kako ji gori lice v soncu njen smeh in njena pesem sta donela iz zbora deklet kakor glas kraljice njeni zlati lasje so se razpusceni valovili v lahki sapi bele lahti ovite z zlatimi narokvicami so se blescale v zarkih ko je zgibala snopke lanu in zdevala polna perisca na kopice tunjus je bledel kakor v mrzlici z dlanmi si je stiskal nizko celo bil na prsi s pestjo nabrekle ustnice so se mu odpirale kakor glavatemu somu ko hlepi po vodi ce ga vrzes na suho
bil je blizu planil bi bil med deklice zgrabil ljubinico jo dvignil k sebi na konja in zbezal toda nekaj se mu je zaplelo krog nog kolena so se mu tresla slutil je skrivnostna bitja vile pogorkinje ki ga unicijo ako se s silo dotakne ljubinice in divjak se je splasil ob misli da je ljubinica mord carovnica da ga je ovrazila kadar se je zasmejala se mu je vselej zdelo da zasmehuje njega in ga vabi pridi poskusi dotakni se me ce zelis umreti
in smrti se je tunjus bal zakaj ni bilo neugodno njegovo zivljenje zato so vselej splezali nazaj v hrib in tunjus je lezal brez jedi in brez besede v ustih pa brez tolazbe v srcu
sonce se je nizalo rjavo se je svetilo lanisce v dolini dekleta so pulila z urnimi prsti zadnji kos tunjus je zrl z izbuljenimi ocmi na ravn
jutri ne pride ljubinica vec iz gradisca iztok se vrne vrnejo se vojscaki in potem nikoli ne bo moja a brez nje je smrt
tunjus se je prevrnil na tleh in zaril s celom v hladno ruso se enkrat se je oglasila vsa njegova hunska modrost
ne budli modruj pusti zensko tunjus pomni da si sin ernakov
hun je dvignil glavo ko je zagledal bele haljice v dolini je zakricalo src zazarela strast in modrost je ugasnila
moja bo in kraljica hunom
tako je rekel odlocno in skocil pokonci
minila je ura
deklice so kriknile in se razbezale kakor zbor golcecih golobic ko plane mednje kragulj
zavihral je rdeci plasc ljubinico je zgrabila strasna roka krog pasu zazibalo se ji je pred ocmi in obsle so jo temne sence
na okopih gradisca sta se v tem hipu pojavili dve postavi dva starca svarun in radovan
tunjus je zavpil radovan
moja hci je vzdihnil svarun in se sesedel
radovan mu je oprl glavo in v tolazbo nesrecnemu ocetu sipal za bezecim hunom najgroznejsa prekletstva v jezikih vseh narodov od baltiskega pa do egejskega morj
toda hun je bezal nosec v narocju zaklad in pritiskajoc na pol onesvesceno ljubinico na svoje srce gonil je kakor pobesnel topot konj njegovih hlapcev ki sta drevila za njim ga je vznemirjal da je stiskal dekl k sebi v groznem trepetu da mu jo kdo iztrga brez oddiha so gnali na pol blazni do donave
se tisto noc je polozil tunjus nezavestno ljubinico na krasne preproge v svojem sotoru in klical obupan vrace in vrazarice na pomoc kraljici
ali njegovo veselje ko je odprla oci in zelela vode je bilo kratko balambak mu je naznanil da ga ze nekaj dni cakajo poslanci iz bizanca upravda veleva da se napoti takoj do njega
prisli so namrec iztokovi zasledovalci in v stepi poiskali tunjusev tabor po narocilu upravde
zazorilo se je jutro ljubinica je zaspala s smehljajem krog ustnic tunjus je zapretil balambaku smrt ce se skrivi las kraljici ljubinici preklel nato uro ki ga je zavedla prvic do upravde in odjezdil z bizantinci proti jugu
enajsto poglavje
pred vzhodnimi vrati trdnjave topera je stala visoka dvokolnica zakrita s platneno stresico voznik je pogovarjal ognjevita konja ki sta nemirno kopitljala ob tlak v katerem so se sledile izvozene kolesnice v stolpicu nad vrati se je naslanjal straznik preko kamnitne ograje
vrocina da se naravn prefekt na pot tako kasno
konji se v senci spenijo bogovi naj umejo modrost visokih gospodov jaz je ne razumem
vojak na stolpu se je hipoma vzravnal zabliskal se mu je slem kakor iskra se je zasvetila sulica zacul se je pocasen konjski pekt
ali prihaja ga je vprasal voznik gibajoc samo z ustnicami glasno si ni upal izpregovoriti
vojak je zamahnil z levico s stolpa in ni odgovoril sedem jezdecev se je blizalo vratom
prefekt rustik je takoj ob vozu razjahal vojaki spremljevalci so pridrzali konje za vozom voznik je dvignil zaveso pri stresici privezal prefektovega konja zadaj k vozu in pokorno cakal kdaj pomore rustiku v voz
takrat nenadoma zabuci nad pristaniskimi vrati proti jugu slovesni glas trombe cuvaj vzhodnih dveri se ni ozrl na morje ni utegnil pritisnil je zaokrozeni rog k ustnicam in ponovil donece znamenje
prefekt je pravkar dvignil nogo na dvokolnico ob znamenju pa jo je naglo umaknil odvezal konja in se popel zopet v sedlo
koliko ladij je zakrical cuvaju na stolp
ena brza jadrnica
blizu
ze spusca sidro prefekt se je razveselil da je popival prejsnji vecer tako dolgo sicer bi se bil gotovo ze odpeljal in carska ladja bi ga vec ne dobila
okrenil je konja nazaj v mesto zaklical pred vojasnico nekaj kratkih in rezkih besedi v povelje tamkaj stojecim herulom in alanom ki so se pogovarjali v senci veseli da odide strogi prefekt vsaj za nekaj casa iz topera in hitro odjezdil spremljan od konjikov v pristanisce
mescani so poznali glas trombe ki je napovedoval da je priplula vojna ladja vojaki so bezali iz tabora v vojasnico ljudje so trumoma drli skozi juzna vrata v pristanisce rustik je naglo prepoznal brzo jadrnico bila je najboljsa vojna ladja despota justinijana kar jih je plulo v bizantinskih vodh polotil se ga je nemir kdo prihaja z ladjo kaka porocila morda belizar ali mundus raznesle so se ze govorice o vojski z italijo ce mu odvzame justinijan pol legije kaj bi sam s polovico komaj bi zastrazil z njo topersko ozidje in barbari na severu udarijo prav gotovo cez donavo ako zvedo da ima despot svojo vojsko na zapadu konj je prhal grizel v jekleno brzdo da je letela pena v vetru grebel z nogami bocil vrat in se umikal mocni rustikovi roki s tem da se je zaganjal nazaj v mnozico ki je vrela skozi vrata in kricec bezala pred nemirnim konjem
ko se je zazibal na morju coln in se blizal obrezju je rustika cedalje bolj skrbelo ljudstvo se je oziralo v njegov svecani izraz in sodilo da se se ta dan zve novica o kateri bodo govorili cele tedne
prefekt jim ni razodel z oblicjem velike skrbi ki ga je trla domislil se je celo da utegne dobiti pismo podpisano od samega despota ki mu odpoveduje prefekturo v toperu ter ga klice v bizanc kjer bo sicer zivel v blesku toda ob carski mezdi posteno stradal
coln se je priblizal ladjiscu prefekt je snel desno nogo iz stremena in hotel iz sedla da bi v svetem spostovanju in poniznosti sprejel visoko odposlanstvo njegove oci so iskale v colnu poveljniskih znakov vsaj zlatega orla na prsih polagoma je zlezla noga nazaj v posrebreni stremen in prefekt je obsedl vzravnan v sedlu ko je zagledal sredi veslacev azijcev in africanov pozlaceno plicko mladega centurija
s prozno kretnjo pravega dvornega castnika je ta zavihnil konec plasca krog levice prijel za slonokosceni rocaj kratkega meca in se rahlo poklonil prefektu rustika je pograbilo da se ta mladic centurio vede tako osabno in zato ni mogel zabrisati srdite poteze ki se mu je zacrtala krog ustnic
a mladi castnik ki se je na dvoru naucil kako se uganejo misli z oblicja se ni plasil prefektove jeze
ozgan kakor barbar je razsodil v srcu in izpregovoril
flavij pavlinus centurio palatincev sin konzula flavija bazilija prihaja na povelje prejasnega despota vladarja morj in zemlj ki ti veleva
ob teh besedah je bil prefekt na tleh in je poslusal globoko sklonjen povelje despotovo mladi gizdalincek pa je pomeziknil z levim ocesom kakor je bila navada na dvoru kadar je kdo koga ponizal ali po krivem ocrnil
ki ti veleva da izjavi tvoja jasnost ali je priplula semkaj jadrnica epafrodita velikega malopridneza in zalivca najsvetejsega velicanstva sledili smo jo do tod in sedaj je ni ali so nas varale kupcijske ladje ki so nam govorile o tem
sporoci centurio rustik mu nalasc ni nadel vzvisenega naslova ker ga je togotila osabnost mladega dvorjanica sporoci centurio da se najponiznejsi hlapec prefekt topera poveljnik tracanske legije prejasnemu despotu klanja v prahu in naznanja sledece dosel je zalivec najsvetejsega velicanstva v luko odpustil suznje in se potopil z ladjo vred sam sem videl
ni bilo prevare
deset vesel od ladje sem bil ko se je pojavil na krovu epafrodit
in nato utonil
z ladjo vred
centurio se je zopet rahlo uklonil
dovrseno
morda izvolis v mesto
odrinem takoj sama prejasna despojna se zanima za to porocilo
centurio flavij je skocil v coln rahli valovi so pljusknili ob breg za odhajajoco sajko
prefekt je hitro zajahal in zapodil k vratom kjer je se vedno cakal voznik
gizdalincek ne bos ti oznanil prvi te novice v bizancu in ce unicim vse konje
rustik je sam zgrabil za vjeti nepotrpezljivih konj za dvokolnico se je pokadilo in voz je izginil po ravni solunski cesti proti bizancu
dasi je plul flavij na vsa jadra in priganjal z barbarsko surovostjo veslace se mu je zavlekla pot v bizanc nenavadno dolgo takoj se je namrec dvignil mocan vzhodnik ki je prisilil carsko brzoplovko da je povezala jadra eno samo se je bocilo v hudem vetru da je skripal jambor ladja je plula proti jugu ob otoku lemnu so morali celo pristati za cez noc mornarji so se uprli in odrekli veslanje na vzhodu se je zacrtala po obzorju crna proga vihar se je dvigal ko bi gnali brod proti njemu bi ga pehali s seboj vred v pogubo
rustik se je zadovoljno smehljal ko so se upogibale oljke in terebinte v puhanju vetra ob poti vojaki spremljevalci so se znojili na penastih konjih s tihimi pogledi so povprasevali drug drugega kaj je prefektu da goni kakor zbesnel zeljno so hrepeneli po soncnem zatonu ali ndeje so jih varale samo dve uri oddiha je dovolil molceci rustik nato je slo v istem diru dalje v noc tretje jutro so zagledali propontido ob njej so se zalesketale pozlacene strehe carske palace se pred poldnem so zajezdili pri odrinskih vratih v mesto ljudje so obstajali in gledali vse je bilo prepricano da so udarili na severu barbari v cesarstvo in da je ta konjica zalostno porocilo o grozodejstvih zakaj konji so bili upli pokriti s sivim prahom jezdeci ozgani in zakajeni da se ni razlocilo ali imajo oklepe ali same tunike iz umazanega sivega platna
rustik se je napravil takoj v carsko palaco v straznici se je pri castniku umil in si pomazilil las suznji so mu ocistili opravo ko je zvedel da se jadrnica se ni vrnila se je razveselil hitro je prijavil svoj prihod carskemu silenciariju in prosil ce bi mogel do upravde
namesto odgovora je prisel magister equitum azbad dasi sta zaeno sluzila kot principala pri konjici je azbad vendar jasno pokazal da je on mogocen in oblasten poveljnik palatincev prefekt pa pravzaprav glavar barbarov kmetov z veliko dostojnostjo in samozavestnim ponosom je odzdravil prefektu in mu povedal da nekaj dni ne more do despota zakaj noc in dan ga tarejo skrbi in delo za vojsko v italiji in do njega ne pride nihce razen belizarja in munda sme pa zaupati njemu kar bi zelel ce je stvar tehtna jo naznani upravdi pismeno po silenciariju
do tal se klanja hlapec nedosezni modrosti jasnega despota in nikdar se ne drzne da bi za hip motil delo njega pred katerim poklekata zemlja in morje sporocil bi rad o begunu epafroditu
ko je azbad zaslisal trgovcevo ime je pozabil na svoje dostojanstvo prijel je prefekta za roko lice mu je zazarelo ustnice so mu drhtele da se je rustik zacudil
nebo te je poslalo prijatelj iz mladih let pojdi z menoj vsa zadeva upornika in sleparja epafrodita je izrocena meni
azbad je takoj narocil dvosedezno nosilnico suznji so jo dvignili in odnesli oba poveljnika preko fora v krasni azbadov tablinij
izvoli magnifica auctoritas tua
prefekt je sedel na nizek stolcek ki je bil pokrit z barzunasto blazinico
dve krasni grski deklici sta prinesli sadja in vrc vina rustik je ostrmel in se zagledal v suznji ko sta poljubili z drobnimi ustnicami azbadovo roko sta izginili po mozaiku kakor bi v tancico zavita boginja ubezala cloveskim ocem
excellens eminentia tua ima boginje za streznice
ni sile prihajas seveda iz topera in te gane snazno dekl za nas so to vsakdanjosti mnoga leta dobre zmage prefekt in poveljnik tracanske legije
azbad mu je napil z lezbiskim vinom
govori sedaj o epafroditu satan mu bodi milostljiv
ali mu je ali ne ne vem sesla sta se ze v hadu
epafrodit mrtev govori ves pekl si ne izmisli muk katere sem mu pripravil ce ga dobimo
skoda dolgih misli epafrodit vasuje pri delfinih v toperskem pristaniscu videl sem ga sam kako se je pogreznil z lepo barcico
torej vendar resnicno pisal je tako verjeli nismo prekleti lisjak zavohal je zaltavo slanino in se rajsi sam napotil k luciferju kako je z ladjo ki ga je zasledovala flavij je sicer na dvoru pri zenskah nedosegljiv a na morju ne vem lahko brodari tako nespretno da zapravi jadrnico
centurio flavij je bil ze v toperu
v toperu torej ga je izsledil pri veneri despojna ga nagradi in dvorjanice ga kakor v tekmi zaljubijo bedak ima sreco
povej kako bi sporocil jaz despotu preden se vrne flavij pomisli kako sem vozil da sem ga prehitel po kopnem
ne prides zaradi tega do prestola despot je prevec zapleten v vojne skrbi zato je vso stvar izrocil sveti despojni
sveti despojni se je zavzel prefekt
azbad je vstal odgrnil zavese pri vhodu tablinija in se skrbno ozrl po vseh kotih nato je primaknil stolcek prav tikoma do rustika in skrivnostno pricel
rustik poveljnik si in prefekt torej moz poglej sediva sub rosa azbad je dvignil kazalec na katerem se je svetil tezek prstan proti stropu kjer je visel lestenec v obliki roze
prefekt je dvignil takisto prst proti stropu ga pritisnil potem na usta in ponovil
sub rosa
tebi je stvar o epafroditu nejasna poslusaj po cudni nameri je prisel med palatince neki barbar sloven iztok stanoval ni v vojasnici ampak pri tem grku ki je mladenica ljubil kakor sina zakaj o tem bizanc molci povem ti pa da je bil to vojak kakrsnega nimata ne mundus ne belizar lep da je ocaral vse zenstvo lokostrelec ki mu ga ni v red jezdec kakor centaver razumen kakor filozof iz grskih sol in teodora ga je zaljubila s strastjo ki polje samo v njenih zilah barbar pa jo je sunil od sebe ker je ljubil neko dvorjanico sedaj ves vse iztok v jeco epafrodit ga je otel sloven je utekel prek donave in najlepse odvedel s seboj tudi dvorjanico katero ljubim jaz s pravo teodorino strastjo in ognjem ah ko bi ti videl ireno
azbad je segel z roko proti srcu ki se mu je razburilo ob samem imenu irena
ireno je povzel rustik in nemo gledal v tovarisa ki si je grizel ustnico ko bi bila ta dvorjanica moja necakinja
tvoja necakinja irena rustik primi me za celo in razzeni te grozne sence da se nisem tega domislil saj to vendr vem oprosti ker sem ti izdal jaz sramoto tvoje varovanke verjemi mi da sem prebil ziv pekl ko se mi je dvigal v srcu crt pa ga je morila ljubezen
ce ni bila kaka druga dvorjanica
ni bilo tega imena med njimi ta je edina
toda ta ni utekla z barbarom
azbadu so se zasvetile oci obe rok je polozil rustiku na rame in bolj jecljal kakor govoril
ni utekla in ti ves zanjo prefekt povej izroci mi jo vrni jo moji dusi izreci zeljo izpolnim ti jo samo povej kje je irena
prefektu ni mogla beseda iz prsi prezivel je dokaj let kot castnik v bizancu pa ga je do mozga poznal strmel je azbadu v oci da bi razbral je li resnica v njih ali prevara da bi se ozenil magister equitum z ireno ne verjame za tak zakon je treba milijonov in teh nima ne on ne irena da bi mu bila irena igraca temu se je uprla sorodna kri in kljub bizantinski gnilobi ki tudi njemu ni prizanesla se je oglasala vest da bi izdal njo ne hkrati se je domislil teodore in izpregovoril
zlo za ireno ce despojna ljubi barbara
ne ljubi ga vec koprni edino po mascevanju povej ako ves o njej
in ko ni epafrodita ko je utekel barbar zadene srd glavo irenino
ne zadene je zakaj sama despojna se razzari od veselja ko zve da ni sla irena s poganom in njena zelja je da bodi irena moja
da bodi tvoja je vprasal s poudarkom rustik
moja moja zakonska zena prefekt sedaj ti nudi usoda da ti roka despojne odpre vrata do odlicne sluzbe v bizancu povej daj izroci mi ireno
zviti azbad je zadel z ostjo na kraj kjer je bil ranljiv vsak pravi bizantinec
prefekt ni takoj odgovoril azbad je izpustil njegovi rami roke so mu omahnile obrnil se je proc obraz naslonil na kipece naslonjalo in vzdihal amor zakaj me mucis bezi od mene poveljnika palatincev ponizujes da se klanja v prahu zenski ki zasluzi jeco ker je kot dvorjanica obcevala z barbarom kristjanka s poganom in jaz sem to vedel in nisem je izdal iz ljubezni in prekrsil sem sveto pravo svetega dvora bozja kazen
ob teh besedah se je rustik prestrasil ce je ne izroci azbadu se mascuje ta nad njim koliko lacnih castnikov caka na prefekture da si napolnijo blagajne z ljudsko krvjo kaj stane azbada dvornega ljubljenca da mu odj sluzbo dobi povelje da gre kot comes dvorni svtnik s praznim naslovom na vojsko v italijo
ne tozi jasna dobrotljivost povem ti da je irena pri meni in da je tvoja
azbad se je naglo okrenil natocil casi da se je kipece vino razlilo v crnih marogah po mozaiku in prisegel
ako mi izpolnis kar si obljubil izpolnim jaz kar sem ti obetal bodi moj delez z iskarijotom in moj konec z absalonom ce lazem
naj se zgodi
prefekt je v dusku izpil azbad ga je gledal z lisicjimi ocmi preko kupe
in sedaj grem k despojni se danes zacujes sveto zahvalo katero ti sporoci carica zemlje
prefekt se je poslovil sicer nekoliko vznemirjen vendr zadovoljen v hrepenenju da zasede v bizancu odlicno mesto
naj mu ze bo irena zakonska zena ali ali
rustik je potegnil preko cela ko je stopil na forum in posmehljivo zamrmral
naposled kaj meni mar
azbad se je na glas zakrohotal ko je udaril suzenj v atriju s kladivcem v znamenje da je gost ze cez prag
rustik ha ime pove vse kmet in nic drugega o se magister officiorum bos seveda tvoja irena barbarova ljubica moja prava zena le ostani v toperu se teg nisi vreden za mejo naj te poslje upravda v razdejani turris ob donavi da bo tvoj delez z barbari
veselo je tlesknil z rokmi in se preserno zleknil po blazinjaku zagrinjalo pri vhodu se je zganilo in prisla je kakor dih z belega citronovega cveta lepa suznja melita
azbad ji je mignil z roko suznja mu je sedla k nogm
melita gospodarico dobis dvorjanica irena pride k meni in bo moja
suznja mu je objela kolena in zajokala azbad pa se je sklonil in jo dvignil k sebi ter ji posepetal
ne jokaj pride irena pride ljubica barbara pa ne bo moja zena ampak tvoja dekla
melita ga je krcevito objela
se isti dan se je pojavil azbad na dvoru pred vrati despojne teodore nekaj sivolasih senatorjev dva gizdalinska diakona in pet palatinskih castnikov je cakalo v dvorani niso crhnili besedice med seboj govorile so samo oci iz katerih je sijala grozna zavist nekateri izmed njih so prebili ze tretji dan v cakalnici pa se ni zazarela milost despojne ki bi jim dovolila vstop
in sedaj vstopi nenadoma azbad
odkar je utekel iztok se magister equitum ni smel priblizati prestolu despojne to je bila javna skrivnost na dvoru kdor koli ga je srecal je preklinjal epafrodita ki je otel barbara in prevaril strazo rotil se je na glas pri sveti sofiji da mora priti dan mascevanja za azbada pa zasijati vnovic sonce naklonjenosti s teodorinega prestola
azbad je taka dvorljiva socutja sprejemal s pravo dvorno krinko ko pa je odsel senator zavil za vogel castnik se je ozrl azbad za njim ob ustnici mu je zaigrala cinicna gub in polglasno je izpregovoril
poznam vas prekleti hinavci
in danes je azbad nenadoma stopil s ponosnim korakom pred zaveso despojne vsi so vztrepetali vsi se poklonili in povesili oci magister equitum je korakal med njimi ponosen z dvignjenim celom prav tikoma vrat si je pritegnil oblastno z nogo krasen stolec in sedel nanj da se je usul snop soncne luci na njegov zlati oklepek od bleska je zascemelo zavidljivce po oceh in srce se jim je skrcilo v prsih zakaj azbadovi zanicljivi pogledi so oznanjali zmago
preteklo je komaj nekaj trenutkov ko sta dva evnuha dvignila zaveso in mu velela vstop k despojni v zlato dvorano zavesi sta se strnili pogledi vseh cakalcev so se zapletli v rese in prodirali skoznje v nevidni prostor vsi so cutili kako je trcilo koleno na tla kako je tiho sumelo po preprogi ko se je magister equitum plazil k despojni
ko je osabni palatinec lezec po dolgem na tleh poljubil drobni biser na koncu svilenega sandalcka se je dvignil na koleni
sveta despojna najnevrednejsi hlapec prosi milosti
teodora je z drobno roko trcila ob zlato naslonjalo v znamenje naj govori
prihajam kot gresnik vracam se kot izgubljeni sin
teodori se je razlila tiha slast po licu zagledala se je v zlato sfingo na katero so se usipali zarki skozi blescece fenicansko steklo
prihajam da poravnam nekaj svoje krivde epafrodit iz krvi peklenskega psa cerbera je pokopan v morju
azbad je komaj vidno obrnil oci pod trepalnicami da bi razbral vtis te novice na obrazu teodore
ta ni obrnila pogleda od sfinge z belimi prozornimi prsti je zatrepala po naslonu in rekla
lazes grk ni tako nespameten ne verjamem
na sveto trojico prefekt rustik iz topera ga je videl kako se je pogreznil z ladjo vred v morje
teodora se ni okrenila glave
tedaj je poblaznel
prekletstvo kajnovo ga je pognalo v smrt
naj se zame mascuje lucifer sicer ne ves nicesar
nasel sem ireno
carica je vztrepetala kakor bi jo presinila skrivnostna iskra se je obrnila proti azbadu crne oci so se ji zasvetile sredi siroko razprtih vek
ireno privedi jo takoj pred despojno
ni je se v bizancu prejasna
kje je torej ponjo
v toperu pri stricu prefektu rustiku
teodora je dala znamenje suzenj je prisel razvil kos pergamenta in omocil trst
rustik je v bizancu je omenil bojece azbad
v bizancu
prisel je porocat o smrti epafroditovi
se flavij se ni vrnil
brzkone je vihar zadrzal jadrnico
teodori je obkrozil ustnice skodozeljen smehljaj in izginil ko se je spomnila flavijeve zalosti ker ga je prehitel prefekt
sporoci torej prefektu naj takoj odide in privede ireno to je odlocna volja despojne
prefekt je stric in kri je kri ko bi presveta poslala mene nevrednega hlapca po ireno
jastreba po golobico najprej se nasiti despojna mord ostane tudi grizljaj za hlapca rustik pojde ponjo
carica je zganila z drobnim sandalckom azbad ga je poljubil in odsel
dvanajsto poglavje
suznja melita se je bridko varala ko je krasila spalnico svojega orla z rozami in jo potresala z dehtecim zafranom azbad ni prestopil praga tisti vecer
ko se je vrnil od teodore je poiskal najprej rustika ga zadovoljil in nalagl da mu je pot v bizanc uglajena zakaj despojna ne pozabi nikdar da ji je prvi sporocil o epafroditu in obljubil ireno njemu kar je ze dolgo srcna zelja despojne
prefekt je bil zadovoljen in je sel vesel v pretorij iskat znancev ki jih je povabil v zevksipove kopeli na razkosno vecerjo
azbad pa je legel doma v pisarniski sobi na trdo otomano prevleceno s kravjim usnjem rok je sklenil pod glavo in se zazrl v strop po katerem je vodila aurora kvadrigo mladega sonca
vedel je da so mu z danasnjim dnem zopet odprta vrata do teodore kljub temu pa ni bil zadovoljen ni ga grizlo da je bila despojna tako hladna ni ga bolel trn s katerim ga je pikro zbodla ko mu je rekla da je nevaren jastreb za golobico ireno vajen je bil zela ki je pikal v besedah caricinih zacutil je nenadoma v srcu drugega crva ki se je zbudil in kljuval da mu je plalo po zilah zagorela je tista tiha iskra na katero je sicer navalil razkosni palatinec gomilo prekletstva in sovrastva pa je ni ugasil kakor se o tihi polnoci sredi smrdljivega mocvirja izza ostudne golazni nenadoma ukrese plamencek zatrepeta plasno nad sluzasto vodo in razsvetli v noc zagrebeno ostudnost tako je zaplapolala ta iskra nad azbadovim srcem obdala ga je bolj z grozo kakor z veseljem nad vse dvorjanice nad vsako gizdavo hotnico se je dvignila irena kakor plamencek nad mocvirje in razsvetlila s svojim zarkom kaluzo po kateri je brodil azbad davno je ze zaigral vero v postenje v znacaj v resnico z jezikom je klical krista v srcu je zrtvoval malikom ali danes je dahnila despojna v njegovo duso in razpalila zar kateremu ni vedel imena snel je rok izpod glave in jih sklenjene pritisnil na celo
ali sem ljubosumen na ireno kaj jo se ljubim ljubim ali nisem ze davno iztrosil zadnji utrip srca ki bi mu utegnil reci ljubezen ljubezen je fantom uzitek resnica in vendar
azbad je planil z lezisca in hodil nemirno po marmoru v srcu je cutil vulkan kakor neprozorni valovi se mu je dvigalo nekaj iz prsi in pljuskalo v glavo iskal je skale v teh valovih da bi vrgel sidro iskal jo je a je ni nasel gledal je na valovih ireno ki jo muci na smrt mascevalnost teodore iz valov se je blescal njen bledi solzni obraz usahle roke so gledale po penah in se lovile zanje tonile in se pogrezale v brezdanje globine zdelo se mu je da klice irena na pomoc da je izrekla s tiho vdanostjo njegovo ime in ga rotila naj se spomni ljubezni katero ji je nekdaj prisegal in naj jo otme
razburjen omoticen in razdvojen se je zgrudil azbad na trdo lezisce veke so se strnile viharen sen je zgrnil cezenj peruti
drugo jutro je sedel truden ob mizi v obraz mu je svetilo sonce na licu mir kakor gladina tihe propontide odmaknil je roko od glave udaril krepko po mizi in se zasmejal sam sebi
nisem pil in vendar sem bil pijan snoci smesno cloveku zavre kri in iz moza se rodi zaljubljen deck pomni teodora tudi hlapec zahrepeni po polni skledi ostanki so za pse irene ne dobis irena bo moja golobico si otme jastreb iz zob lisice
azbad je zagrebel prste obeh rok v razmrsene neumite in nemaziljene lase zaklopil oci in se zamislil ob mizi suznja melita je prinesla zajtrk na srebrnem ploscku sadja surovega masla slascic in zavretega vina soparne meglice so kipele iz pozlacene vinske case melita je stala ob azbadu kakor svecenica pred malikom kateremu zrtvuje kadilo vrocina je puhtela iz mocnega vina magister equitum se ni ganil meliti so se dvigale razburjene prsi odlozila je zajtrk na kamnitno mizico pristopila k azbadu in se dotaknila z belo lahtjo njegove roke vztrepetal je dvignil glavo in jezno velel proc miruj
vdana suznja ki ga je blazno ljubila je molce odsla pred vrati se je sesedla in na rdeci kamencek v mozaicni zvezdi so tekle njene solz
se dolgo se ni ganil general palatincev zajtrk je omrznil nedotaknjen na mizici pred vrati je zaman pritiskala melita uho na zavese kdaj se zdrami iz morecih misli njen sokol
nenadoma pa je planil azbad od mize vse niti nacrta so se zdruzile v tesen vozel ugib je bil resen
tako se zgodi hlapec bo obedoval despojna bo pogresala drobtin torej jaz ne smem ponjo pojde rustik naj gre jaz pa napisem ireni list dobim tekaca in ga se danes odposljem razodenem ji nacrt teodore prisezem svojo ljubezen ponudim ji denarja da ubezi preden se vrne stric dam ji naslov v odrin do prijatelja odpovem se vsaki zelji zarotim jo na sveto trojstvo da sem storil to iz prave ljubezni irena se zboji dvora verjame meni in ko bo pri prijatelju bo kmalu tudi pri meni teodora pa zve da je usla in jaz bom imel priliko da se ji mascujem ker mi ni zaupala
takoj je sdel in pisal list ireni popoldne je ze dirjal zanesljiv tekac s pismom in denarjem iz bizanca po solunski cesti v toper
rustikovo porocilo o epafroditovi smrti je vznemirilo ves bizanc senatorji so na trgih glasno govorili o strasni bozji sodbi ki je gotovo zalotila zalivca svetega despota in scuvarja naroda zoper despojno z najzivahnejso domisljijo so prekasali drug drugega ko so slikali kake muke je pripravil satan na dnu pekla za tega izdajalca krscenikov in branitelja barbarov kadar pa so sedeli doma za dobro zapahnjenimi vrati so iskreno pomilovali njegovo usodo in premnogi kratko in malo verjeti niso mogli da bi bil sel grk sam v smrt zato so na trgu se glasneje sirili javno mnenje o njegovi pogibeli
se dolgo se ni ganil general palatincev zajtrk je omrznil po nizkih tabernah ob zlatem rogu kjer se je zbirala mnozica tudi ta je na glas klicala luciferja naj zakuri najvecji kotel za grka ob pozni uri pa ko so sence sumljivih dvornih ovaduhov poizginile so se nagnili v stisnjene kroge preko loncenih vinskih vrcev in z na pol pogoltnjenimi vzkliki kleli upravdo in castili epafrodita kakor svetnika na zlatem tronu
ob takih pogovorih se je zbudilo vnovic veliko zanimanje za slovena iztoka z zivo radovednostjo so pricakovali novic od severa in stavili med seboj je li sloven utekel ali ga je dohitela konjenica preganjalcev pozabili so ob tem celo na vojsko v italiji se o generalih belizarju in mundu niso toliko govorili kakor o iztoku nobenega ni bilo ne med barbari ne med suznji in celo pri vojakih ni bilo nikogar ki bi bil privoscil iztoku da bi ga privlekli nazaj v bizanc marsikdo je zastavil zadnje statre za iztoka samo iz vroce zelje da bi utekel preko donave
nad tem nevarnim vulkanom ki mu je v srcu vrela nezadovoljnost in sovrastvo do despota je sedel visoko v svoji palaci upravda in pisal noc in dan prefektom v province nove davke za vojsko in za stavbo sv sofije cele tolpe lacnih posestnikov ki so pustili zemljisca so se nateple v bizanc ali uskocile preko meje k sovraznikom cesarstva ker niso mogli zmagati davka vdanosti ljubezni in zvestobe ni bilo nikjer vse se je klanjalo vse kleceplazilo srca pa so gojila same kletve in upor
zato je sumelo mesto v skrivni radosti ko so se vrnili vojaki ki so zasledovali iztoka vse taberne so bile nabite na trgih je bilo stebrovje pretesno da bi sprejelo vse mnozice odlicnjakov
utekel utekel je slo skrivnostno od ust do ust na glas pa so donele kletve in se dvigale pesti ter pretile severu z novim hilbudijem vojaki ki so sli cez hem za bezecim iztokom so bili svobodni gostje pri vsaki druzbi stokrat so s silnim pretiravanjem ponavljali o grozotah ki so jih videli v trakiji in po meziji pripovedovali so kako strasno je gospodaril bezeci sloven razdiral trdnjave ugnal cele legije naropal orozja in blaga gonil samega tunjusa in prebrodil donavo pri razvalinah trdnjave turris kjer je bil pred kratkim tostran reke nepremagljivi hilbudijev ostrog in ko so se vracali s tunjusem ki ga je pozval predse upravda jih je dohitelo nekaj hupov ki so jim sporocili da je iztok porazil vso vojsko antov ki da so bezali biti in klani kakor crede ovac do reke tiaranta in prek nje do doma varhunov
iztok je slavnejsi od belizarja mundus je centurio ne pa general v primeri s tem barbarom nad bizanc pride naj pride prizanesel bo ljudstvu a teodora in azbad vajini kozi bomo kupili in jih dali v stroj za jermene
tako so skrivaj ugibale gruce ob pozni noci
drugo jutro ko je prisel tunjus ki je moral od ugrabljene ljubinice z iztokovimi zasledovalci v bizanc pred upravdo je dospelo nemudoma porocilo da so huni pridrevili v mezijo prestopili ze reko panysus in da pret trakiji justinijan je bil zbegan pozval je nekaj senatorjev poklical belizarja toda pravega izhoda iz zagate ni nasel belizar si je drznil da je ocital despotu obcevanje s tunjusem slepar je naj mu ne zaupa despot je za to zvestega zmagovalca nagradil s tem da mu je crtal iz vojske najboljso legijo ki mora ostati v bizancu za obrambo proti barbarom nato je dovolil vstop tunjusu
hunu so se pokazale sive pege na obrazu ki ga je pritiskal na preprogo pred upravdo ko mu je despot jezno ocital da huni ropajo po carstvu
niso huni niso ljudje izpod mojega povelja varhuni so ki napadajo tudi mene a sem jim zadal ze mnogo porazov toda stevilni so kakor kobilice in njih povodenj pozira moje tebi zveste molojce
justinijan je pomenljivo pogledal belizarja ki je stal ob prestolu belizar je ponizno sklonil glavo dasi je videl sumljive pege na tunjusevem licu
pomoci mi je treba jasni despot in v pomoc bi mi bili anti katere sem z velikimi zrtvami razprl s sloveni
govori kaj zelis
podari antom opustoseno zemljo tostran donave in moja skrb bo da jih nascuvam zoper varhune razplete se boj v meziji in v trakiji bo mir klali bodo drug drugega in nihc ne prestopi hema tudi sloveni udarijo gotovo cez donavo tam jih sprejmemo jaz in anti tako da ne prestopijo zlepa vec na desni breg
dasi nosis pesjansko glavo med rameni vendar ni nespameten tvoj nasvt najvecji despot se poniza in pohvali tvojo misel s teboj posljem poslance poklici staresine antov v turris in tam se jim izroci zemlja ki je doslej moja last in sklene pogodba da za placilo odbijajo napade varhunov na moje carstvo se danes odpotujes s poslanstvom
tunjus je pripognil celo zopet do tal dvignil glavo in z drobnimi ocmi prosil se besede
jasni despot naj ne pozabi da je pot nevarna sam sem nimam spremstva razbojniki pa se mnoze kakor gosenice
dam ti pismo ki te bo cuvalo iz oporisc te spremijo legionarji brez skrbi bos potoval
in taberne ob poti so se podrazile nihc ne sprejme potnika zastonj denar sem iztrosil ko sem zvesti hlapec sejal boj med anti in sloveni
tudi placilo ti da tisti ki je najvecji pravicnik na zemlji
tunjus je odsel iz palace po hrbtu je cutil curke potu poiskal je gostilno in z divjo slastjo trl koscice pecene perutnine in goltal vino da se mu je pocejalo po redkih kocinah ko se je nasitil je sunil z nogo mizico da se je prevrnila in se zleknil po kamnitni klopi
na atilovo pamet zopet sem ga preslepil kaj so mi mar varhuni in kaj mi je mar bizantinsko carstvo tunjus skrbi zase in za svojo lepo ljubinico
divjak je zacmakal z ustnicami in s sirokim jezikom obliznil od vina mokre kocine pod nosom vzbudilo se mu je neizmerno koprnenje po ugrabljeni ljubinici srce se mu je razburilo da ni vzdrzal vec na klopi z divjim truscem je udrl iz pivnice in poiskal zida ki je prodajal dragocen lisp za zenske nakupil je polno nedrje narokvic uhanov korald zlatih zapon in zaponic da odene z njimi lepo deklico
ko se je vracal v straznico na dvoru kjer je imel dobiti pismo od upravde in denar je godrnjal
ce bi upravda vedel da bo iztokova sestra ovencana z njegovimi bizantinci ha na atilovo modrost zvrtelo bi se mu na prestolu pesjansko glavo nosis mi je rekel toda v njej so mozgani ki so atilove krvi in atila je bil vladar ti si pa babjak oven hudic nahrulim narode resnica pa ne tebi v korist ti placaj vole meso bo uzival tunjus zaplese boj jaz se umaknem proti jugu in posvatujem z ljubinico in se pismo mi das hvala lepa bom vsaj brez skrbi ropal kaj res upas da ponesem svojo glavo pod iztokov mec
ko je legal vecerni hlad na bizanc so jezdili trije odposlanci skozi odrinska vrata s tunjusem na celu nosili so s seboj carska pooblastila da sklenejo zavezo z anti zoper varhune in slovene vinjeni tunjus je tehtal z levico tezko mosnjo zlatih bizantincev ki jih je dobil od upravde in godrnjal s hripavim glasom hunsko pesem o beli golobici in sivem sokolu
skoraj ob istem casu je drdrala pri zapadnih vratih iz bizanca rustikova dvokolnica prefekt je namrec nekaj dni veseljacil v mestu azbad ga nalasc ni opozoril da mora takoj v toper po ubeglo dvorjanico hotel je dobiti casa za njen beg
in res je tedaj azbadov dirkac ze izrocil pismo in denar ireni v toperu
trinajsto poglavje
na prefektovem vrtu pod platano sta sedeli irena in cirila razbeljeno nebo je bilo pozoltelo od zarkov zahajajocega sonca v vrhovih platane so listi enakomerno nihali od egejskega morja je dihnil vecerni veter po hladnih valovih in pobozal razzgano zemljo kakor bi po rosnem celu trudnega tezaka potegnila mehka roka
cirila je sedela na nizkem stolcku ob ireninih nogh v narocju so se krivili med prsti pergamenti skrivnostnega razodetja velike oci je upirala suznja v ireno ki je slonela ob deblu platane in z na pol odprtimi ocmi hrepenela nekam za zarki tonecega sonca desnica ji je pocivala na belem kamnu in pila iz njega hlad ki je skrit v gosti senci kljuboval dnevni vrocini
prejasna ali naj nadaljujem
suznja je razvila svaljek med prsti in cakala povelja
irena ji je dala znamenje z levico naj pergament spravi ni si upala glasno spregovoriti kakor bi se bala da izgovorjena beseda razzene misticne sanje v katere se je zaplela njena dusa
odkar je ubezala bizancu in dvoru odkar ji je usoda ugrabila najdrazji bitji iztoka in epafrodita se je zatapljala cedalje veckrat v koprnece sanje zivljenje v toperu ji ni nicesar nudilo kadar je sla v javnost se je morala vselej zakopati v skrivnosti dvornih seg tezka bogato vezena stola posuta z dragim kamenjem se ji je zdela breme veriga plasc hinavstva v druzbi sicer odlicnih zensk pa vendr provincialk je morala govoriti sepetaje pritajeno da je cuvala skrivnost in bozanski znacaj ki ga je ljudstvo prisojalo dvoru zato je bezala pred javnostjo iskala tihih vrtov samotnih logov kjer je v platneni halji uzivala svobodo in glasno odpevala odkritosrcni naravi kadar koli se je vrnila iz javnosti je snemala z gnevom in studom tezke obleke kakor bi se otresala verig in vselej je ponavljala govor skofa synesija kaj ste rimljani boljsi odkar se odevate v skrlat in posipate z zlatom komedijanti v kamnitnih plascih kuscarji ste ki si ne upate glasno govoriti ki si iz lukenj svojega lispa ne upate na luc da vas ljudstvo ne spozna da ste kljub temu ljudje
ob taki priliki ji je srce z neizmernim koprnenjem zahrepenelo po barbaru iztoku gledala ga je v prteni halji videla kako so zapluli nemaziljeni kodri ko se je popel na konja v hipodromu tedaj ga je zaljubila preprostega svobodnega brez verig brez krinke in sedaj je sel odvrgel oklep in tam za donavo jezdi na celu vojakov kakor nekdaj v hipodromu ali misli nanjo ali pride ponjo
dnevi bez tedni se vlecejo in sla ni od juga in ni ga od severa
in njene misli so se napotile po neznanih potih in iskale ljubljenega po gozdih ga klicale v gorh prosile popotnike ob cestah naj ga poiscejo ponujale trgovcem statrov da jo vzemo s seboj v dezelo slovenov
cirila je poznala gospodarico vselej se je tiho umaknila da je potovala irena sama s tihim koprnenjem in s sladko zalostjo za iztokom tako je odsla tudi ta vecer z vrta in se napravila po toperu
na stisnjenem foru pred majhno baziliko so se gnetle toperske deklice vzkliki zacudenja so se glasili iz mnozice ko so prihajale svilene nosilnice v katerih so sedele zene castnikov bogatih trgovcev in davcnih zakupcev ni jih bilo mnogo v toperu zato so bile toliko bolj cascene in spostovane
tudi cirila dasi svobodna suznja je uzivala velik ugled zaradi dvorjanice irene deklice so se ji umaknile ko se je stisnila za belo nosilnico da pride do prodajalnice in si ogleda lepoticje ki se mu cudijo zenske
trgovec je postavil ob kamnitni plosci za katero je stal dva lepa bronasta svetilnika veselo je migotal na njih blesceci se plamen grskega goriva ciriline oci so se siroko razprle ko je zazarel pred njo razprostrti lisp magicna luc je povecala sijaj zapon zlatih uhanov draguljev vdelanih v narokvice jantarja korald in sneznobelih koscenih glavnikov stotero zeljnih oci se je paslo z naslado po tem lispu in tiha zavist se je dvigala v dusah kadr je bogata trgovka segala po dragocenostih in jih izrocala suznji v mahagonijevo skrinjico
na samem svetem dvoru nimajo lepsega nakita
cirili je nehote usla polglasno ta sodba ki so jo prestregle deklice v njeni blizini in jo sepetale sosedam
na svetem dvoru nimajo lepsega
cirila se je prestrasila zato je hitro popravila sodbo in govorila glasno
na svetem dvoru pravim toda sveta despojna ha to so smeti ce bi videli njeno krasoto
tedaj je suznja zacutila kako so se zapicile vanjo drobne oci trgovceve ozrla se je vanj po hrbtu jo je spreletel mraz mravlje so ji zagomezele po vseh udih in splasena je iskala gazi da bi utekla trgovec pa ji je prijazno namignil prijel z dolgimi silastimi prsti zlato zapestnico dva zvita delfina posuta po luskinah z berili in topazi za oci dva granata in jo dvignil proti luci da je zablescalo
samo sveta despojna nosi lepso zapestnico resnico govoris ali si uganila resnico ali si jo spoznala na dvoru
cirila je zbirala moci in se pritajevala da bi ne izdala razburjenosti zakaj v trgovcu je spoznala evnuha spiridiona
ko je bezal epafrodit in je numida v toperu poiskal ireno da ji je povedal o resitvi iztoka in begu grkovem ni omenil spiridiona zato je suznja slutila v njem dvornega vohuna ki je pod krinko trgovca poslan od despojne da stika za ireno
ko pa je trgovec vprasal ali je bila na dvoru se je razveselila mislec da je ni spoznal
cirila je zivela na dvoru se oglasi zena najbogatejsega trgovca suznja je dvorjanice irene ki biva med nami
suznja bi bila rada stegnila roko in pritisnila bogati gospe dlan na usta ali bilo je prepozno videla je kako se je evnuh zacudil kako sklenil roke na prsih in se priklonil da je s celom skoraj dosegel razlozeno zlatnino
jasno dvorjanico iz svetega bizanca imate o toper raduj se casti neizmerne povej suznja prejasni gospodarici da se ji klanja trgovec teofil iz soluna in prosi ce bi smel pred njeno od sijaja presvete despojne ozarjeno lice nevredni hlapec je srecen ce sme poljubiti nogo tisti ki je hodila z najvecjo despojno vesoljne zemlje
gospe in deklice so se ob trgovcevih besedah priklanjale kadar koli je izrekel spiridionteofil ime despojne cirila je bila zbegana priklanjala se je po dvornih segah kakor bi stala pred samo carico pa beseda ni mogla prek ustnic zato je izpregovoril vnovic spiridion
suznja govori kje biva jasna dvorjanica ali more pred njeno lice hlapec
gospodarica sedi na vrtu pod platano in razmislja
suznja poplaca te krist ki je dober ako me vedes prednjo glej zapestnico ji podarim ce me vedes do nje zakaj teofil se boji boga in ce podarim njej podarim v duhu despojni in kar damo svetemu domu damo kristu in krist ki je dober nas nagradi
vecer je teofil poglej ljudstva ne utegnes nocoj
da govori tako suznja ni te navdahnila sveta sofija nikoli kdo porece pod soncem ne utegnem ce ga klice prilika da pade na obraz pred carico zemlje in morja in kdaj so pognale crvu peruti da bi sedel na kupolo carske palace vesel je ce prileze na travnato bilko in se ogreje v soncu jaz grem s teboj
trgovec je takoj polozil zapestnico v barzunasto skatlico pospravil zlatnino rocno v zaboj postavil k njej krepkega suznja za varuha in odsel skozi gneco izpred bazilike za cirilo mnozica ga je pozdravljala on pa je s poveseno glavo mrmral blagor tebi toper blagor blagor
ko sta dospela po ozkih ulicah do prefektovega dvora se je ozrl spiridion z vajeno previdnostjo preko ramen na desno in levo nihce jima ni sledil pospesil je korak za bezeco cirilo ki je sepetala molitev k apostolu narodov naj otme ireno kakor je njega bog otel iz morske globine zakaj prepricana je bila se vedno da je evnuh poslan od dvora
spiridion jo je prijel za roko
cirila ne boj se me saj me poznas
spiridion je dahnila
evnuh je posegel z levico na njene ustnice
molci ne govori niti v mislih mojega imena umoris me
cirila ga je nejeverno pogledala in s studom odklonila njegovo roko
ako si izdajalec moje gospodarice naj bo tvoj delez na vrbi kakor judezev
cirila ti ne ves da sem utekel z epafroditom ne ves da sem v njegovi sluzbi in da nosim na srcu pismo ireni o nebo se odpre nocoj nad njo in iztoka sem resil jaz jaz cirila bog me ne pogubi mogocno bo pritisnilo to dobro delo na sodbi skodlo v zvelicanje
suznja se je pomirila svetilka na hodniku je razsvetlila evnuhovo lice in cirili se je zdelo da ni prevare v njegovih oceh mignila je naj pocaka da pojde na vrt k ireni
naglo se je vrnila in povedala da je ni vec pod platano sla sta pred spalnico cirila je odprla vrata in se blizala ireni ki je klecala pred ikono v grozni zalosti v roki je se drzala zmeckan pergament azbadovo pismo ki ji ga je izrocil tekac vtem ko je odsla cirila na trg
ko se je je cirila dotaknila in pokleknila ob njej se je razblinila za trenutek pusta megl ki jo je objela in jo stisnila kakor bi se omotale krog nje vrvi in jo drzale v tesni jeci ko pa se je ozrla proti vratom kjer se ji je klanjal spiridion so se nategnile te grozne vrvi usode tesneje krog njenega srca stene dusevne jece so se zozile da je kriknila od bolesti in se oklenila suznje naj jo sciti prihuljena postava evnuhova je priklicala prednjo bizantinski dvor zagledala je ze mascevalno roko despojne slisala natancno zasmeh dvorjanic drsela po stopnicah v jeco kjer je zdihoval njen iztok in za njo je donel smeh po hodnikih ko so se zaprla vrata in jo je objel duh po trohnobi in plesnobi obvladalo jo je hipoma da so ji odpovedale moci in se je roka krcevito oprijela cirilinega vratu toda vse je trajalo trenutek evnuh je dvignil tretjic glavo in se se tretjic nize klanjal pred dvorjanico
tedaj se je v ireni kakor iz obupa rodila silna odporna moc azbadovo pismo je stisnila se tesneje z roko ga vrgla na tla se ponosno dvignila stopila na list in z ostrim glasom zapretila evnuhu
poberi se judez povej despojni da sem svobodna da ne maram vec svilenih in zlatih verig da moja roka tudi zeleznih ne sprejme rajsi umrem pojdi ker te nisem klicala
ireni se je tresla iztegnjena desnica stala je ponosna in mogocna kakor uteleseno povelje kakor carica ki veleva nepreklicne ukaze
suznja se je oklenila njenih kolen spiridion je obcutil po udih od mladosti vgnezdeno suzenjsko plahost in kakor brez volje pokleknil na pragu
irena je krepko udarila z nogo po pismu in odsunila suznjo
proc tudi ti pojdi z njim izdajalka ki si mu odprla mojo spalnico ostanem sama in kljubujem usodi z menoj je krist ki skrbi za lilije na polju in bo skrbel tudi zame
utolazi se jasna dvorjanica spiridion prihaja z blagovestjo
z blagovestjo z dvora ni zame blage vesti od ondod pride zame samo pogin
evnuh je dvignil oci po licih je zarel od veselja in spostovanja
vredna si prejasna da sedes na prestol tako si mogocna in jaz bi ti sluzil zvesto kakor spreobrnjeni savel gospodu
ne klici gospoda ce si v sluzbi krivicnikovl njegova roka je grozna zadene te
mila gospodarica spiridion ne sluzi krivicnikom on je poslanec epafroditov
ireni je omahnila se vedno stegnjena desnica ob beli haljici glava se ji je nekoliko nagnila in komaj razumljivo je izrekla
razodeni mi bozja modrost ali so to tvoja pota ali hodi satan po njih
neizvedljiva pota gospodova so to jasna dvorjanica on je dvignil svoj rog da mazili z oljem srece tiste ki so nedolzno trpeli
spiridion je razgalil tuniko odvezal bel ovoj ki ga je imel pripasanega cez prsi preko leve rame in izmotal iz njega zapecateno pismo
beri prejasna in tvoj jezik bo pel hvalnice do belega jutra
evnuh ji je podal epafroditovo pismo ki ga je irena sprejela s tresoco se roko
stopila je pod plapolajoco lucko in pogledala pecate
njegovi epafroditovi v njegovi vili v bizancu sem videla ta pecatnik razjasni mi temo spiridion vera mi se omahuje
irena je sedla trudna na svileno blazinico in strmela v pecate na pismu ki ga je drzala v rokah ne vedoc ali je v njem strup ali balzam
cirila se je priblizala gospodarici sedla k nogm in ji razodela neznano tajnost da je spiridion pomagal oteti iztoka in da je pobegnil z epafroditom z dvora
prejasna beri videl sem da tare zalost tvoje srce razvedri se ob besedah dobrega epafrodita
ne morem takoj moj duh je truden po sench mi kljuje cirila prinesi mi vod in ti spiridion kaj je moj dolg
evnuhu je zaigralo srce in po sili mu je hotelo zazareti oko ko se je domislil nagrade toda potajil je svojo strast
nisem tvoj sluzabnik sluzim epafroditu in ta mi poplaca trud predrznem se celo da ti ponudim to zapestnico na artemido da despojna ne nosi lepse
evnuh je odprl skatlico in ji ponudil zvita delfina
trgujem sedaj v solunu in v toper sem prisel z zlatnino da sem mogel do tebe tako je velel epafrodit
irena je pogledala dragoceni nakit in zmajala z glavo
ne morem sprejeti ker bi ti ne mogla placati resnicno nisem videla lepse pri despojni
ne vprasam za placilo prejasna sprejeti moras to je ukana moja ukana da sem mogel do tebe cirilo vprasaj stvar je draga zelo draga toda za epafrodita je to smet ki jo vrze v morje da podrazi ribice
torej bo moral placati on tezko zame
njegova volja prejasna njegova sveta volja prisel je numida prinesel pismo iz aten in govoril besede nesi spiridion to pismo v toper k ireni cuvaj ga kakor cuvas sebe smrti in pogubljenja ne boj se stroskov funti staterov so prah pena samo pismo izroci in narokvica je ukana je pena na poti do cilja za teden dni se zopet oglasim pri tebi in sprejmem morda odgovor
o predobri epafrodit pridi toda varuj se izdajalcev
teofil mu ni bil izdajalec nikoli poslej sem namrec teofil bogoljuben trgovec iz soluna mojega pravega imena ne izgovarjaj prejasna niti v sanjah in kakor nekdaj na dvoru sluzim zvesto epafroditu
tedaj se je irena domislila mosnjice zlatnikov ki jih je poslal azbad s pismom
segla je po njej na belo mizico in jih izrocila evnuhu
placati ne morem pa vzemi to kar imam
spiridion je sprejel klece mosnjico poljubil ireni roko in odsel za cirilo iz hise
ko je bil ze na ulici je skrbno potehtal mosnjicek njegov spaceni obraz je oblila cudovita sladkost
na merkurja ta teza disi po zlatnikih o o teofil modro trgujes
ko se je suznja vrnila do irene je slonela ta na mizici in gledala na pecate epafroditovega pisma
gospodarica
cirila se je stisnila k njenim nogm in z zvestimi ocmi motrila ireno
zakaj je zalostna moja prejasna obiskal te je krist s svojo ljubeznijo a radosti ni na tvojem licu
cirila ti ne ves kaj se je zgodilo ko si bila odsotna poglej in preberi
pokazala je s prstom na tla kjer je bilo poteptano azbadovo pismo suznja je segla po njem in naglo brala
ne zaupaj prejasna azbad je slepar
in stric rustik
stric rustik je ponovila suznja
ta gori za bizanc ce me odposlje na dvor o cirila kako strasno bo mascevanje despojne
ne boj se prejasna krist vsevladar te je otel iz bizanca otme te iz topera ako azbad ne laze toda on laze nastavil ti je zanko stric te ljubi in te ne izroci dvoru
da bi mogla verjeti tvoji sodbi moje srce sluti grozo
cirila je sklenila rok k molitvi v njenih zarecih oceh je kipelo od svetega upanja s skrivnostnim glasom je zacela izrekati bozje obljube pravicnikom kakor jih je brala v psalteriju kdor prebiva pod varstvom najvisjega ga bo obdal s scitom izpeljal ga bo iz zanke ki so mu jo nastavili neposkodovan pojde preko baziliskov in njegova peta bo poteptala leva in drakona
irena se je dotaknila prvega pecata na pismu pocil je vosek dotaknila se je drugega svilena vrvca je zdrsnila s pergamenta prsti so se ji tresli vsa dusa ji je obvisela na lepih crkah ki jih je pisala spretna trgovceva roka
suznja je utihnila gibale so se samo ustnice v molitvi njeni pogledi so s strahom in upanjem viseli na oceh gospodarice ki je pricela brati prejasna dvorjanica ljubljena hcerka irena
umrl sem utonil v toperskih vodh s svojo najboljso ljubljenko prekrasno jadrnico na dnu morj mi stavi ona nagrobnik in jaz sepetam nanj napis epaphroditus in pace et in christo v miru pocivaj trgovec epafroditus zivi pa naj oce irene in iztoka umrl sem bizancu umrl dvoru da zivim samo tebi in tvojemu vrlemu junaku kateremu dolgujem zivljenje ko bi njega ne bilo bi bile moje kosti ze davno sprhnele pod mrzlim hemom irena hcerka moja tako te bom odslej nazival obilno me je blagoslovil bog in jaz mu bom hvalezen s tem da bom scitil tiste ki jih preganja peklenski zmaj na bizantinskem tronu sprejel sem boj izvojujem ga do konca
o koliko solz sem videl v provincah kjer izzema despotova roka zivo kri iz teles ubogih podloznikov po zidu cerkve svete sofije se ced krvave srage narodov iz biserov se blescijo solz bozja modrost se ne veseli darov ki se jih drzi kri ubogih prisli bodo veki in gledali bodo grozno prekletstvo nad stavbo ki jo zida oholost sebi ne bogu vecja bo sramota hise bozje kakor je bila sramota jeruzalemskega templja
v duhu te gledam ko beres te vrste kako ti drhti nezno telo v trepetu in grozi ne boj se krog mene ni izdajalcev glasno lahko preklinjajo v atenah moji prijatelji bizanc nase kletve ne segajo preko morja do propontide tudi pricujoce pismo izrocim v varstvo zvestega numide ki si da prej iztrgati zivo src in prsi kakor bi dovolil nepoklicanemu pogled v pismo jutri odpotuje na kupcijski ladji mojega prijatelja v solun tam biva spiridion evnuh trgovec ti se cudis cudi se pa ne plasi se tudi njemu lahko brezpogojno zaupas kupil si je z mojim denarjem hiso in zacel trgovino izdajstva se ni bati strah pred mukami in smrtjo mu veze grlo zakaj brez njegove pomoci bi bil tezko otel iztoka in to na dvoru vedo ker je tisto noc izginil njegovo grozno slo za denarjem pa utesijo moje polne skrinje zlatih bizantincev velel sem mu iti zato v solun da je blizu tebe ko bi slutila najmanjso nevarnost bezi iz topera in se skrij pri spiridionu sicer upam na strica ki te gotovo ljubi kdo bi te ne ljubil angel kljub temu pa nisem brez strahu trgovci trdijo da je stric strog in okruten da gori za despota da je slavohlepen in to je nevarno zate bodi previdna
jaz bivam sedaj blizu akropole na aeropagu zalujejo modrijani ker je justinijan zaprl vse stare modroslovne sole in zapretil ostro kazen vsem ki prekrs ta zakon platon in aristotel se dolgocasita ker ni ucencev da bi se zbirali krog uciteljev vse cuti kmet in ucenjak tezko roko despotovo nebo ze mora plesti bic za takega vladarja in glej hcerka moja neke slutnje so se vgnezdile v mojo duso noc in dan mi govori cudoviti orakelj v prsih da je krist pozval barbara iztoka ki naj udari na te ki skrunijo blagovest z dejanjem in zivljenjem
junak kakrsen je on dvigne narode onstran donave in prihrumi nad mesto da se mascuje za krivice vruj da se blizajo dnevi ko bos trpela in trepetala zanj toda zaupaj epafrodit ne leze v grob doklr ne bo videl zdruzenih teh dveh ki mu jih je izrocila usoda v varstvo
da izvrsim to nalogo se napotim cimprej v solun moje staro src se je ogrelo ob vajini ljubezni brezmejno hrepenim po tebi bodi srecna bodi zdrava upaj nanj ki je vreden tvoje ljubezni iztok te ne pozabi nikdar da bi le slutil kje si prisel bi bil ze pote toda v noci ko sem ga iztrgal iz zob leopardinje sem mu prisegel da te cuvam jaz in da te jaz izrocim njemu
ali je ze prisel cez donavo nisi cula nicesar o tem nadejam se da ti ze ves do mene se ni dospelo porocilo toda preprican sem da se je otel zakaj konji so bili nedosegljivi
koncavam od tod ne dobis vec pisma vidiva se v toperu ali solunu in tedaj bo najina radost velika
pozdravlja te
tvoj oce epafrodit
ko preberes pismo sezgi ga nemudoma niti trenutek ne sme biti shranjeno pri tebi
ko je irena prebrala list so se ji globoke oci ovlazile vse lice ji je bilo razpaljeno prsi so se dvigale v veselem razburjenju prijela je cirilo za glavo in jo dvignila k sebi ter jo strastno objela suznja se ji je iztrgala razjokala se od veselja pokleknila pred podobo bogorodice in obljubila pet strogih postov v zahvalo ker se je vzradovala njena gospodarica
irena pa je takoj v sveti pokorscini prizgala ob svetilki dehteco plamenico in unicila pismo pepel je skrbno zbrala in ga spravila v srebrno pusico ki si jo je obesila na zlati verizici krog vratu in jo cuvala kakor svetinjo
tri dni nista govorili irena in cirila drugega kakor o epafroditu in iztoku sepetaje sta izgovarjali imeni pod terebinto na vrtu zvecer poklekali pred ikono bogorodice in prebirali psalter le vcasih se je dvignil strah pred prihodom rustikovim ali to je bila samo drobna meglica ki je hipoma preminila pod soncem srece
na vcer tretjega dne so naznanili signali prefektov povratek irena je hitela stricu naproti v atrij in velela prizgati luci
rustikovo lice je bilo mracno in utrujeno v bizancu je ponoceval iztrosil s prijatelji mnogo denarja in pot ga je tudi zmucila irena se je preplasila mrkega pogleda rustik je ni sprejel prijazno ni segel po njeni roki da bi jo potegnil k sebi in poljubil na celo kakor sicer
za menoj je velel osorno
kakor splasen golobcek je sla neslisno za trdimi stricevimi koraki
ko sta bila v stanu se je obrnil prefekt proti ireni
hinavka
irena je vztrepetala na lice sta ji pritekli dve solzi
stric zakaj si tako krut
hinavka je ponovil se ostreje doma kleceplazis bogomoljka v bizancu si se vlacila z barbari s pogani sramota
v ireni se je prebudil ponos ki ima korenine v neoskrunjeni postenosti zravnala se je uprla oci v strica solz so hipoma usahnile izpregovorila je ponosno
kdor je govoril to je nesramen laznivec moja vest je cista
ne govori da ne izzoves moje jeze skrunila si cast dvora zavrgla ljubezen konjeniskega poveljnika azbada in lazila za poganom
azbada ne bom ljubila nikdar ker se mi studi
in vendr bos njegova zena to je volja svete despojne to je zelja azbadova to je moj ukaz
nikdar rajsi umrem
v jutro se takoj vrnes na sveti dvor od koder si utekla hinavka sedaj ne uteces vec ker te bo cuval prefekt rustik
ireno je spreletela zona kolena so se ji posibila in zgrudila se je pred stricem
pocasi v grozni bolecini so se ji izvili iz prsi vzdihi
stric ne ubijaj me usmili se me o kriste
nato pa so onemele njene ustnice krceviti stresljaji so ji gibali telo
prihitela je cirila dva suznja sta dvignila na pol onesvesceno ireno in jo odnesla v njeno spalnico
stirinajsto poglavje
vojska slovenov se je po bitki z anti vracala zmagoslavno proti svarunovemu gradiscu da bi opravila pod lipo bogovom obljubljene obete
ozracje so pretresali divji kriki iz hripavih grl so se usipale bojne pesmi drhal se je med seboj do krvi pretepala od veselja sivi curki plesocih in rajajocih mladcev so drli skozi loge in siroke stepe goste gruce mozakov so korakale s ponosnimi skoki skozi drn nad glavami so zamahovali z okrvavljenimi sekirami in klicali slavo perunu pastirji so v sredi gonili nagrabljeno mukajoco goved antov in meketajoce trope ovc za credami so omahovali zejni anti katere so sloveni zajeli v boju zvezani osramoceni in osuvani so stopali bratje med brati suznji med svobodnimi iztok je jezdil z radom in s konjico dalec za vojsko njegovo uho ni razlocevalo besed posameznih vzklikov cul je samo kako se je valil pred njim od zmage razbesneli veletok ljudi da je zemlja bobnela da so gozdovi vrsali in je jecalo ozracje
zavedal se je dobro da je zmagal samo on potolkel je hune razgnal alane zaveznike antov potolkel izdajalca volka vojska ga je castila in ljubila a vendar ni bilo veselja v njegovem srcu s studom je gledal krvava kopja in pocrnele sekire ki jih je umazala bratska kri njemu se je tresla roka ko je otrl mec ob rosno travo da je izbrisal z njega sledove ki so kricali da je moral zamahniti po volku izdajalcu a bratu saj se pogubna misel ni rodila v volkovi glavi vsejal jo je sovraznik tunjus
zato je jezdil iztok molc konj mu je povesal glavo kakor bi cutil da se tudi gospodarju usipajo dolgi lasje na celo razkrite glave kj se je zamisljena dotikala z brado mrzlega oklepa njegove misli so hrepenele vse in se vse zbirale kakor soncni zarki krog edinega gorisca kako bi zedinil razprte brate kako jih strnil v mogocno vojsko in z njo priboril ugrabljeno zemljo onstran donave kako bi udaril se dalje preko hema zagrozil samemu bizancu in poiskal ireno prisegel je na nebo na vse bogove na bele kosti svojih padlih bratov in na krista katerega moli irena da ne leze prej pocivat dokler ne objame zopet sloven v ljubezni anta
ko se je blizala vojska gradiscu je narascal hrup ker so se bojevnikom pridruzile deklice in zen kdor koli je utegnil je pustil koco ujel ovco ali kozlica natocil medu v buce in hitel za vojsko praznovat bucece zmagoslavje
rado ob iztokovi strani je tudi molcal toda njegova glava se ni sklanjala na prsi na njegovem celu ni bilo sence v oceh niso plavale bridke misli slema ni snel z glave zadovoljno je gledal blesceci oklep ki mu je objemal siroke prsi kjer so se odbijali soncni zarki v belem srebru kakor soncna luc na oklepu tako je gorelo pod njim v srcu smehljaj mu je igral okrog ustnic ko je v domisljiji ze zrl zbor vencanih deklic ki hit pevajoc zmagoslavni vojski naproti na celu cvetocega zbora je gledal ljubinico ki zardeva kakor bi plula zarja v njenem licu ko podaja v venec zvite mladike bratu iztoku in njemu ki ga je vzljubila hci slavnega svaruna prestel je kratke dneve ko jo povede na dom ko ji razkaze ovc in stajo oceta bojana ki bo nekoc vsa njegova last nehote je nategnil ob teh sladkih mislih povodec da je zahrzal zrebec pod njim in udaril veselo s kopiti ob suho dracje ki je pod nogami zapokljlo in se lomilo
cetrti dan odkar so zapustili bojisce so se blizali svarunovemu gradiscu tolpa mladcev se je usula skozi soteske in hitela cez grice da bi naznanila prihod vojske veselje je kipelo ohripeli glasovi so udarjali v davorije trobci so z bucecim trobljenjem glusili pesmi zivina je zalostno mrcala kakor bi slutila da se bliza mestu kjer pade na zrtvenike in umre pod nozem v hrano vojski
ob soncnem zatonu se je razsirila pred vojsko dolina obdelano polje jo je pozdravilo
iztok se je zdramil iz globokih misli slem je potegnil na glavo popravil si kodre dal z mecem znamenje in vsa konjenica je udrla za njim krvavozolti zarki tonecega sonca so pordecili oklepe in sleme konji so zarezgetali po kratkem diru se je dvignila groblja pred njimi utrjeno svarunisce pridrzali so konje vse je strmelo na grobljo in cakalo kdaj se odpro vrata in se usuje skoznje zbor vencanih deklet pred njimi radovan in sredi njih starosta v beli sveceniski halji
ze so zavili prvi konjeniki navkreber vojska se je usipala po dolini ko se odpro vrata pojavi se radovan s plunko za njim krdelo deklet rado je uprl sokolje oci v mladenke in iskal njenega lica njene bele haljice toda oba iztok in rado sta zaeno glasno vprasala
kaj je to morana
deklice so nosile namesto cvetja zalno razpuscene lase po ramenih radovanova plunka je vzdihovala tako otozno da se je iztoku srce krcilo
kaj se je zgodilo ce je umrl oce ni ga v vrstah kje je ljubinica tudi nje ni
konja sta prhala navkreber da bi junaka cimprej zvedela o nesreci ki je zadela gradisce vtem so se ze mladci ki so tekli pred vojsko razkropili med ljudi rogovi so hipoma utihnili davorije so zamrle naokrog se je razlegal plac zensk bojevniki so obstali na mestu in gledali na grobljo kjer se je blizal iztoku starec radovan
struna na plunki je onemela z zateglim otoznim glasom radovan se je sklonil potrt in unicen pred iztokom njegove oci so bile objokane
kaj se je zgodilo radovane govori strah me muci
zakaj ga nisi iztoce moj sinko zakaj ga nisi o zakaj sem ti branil oj besi nad mojo staro glavo
ne blebetaj v meni vre o kom govoris
o pesjanu o kravjerepniku o hudicu o o o o zakaj ga nisi
tunjus je napal gradisce oceta
kje je ljubinica je kriknil rado in zaskrtal z zobmi
ljubinica je ponovil iztok in stisnil rocnik
o o ukradel jo je
radovan je zajokal kakor otrok in se sesedel ob poti junaka sta se spogledala in prebledela jezdeci so pritisnili za njima bridka vest o ropu ljubinice je sinila od ust do ust polagoma se je oglasil stari sloven
za njim nad hune
kakor bi utrgal te besede vsem iz duse je vrselo v bojnih vrstah in se tocilo kakor vihar krog gradisca
za njim nad hune pogibel jim smrt hunom
iztok in rado sta jezdila k svarunu za njima so prihiteli veljaki in staresine velegost in bojan in tovarisi dvorisce se je nagnetlo ljudstva vse je pomilovalo svaruna ki je sedel na tnalu pred hiso in si otiral solz polzece po dolgi bradi
iztok je pokleknil k ocetu in ga prijel za roko ne jokaj oce strasno se mascujemo za ljubinico
otmemo jo starosta ce je se ziva tale mec pa preseka tunjusa besa
rado je potegnil za rocnik in dvignil mec iz noznice po dvoriscu je zagrmelo
za njim nad hune nad tunjusa
kriki so starca zdramili oprl se je ob iztoka razprostrl rok in izpregovoril ob grobni tihoti z votlim glasom
naj bodo bogovi z vami kakor so bili sedaj opravimo obete v zahvalo
kakor bi plaval duh preko dvorisca je sel starec oprt ob sina in zeta skozi vrste bojevnikov iz gradisca na hribec pod lipo
na zrtveniku je zaplapolal ogenj v vernem spostovanju se je ponizala in pripognila vesoljna vojska ob svitu plamenov so blescale haljice mladenk crne sence razpletenih las so ovijale molcece svecenice s tiho grozo kakor bi zbor mascevalnih duhov priplul na zemljo da se ob zaru krvavih zubljev posvtuje o mascevanju nad hunom
pod nebo se je dvigal duh zgalne daritve svarun je razprostrl rok ustnice so mu trepetale v molitvi
ko so bile daritve koncane ko je izpil svarun iz skoljke nekaj pozirkov daritvenega medu je izpregovoril staresinam
veselite se ljudje bogovi so mi vrnili sina tudi hcer sonce starih dni mi vrnejo veselite se ljudje veselite se
svarun se je vrnil v gradisce po dolini so se posvetile drobne lucke zmeraj vecje dokler se niso razpalile v mogocne kresove vojska je zahrumela in zasumela dvignila se je pesem oglasil se je rog v slavju je utonila zalost
v svarunovem dvoru ni bilo bucecega veselja po zmagi starosta se je stisnil v kot na ovnovo kozo glava mu je zlezla globoko na prsi podpreti jo je moral z usahlimi rokami rado in iztok velegost in bojan so sedeli na plohih okrog ognjisca pecena jagnjetina jim ni sla v slast rozenica z medom ni krozila od rok do rok zunaj je vihralo ljudstvo ki hipoma zajoka ki obupuje in preklinja pa ena beseda en dogodek casa opojne pijace v solznih oceh se posveti radost jok se preglasi v smeh vzdihi v veselo pesem
dolgo je molcala druzba ob ognju zatopljena v bridke misli
sin slavno ste zmagali morana je zela perun je bil z vami
ni bila zetev preobilna za morano prizanasali smo bratski krvi oce
svarun je povzdignil kosate obrvi in s pogledom pohvalil iztoka
gorje narodu ce pognoji travnike z lastno krvjo ne bo pasel svojih cred po zelenicah sovrag pride in popase s tujo credo sin ce od oceta vse pozabis ce se ne domislis niti gomile kamor zasujes moj prah ce se napotis na jug ce odrine ljudstvo za soncem proti zatonu ne pozabi teh besed velik bo sloven bival bo v mirnih hisah rejene bodo njegove crede svobodno sonce mu bo svetilo leto in dan ce bo slozen z brati ce ne pride tujec postavi mu peto na tilnik in svobodni postane suzenj
vsi so molcali tiho plapolanje ognja je dramilo molk iskre so poskakovale iz polen prasketale nad ognjiscem in se potapljale v dolge jezike zubljev ki so kipeli pod sajasto sleme svecanost kakor bi govoril prerok je prevzela vsa srca da so hitreje utripala in sklepala velike sklepe
tedaj je vstopil pocasi potrt bojece kakor gresnik radovan komaj z ocmi so se ozrli proti vratom nihc ni okrenil glave radovan je cutil tesnobo in slovesnost kakor ob daritvi se je skljucil v kot in pritisnil rok na razgaljene prsi
svarun ga je pogledal a v njegovih oceh ni bilo jeze radovan pripoveduj o roparju dusi me v prsih za golt me se davi zalost ne morem sam
iztok se je ozrl na starca godca v pogledu je bil ocitek
zakaj je nisi cuval branil
radovan se je primaknil k ognjiscu pri ognju se je zdel njegov obraz cudovito zguban in shujsan ko je izpregovoril je bil glas tako plasen tako pobit da se mu je iztok zacudil in se obrnil proti njemu
o vem da me sodite mene starca sodijo me vasi obrazi obsojajo me pogledi ker je bila ukradena golobica ker je izginila lucka z dvora ker je onemelo njeno petje in je sedaj hisa kakor pozeta njiva vi me sodite bogovi me ne sodijo vprasam kdo izmed vas se ni krmil golobcev in jim potresal zrnja sredi dvora in kaj si storil tacas ko si zamaknjen pasel oci po golceci mnozici pa je padlo izpod neba kakor puscica prhutnilo med golobce pograbilo in izginilo se zakricati nisi utegnil se pomisliti nisi mogel na lok zakaj visoko pod nebom je ze plul krgulj z najlepso golobico v krivih krempljih in tako se je zgodilo z njo svarun je prica iz zasede je planil tunjus na njivo med deklice rdeca perut je frfotnila kriki so nama umrli v grlih on pa je izginil kragulj ropar jezdec na konju in na tisoc besih o morana
rado je bledel ob povesti ustnice je stiskal da je bezala slednja kaplja krvi iz njih prsti so se krivili in se stiskali v pest na rokah so se podrhtavajoc gibale mocne vzbokle misice
kaj bi storili vi ki me obsojate kaj
za njim je rignil s sklanim glasom rado
za njim za njim ti bi sel za hunom vrtoglavi mladec verjamem toda sel bi bil v pogibel kje je konj ki bi dosegel tunjusa kje imas tovarisev kakor jih je imel on ali bi copotnil z nogo ob tla da bi prilezli iz zemlje kakor ose iz luknje ce potrkas nanjo oj mladici ljubezni lacni krvi polni kratka je vasa modrost in ne seze dalec preko rumene kite lepega deklica tudi radovan bi bil jezdil za njim ko bi bila zarela le taka iskrica upanja kakor jo d slab kremen ce udaris z jeklom nanj ali ni je bilo zato sem ostal in jokal s tiho in grenko zalostjo in mislil v svoji stali modrosti na koristne ukane na bogove da sem nedolzen a za nedolznost taki pogledi od vas tako placilo
ne zaluj radovane govori o ukanah prej pa izprazni rozenico ki ti jo nudi tvoj sin
iztok je dotocil do roba in podal godcu
ne bi na bogove da bi rajsi od zeje pivkal kakor ptica ko pa omocil ustnice sredi krivih sodnikov ob pijaci na tvojo besedo pa verjamem pa so me varali vasi pogledi
izpil je naglo v lice mu je zaplulo nekaj krvi nato se je dvignil s ploha vzravnal staro telo in izrekel svecano s pojocim glasom
ni tvoja stvar moja ukana zato je ne zve nihce dokler se ne zgodi povem vam pa da sem prisegel vsak dan trikrat in vsako noc po trikrat sveto prisego svetovitu vsevidecemu perunu vsemogocnemu in vesni in devani radovan otme ljubinico ali pade v narocje morani ob cesti na sovrazni zemlji tako sem prisegel tako se zgodi
v starcu je zakipelo cudovito zivljenje oci so se mu bliskale iz dvignjenih prsi je kipela moc iz stisnjenih pesti je kricala odlocnost in iz hropecih dihov je zarela hrabrost in navdusenje vsi so se zavzeli po vseh licih se je raztocilo od godca nekaj veselega z upanjem napolnjenega celo svarun je dvignil tezko glavo s cela mu je izginil temni oblak iztegnil je proti radovanu desnico kakor v blagoslov
godec je obstal za trenutek sredi njih ponovil s sekajocim poudarkom tako naj se zgodi tako sem prisegel se hipoma obrnil ter odsel skozi vrata na temno dvorisce
v jutro so obsijali prvi soncni zarki se speco vojsko krog in krog gradisca so crneli ozgani vrtinci zemlj kjer so goreli na vecer ognji ob njih je spala vojska vse navzkriz kakor od viharja posekan gozd cudna omotica od veselja in pijace od krika in plesa je prevzela ude bojevnikom da so omahnili odreveneli in zaspali v sen tako trden da ga ni zdramila zarja
na okopih se je ze zbrala gruca veljakov in staresin v posvet ugovora ni bilo med njimi ena misel je vladala preden so sklepali je bil sklep dozorel
nad hune
vecina je zelela da se odpocije vojska en dan in potem udari vsa cez donavo nad tunjusa
temu je ugovarjal iztok vojak skoz in skoz ki je poznal red palatincev se je zgrazal kadar je pogledal v dolino
to je drhal je pomislil ne vojaki
zato je ugovarjal in prepriceval tako dolgo da se je vdal zbor in pritegnil njegovemu nasvetu poverili so mu oblast da si izbere le najboljse ljudi drugi naj se vrnejo na svoje domove
ko je bil sklep dognan in posvetovanje zakljuceno se pojavi med njimi na suhem hunskem konju kakor so jih nekaj ugrabili v bitki star hun
vse je spreletel gnev in jad sprejeli so ga mrki pogledi namrscene obrvi zgubancena cela
kakor sem prisegel tako se zgodi
jezdec je izpregovoril po vseh licih se je prikazala osuplost iz vseh ust je hkrati zadonel vzklik zacudenja
jezdec pa je okrenil konja zamahnil je cop rdecih las ob glavi stresle so se kocine kozlovskih hlac in hun se je zadrevil po brdu iz gradisca
zborovalci so mu dvignili rok v pozdrav glasni klici so ga spremili in mu voscili sreco bogov na pot jezdec radovan se ni ozrl zamahnil je s plunko po zraku se sklonil konju na vrat in pognal v skok po dolini
oj ukane oj ukane je slo od ust do ust med zborovalci ki so zrli za godcem kdo ga prepozna bogovi z njim cuvaj ga svetovit
sredi dopoldneva se je razgibalo mravljisce krog tabora kakor luci so svigali med umazano rjavo in sivo tolpo slemi iztoka in slovenov iz bizanca krog poldneva se je ze locilo in razkropilo valovje ljudstva po zraku je kipelo od bojevitih vzklikov nad hune nad hune
petnajsto poglavje
zaradi zmage zejna krvi je vojska hotela se tisti vecer odriniti skozi sotesko od gradisca proti donavi iztok je imel dosti posla da je zabranil razbrzdanemu hudourniku divji pohod dasi je izbral najboljse bojevnike bi se ne bili uklonili da niso posegli vmes staresine in veleli ljudem naj bodo strogo pokorni iztoku poveljniku polagoma se je vojska umirila staresine so se poslavljali in se vracali na svoja selisca drhal je vzklikajoc in plesoc ginila v lesovih proti veceru je stalo v dolini krog tisoc vojscakov vodila jih je zelezna roka posameznih slovenov ki so dolgo vrsto let korakali za bizantinskimi prapori iztok je velel porazdeliti mednje vse hunske in antske konje kar koli je bilo oklepov in slemov vse so si nadeli tako je imel okrog dve sto tezko oborozenih jezdecev njegov jermen pod brado je bil tesno zapet ob vrstah je jahal s cudovito samozavestjo v prsih je zacutil hipoma slast kakrsne se ni bil okusil tako jasno kakor nikdar mu je stopil pred oci daljni smoter zamislil se je kakor v lepe sanje
dolina pred njim se je sirila prostrana ravn se je polnila z vojscaki vse se je svetilo in migotalo od brusenega orozja nic vec tolpe nic drhali stotnije prave urejene stotnije vro iz vseh slovenskih gozdov in se razlivajo na rven in sedaj prijezdi on zamahne z mecem vojska se zgane pod udarci kopit zagrmi zemlja dvigne se prah cuti se zamolkel zvenket jekla trume se val proti jugu on jezdi na celu oko ima uprto proti polnoci proti cilju nad bizanc grmi krog njega mascevanje krici srce svoboda koprni dusa zajokala bo sproscena zemlja ko bo pila kri tiranov zasuznjeni narodi bodo poljubovali osvobojeni sled njegovih stopinj slovenu vzide jasno in cisto svobodno sonce na daljnem vzhodu in pod jasnim nebom oblijejo zarki zlate pramene mehkih las ki bodo pluli z glave njegove irene
iztok je otresel z glavo z roko potegnil ob celu sanje lepe sanje
velika vojska je izginila pred njim je ostal zbor molojcev v daljavi se je le se motno blescal vabljivi smoter
ceti je izpregovoril navdusene besede in ji velel pocivat
ko je veslal mesec na polnoc se je napotila majhna ceta ob potoku skozi dolino slemi se niso svetili v noci oklepov ni bilo krog prsi vojscakov sence slokih konj so tiho bezale po travi
rado je jezdil pred odhodom glavne cete z nekaterimi vojaki na ogled za tunjusevim taborom
odkar se je vrnil z vojne in zvedel o ropu ljubinice se mu ni zjasnilo nagubanceno celo kakor divji macek ko caka plena na drevesu se je tresel od koprnenja da bi zapodil konja proti donavi in planil v tabor ter iztrgal hunu ugrabljeno golobico ko je ugovarjal iztok razdivjani vojski ko je odbiral vojscake je cepel na okopu gradisca stiskal ustnice in skrtal z zobmi da ni bila njegova vera v iztoka brezmejna zagnal bi se bil proti njemu ga pahnil s konja in zaklical v tolpo za mano nad hune vsaka ura mu je bila trpljenje vsako posvtovanje staresin muka mizal je da ni videl mladcev ki so dvigali kopja in zahtevali pohoda zatiskal si je usesa da ni cul hrupa in vzklikov nad hune nad hune
dan se mu je plazil kakor lena voda in ko je ceta prizgala ognje in legala pocivat bi bil najrajsi udrl mednje in tolkel s pestmi po speci vojski na noge sramota slovenom hci staroste plen tunjusev in vi spite sramota na noge golazen dvignite se in operite madez za menoj na konje nad hune z obema rokma je stiskal glavo se vrgel na zemljo in grabil v zeleno grivo s tresocimi se prsti
doklr so jezdili po zasenceni globeli ni bilo mogoce spustiti povodcev in pognati v skok ko se je soteska razsirila ko je razgrnil mesec pred njimi prostrano stepo so se stegnila telesa konj postave jezdecev so se prihulile do grive visoka trava je z latjem dosegala konjske boke in kakor blisk so ginila tla pod kopiti votli topot se je razlegal po gluhi stepi dalec nekje je zarencal merjasec njegova creda se je oglasila z zacudenim pogrkovanjem blizu v grmu je zajokala ptica z zalostnim glasom po listju je udarila perut nocna ujeda je zgrabila speco jerebico rada je zaskelelo krog srca kakor bi bila zakricala na pomoc ljubinica stisnil je konja in pognal se v daljse skoke
ko so pobledele na obzorju prve zvezde so zagledali jezdeci pred seboj dolg megln pas iz katerega so se dvigale lene sive kope pred njimi je bil veletok ustavili so konje ki so spenjeni veselo prhali z razprtimi nozdrvmi v hladno jutro in povesali vratove do rosne trave
ce ni brodov na levem bregu je izpregovoril stari sloven z brazdo na celu iztok ga je bil pridelil previdno radovi ceti zakaj bal se je da utegne rada strast zaslepiti in pahniti na tunjusevo sulico
pozenimo v veletok
rado je nategnil povodce
mladec polivaj ogenj s pametjo ce utones ne resis ljubinice
konji preplavajo
mislis ti burja jaz pa ne mislim ampak vem da jih pol obnemore
rado je nategnil zopet ob brzdi da se je njegova hunska kobila povzpela stari sloven je obmolknil v rahlem diru so jezdili po travi ki je tonila v rosi preden je vzslo sonce so se potopili v meglo ob donavi tla so postajala cedalje vlaznejsa da so se konji vdirali do clenkov in cez polagoma jim je zacel udarjati ob prsi suhi locek jata povodnih ptic je sfrfotala iz bicja konjica je obstala na bregu vojscaki so poskakali s konj in gazili po blatu in svizu ter iskali v megli brodov razkropili so se na levo in desno gor in dol ob vodi presla je ura preden so se vnovic sesli brez uspeha brodov ni bilo edino stari sloven je izsledil v visokem trstju pomendrane bilke splazil se je do reke v blatu je zevala nova sled vtisnjenega broda v ilovici je zapazil cloveske stopinje in globoko udrte sledove konjskih kopit ki se niso bili zaliti z vodo
kdor je hodil tod se je odpeljal z brodom cez reko poklical je tovarise pokleknili so vesci sledilci na zemljo in ogledovali vtiske kopit
hun hun hun
vsi hkrati so izrekli isto sodbo
morda tunjus sam je pripomnil rado in pobledel
ni tunjus ker ta je jezdil s tovarisi njegov sled bi bil ze zalit zabrisan morda ogleduh sel
ho radovan radovan je zaklical mlad vojscak ki je tical do kolen v blatu in sledil clovesko stopinjo
vsi so pristopili in z napetimi ocmi zrli v dobro odtisnjen podplat bose noge na blatu
poglejte palec razkrecen in podvit to je radovan vidite peto razhojena zmlincena godceva poznam jo
torej ta nam je odvel brod
ponj v vodo je krical nestrpno rado
kdo pojde vprasa stari sloven
jaz preplavam ne sam na konju ce konj sredi reke omaga drugo polovico preplavam
in po stepi bos jahal potem na trstu kakor vdomec ulij pameti na ogenj poglejte tukaj strli iz blata debelo bruno izgrebimo ga vrzimo zreb kogar dolocijo bogovi zajaha bruno in se prepelje prek veletoka
vsi so se pokorili nasvetu starega slovena zastavili vse sile in kmalu izgrebli iz peska in blata dolg hlod ki je bil iz srede izzgan
korabelj so vzkliknili veselo in izmetali blato iz vdolbine ter vrgli zreb dolocil je najmlajsega vojscaka vitki mladenic je skocil rocno v coln zavihtel veselo kos sirokega lesa rabec ga kot veslo ostanek nekdanjega hilbudijevega mostu kakrsnih je bilo dosti ob bregu zapicenih v blato in zapletenih v grmovje tovarisi so se uprli v deblo in vsi zaeno z mocnim sunkom potisnili korabeljcek v vodo da so zasumeli valovi veslar je kmalu izginil v megli sredi veletoka
minilo je dokaj casa preden se je oglasil nizko ob vodi glas odposlanega brodarja vojscaki so sli za pozivom pognali konje na siroki brod in odrinili preko reke
sonce je parilo meglo topila se je dvigala in kopnela pod vedno gorkejsimi zarki ko so dospeli na desni breg se je ze razblinilo megleno morje v daljavi so se svetili nizki grici visoko pod sinjino nad planoto se je vozil orel
kam so se vprasevali
stari sloven je motril obrezje s sokoljim ocesom gor in dol stegnil je vrat nastavil roko na celo in veselo pomeziknil zagledal je v trstju velike crne zplate skrite brodove
z brodovi nazaj iztokovi vojski naproti
radov konj je zacepetal in grizel jekleno brzdo njegov gospodar ga je krcevito stisnil zal mu je bilo vsakega trenutka gnalo ga je z neutesljivo silo v stepo za ljubinico stari sloven se je ozrl na mladca preko rame in mirno z globokim glasom ponovil polivaj ogenj s pametjo
nato je takoj odredil da so odmotali dolge konopce ki so jih nosili zvite ob sedlih otvezli so brod dva vojscaka sta stopila nanj in ga odpahnila iz bicja nato so pripeli konopce za sedla in vlekli s konji sirok plav po reki navzgor proti kraju kjer so videli druge brodove lezali so vsi deloma na suhem zato so se vsi uznojili preden so dvignili mogocno tezo z brega v vodo v tla so zabili kole in privezali sredi trave konje obnje sami pa so odrinili s sirokimi loparji na veletok in gnali brodove na breg slovenov
sonce je privozilo do zenita ko so se vrnili na najmanjsem brodu stari sloven je velel pluti v gosto vrbje tam so plav previdno skrili in ga zadelali z vejami in trstjem tudi colnicek so pogreznili v blato
kam so vnovic vprasali vojscaki
stari sloven je zasedel konja za njim so poskakali mladci v sedla in mu nemo sledili previdno je jezdil do mesta kjer je lezal prvi brod upognil se je s sedla in iskal sledov ni trajalo dolgo ko je zagledal vajeni vojak vtisnjena kopita radovanovega konja
za njim je velel ocka dobro ve kje je tabor hunov zakaj jahal je naravnost vanj na svetovita da ne drugam
jezdeci so se uvrstili v gosji red in oprezno sli za sledom dokler niso za trdno vedeli v katero smer je odsel radovan do vznozja nizkih holmov ki se vlecejo proti jugovzhodu so razlocno sledili skoke godcevega konja tu je postal svet trsi sledovi so izginili kljub temu pa so bili prepricani da je radovan sel ob pobocju holmov zato so pognali odpocite konje in drevili ob hribcih in gozdih sonce se je nizalo dan se je nagnil a drugo jutro morajo biti ogledniki s porocilom ob donavi kjer bo cakal iztok z vojsko zato ni bilo casa da bi se obotavljali rado je sinil mimo vseh tovarisev in jezdil ceti na celu v daljavo so mu strmele oci in zarele kakor mlademu volku ko gre prvic na plen kadar je jeknila ptica mu je vzplulo srce kakor bi ljubinica zaklicala na pomoc stisnil je konja in zgrabil povodce nekje dalec se mu je zdelo je nekaj zarencalo tunjus je naglo pomislil in iskal z desnico ostre sekire ob sedlu
blizal se je vecer dolge sence so se hipoma iztegovale in ginile staremu slovenu se je svetil na celu krvavo podpluti obrunek kakor hrastov lub mu je bila koza nagubancena po mrklem licu pride noc kam potem treba je da napno zadnje sile dokler imajo se kaj dne poprijeli so vsi tesneje za brzde udarili po konjih s kratkimi jermeni in nato popustili povodce da so se iztegnile vrle zivali v dolgih plavajocih skokih po ravnini
hipoma pa je potekel gric ob desni kakor bi ga odrezal ozka dolinica se je odprla proti jugu sloveni so konje ustavili in se spogledali edini rado je drevil kakor v sanjah dalje ali nenadoma so videli kako se je vzpel njegov konj se okrenil na zadnjih nogh in pridrevil nazaj k ceti
tabor tabor je vzkliknil rado dim se dviga iz kotline
nazaj veli stari sloven
polagoma so se vrnili ob gricu in poiskali gosto zarasel kotlic kamor so skrili konje tam so pocakali noci
ko se je stemnilo in mesec se ni prisvetil so izginile temne postave v mracnem lesu po dva in dva so se plazili mladci po gricu razdelili so si kotlino tako da bi ves tabor obkrozili in si ga ogledali pri konjih je ostal edino star sloven ki jim je strogo velel da se morajo vsi vrniti do polnoci
rado si je izbral najnevarnejso pot pri vhodu v kotlino dokler je plezal po brdu in skozi hrasticje se ni menil za sum ce je poknilo dracje pod njegovimi nogami ali ce je sfrfotala speca ptica v prsih mu je gorelo in ni mislil na drugega kakor nanjo ki jo iztrga in otme iz narocja pesjana tunjusa v razpaljeni domisljiji je sanjal da zaslisi morda ze nocoj njen glas jo ugleda morda celo ob ognju ko bo sedela otozna in bleda med deklicami
ko je priplezal na vrh grica in se spustil po slemenu in po rebri navzdol je na mh prenehalo grmovje stopil je iz gozda nog so se mu zaplele v goste veje ki so lezale po zemlji na tistem kraju so huni izsekavali gozd obstal je da bi razbral v temi kam bi krenil pod seboj je slisal hrzanje pasocih se konj dalec pred njim je zarel ogenj in zdelo se mu je da vidi krog njega premikajoce se postave
tjakaj je bila njegova naloga kako mimo konj brez cuvaja se redko pase hunska brav in vendr je njegova dolznost da presodi po stevilu konj moc tabora
ognil se je posekanega gozda kjer mu je bila hoja naporna zaradi drevja in vej razmetanih na gosto po tleh skril se je zopet v temo in lezel ob robu doline proti ognju pocasi je ginilo omoticno koprnenje po ljubinici zmogla je skrb in teza naloge ter izpodrinila sanjarjenje o ljubinici zbral je vnovic vso prelest in zvitost plazil se je kakor lisjak neslisno se spustil v dolino se potopil v travo in se vil kakor kaca prav tik crede konj proti ognju poskusal je da bi razbral iz crne sence stevilo zivali toda ni mogel vtem se je domislil da pred polnocjo vzide mesec tedaj lahko pregleda credo z gor pomikal se je ob robu grmovja uspesno dalje ob konjih ni zacutil nicesar ni zamomljal pastir ni si zvizgal cuvaj huni so pustili konje brez varuha vcasih se je dvignil na kolena na noge da je opazoval ogenj
polagoma je videl da se je vzgal se drugi tretji cela vrsta
mnogo vojscakov je preudaril in lezel dalje obe roki sta mu ze krvaveli opraskani in obodeni od trnov pa rado se za to ni zmenil
niti izmaknil ni ce je pritisnil bodeci osat z dlanjo
kmalu se je toliko priblizal da je videl poskakujoce hune ob ognjih kakor mrmljanje je razlocil pogovor in tu in tam glasen razlocen vzklik
dobre volje so pijejo brez skrbi jih zalezem
postajal je cedalje drznejsi in pogumnejsi povzpel se je iz trave in premisljal kako bi dospel najlaze v oblizje najvecjega ognja ob njem bo videl tunjusa in morda celo njo
priplazil se je prek doline do drugega roba gozda droben potok se je vil ob rebri rado je prebredel vodo in se skril v gozd tod je brez bojazni hitro korakal voda je sumela in glusila njegove korake od ognjev je prihajal cimdalje vecji hrup smeh in pesem roko je drzal na nozu in v vrocici podrhtaval domislil se je ali se bo brzdal ce zazre tunjusa in ob njem ljubinico ali plane nanj in ga zabode
o devana je vzdihnil bogovi mojih ocetov cuvajte me
ob tem razmisljanju je zazevala pred njim siroka jasa svit ognjev je segel prav do roba gozda sunkoma se je umaknil in stopil za debel hrast od tod je videl vse
huni so smodili bravino na ognjih poskakovali in plesali vihtec debele cutare nad glavmi kocinaste hlace so plahutale ob skokih dolge sloke postave so bile v krvavem svitu ognjev se daljse in groznejse
kakor vdomci je presodil rado
ali v tem hipu zadoni hrescec razklan glas huni obstoj in utihnejo
plink plunk plunk plink
kaj je to strune in sedaj pesem cigav glas o setek v tvoji bradi radovane to si ti to je tvoja plunka tvoj glas o radovane ocka
mladec za deblom si je pomencl oci ker ga je zaskelelo kakor od veselih solz ocka jo potolazi nocoj ji razodene da prihajamo radovane v drenopelj posljem po vina zate za to tolazbo v rodu slovenov bo vecen spomin na tvoje ukane
smehljaje se je poslusal divjo hunsko pesem ki jo je pel radovan in slepil hune ob ognjih so se zgibale manjse sence dekleta so plesala ob zvokih plunke
rado se je ozrl na nebo prestrasil se je ko je zapazil bledosvetel kolobar ki je naznanjal prihod meseca naglo se je obrnil in bezal
na vcer drugega dne se je blizala hunskemu taboru vojska slovenov v treh oddelkih so gazili tiho po stepi v sredi na celu tezko oborozene konjice iztok ob levi pracarji in lokostrelci ob desnem boku siloviti sulicarji oborozeni z bojno sekiro in zavrovani z lesenimi sciti prevlecenimi z debelo bivoljo kozo iztok se je veselil vzornega reda noben mec ni zvenknil noben vojscak ni izpregovoril celo konji niso prhali in hrzali cul se je samo selest in sum po usahli travi kakor bi vzdrzema vlekel veter po gozdu ko so prisli ze do ovinka koder bi morala zaviti vojska v sotesko je iztok zavil na desno proti zaraslemu holmu brez pomisleka mu je sledila ceta za ceto zamahnil je z mecem izurjeni sloveni iz bizanca sedaj stotniki so zasukali konje in se zbrali ob svojem poveljniku
zastrazite dolino da ne pride nihc ne ven ne noter napad izvrsimo jutri nocoj prenocijo cete ob robu tega gozda
stotniki so po vojasko odzdravili obrnili konje in odjezdili vsak k svoji ceti toda cete niso sprejele tega povelja tako kakor stroge pokorscine vajeni vojaki spocelo se je tiho mrmranje glava se je sklonila h glavi potresavala so se kopja stotine oci je zrlo na svarunica ki je sedel v blesceci opravi magistra peditum v sedlu iztok ni okrenil pogleda od teh bodecih vprasujocih oci ob ustnici se mu je zarezala tanka crta kakor ocetu ki pravi le mrmrajte otroci moja beseda je pribita
kmalu se je locilo od vojske nekaj veljakov med njimi rado ne menec se za povelje so se blizali iztoku in zahtevali vojnega svta njihovo ukoreninjeno demokraticno naziranje se ni moglo kloniti povelju edinca dasi so ga sami izbrali za vodjo
bogovi ze sipljejo crno nocco na zemljo da nas zakrijejo sovragu kaj se obotavljas nad hune opolnoci jih zgrabimo in morana bo obhajala gostijo na veselje vseh besov na cast nasih bogov in v slavo slovenskega imena smrt izdajalcem resimo ljubinico to je volja veljakov to je volja vojske govori iztoce
svarunic ni izpremenil lica le crta ob ustnicah se je se poglobila z jasnimi in mirnimi ocmi je motril moz ki so s temnim celom cakali odgovora
rado lepe so tvoje besede ki si jih govoril v imenu velmoz lepe so pravim toda na bogove modre niso
iztok je bral z lic zacudenje nejevero celo odpor
ni vam vdahnil te misli svetovit cemu smo prisli zakaj smo pripeli jermen in segli po kopju in sekiri odgovorite
da se mascujemo je zamrmralo v en glas med vojscaki
samo zato sin svarunov je prisel najprej otemat edinico slavnega staroste in ko jo bo otel se bo masceval zlodeju
in rado sin bojanov je prisel da otme takoj svojo izvoljenko nevesto mord je nocoj tista noc ko oskruni pesjan golobico morda jo nocoj pretepe z bicem in ti cakas dneva nad hune
nad hune smrt tunjusu je govoril vojni svt
smrt tunjusu pravim tudi jaz toda zivljenje ljubinici ce pa udarimo ponoci nanje spozna tunjus da je zmaga nemogoca ko zacuti klanje sam prebode ljubinico potem pa nam v temi ubezi zakaj tisoc besov je v njegovi glavi in v jutro bomo imeli nekaj poklanih molojcev in mrtvo ljubinico brez tunjusa ali smo zato prisli kaca pika dokler ji ne stres glave in kaj nam zmaga brez tunjuseve glave lepa radost svarunova ce mu vrnemo mrtvo hcer
mozje so obmolknili rado se je stresel
iztoce s teboj je svetovit velevaj mi smo hlapci
vojni svt se je vrnil k vojski taje z znacilnimi kretnjami hvalila iztokovo povelje in se tiho umikala h gozdu da skrita v lesih pocaka zore
iztok je obcutil slaj samozavesti in zmage nad cetami priznal si je da je govoril resnico vendr je zamolcal glavni vzrok zakaj je dolocil napad ob belem dnevu prvic se mu je ponudila prilika da z divjo pa vsaj za silo urejeno in ukroceno ceto slovenov izvede boj kakor se ga je naucil pri bizantincih hotel je izuciti to ceto da bi bila nekoc kvas ki ga vmesi med velikansko tolpo ljudstva in udari z njim na jug vedel je da ga caka delo zakaj huni so bili izvrstni borci utrjeni pokorni zilavi ki niso zlepa zaman sprozili tetive ne mahali z mecem v prazen veter in tega dela tega vrocega in krvavega dne se je veselil iztok vojak kakrsnih niso imeli niti med goti v palatincih vso noc ni legel
kakor cebele od cveta do cveta so begali stotniki od moza do moza vsaka cetica vsaka gruca je imela natancno doloceno delo vsaki gruci je dolocil iztok poveljnika
davno pred svitom je kar skopnela vojska ob robu in se poizgubila v gozdu na levo in desno iztok je obkolil po visavah hunsko globel na obeh straneh izhoda je razvrstil najboljse lokostrelce da posujejo vsakega beguna s puscicami in ga strmoglavijo s konja
o prvi zori je velel oddelku motnih sulicarjev da so glasno udarili v kotlino proti taboru sam s konjico se je oprezno prikrival ob straneh gozda
mogocno so zadoneli kozlovski bojni rogovi razleglo se je in zabucalo po dobravah v nemo jutro hunom je zadoscala prva napoved blizajocega se sovraznika zatulila je varhunska divja troblja konji na pasi so zarezgetali in v divjem begu drevili v tabor na poziv troblje zvizgi in piski klici imen zategli rigi so se raztocili pod nebo hunski vojscaki so prhali na konje kakor bi jih bruhala gruda iz sebe nobene zmesnjave nikakega strahu red miren in hiter kakor bi vsi pricakovali napada ze mesec dni
stari sloven odet v zelezo z resetko cez lice pokrit z velikanskim scitom z mogocnim kopjem v desnici je vodil sulicarje po soteski proti taboru rogovi so peli sloveni so po stari segi zagnali v grozen krik urejene vrste so se zrdcile v besnem teku so se zagnale proti hunom ko so ti zapazili sovraznike so jih sprejeli z grozno ploho strelic zrak je zapiskal od svista puscic kakor da bi zazvizgala burja skozi gola zimska drevesa nekaj slovenov je omahnilo in se zvalilo v klobkih po rosni travi ceto je razplala besnost zastrti s sciti so se drevili v hunske vrste ze so frcale prve sekire po zraku posamezne sulice so se zablisnile v dolgih lokih nad hunske konje
huni so vrgli loke na pleca pograbili dolge sulice in s povesenimi ostmi naperili naskok v slovene pesce tedaj je zatulil stari sloven z groznim krikom gruca slovenov se je stisnila v neprodiren klin katerega rilec je tvoril sloven jarozir njegovo kopje se je zadrlo v prsi prvega konja ki je navalil na ceto hunska konjica se je razklala in obletela bliskoma slovene da bi jim udarila za hrbt klin se je zaobrnil toda jarozir ni vzdrzal reda ceta se je raztrupala prvi sloveni so obticali na hunskih sulicah ali v tistem trenutku so zazvenele z visokim glasom bizantinske troblje iztokova konjica je pridrvela na hune od leve in desne ti so se zgrozili in za trenutek zbegali a samo za trenutek balambak ki je vodil vojsko je zapiskal skozi nos kakor razkacen jastreb zagledal je blescece se oklepe in svetle sleme in takoj presodil premoc sovraznikovo beg je velel njegov pisk nad glavami jezdecev se je dvignil gozd sulic kakor vihar se je utrgala hunska konjica z mesta in pognala konje s strasnim hrupom in tuljenjem v iztokovo vrsto da bi jo prodrla in utekla po globeli toda iztok je bil na to pripravljen obe ceti sta se zlili v svetel pas ki je nastavil siroke v oklepe zavite prsi pognali so se nasproti hunom konjici sta trescili skupaj s tko razbesnelo silo da se je zgrudil na obeh straneh val konj in jezdecev v travo red pri hunih in slovenih je bil razbit med rjavo tolpo hunov so se pomesali svetli slemi zabliskali so se meci huni so pometali sulice v gneci na tla razpalilo se je nad stotino dvobojev na zivljenje in smrt pobesneli so konji in jezdeci krik tuljenje zvenket mecev in pokanje oklepov rezgetanje povelja slovenov in hunov napad in beg stokanje umirajocih curki krvi divjanje in rezget konj brez jezdecev iztok je vihral kakor sproscena zver po bojiscu kakor ognjen blisk je svigal njegov mec kamor je udaril je zastokal clovek kamor je sunil je odprl krvav tok skozi resetko so strlele oci v groznem ognju kjer je zagledal slovena v nevarnosti tja je prihrumel njegov zrebec edini se od epafrodita kupljeni arabec svistnil je mec in hunski konj je zatopotl prazen v gneco
padali so sloveni padali huni iztok pa je stiskal ustnice in se gonil po bojiscu razbrzdan brez pokoja njegove oci so iskale tunjusa drevil je za begunci udarjal na levo zamahoval na desno ranjenih hunov se ni dotaknil sekal si je pot do najgostejsega boja iskal tistih pesjanskih oci iskal rdecega plasca in iskal znane cepke zaman njegov arabec upehan ranjen s krvjo polit se je pricel stresati kolena so mu klecala spotikal se je iztok je moral iz bojnega meteza
vihar je ponehaval nekaj jezdecev je drevilo za bezeco tolpo hunov ki se je prebila skozi slovene na koncu soteske so jih sprejeli lokostrelci telebnil je eden dva trije s sedla na zemljo desetorica je usla puscicam in pognala na svobodno stepo
iztok je velel zatrobiti s hriba se je usula povodenj molojcev in obkrozila taborisce v njem se je dvignil krik in jok zensk in dece rado je razjahal in tekel v sotorisce da bi prvi videl in objel ljubinico iztok je hodil med mrtvimi in iskal tunjusevega lica
toda zaman ga je iskal izdajalca zaman je klical rado po izvoljenki tunjusa in ljubinice ni bilo nikjer
sestnajsto poglavje
v slovenih zmagovalcih je valovala tistega dne omoticna divja razigranost strog vojaski red kakor je o njem sanjal iztok je bil po zmagi unicen vojaki so si odpeli oklepe pometali sleme na kup zelezni oklepi so bili pretesni za njihove svobode vajene prsi tezki slemi so se jim zdeli jarem raztocili so se divji molojci po taboriscu in plenili razdirali in unicevali vezali zenske se pulili med seboj za lepe suznje trgali drug drugemu buce vina iz rok prevlacevali mehove z oljem klali ovc in grizli s krepkimi celjustmi suho bravino po vsej kotlini so zagoreli ognji ob njih so se zgrinjale vzklikajoce gruce slovenov bucale so davorije mast se je cedila z raznjev plamen je pouzival obete perunu in morani
ko je vdrlo nekaj velmoz v tunjusev sotor so od zacudenja razklescili usta in ostrmeli ob vhodu tolik sijaj jim je zamigljal v oci in sredi tega bleska nakupljenega v bizancu naropanega po jugu in vzhodu je slonela na mehkih blazinah kakor vila krasna alanka
njeno telo je ogrinjala svilena z vezeninami okrasena haljica kakrsne so nosile najplemenitejse dvorjanice v bizancu cez pleca ji je visela v valovitih gubh do tal segajoca stola ki je zarela od draguljev za pestjo in nad lahtmi so se svetili zlati obrocki iz ogljeno crnih las je seval diademcek globoke crne oci je upirala v prislece v njenih pogledih ni bilo prosnje na njenem licu ne vzdiha po usmiljenju izziv in poroga sta ji obkrozala ustnice
nazaj je kriknila in se vzravnala na sedezu nazaj hlapci molojci prisli ste h kraljici velikega huna sina atilovega ne skrunite s svojo nogo tal kamor stopajo samo kani in kralji poklicite starosto in mu povejte naj pride da govori z menoj ce mu je drago zivljenje slovenke ljubinice
z zasmehom so se ze nekateri veljaki gnetli v sotor in stegnili roke po alanki da bi jo zajeli kakor druge ko pa so culi ime ljubinice so obstali in se spogledali
nimamo kralja in nimamo s seboj staroste mi sami smo kralji slovenov mi smo staroste narodu govori kje je ljubinica nasa suznja si
tako jo je ogovoril najstarejsi veljak in stopil blize
alanka se ni ganila najmanjsi strah ji ni spreletel oblicja dvignila je kakor v odpor samo drobno roko in ocitala veljakom
nimate kralja ovc imajo ovna koz vodi kozel prasci hodijo za merjascem in vi sloveni greste v boj brez poveljnika alanka je kraljica in zena najvecjega junaka kar jih jezdi od dnjepra do bizanca in ona v da bi bili vrli molojci pod balambakom posekali in pomendrali vas tolpo v rosno travo da vas ni vodil nekdo ki mora biti modrejsi od vas pride naj ce mu je milo zivljenje ljubinice ce ne se strasno mascuje moj orel tunjus
veljaki so se vnovic spogledali zivljenje ljubinice to je vplivalo na divjo naravo zagrnili so sotor postavili se za strazo predenj najmlajsi je hitel po iztoka
ko je stopil iztok pod sotor se je zavzel celo on ob nagrmadenem bogastvu in razkosju s katerim je bil prenapolnjen stan hunskega glavarja videl je v zlatu blescece se preproge kakrsnih ni premogel sam epafrodit
klicala si me kaj zelis zena vrlega vojaka in glavarja hunov
ti si poveljnik
iztok je vedel da poslusajo zunaj sloveni pogovor zato je govoril oprezno da bi ne vzbudil suma kakor da si lasti oblast nad narodom
nisem poveljnik brat med brati in sin staroste svaruna
iztok je povzela alanka in se zacudila brat ljubinice
brat ljubinicin ti ves zanjo povej kam je odjezdil tunjus z njo da mu jo iztrgamo in vrnemo ocetu
razodenem ti skrivnost prisegam na atilovo krsto skrivnost ki je ne zves od nobenega huna toda zanjo me nagradis
pozabljas da si suznja slovenov ne govori preserno
doklr zivi moj orel junak junakov in on zivi nisi ga srecal v boju in nisi ga nasel med mrlici dotlej sme govoriti alanka preserno zasuznji me suni mi mec v prsi mar se bojim bojte se sloveni ce zarezgeta na pomoc tunjusev cerkon se dvigne obrski kakan varhuni napno tetive alani zajasejo konje in sam upravda mu poslje legije izza mursijanskega mocvirja pa privro vasi porazeni bratje anti ali me torej zasuznjis ali nagradis
iztok je pomislil ponosna alanka mu je ugajala izpraseval je ze hune po ljubinici po tunjusu rado zdvojn in pobesnel jih je pretepal z jermeni toda nobeden ni izdal skrivnosti kakor mutcem so bila usta ujetnikov se vzdihnil ni nihce pod udarci zato mu je bila alanka edini kazipot do ljubinice
povedal sem ti da sem brat med brati ce sklenejo veljaki te nagradim za skrivnost
iztok je odsel pred sotor pred njim so se nabrali veljaki in staresine svarunic jim je razodel zahtevo alanke spocetka je zamrmrala nejevoljna gruca ali koncni ukrep je bil da so zaupali iztoku vso oblast
vrnil se je v sotor
govori o ljubinici pripoveduj o tunjusu in zahtevaj nagrade
prisezi na bogove in na ognjisce ocetno da me ne prevaris prisegla sem ti tudi jaz
prisezem
za skrivnost ki ti jo povem o ljubinici in tunjusu zahtevam svobodo dal mi bos dva konja enega za jezo enega za tovor in me odpustil da pojdem kamor bom hotela storis to
prisegel sem
sedi in poslusaj tvoja sestra je ovrazila mojega orla zaljubil jo je in jo otel se tisto noc so pa prisli sli iz bizanca da mora tunjus do upravde sel je ljubinica je jokala kakor joka grlica v dobravi pekle so me solz te mehke ovcice in jaz sem ji pomogla da je zbezala zakaj od zalosti bi ji bile iztekle oci in zvnila bi bila kakor utrgani jaglec sedaj ves vse ali je dosegla svoj rod ne vem sla je svobodna od tod in izvolila rajsi smrt sredi stepe kakor zivljenje ob tunjusu in tako volim jaz sedaj svobodo in tudi smrt sredi planjave rajsi kakor suznost
kam je krenila na jug ali na sever povej ti si jo zavedla ker ji ni znana pot sla je v smrt
sla je v svobodo zelela jo je in jaz sem ji jo dala daj jo tudi ti meni
tudi ti pojdes v smrt ce prides v stepo hodi z nami obljubim ti svobodo
tunjus je ljubinici ponujal ta sotor pa ga ni marala ne maram jaz svobode v slovenih
tunjus se bo masceval nad teboj
ne bo se prisel je godec in velik kozelnik nasega rodu ocaral je skrivnostni napoj katerega dam tunjusu ce se snideva omami ga in mu zabrise spomin na slovenko o in moj orel objame mene svojo alanko
iztok se je naglo domislil radovana pretkani ocka resnicno je tvegal glavo in prisel v tunjusevo gnezdo
in kje je sedaj tisti kozelnik ali je padel v boju
ni padel zakaj vceraj je odjezdil od nas obdarovan in cascen od nasih ljudi
isce jo dalje se je razveslil iztok in tunjusa se ni iz bizanca
alanka je pomolcala za hip
d tudi to sem prisegla da ti povem ni ga se pojdi in pripravi mi konja
hitro so privedli dva izborna hunska konja na enega so natovorili hrane in nekaj dragocenosti drugi je cakal osedlan pred sotorom alanka je prisla iz sotora preoblecena v hunskega fantica z rdeco cepko na glavi zenske so zagnale jok zasuznjeni hunski vojscaki so se valjali po tleh in tulili alanka je zamahnila z roko proti njim in rekla ne jokajte otroci on zivi
nato je prhnila kakor ptica v sedlo konja sta zarezgetala nezna roka je krepko nategnila povodce krasni decek je splaval po soteski in izginil
ko je na vcer ob ognjih divjal raj vinjenih slovenov je iztok sklical veljake in staresine v vojni posvt treba se je bilo hitro odlociti ali se vrnejo domov ali sklenejo pohod po meziji vsaj do hema ker so bili vsi od zmage pijani so sklenili soglasno da udarijo v dzel upravde in se poplacajo vsaj nekoliko za hilbudijeve udarce iztok in rado sta se veselila tega navdusenja rado je koprnel po boju da bi sprostil srcno bolecino in zalost za ljubinico okopal v krvi upal je tudi da jo dobi v kakem selu kot deklo siroto zasuznjeno od bizantinskih naselnikov
te nade iztok ni imel edini zarek upanja mu je bil radovan ta lahko potuje svobodno ukani kot godec kogar koli gotovo je tudi dodobra zvedel od alanke kam je krenila ljubinica in obrnila se je za trdno proti jugu sicer bi bili godca srecali ko so sli nad hune ce je se ziva ce ni zapadla kot plen divji zveri jo izsledi radovan ki pozna vsa pota vsa sela vso pokrajino
toda za pohod je bil iztok takisto navdusen preprican je bil da na hujsi odpor ne naleti nikjer ponosen je bil da je strl hune izborne vojake dasi so mu konjico skoraj zdesetinili ali te vrzeli je lahko nadomestil s hunskimi konji in z mladci ki so drage volje oblekli oklepe padlih slovenov
po vojnem svetu je poprosil veljake naj prigovarjajo borcem na pocitek razvrstil je tudi straze ob vhodu in po grebenih holmov kljub vabljenju staresin se tolpa ni pomirila celo modre veljake je potegnil s seboj val slave in noc je ginila brez pokoja
iztok in rado sta sama zdela ob svitu majhnega ognja lezala sta vznak na zemlji brez besede brez spanca na trudnih oceh nad njima se je bocilo zvezdnato nebo po dolini se je razlegal krik in hrup njune misli so tiho in hrepenece iskale irene in ljubinice
v jutro so plen natovorili na konje in suznje vzporedili v sredo nato so nasekali velikanske grmade polozili nanje trupla mrtvih slovenov in jih zazgali ob grmadah so stali oborozeni bojevniki in izlivali in metali obete bogovom ko so grmade pojemale se je dvignila vsa vojska iz soteske
ranjeni so gnali plen in ujete hune k donavi da bi jih takoj odvedli v gradisce vojska pa je krenila na jugozapad
ze drugi dan je napadel ta hudournik majhno selo pogazil je vse kar se mu je uprlo oropal vsako koco zajel govedo in ovc povezal s konopci ujetnike in se drevil dalje ko je zapalil selisce
groza je hodila pred njim jok jih je spremljal za njimi se je valil dim iz selisc in jate vranov so krakajoc sledile vojsko slovenov ki se je krvavo mascevala za bele kosti svojih bratov padlih pod hilbudijevim mecem
sedemnajsto poglavje
kar je alanka povedala iztoku o ljubinici se je bilo resnicno zgodilo ljubinica je izginila iz hunskega taborisca pomagala ji je alanka
ko se je bila ugrabljena ljubinica prebudila v jutro iz nezavestne omotice se je dvignila na leziscu in motrila s siroko razprtimi ocmi blesc tunjusevega sotora vse neznano vse tuje in krog in krog mir in tihota iz zaves kjer je zarelo zlato je sopel cuden neznan vonj ki ji je obdajal senc kakor z dehtecimi sanjami zamizala je si pomela oci in se vnovic ozrla po sotoru nad njeno glavo ji je viselo drago orozje kakrsnega ni videla pri slovenih obslo jo je se samo za hip kakor bi sanjala nato jo je stresla groza izmed orozja izpod lepe cepke se ji je zazdelo da je rezal vanjo siroki tunjusev obraz sanje so ginile grozna resnica ji je stisnila nedrje ob ledjih je se cutila trdo siroko dlan ki jo je prizemala k sebi kolena so vztrepetala stisnila se je v gub zakrila obraz in zaplakala
tedaj se je hitro odgrnila zavesa sam balambak je klecal v sotoru pred njo in jo ogovoril
ne jokaj kraljica
ljubinica je odmaknila roke in se ozrla s plahim pogledom na balambaka njegov hunski obraz zaviti cop las in pocrnela polt so vplivali nanjo z grozo skljucila se je se tesneje na preprogi zakrila obraz in zaihtela vnovic glasneje in bolestno kakor bi umirala nezna zrtev pod pestjo divjakovo
balambak je klecal in zgibal glavo k tlom in ponavljal
ne jokaj kraljica
toda ljubinica ga ni slisala solz so vrele glas je drhtel in trepetal v brezmejni bolesti umiral in gasnil tiho jecanje je kipelo izpod dolgih pramenov razpuscenih las ki so se ji usuli krog in krog cez lice preko ramen in prsi kakor zalostne veje vrbe zalujke
balambak je zdvojil se dotaknil s celom zemlje in odsel poklical je alanko
pojdi nasa ljubezen in potolazi slovenko ki je ovrazila tvojega gospoda utopi se v solzh in balambak izgubi glavo pojdi in usmili se starega hlapca ki te ljubi
sredi lepega alankinega cela sta se globoko zacrtali dve gubi gneva in zavisti kakor smrt grenko ljubosumje ji je stisnilo ustnici pod temno kakor zamet mehko poltjo se je pojavljala zelenkasta bledica kakor odsev zolca ki je kipel v njenem telesu
ko je namrec tunjus odjezdil v dezelo slovenov da bi otel ljubinico se je naravnala alanka takoj tisti vecer do carodejke volge
pest suhih zlatnikov je usula starki pred noge in ji razodela bridkost zolti bradavicasti obraz stare vrazarice se je ob blesku zlatov razjasnil zato je nesla alanka od nje majhno trebusasto steklenico to je skrivala odtlej na nedrjih in grela z neugasnim ognjem svojega srca zeleni strup ki je polnil posodico zaklela se je na duh kneza sangibana da umori slovenko in mascuje svojo uzaljeno ljubezen
skrbelo jo je edino kako priti do ljubinice katero bo cuval noc in dan tunjus ali balambak
zato ji je zaplalo srce ko je prisel ponjo balambak in jo sam prosil naj gre v sotor tolazit slovenko
alanka je pritisnila desnico na razburjene prsi kjer je zacutila trdo okroglo posodico kakor ogenj vroca kri ji je za trenutek oledenela a takoj je spet zavrelo v njej s tako silo da se ji je zameglilo pred ocmi da je izginil balambak izginilo sotorisce izginil svet in je ostala sama s svojim namenom z mrtvo slovenko
toda takoj se je zdramila in odsla z balambakom proti tunjusevemu sotoru crne oci so ji se bolj potemnele kakor noc mascevanja iz njih je svigal ogenj pretece strele v viharni temi pred sotorom jo je balambak vnovic zaprosil
alanka ljubezen nasega rodu otmi jo smrti da ne umrem jaz in z menoj mnogo zvestih molojcev zakaj dobro poznas svojega orla kadar se hoce do sita napiti krvi
alanka ni cula vseh besed strast ji je glusila posluh ali kakor bobnec udarec v sredo njenega sklepa so zvenele besede balambakove otmi jo smrti da zivim jaz cutila je da se nekaj rusi in trga desnica se ji je stresla ko se je dotaknila strupa skritega v nedrjih
ce umre ce ji zavdam moj orel se napije krvi tudi moje sumil bo nabode me na kolec on moj orel balambak je odtegnil zaveso tihi mrak je objel alanko na preprogi kjer je vasovala tolikrat ona ob tunjusu je ihtela v onemoglem joku ljubinica alanki so se skrivili tanki prstki kakor kremplji ujede v oceh so zareli plameni divja sila ji je vzbocila ramena vse telo se je nagnilo proti ljubinici da bi planila nanjo in zasekala v njeno belo polt nohte jo zgrabila za razpuscene lase jo pahnila iz sotora in jo pomendrala v blato njo ki ji je izneverila in ovrazila njenega orla
tedaj je ljubinica zacutila njeno blizino in dvignila glavo skozi stremene las so se ozrle v alanko plahe objokane oci pobledelo lice prepojeno z bridkostjo ko je slovenka zagledala zensko je dvignila prosece roke
otmi me vrni me obupanemu ocetu nagrad te bogovi
alanka je ukrotila besni val hrepenenja po mascevanju ko je videla pred seboj nesrecno zdvojeno uniceno deklico na misicah krog stisnjenih ustnic se ji je zibala slast in se pasla ob trpljenju tiste kateri je zaprisegla smrt sklonila se je k njej in jo ogovorila kakor balambak
ne jokaj kraljica tvoj ljubec je sel v bizanc samevala bos
v bizanc tunjus o o usmiljenje otmi me iz njegove roke sicer se umorim preden se vrne
ob tem se je napojila dusa alanke z novo slastjo
ha njegova ljubica ga sovrazi zanicuje ha prekletstvo bogov ker je pahnil od sebe mene ki ga edina ljubim o bogovi kako ste mi dobri in pravicni
nenadoma se je polegel v alanki najhujsi vihar ost naperjena v ljubinico je otopela zelo je izgubilo strup
kaj govoris velikega kneza tunjusa sina atile pehs od sebe
proc z njim proc od mene daj mi strupa morana pridi samo proc od njega razbojnika besi na njegovo pot pogibel koder hodi
kakor bliski so se snovale alanki misli pozabila je na strup v nedrjih pozabila na edini smoter zakaj dvigali so se novi nacrti pred njo sedla je k ljubinici
ti me ne poznas jaz sem alanka kraljica hunov zena tistega katerega je zastrupila tvoja ljubezen
ljubinica se je preplasena umaknila s preproge prekrizala rok in se ji priklonila
kraljica naj bodo bogovi s teboj vladaj z njim ker on je velik in mogocen toda moje srce ga sovrazi
alanka je vsesala pogled v bledo lice ljubinice po glavi so ji begale misli dvigali so se nacrti zoreli sklepi mascevanje njej in njemu po dolgem molku je izpregovorila
alanka te otme
ljubinica se ji je zgrudila k nogm in ji objela kolena
preteklo je nekaj dni na noc se je zmeglilo tezka koprena je legla na rven v podonavju tanek dez se je cedil iz nje tedaj je zavrsalo po sotoru rop rop rop pastirji so pribezali povedat da so varhuni napadli credo in da jo zenejo s seboj kakor bi trenil se je izpraznilo sotorisce balambak je drl za varhuni
sedaj to je bil sklep alanke
ljubinica na beg v meglo v smrt in jaz sem cista pred njim moje srce se pa napase ob njegovi bridkosti
crna noc je zavila sotorisce hunov v neprozorno temo iz katere je zarelo le se nekaj drobnih ognjev s krvavordecimi ocmi tedaj sta izza tunjusevega sotora husknili dve temni senci in sli neslisno iz tabora v dolino kjer se je se paslo nekaj konj kakor dva decka sta bili senci alanka in ljubinica v usnjati cajnici je nosila ljubinica nekaj brasna srce je viharno plulo obema da je vztrepetavalo na nedrjih belo praznje ko sta dosegli konje je zaklicala alanka svojo kobilico po imenu sepetaje je izgovorila njeno ime kobilica je rahlo zarezgetala in pritekla h gospodarici grebla s kopitom pred njo in uklanjala vzboceni vrat
alanka je posepetala nato ljubinici ime drugega konja pogumno je sla med credo ponovila nekajkrat ime in velik slok dirkac je oprezno dvignil glavo ter se priblizal slovenki segla je v cajnico in mu ponudila pest dateljnov konj je zadovoljno pokimal in zmlel slascico hitro sta pritrdili sedli uravnali brzdi ter zajezdili
pocasi tiho korakoma sta jahali po mehki travi da bi ne zbudili straze v taboriscu ko se je razprostrla pred njima stepa ko so ginili temni obrisi gor je alanka pognala namocena zemlja je zacmokala pod kopiti konja sta zletela kakor senci dveh oblackov kadar ploveta jadrno pred mesecem alanka je nagibala cedalje bolj na levo doklr nista obkrozili hriba in se jima je razprostrla temna nepregledna ravn ki je komaj mracno sivela v oblacni noci ko se ji je zdelo da je zadostno oznacila smer je ustavila kobilico
jezdi dalje do jutra bos pri donavi ce ne dobis broda pozeni konja v valove preplava
ljubinica se je priblizala alanki da so se dotaknili stremeni in zazvenknili bogovi te nagrad
pogledala ji je v lice in zdelo se ji je da v crni noci gledata izpod cepke nanjo dva zareca oglja kakor oci volkodlaka spreletelo jo je do mozga
pomni da si prisegla ce me izdas smrt tvojemu rodu alanka je zasukala kobilico in zdirjala nazaj tudi ljubinicin konj se je zaobrnil da ga je iztezka vzdrzala in obrnila v nasprotno smer ko se je alanka oddaljila je ustavila kobilico zloben smeh ji je udaril skozi stisnjene ustnice da se je prestrasila in pritisnila roko na usta
le dobro goni vrabuljica razplakana po tej poti ne prides nikdar do donave ne bos ti kraljica hunov ljubica bos kakega klatecega se obra v meziji ali pa revna vecerja volkovom izpod hema srecno pot
alanko je vnovic posilil smeh da je zastrla usta s periscem in se pritajeno hihitala v dlan previdno je prijezdila domov in se spravila v svoj sotorcek oblecena je legla na volcjo kozo ljubosumno srce se ji je nasicalo ob mascevanju
ko je bila ljubinica sredi stepe in sredi noci sama se ni naselila bojazen v njene prsi odkar je bila ugrabljena z ocetove njive se niso obcutile njene prsi diha svobode sedaj sele ko se je vrnila tudi alanka ko so ji drobne kaplje dezj polzele po razgretem licu ko je cutila na prsih hladni dih stepe sedaj je prvic dihala zopet svobodo njene mehke pa krepke rok so krcevito napenjale povodce da je konj veselo prhal in letel v noc kakor bi nosil mladega huna pozabila je volkodlakov ni se menila za setka besom samim bi bila kljubovala toliko moci in samozavesti je lilo v njene zile hrepenenje po resitvi
zibala se je v sedlu lagodno kakor pticka ki se poigrava v zraku polagoma so se ji priblizale sanje izpod cepke so ji lezli lasje in se ji v mokrih vlaknih usuli na tilnik po plecih in po ramenih dez se je zdrzema cedil iz nizke megle obleka se je pojila z mokroto njenemu razgretemu telesu pa je ugajal hlad dramil jo je in cedalje krepkeje je napenjala brzde da je konj plaval v divjih skokih po mokri travi nekajkrat ga je ustavila in prisluskala ce se ne oglasa topotanje za njo tiho kakor v grobu ni se oglasil volk ni zakrulil merjasec ni zalajal lisjak njen pogum je bil velik zazdelo se ji je da jezdi znano pot od ocetovih cred proti gradiscu napolnile so jo ponosne misli prijezdila bo mokra in trudna po brezcu v gradisce svarun bo zajokal od radosti tudi iztok in rado sta se mord ze vrnila z vojske in ona bo ponosno sedla junakinja med junake in vsi staresine in mladci bodo dvignili kopja in sekire ter kricali mascujmo se mascujmo nad hune in mladenke si spleto in pomazilijo las pod lipo bo zadisalo po daritvi o vse ljudstvo bo slavilo njo vrlo hcer svarunovo
podrazila bo rada z drugim ljubimcem glavarjem hunov toda bral bo laz v njenih oceh
cimdalje bolj se je razplamenevala njena domisljija pozabila je da bezi iz tabora hunov iz krempljev tunjusa pred njo je trepetal kakor varna lucka edini cilj srece smoter njene poti za njo je bezala stepa in siva ravn je rasla brez konca pred njo iz sive tem izpod meglenega obroca ki je v ozkem obzorju slonel na zemlji kakor bi dirjal konj na istem mestu in se ne premikal le kadar je svignil mimo nje temen grm kadar se je bledo posvetila kaluza tedaj se je prepricala da bezi dalje dalje
proti jutru je ponehalo dezevati po okolici se je razlila medla luc njene sanje so se znicile strmela je med konjevimi uhlji v daljavo in iskala veletoka zal njeni pogledi niso mogli predreti megle ki se je ponizala do tal in stala nepremicno pred njo kakor bi jezdila v valove morja ali ti valovi so se pred njo odmikali se tiscali vedno zemlje se prevalili tu in tam leno kakor nerodna kopa in ji na ozkem obzorju vnovic zastrli razgled ljubinico je pretresla hipna groza
ce sem zasla o devana o svetovit
ozrla se je naokrog
da bi videla zvezde da bi se dvignilo sonce in sedaj ne vem kje je jutro ne vem kje je polnoc
zdelo se ji je da je na levo megla gostejsa da se vali navzdol in se plazi v premi crti
tam je donava po veletoku gredo valovi megle
krenila je s konjem bolj na levo gnala ga v strogem diru proti megli toda veletoka ni bilo obzorje je bezalo pred njo brez konca je bila ravn samotna mokra in zalostna
do jutra bos pri donavi je rekla alanka domislila se je njenih besedi in zaeno so se pojavile pred njo tiste strasne oci tista dva zareca oglja kakor volkodlak iz tem premoceno telo se je streslo okrog srca jo je zazeblo trepetajoce ustnice so sepetale velike obete bogovom in klicale devano na pomoc zacutila je tudi da so ji rok trudne da se loteva vseh udov topa izmucenost tedaj jo je neprijetno zazeblo po vratu ob sench kjer so viseli v tezkih prdencih razpusceni mokri lasje danilo se je cimdalje bolj pred njo so iz trave sfrfotavale ptice vselej se je zdrznila zagomezelo ji je po mozgu na usesa ji je udaril zdaj pa zdaj cuden glas kakor neznane zveri prisluskala je kakor konjski skoki
na sledu so mi o bogovi
stisnila je konja nagnila se mu na vrat in vihrala dalje dalje topot je potihnil zdelani konj se je ustavljal a zopet topot v usesih ustavila se je da bi presodila od kod prihajajo udarci kopit ali tedaj je vse umolknilo bilo je samo njeno srce tako glasno da ji je kovalo v zilah po sench in bobnelo v usesih za trenutek se je umirila in se skoraj sramovala sama sebe kolikokrat je ze jezdila ponoci v dezeli slovenov kolikokrat je bila sama sredi stepe cemu strah
pogladila je konja po vratu ga klicala po imenu mu ponudila dateljnov in ga hvalila da je izvrstno dirjal ko je slisala svoje lastne besede ko je konj hvalezno hrzal in hrampljal ob dateljnovi koscici da so zvenckale brzde se je umirila in groza ji ni vec tako silno stiskala srca
cemu se bojim huni preganjajo tatove ki so jim ukradli tega izvrstnega konja niso se se vrnili in ko se vrnejo ne pogrese me takoj dotlej bom ze preko veletoka samo da se dvignejo megl da vzide sonce o potem bom naglo pri donavi
konj se je zacel upogibati in muliti travo ljubinici se je zasmilil tudi sama je obcutila lakoto in slabost razjahala je snela konju brzdo iz gobca in sedla v travo oddrgnila je od sedla cajnico in segla vanjo po suhorju in prepecenem mrzlem mesu trda skorja je zahrestljala pod njenimi belimi zobmi in slastno je ugriznila v kos bravine ali ni se pouzila grizljaja ko se je razlegel iz megle divji zategel klic jed ji je padla iz rok skocila je na noge se zgrabila za sedlo in zajezdila krik se je ponovil proti levi se je gibalo nekaj v travi kakor jezdec brez razsodbe gnana od strahu pred huni je zapodila konja in bezala pred krikom ki se je pojavil na stepi celo uro se je gnala v divjem skoku po ravnini bezala je ravnina v meglo so ginili grmici vstajali so novi pred njo od zadaj pa je cula se vedno krik in klopotanje konj veckrat se ji je zdelo da je zazrla pred seboj dolg pas donavo in vselej je trcila s povodci po konjskem vratu da je vrli dirkac se bolj stegnil nog in letel kakor strelica toda vselej se je megla cudovito prelila in pretocila pas vodne gladine je izginil in zopet sama mrtva brezkoncna ravn cedalje bolj je cutila da ji popuscajo moci konj je ponehaval in se spotikal segla je po cajnici da bi ga izpodbodla z grizljajem suhorja ali cajnice ni bilo na sedlu kjer je pocivala jo je v naglici pozabila bila je brez brasna kakor bi ji odrezal zadnji up so ji onemogle roke konj se je ustavil in sel s trudnim korakom pocasi dalje ljubinica se je okrenila v sedlu in prisluskala nic krika nic klopotanja vse mrtvo vse mirno slisala je samo svoje srce ki je plulo razburjeno in glasno v prsih
morana sedem najlepsih kozlickov tebi ker si mi prizanesla korakoma je jahala dalje jutro se je razzarilo soncni zarki so topili megle zacele so vreti se kuhati in prelivati nenadoma se je odprlo pred njo kakor bi potegnil tezko zaveso od okna ob levi je zagledala grice ki so se zozevali v sotesko pred njo je rasla dolga vrsta visokega bicja
donava se je razveselila in ni pognala konja naj se oddahne pozenem ga v valove samo da sem v dezeli slovenov potem sem oteta
polagoma se je sirilo obzorje megle so se dvigale v visavo izza stepe so rasli grici za njimi temni lesovi in visoke gor zelenkasta crta bicja in trstja se je blizala ljubinica je pokleknila na sedlo da bi za travo uzrla donavsko gladino pa je bila premajhna ozirala se je pogosto nazaj po preganjalcih nic razmisljala je o kriku in o jezdecu ki se je pojavil na ravni
pastir je zganjal credo cemu sem bezala da sem pozabila cajnico zaradi krika snetjavega pastirja naj dobijo lisice cajnico preden jo zavoha on
glasno se je pricela jeziti nase in na pastirja potegnila je iz sedla ostro bodalce in zaokrozila z njim po zraku
enega se ne ustrasim takole in na tleh bi bil zavihtela je noz kakor bi ga sunila sovrazniku v prsi in ga zopet vtaknila v sedlo trstj se ji je zopet priblizalo
globoka struga mora biti da se ne vidim vode
vnovic jo je zaskrbelo in pognala je konja
kakor bi se utopljencu utrgala vrv za katero se je drzal z velikim upanjem tako se je zgodilo ljubinici ko je prisla do bicja pred njo ni bilo donave v precej siroki suhi strugi so stale kaluze pokrite z zeleno gnusno smetano hipoma se ji je zvrtelo v glavi da bi bila skoraj omahnila s sedla vsa moc ki jo je dvigalo in gojilo edino upanje jo je zapustila begunke se je polastila zdvojenost
morana pridi zakaj izgubljena sem
nog so se ji tresle izmaknila jih je iz stremenov in trudna unicena je zdrsnila iz sedla v travo legla je na zemljo pomislila na dom na oceta na brata na ljubljenega telo se ji je streslo grenkoba ji je zalila grlo udrle so se solz in plakala je kakor bi se zvijal ubog crvicek v prahu brez nade pohojen in borec se s smrtjo ni se ozrla za konjem ki je ril skozi trstje in iskal vode v zelenih kaluzah zacela se je kesati da je zapustila tabor hunov zakaj je tako malo zaupala iztoku in radu saj sta vrla vojscaka vsi sloveni jo ljubijo in vsa srenja se je gotovo ze dvignila nad hune da bi jo otela in sedaj bodo prisli nje pa ne bo umrla bo sredi stepe umrla morda v gozdu od lakote glasno je zaihtela z lasmi si je zakrila lice in ga pritisnila na vlazno rosno zemljo
ko se je izsolzila se ji je polagoma vracal mir in pogum trudna omotica se ji je obesila na trepalnice vstala je toda kolena so se ji sibila sesedla se je vnovic si dela cepko pod glavo si pokrila obraz z lasmi in zaspala
cez dolgo se je stresla in prebudila sedla je razdelila las in jih odgrnila z obraza visoko nad njo je zarelo sonce vsi oblaki so se razkadili rosa v travi se je posusila vroci zarki so posusili mokro obleko kri ji je umiril spanec po udih je zacutila novo moc srce je zajelo zopet iz case upanja ozrla se je po konju blizu nje se je mirno pasel ko ga je poklicala je prisel k njej pripognil glavo in pritisnil k njenemu vratu gorke nozdrvi ljubinica ga je objela in stisnila njegovo glavo k sebi potapljala ga je po zvestih oceh in mu govorila
ti edini moje upanje kajne da me resis kako ti bom stregla v gradiscu kakor goloba te bom krmila z zlato psenico
nato je vstala ker jo je zgalo v ustnicah je sla po gazi ki jo je utrl konj skozi locek v strugo pokleknila k sivemu tolmuncku z roko posnela zelena predena z vode in se napila potem se je vrnila obrzdala konja in zajezdila
kam sedaj za njo planota pred njo grici in lesovi kako so podobni gozdom slovenov kaj ce jo je alanka nalagala ko je govorila o donavi nic se ni spominjala ali jo je hun nesel prek vod ko jo je ugrabil morda je tabor na levem bregu morda je blizu gradisca sedela je na konju ki je nemirno grebel z nogo in prosil pozeni spocil sem se
po dolgem razmisljanju je sklenila da pojezdi proti gozdom upala je da tam naleti na kaksno tracansko ali alansko selo lakota jo je silila da poisce ljudi se nasiti in poizve kod bi do slovenov
in ce me zasuznjijo naj me boljse suzenjstvo kakor zivljenje pri tunjusu saj pride dan ko se sloveni ulijo po rvni in tedaj bom oteta zasukala je konja ob strugi in jezdila proti gricem kmalu je bila v senci starih bukev na tleh je bilo nastlano z zrelim zirom kakor veverica je smuknila s konja zacela lusciti zir ter si tesiti glad domislila si je kolikokrat sta z iztokom pobirala zir po gozdu ko sta se klatila kot otroka za ovcmi nabrala si ga je mnogo in ga nasula v haljico krog pasu ker ni imela cajnice potem je sedla zopet na konja in jezdec grizla oljnata jedrca
popoldne je prisla na siroko ravnico sredi lesov slisala je mukanje govedi kakor iz groba ji je zadonel ta glas ki je votlo odmeval po gozdu
pri ljudeh sem
izdrla je bodalce iz sedla in ga skrila za pas odmotala je konopec in otvezla nanj konja ter konec privezala za bukev previdno je sla iz gozda proti kraju kjer se je glasilo mukanje dim se je dvigal pri ognju je videla nekaj otrocajev pogumno je sla proti njim ko so jo zagledali ozgani pocrneli goli otroci so zbezali in kricec se drevili proti gozdu
ljubinici je zadisala pecena repa skokoma je bila pri zerjavici in pograbila kar je mogla nato pa bezala naglo h konju nazaj hitro je bila v sedlu ker ni imela poguma da bi sla k ljudem je odbezala z ukradeno repo skozi gozd v nasprotno smer do vecera ni srecala nikogar tudi za njo ni prisel nihc zato je poiskala pripravnega mesta da bi prenocila konja je spustila na paso sama si je postlala pod drevesom za vecerjo je pouzila peceno repo in zir kar ga je se imela mirno se je ulegla hcerka svobodne narave pod drevo na mah in pricela razmisljati o svoji usodi
ali komaj so zamigljale zvezde pa so se oglasili divji glasovi konj na zelenici je nemirno zahrzal ljubinica se je hitro dvignila in prisluskala po gozdu se je culo sumenje v listju vnovic zatulijo lacni glasovi
volcj je kriknila na glas
poskocila je ob deblu da je zasegla prvo vejo poprijela se hrasta s koleni in splezala na drevo tuljenje se je oglasilo v njeni blizini konj je zaduhal nevarnost in pribezal prhajoc po zelenici po vsem lesu se je razleglo vnovic sum se je blizal tolpa gladnih volkov je zavohala konja planili so vsi iz gozda ljubinica je slisala klopot in rezgetanje bezecega konja kri se ji je strdila
bogovi otmite bogovi silni pomagajte
razlegalo se je cviljenje ravs in rencanje zverjadi volkovi so ze dohiteli konja in ga napadli ljubinica se je tesno oklenila hrastovega debla in jokala v bridkem spoznanju da gine pod zobmi volkov njen edini varuh in resitelj razlocila je se dobro kako se je valilo nekaj po tleh kako je zacvilil volk nato tiho le goltanje in rencanje in spopadanje za kose mesa je dramilo noc
ljubinica je na hrastu cakala zore roke je imela oklenjene krog debla glavo zakrito z dolgimi lasmi tako je prenocevala kakor preganjana pticka ki vtakne glavico pod peruti v jutro je splezala z drevesa kakor kaplja sredi morj kakor pesceno zrno sredi puscave kakor zuzek na stepi tako je stala sirotka unicena vsega oropana sredi gozda edino bodalce ji je ostalo za pasom in tega se je veselila sklenila je da se napoti brez smotra dalje in poisce selo kjer se ponudi za suznjo da si otme zivljenje
odsla je po gozdu trgajoc jagode pobirajoc zelod in zir ter brez smeri tavala kakor zablodelo jagnje pogosto je sedala na tla rok in nog so ji krvavele od trnja obleka se je bila raztrgala ko se je odpocila je gazila dalje po dracju po listju rila skozi gosto grmovje in plezala cez polomljena trhla debla
krog poldneva se je zacel temni gozd svetliti cedalje redkeje so stala drevesa in kmalu je zagledala zeleno ravan ko je prisla iz gozda se je zablescala pred njo siva cesta ljubinica je tlesknila z rokami in zbezala od gozda cez travo proti cesti kakor plamen izpod pepela se je dvignila v njej nada ko je stala sredi dosti dobre poti ni vedela kje je niti slutila ni da je to pot ki drzi cez hem v filipopel in od ondod v toper in solun vedela je samo to da pride po tej poti mord trgovec morda jo sreca celo kak sloven gotovo naleti na selo na prenocisce ni pogledala na sonce ni razmisljala kje je polnoc kje je poldan spustila se je po cesti in spocetka kar tekla tako se je razvnela v veselju ko je prisel vecer se je odpocila pri studencu natrgala si krese in kislice ter si utolazila glad legla ni mesec je svetil ona pa je potovala kakor reven samoten oblacek do polnoci
tedaj so ji odpovedale moci kolena so se ji posibila in sesedla se je kraj ceste na travo po licih so se ji spustile mrzle kaplje potu
v omoticnem prividu je zagledala kako se je v daljavi zablescalo oklepi in slemi iztoka so migljali v soncu nekdo se je sklonil in ji nastavil na ustnice cutaro pila je z dolgimi pozirki odprla oci in zagledala rada ki ji je opiral glavo in jo poljubljal ljubinica je zakricala in mu ovila rok krog vratu toda roka je zadela ob kamen na cesti dvignila se je na komolec nikjer predragega noc po cesti je pihal juzni veter ona pa sama s trudnimi sanjami unicena pod milim nebom ce zaspi ce pridejo volkovi ce prijezdi balambak o morana dotipala je bodalce in ga prijela za rocaj da bi si ga potisnila do srca in usla zverem in ubezala tunjusu toda roka je bila preslaba prsti so odreveneli laket se ji je upognil in glava je klonila v travo svet je izginil zamizale so zvezde na nebu ljubinica se je pogreznila v omedlevico
osemnajsto poglavje
kakor peruti crnega vrana lezi zalost nad taborom vodite me pred tunjusa edinega potomca ernakovega da mu zapojem junasko pesem in razvedrim duso zakaj moja plunka je dediscina pevcev ki so prepevali na dvoru kralja vesoljne zemlj nasega oceta in gospodarja atile
tako je ogovoril preobleceni in zakrinkani radovan balambaka drugi dan po ljubinicinem begu je dospel v taborisce desetkrat se je pogledal v koscek brusenega jekla preden si je upal v tabor
ne spozna me niti balambak niti tunjus
radovan je bil zadovoljen ko je motril svoj namazani in obriti obraz v jeklenem ogledalcu zbral je ves pogum obljubil bogovom neizmerne obete in se napotil v taborisce takoj med molojci pa je opazil globoko zalost balambak je sicer porazil varhunske ovcje tatove in se vrnil vesel domov toda doma mu je javila objokana suznja da je v dezevni noci izginila slovenka balambak je takoj poslal desetorico najboljsih jahacev in vohunov za njo proti donavi toda vsi so se vrnili in izjavili da jo je odnesel setek ali sam bes slovenov po zraku nobenega sledu niso nasli in zato je sedel balambak zalosten in v bridkosti zakopan pred praznim tunjusevim sotorom
ne bos prepeval tunjusu ker ga ni
radovanu je srce zavriskalo pa se je potuhnil in menil zalostno
ker ga ni o zaman moja pot izza crnega morj da vidim obraz orla katerega ime se izgovarja z upognjenim hrbtom po dezeli slovenov in antov obrov in varhunov v rodu alanov in herulov
in na dvoru upravde ki ga je pozval predse
upravda o veliki car vzhoda in afrike o tunjus je eden edin atila nisi ljubil zaman ernaka in moj davni ded veliki carodej in prvi kozelnik ni prerokoval lazi da bo slava hunov ohranjena v krvi ernakovi ni lagal velmozni cemu torej zalost v taboru razodeni razvedrim kri tebi in tvojim molojcem
radovan je brenknil ob strune
zalost je bridka skrivnost samo izvoljeni molojci jo slutijo
ne zapiraj zalosti v prsi da ti ne uj src razodeni jo pevcu in carodeju svojega rodu deklice izrocajo zalost mojim strunam glavarji in staresine narodov zaupajo meni bridkost pa bi ne zaupal brat bratu
balambak je povesil glavo in jo gugal na levo in zmajeval na desno razmisljal je besede carodeja radovana
ta je samozavestno sedel na tla rahlo dromljal po strunah in ubiral zalostno hunsko pesem zavriskal bi bil tolika radost mu je polnila prsi ko je zvedel da tunjusa ni doma ali radost mu je kalila skrb da ljubinice brzcas ni v taboriscu da jo je skril pesjan drugod morda jo je vzel celo s seboj v bizanc najrajsi bi bil pustil balambaka pred sotorom in se napotil dalje iskat sledi po ugrabljeni deklici toda cudna zalost mu je bila zanimiv vozel hotel ga je razvezati in zato je ostal in cakal balambakovega porocila
cez dolgo ustavi hun kinkajoco glavo zapici oci v radovana in ga gleda dolgo nepremicno crne drobne zenice so se mu sirile kakor v spoznanju radovanu sta lezla gorkota in mraz po hrbtenici
ce me prepozna ce se domisli radovana prekletstvo tvojemu hunskemu spominu bogovi na pomoc udarite ga s slepoto
iskreno je molil radovan obraza pa ni okrenil od motno gledajocih balambakovih oci pocasi so se krcile hunove puncice oci so se skrile pod stlaceno celo v dupline balambak ga ni spoznal
ovna tebi svetovit in morani kozla posteno rejenega kozla ker si oslepila tega smrdljivca
pravis da si carodej
sin velikega preroka in pevca z dvora atile
ce ti razodenem bridkost ali bi ti ozdravil rano ali bi ti otel mojo glavo
samo bogovi so vsemogocni povem ti pa da sem zacelil na tisoce src da sem izmaknil na tisoce glav iz zank
pojdiva torej
balambak je vedel pevca v svoj sotor in mu razodel tajnost beg ljubinice
pogibel tunjus je ovrazen slovenka je carodejka
radovan je razklenil palec in kazalec v dolgo ped in segel z njo v sivo brado tako je bil navajen kadar je dognal in pogodil vazno rec ko so se prsti stisnili in niso ujeli sivih dlak se je domislil da je obrit in je poprijel s prsti siroko suho celjust
ovrazen carodejka pogibel ooo je stokal balambak tako sem sodil sam tako sodijo molojci tako govori nasa zaplakana kraljica zarja v jutru sokolica alanka ovrazen orel je zastrupljen po carodejki ali ni leka za njegovo srce ali je pogibel kakor z dletom vdolbena vanj
radovan je namrgodil celo namrscil obrvi skremzil obraz in se zamislil
v precepu si radovane je preudarjal tehtno izvij se sicer te zadavijo alanka zenska kraljica pa vendarle zenska je zenska odpovem se vinu do smrti ce ni beg ljubinice v zvezi z alanko naj se igrajo mladi lisjaki z mojo glavo ce ni vse to zabeljeno z mascobo ljubosumja ljubinice niso dobili o bogovi ce ni niti zbezala ce je umorjena bogovi bogovi
radovana je zbodlo v oceh ostro je potegnil sapo skozi nos razprl nosnici in poplal z njima kakor mlado zrebe
ni vdolbena pogibel z dletom pisana je v pesek ulije se ploha in raze bodo izprane pojdiva k alanki
zapovedujoc je izgovoril te besede odgrnil zagrinjalo in stopil iz sotora
balambak mu je pokorno sledil
pred kraljicinim sotorom je godec prijel za strune in zapel hunici pesem o soncni rozi sredi stepe balambak je hotel pred njim do alanke
ne smes mu je zabranil z roko radovan in vstopil ko je zagledal alanko so se starcu od zacudenja zasvetile oci
na bogove vredna je nove pesmi kakor vila vendar je takoj povesil pogled sklonil koleno in izpregovoril
duh mojih ocetov se je pojavil v mojem srcu in mi govoril vstani in pojdi tja kjer zari sonce tvojega rodu potrebuje te nekdo napotil sem se stari pevec in carodej in cestoval brez nehanja in sedaj stojim pred teboj kraljica da ti pomagam v bridkosti velika je tvoja bolecina izdrla si trn ki se je zasadil v srce ker si odstranila carodejko slovenko
radovan je za hipec premolknil in izpod cela pogledal alanko njeno lice je prebledelo
zadel sem je preudaril in nadaljeval
ne slutijo tega molojci ne sluti balambak toda slutil bo on ko se vrne in zato sem prisel da ga izlecim in mu vlijem pozabnost ter zagovorim care ljubinice
ti vse ves oj ne pogubljaj me
kdor si ujezdi podplat na stegno zato da bi otel ne pogublja ne taji mi nicesar skrivnosti padajo v moje srce kakor v grob razodeni najprej ali slovenka zivi ali je ze ugriznila v travo carodejka malopridnica
ne vem skrivnosti so v gorh hema
radovan je postavil palec na celo in razmisljal
v gorh hema tri sto besov spi v teh oceh zavedla jo je na jug med volkove med klateze da pogine
modro si ukrenila kraljica da je nisi zapodila cez donavo toda carodejka zastrupi tudi zverjad in se otme dokler pa zivi ni resitve tunjusu zato povej kako si se je znebila povej do mrvice jaz pojdem za njo in jo umorim
alanko je pretresla sladka slast segla je po usnjatem mosnjicku in ga pomolila radovanu
za placilo otmi me nas rod te bo hvalil stoletja
nocem placila ali trosek utegne biti na potu zato vzamem pripoveduj
alanka je zamamljena razodela vse o ljubinici povedala je da ima konj na katerem je zbezala desno prednje kopito izkrivljeno navzven lahko mu bo dobiti sled
nato je radovan poprosil za kozarec vina suznja je prinesla lepo rozenico v sotor godec je postavil posodico predse dvignil preprogo razgrebel zemljo in zakopal kozarec do roba vanjo nato je zacel govoriti z latinskimi besedami nad caso in vinom urok ki naj vdihne tunjusu pozabnost ljubinice kremzil je obraz zavijal oci pacil ustnice zamahoval z rokami nad vinom in momljal in ponavljal neprenehoma
dvoret te diabolus cauda vaccarum dvoret dvoret
alanka je s tiho grozo prisluskovala nerazumljivim besedam prsi so se ji dvigale oci je upirala plasno v kozelnika
ko je radovan uroke dovrsil je zagrnil caso s preprogo in jo skril
cuvaj to pijaco ko se vrne tunjus podaj mu iz rozenice pozdravni napoj in v hipu bos njegova edina slovenke se ne domisli vec jaz pa odidem jutri za njo da jo umorim na slavo in korist rodu hunov na slast in veselje tvoji ljubezni
godec je vzel mosnjo z zlatniki udaril na plunko divjo pesem in odsel iz sotora zunaj je dejal balambaku
raduj se resen je tunjus oteta vasa kraljica tvoja glava ne pade z ramen vliki hlapec najvecjega gospoda
takoj so se zgrnili molojci krog kozelnika na ognju je zasumela mascoba suznji so privlekli mehove z vinom ves tabor je zaplesal od radosti ob zvokih navdusene plunke
radovan je uzival cast in slavo in strezbo z visoko dostojnostjo buca se mu je neprenehoma polnila z vinom njegov jezik je govoril cuda osuplim hunom da je godec skrivoma razmisljal o sebi od kod zajema njegova pamet to nedosezno modrost zakaj odkar cestuje po crni grudi se nikdar ni lagal s tako izvirnostjo kakor ta trenutek njegovo veselje je kipelo do roba in cez v pozno noc samo ena edina kaplja ga je kalila napil bi se bil rad do sita pa si ni upal trikrat se je vgriznil v jezik do krvi ker je na pol vinjen hotel blekniti nepremisljeno besedo zato se je dostojanstveno zahvalil opolnoci in omenil mimogrede balambaku
bridko mi je ker moram zaliti tvoje gostoljubje in odkloniti vino toda ce je mogoce popraviti zalitev uklonim se in dovolim da obesis meh vina na sedlo mojemu konju
takoj sta privlekla dva huna rejen meh in ga privezala na radovanovega konja
godec je legel ob konju v travo in tezko cakal zarje s prvim svitom se je ozrl potuhnjeno na speci tabor zlezel v sedlo pobobnal z veliko slastjo po napetem mehu in oddirjal skozi sotesko
zaljubljen sam v svojo modrost in veliko ukano je zibal z glavo in gonil ob hribu dokler ni prisel do kraja ki mu ga je opisala alanka tam je ustavil zlezel s konja in iskal sledu v travi kmalu je izsledil vtiske zavihnjenega kopita premeril je nekaj korakov in dolocil natancno smer kamor je krenila ljubinica nato se je lotil vina in golcal kakor riba ce jo vrzes s suhega nazaj v vodo
na bogove da ima kravjerepnik tako pijaco edina dobra lastnost ki se drzi tega smrdljivca na peruna da se mu ognem in mu prizanesem ce se srecava zato ker sem se tako pokrepcal ob njegovih troskih
skrbno je zavezal meh ga pritrdil varno ob sedlo in oddirjal po stepi
sonce je pripekalo vino ga je kuhalo in rad bi bil legel za grm toda ne bos je preudaril ce drzis sreco za rep ga ne izpuscaj sicer ne dobis glave
vztrajno je jahal ves dan v mokro zemljo vtisnjena trava mu je bila zanesljiv kazipot se pred nocjo je dospel do suhe struge in nasel cajnico ki jo je bila ljubinica v strahu popustila na tleh
njeno brasno je vzradovano pogledal godec s konja skobilil se je iz sedla in segel po cajnici zagomazelo je od mrcesa ki se je naletel krog jedi radovan je iztrepal oglodano jed v travo cajnico pa vzel s seboj
zakaj je popustila brasno nerazumljivo morda jo je kdo pregnal pastirji so od besa ce jo je kdo napal sirotka boj se radovana kdor si se drznil prekletstvo tvojim pasjim obistim pretipljem te
godrnjal je nejevoljno in se kretal in zibal po travi in iskal sledov razgrnil je bicje in ril skozi do struge v ilovici je zasledil vtisnjene stopinje konja in ljubinice starec se je sklonil k drobni nozici ki je bila udrta v blato s prsti je tipal po obrisih kakor bi bozal zivo nogo
revica sirotka golobicica drobna oj radovan gre za teboj le dobro se drzi se dva dni dobim te zakaj moj nos poseka pasji smrcek ce hocem seveda za vsakogar bi ne sledil po stepah kakor volk za izgubljeno ovco toda zate prisegel sem
za godcem je priril do mlake konj in srebal skozi stisnjene zobe gosto kaluzo
le napoji se tudi ona je napajala konja in sebe jaz pa ne pijem take vode se cista studencnica mi nikoli ni koristila oblezi mi v zelodcu kakor kamen
pocakal je konja da se je napil ga zavrnil nato iz struge in previdno snel z njega meh
ko se je nalokal vina in zavezal meh se je obliznil po sirokih ustnicah in ponavljal hvalo tunjusu
cudno ni ga garjevca na svetu da bi ne imel dobre lastnosti celo tunjus ni brez nje kakor sem sklenil tako se zgodi prizanesem ti zaradi vina
ko je natovoril meh se je ozrl po soncu in po krajini
do ljudi moram pred nocjo ne bojim se volkov ampak ne ljubi se mi nocoj da bi se pretepal s pasjimi celjustmi
pogledal je se enkrat po sledu in zdirjal ob strugi proti jugu ko se je zmracilo je bil v pastirskem selu utaboril se je predrzno in pogumno ob ognju kjer so pekli vecerjo spocetka so ga mracno gledali divji obrazi mesanice obrov herulov in slovenov toda radovan je dobro poznal ta ljudstva ocaral jih je z veliko zgovornostjo in modrostjo obrazi so se ujasnili in pastirji so stregli miroljubnemu gostu kakor bi prisel mednje knez ali sam obrski kakan celo njegovemu konju so dali snop se neomlacenega jecmena ko se je dodobra ugnezdil in pregnal vsak sum je zacel poizvedovati po ljubinici pravil je da je zablodil njegov sincek ki bo velik pevec in carodej in da ga isce
pastirji so takoj povedali da so videli otroci cudnega decka ki je prisel k ognju otroci pa so zbezali in ko so se vrnili do ognja je decek izginil in z njim vred repa iz zerjavice
radovan je obstrmel ob tej povesti in se razveselil
jutri me povedete do ognja in potem ga poiscemo ce mi pomorete ha sreco vam zacaram med zivino da vam bodo kotile ovc po troje mladicev krave po dva koz pa kakor zajklje to vam napravi carodej ce dobimo decka
pastirji so se klanjali do tal radovanu zenske so mu ponujale dojence da zaroti z njih zlobne uroke mozje so se mu nudili v sluzbo da gredo do hema in cez z njim iskat decka
radovan je zadovoljno legel na ovcjo kozo
pred zarjo se je zbralo vse selo in spremljalo godca k ognju kjer se je bila pojavila ljubinica od ondod so se razkropili po gozdu in iskali konjskih sledi po kratkem se je oglasilo veselo hukanje vsi so se okrenili za glasom in radovan je potrdil da je tod jezdil njegov sincek
vsa tolpa jo je udrla po sledi ki se je v gozdu gubila in je le tu in tam zlomljena suhljad pokazala smer ljubinicine jeze ali divjim prebivalcem svobodne narave ni usel noben sled kosali so se med seboj kdo ga prvi najde zakaj vsakdo je zelel od carodeja cim najvec srece za zivino radovan je ponosno jezdaril za njimi izpregovoril zdaj pa zdaj modro besedo pohvalil vsakega ki je nasel sled in napovedoval nedosezno bogastvo ki ga pricara v credo
blizu poldneva pa se razleze po gozdu zalosten vek od vseh strani so drli pastirji proti kraju kjer se je oglasilo vekanje tudi radovan je spodbodel konja in drl skozi gosco ko je dospel na mesto so zijali z razprtimi usti divjaki na tla in kazali z rokmi na ostanke jermenov sedla oglodanih kosti razmetanih dalec naokrog
radovan je preplasen zdrsnil s konja naglo je spoznal hunske brzde sedlo jermenje pricel se je tresti in iskati po izpognjenem kopitu v travi je zadel ob crno kepo prijel dvignil pogledal zavihnjeno kopito crna kepa mu je padla iz rok spodnja ustnica se mu je izveznila lice mu je zaigralo zrusil se je na tla in zatulil v strasnem joku valjal in kotalil se je po travi po mahu grebel s prsti po tleh kopal zeleno grivo in krulil kakor zadet merjasec pastirji so stali otrpli ob njem in zateglo vekali in javkali radovan je oblezal na obrazu in pogrkaval vedno tise dokler ni umolknil in so se mu stresala samo se dvignjena pleca pocasi se je preobrnil vstal in pogledal na konjsko razdejanje takrat pa ga je popadel srd zaletel se je z dvignjenimi pestmi v pastirje in bil in suval ter tulil grozne kletve
proc proc pasji gobci lopovi morilci mojega sina vi ste ga pognali volkovom v goltanec zakaj ga niste povabili in prenocili proc pravim sicer vam urecem credo da se nocoj pocrka vse kar bleje in muka proc morilci proc od nesrecnega oceta
pastirji so strahoma kakor plasne sence poizginili v gozdu in godec je se krical ko ze ni bilo ob njem zive duse ko se je nabesnel si je otrl celo in razpenjene ustnice obupan se je ozrl na raztrgano sedlo prevzela ga je zopet zalost sdel je pod bukev in ihtel kakor deklica
ko se je najokal mu je odleglo stisnil je glavo in preudarjal kaj bi sedaj ali ni se mu rodila pametna misel po glavi mu je bobnelo kakor v votlem hlodu na sreco se je pripasel proti njemu njegov konj ki se je pa s studom in strahom okrenil ko je zaduhal kosti svojega tovarisa tedaj je radovan zagledal meh udaril se je po celu in rocno skocil za konjem
vino me napolni z modrostjo
meh je zavlekel pod drevo in pil iz obupa pijaca ga je razgrela pogum mu je zrastel da je vpil nad pastirji klical na boj vesoljni svet in grozil s strasnim mascevanjem domislil se je tunjusa ki je odsel v bizanc
ne ognem se ti kravjerepnik ne uides mi za teboj in zabodem te tako mi moje modrosti zob za zob tudi tvoje vino ne potolazi vec mojega srda
majhen ostanek je se pustil v mehu zajahal in se skrtaje z zobmi napotil proti cesti ki drzi v filipopel s trdnim sklepom da pojde naravnost v bizanc iskat huna
ker je bil prebrodil ze vse kraje po meziji je kmalu prisel iz gozda na cesto sicer se je spuscal ze vecer toda godec je pogumno gnal po poti proti hemu
ali niso se se uzgale vse zvezde ko se je na ovinku posvetil visok ogenj radovanu je hipoma upadel pogum v spominu se mu je posvetil tunjusev obraz potegnil je konja s tako silo da se je popel na zadnje noge
ko je premagal prvi strah in pomislil da tunjus se ne more priti iz bizanca se ga je lotila vnovic srcnost jezdil je korakoma proti jugu kmalu je zagledal voz konje sulice ljudi
trgovci je razsodil in pognal
ko se je priblizal je od dalec pozdravljal
pax eirene pax pax
ob ognju so se dvignile sence in segle po kopjih
pax salem pax je krical radovan in zagodel na plunko
dobro oborozeni vojscaki so ga obkrozili in vprasali kdo in kam
medtem se je razgrnil majhen sotor k ognju je stopil pred radovana visok trgovsko oblecen gospod in zagrmel nadenj kaj isces hun
tedaj pa je godec izbuljil oci razkrilil rok skozi siroko odprta usta je bucal nerazlocen glas dokler ni izbruhnil
oj numida
devetnajsto poglavje
gosposki trgovec s temnopoltim obrazom je ob radovanovem vzkliku stopil za korak nazaj celo je nagubancil v temne oblake kakor znan odmev ki zadoni preko kipecih valov pa utone v burji se mu je zdel glas ki je udaril iz hunovih kosmatih prsi strmel je oblastno v jecajocega hunaradovana vse spremstvo je cakalo povelja z rokami ob drogih kopij in na rocnikih mecev
kaj blebeces hun o kom sanjas da izgovarjas neznano ime
trgovcev glas je zvenel tuje zadircno radovana je popadla skrb ce se je zmotil ozrl se je na spremstvo neznani resni obrazi na njih nikakega usmiljenja vsaka gub vse poteze kakor iz jekla radovan se je priklonil trgovcu v veliki poniznosti
velmozni ne streljaj strelic iz svojega oblicja na popotnika ki ti prinasa mir in nosi v srcu svete skrivnosti naj tvoja brezmejna velikodusnost ponudi uho popotniku tako ti krista ne pokesas se
trgovec je pazil na starcev glas s tankim posluhom daljni odmev se je cimdalje bolj blizal nekaj kakor znana povest mu je vstajalo v dusi
izvoli za menoj v sotor
za trgovcem in popotnikom se je strnila zavesa ob vhodu spremljevalci so zapicili kopja v zemljo in se zbrali ob ognju
govori hun pod sotorom umrjo tvoje besede zaupaj
radovan se je ob veseli lucki ozrl v trgovceve oci naj me sreca volkodlak ce ni numida
prejasnost poslusaj prelesti ne bo v moji besedi hun si mi rekel ker si me pogledal toda nisem sloven sem pevec ki cestujem od severa na jug in z juga na sever gradisca slovenov me gost in bizanc odpira taberne ko zapoje moja struna in ne samo taberne godel sem pred despotom v vili veljaka epafrodita sem prebival
trgovec je stisnil ustnice in se nagnil s stola proti radovanu
v vili epafrodita kaj govoris ne imenuj tega imena to je upornik izdajalec svetega dvora
gospod rekel si da umro moje besede pod sotorom ne verjamem da je izdajalec otemal je nedolznost otel je iztoka otel ireno
ne izgovarjaj teh imen smrt zadrgne usta tistemu ki jih izgovori
trgovcu se je jasno priblizal odmev pretekle zgodbe stopil je pred godca polozil mu roko na rame in se vsesal s pogledom v drobne sive oci radovanove
mir s teboj ocka radovane jaz sem numida nisi se motil
tedaj je radovan vnovic nastavil da bi zagnal krik razpel je roke in segel po numidi ta pa mu je pritisnil dlan na usta dvignil kazalec in zapovedal
skrivnosti so mrtve ne smejo iz sotora
radovan je spoznal da je numida sredi spremstva ki ne sme vedeti od kod je in kam potuje njih glavar zamahoval je torej z rokami od nemega veselja pritiskal dlani na prsi grabil numido za roko in jo poljubljal udarjal v smeh pa ga krotil s pritisnjeno dlanjo pred usti se zakolebal navsezadnje po tleh in utripal z nogami kakor razposajen pastirec
ko se je pomiril se je stisnil k numidi in mu zastavil skrivnostno vprasanje
imas kaj epafroditovega vina
imam ocka napijes se da se ti skrije mesec ponoci in zazare zvezde ob belem dnevu
ah epafrodit ko bi ti vedel kako neizmerno te ljubi radovan
numida se je nasmehnil in pomeziknil ter sel iz sotora velel je strazi da se oddalji na levo in desno po cesti ostalim pa je ukazal spat stopil je se k velikemu vozu zagrnjenemu s tezkim platnom in sepetaje vprasal suznja ob njem suzenj mu je nemo odkimal nakar mu je numida z dvignjeno roko narocil strogo povelje kuharju je namignil naj prinese vina v sotor in pripravi vecerjo za hunskega gosta
ko se je numida vrnil k radovanu in je postavil kuhar takoj za njim vrc vina na pisan prt sredi sotora je godec segel po pijaci nastavil in pil z zaprtimi ocmi kakor bi vsrkaval najvecjo in edino slast zivljenja
kot nekdaj v bizancu je zacel godec globoko dihajoc in drzec v rokh lonceno majoliko
na vse bogove tvoje in moje ni ga pod soncem ki bi te ljubil resnicneje od mene
nastavil je vnovic in lokal sladko lezbisko vino z neizmernim uzitkom in velikim spostovanjem
kot nekdaj v bizancu in vendr desetkrat boljse je to vino zakaj stradal sem ga odkar sem se locil od epafrodita
numida se je zleknil na mehko kozo perzijske koze in se naslajal ob godcevi radosti
radovane razodeni mi cemu si se pohunil
godec je iz navade razklenil palec in kazalec da bi ulovil dolgo brado ki je ni imel
pocemu sem se pohunil to je vazna ukana tako vazna in imenitna da bo deseti rod se pel pesmi o nji toda sedaj ne vprasuj dalje ko bi ti razodeval pograbila bi me taka zalost in ugriznil tolik gnev da ga ne utolazi niti epafroditovo vino jutri povem in ti se bos cudil da ti preminejo tri noci brez spanca pomni tri cele noci ali sedaj mi govori ti o epafroditu o ireni
oba oteta oba srecna
na peruna ni bilo zaman nase trpljenje pripoveduj
povej mi ti kje je iztok do njega me posilja epafrodit pogonu ste utekli to je jasno ali se misli vrli barbar na ireno ona golci za njim kakor golobica ce ji v pomladi strelica razposajenega decka ubije druzeja
ce se misli nanjo tedaj morda ne kadar pobija in kolje sovraga ne ves ante je podavil in porazkropil kakor kragulj vrtinec piscet on ti je v boju kakor merjasec kakor volk kakor satan bi rekel ti po krscansko tedaj morda ne misli ampak sicer glava se mu obesa na prsi kakor bi imel tilnik iz prediva nespamet pravzaprav toda glava se mu obesa kakor sem rekel
kje ga dobim starce pojdi z menoj dolgo pismo nosim na prsih dolgo in vazno za iztoka
radovan je obmolknil kosceno brado je zgrabil z levico z dlanjo desnice si je zakril celo in se zamislil
pripravno povabilo voz ima numida njegove tovarisice so polne cutare ugodno bi se potovalo zenska da bi te jezero vedomcev ko bi ne bilo zenske bi ne bil prisegel oj ljubinica kesaj se v volcjih zelodcih da me tiscis starca v take zagate prisegel sem na svetovita sem prisegel ne ne smem brez nje se ne vrnem ce zakoljem tunjusa d sicer ne
radovan je odmaknil pocasi dlan s cela izpustil celjust in izpregovoril
ne grem
nato je numida obmolknil kakor uzaljen se je zdel radovanu segla sta drug za drugim po vrcu in pila kuhar je prinesel vecerjo godec je odtrgal kos pecenke s tezavo je grizel jed se mu je upirala nastavil je vrc in pil na jezo in zalost
torej ne gres
ne
in si prej lagal kako ljubis epafrodita
na bogove nisem lagal toda nazaj ne grem s teboj ne grem ne drazi me rekel sem ti ne vprasuj v meni se dviga zolc ce se mi razlije po udih
radovan je gledal srdito in dvigal pesti numida pa se ni ganil na leziscu starceva jeza ga ni vznemirila
pripoveduj o ireni o epafroditu prosil sem te spostuj starost spostuje me sam epafrodit in ti mi kljubujes razodenem ti pot da bos hodil kakor bi ti s prstom pokazal tukaj je iztok in ce ga ne bo sedes vecerjas se naspis in on pride a s teboj ne morem ne smem obljubil sem ti da ti povem jutri ko se posloviva danes me ne drazi vec zakaj strasen je radovan ce pobesni
pij godce ne silim te vec da hodis z menoj pogoltni svoje skrivnosti meni opises pot in zato zahvala v kristu
radovan se ni branil vrca jeza se mu je polegla numida pa je pricel s povestjo
epafrodit je zbezal tisto noc in se srecno otel na grsko
o tem ne dvomim za njegovim celom je sonca he nic koliko in irena
je sla v toper k stricu rustiku
toper je ob nestu poznam to gnezdo
stric jo je izdal azbadu azbad je povedal despojni
v slovenih ni takih stricev obsdel ga je hudic krscenika gnilega
despojna jo je zahtevala nazaj na dvor
da bi pogostila z njo azbada kozoprska
irena je omedlela in zapadla v vrocico ko ji je naznanil stric da mora na dvor
omedlel bi jaz ne bil ampak zadavil bi bil takega strica pri tej prici na peruna
epafrodit pa je poslal vohat za ireno evnuha spiridiona
ga poznam prida pa ni vsi skopljenci so sleparji
ni prida ali koristen in privezan na vrvci spiridion je namrec vse to zvedel in pribezal v solun prav tedaj sva priplula tja neznana z epafroditom iz aten numida mi je rekel jasni gospod numida otmi jo dvignil sem roko in se dotaknil ikone krista in rekel tako mi mojega zvelicanja otmem jo
numida izbral te je krist kakor so mene bogovi da otemava numida ti si velik pred tvojim bogom vse ti odpuscam in te ljubim pijva
starec se je z orosenimi ocmi iztegnil po vinu in nazdravljal numidi
victor sis semper
afrikancu se je talila resnoba na licih godceva hvala mu je prijala segel je takisto po vinu in odzdravil mnoga leta oce junaka iztoka
radovan se je vgriznil v ustnico ker je ze pozabil ukane da je nalagal ves bizanc kakor da je iztokov oce
numida je naslonil komolec na kozjo kozo in ponosno pricel povest o irenini osvoboditvi
ocka verjemi ni igraca ce iztrgas plen iz zob takemu levu kakor je rustik kolikokrat mi je slo ze za glavo ne vem toda to pot sem mislil da ne ostane vec na vratu
irena je bila zaprta v pretoriju sredi topera sredi trdnjave krog in krog vojaki vsepovsod straze in ob sami prejasni dvorjanici kakor lev pred stajo ovcic stric rustik in rustik ni azbad kamor seze njegova roka se pozna vso noc sva cepela s spiridionom ob brleci luci v solunu in snovala ukane poslo nama je olje na vzhodu je zazarel dan in midva sva bila se brez nacrta pred naju je stopil epafrodit zavit v crno haljo z glavo v oglavnici kakor filozof levo oko je zapicil vame z desnim je osinil spiridiona nic ni vprasal vedel pa je vse ali je vredna vajina pamet da bi splela zanko za vrabica sramota spiridion poisci kola in jadrno v toper sporoci po cirili jasni dvorjanici naj bo bolna dokler ji ne naznanis vse je pripravljeno napoti se hodi in izvrsi ter cakaj numide
evnuh se je prihulil in poizkusil skozi nos ponizno vprasanje gospod ko bi mi denarja
epafrodit se ni ozrl s suhim prstom mu je pokazal proti izhodu nato meni
ali sedaj ves kaj je tvoje delo
vem gospod
pojdi torej v klet do blagajne in misli da so zlati bizantinci suho listje
epafrodit se je zavil tesneje v filozofski plasc se okrenil in sel se pomisliti si nisem upal ali bom izvel ali ne bom kar mi je narocil gospod
pred soncnim vzhodom sem ze jezdil iz mesta v dezelo barbarov kjer koli sem srecal siroka plca kjer se je pojavila mocna roka stasito telo povsod sem postal in nagovarjal vreca z bizantinci je plahnela na vcer drugega dne sem potrosil zadnji zlat z njim sem kupil stiridesetega moza segnal sem jih v gosto sumo in zapalili smo ogenj ocka ti obrazi te misice ta pleca vsi rojeni gladiatorji raztrgani bolj nagi kot obleceni tatovi in razbojniki po poklicu brez doma brez svojcev ko bi nas zagledala kohorta hoplitov iz belizarjeve vojske na jupitra ostrmela bi bila in bi ne potegnila mecev kakor bi se razpocila zemlja in bi jih izbruhnil had taka je bila moja ceta skoraj da niso znali govoriti hripavo so grgrali povedali vec z licem z ocmi z groznimi pestmi z vsem zivotom kakor so znali povedati z besedo med seboj brez ljubezni za sad divje smokve so se zbili obupal bi bil ali eno jih je vezalo zlato in peklensko sovrastvo do bizanca ko sem jim povedal da bodo ce mi pomorejo oteti nesrecnemu ocetu hcerko udarili s tem v obraz samega upravdo da pljunejo na despojno so se stisnili kakor veriga plamen mascevanja je zagorel njegova luc je pouzila vse druge strasti in klece ob ognju so mi prisegli na krista in vse bogove da so mi pokorni do zadnje kaplje krvi in da jim segnije jezik preden bi kdo bleknil izdajalsko besedo
drugi dan sem vtihotapil v sumo orozje nekaj mecev sekir in sulic pripravil sem jim brasna in obljubil vsem deseti dan po zmagi na tem mestu placilo v zlatu nato sem jih poslal posamez razkropljene po gozdih za toper sam sem pred njimi dirjal na konju v toper iskat spiridiona
kako sem nagovoril skopljenca z zarecimi ocmi in tresocimi se rokami je presteval skupicek v prodajalni in racunal dobicek ki ga je nagrabil s trgovino
slepar je zamrmral radovan sedaj steje denar vsi skopljenci so sleparji
kako sem ponovil zakaj prvic ni cul s skljucenimi prsti je pokril denar in se naslonil s prsmi na mizico
jutri jo odpeljejo rustik ne odneha
smrdljivec ali si ga po celjustih
nisem ali drugo jutro je moral poiskati cirilo in jo privesti predme podkupoval je v pretoriju tako da se je razjokal zaradi denarja ko se je vrnil toda opravil je dobro cirila je prisla iz pretorija z izgovorom da gre nakupovat za pot in se prikradla k spiridionu
kako je z jasno dvorjanico ali odpotuje
suznja je zaplakala in se zgrudila k mojim nogam
numida oj numida otmi prejasno resi angela
otmem jo toda dva dni ne sme se z doma
mora danes popoldne jo odpeljejo pomagaj tako ti krista pomagaj despojna jo unici
cirila je ihtela v obupnem brezsolznem placu iz pordelih oci ni bilo solze na bledo upadlo lice
o poglej me dusa bezi od mene od same bridkosti in jasna gospodarica morje zalosti grenke kakor mira je razlito po njenem srcu vse noci sva prebedeli pred ikono bogorodice kadilo sva zazigali kristu o in ni resitve ni pomoci numida ce naju ne resis ubij naju spokoris se za greh in medve poletiva kakor golobici od tod
ne blodi sirota dva dni ne sme se prejasna na pot potem sta oteti vse je pripravljeno
dva dni je ponovila cirila in se sesedla kakor odsecena bilka na tla
tedaj se je nenadoma zasvetilo v spiridionovi glavi
pomoc jaz vem za pomoc je vzkliknil obupana cirila se je ozrla vanj s prosecimi ocmi
poiskal je v satulji drobna zrnca dvorna skrivnost naj pouzije eno zrno in zagrnil jo bo spanec kakor omedlevica koliko sem zasluzil v bizancu od dvorjanic za ta cudoviti lek omedlele ne bo silil rustik na pot
ce je strup je segla z drhtecimi prsti po zrnih cirila
ni na boga ni ne skoduje toda skrivnost je da ji ni bil kos prvi zdravnik same despojne kolikokrat sem ukanil dvor s tem lekom koliko sestankov in kako nagrajenih
cirila je sla s cudotvornimi zrni jaz za njo strazec sem se potikal ob skritih oglih krog pretorija opoldne je obstala lepa dvokolnica pred vrati za njo je prijezdila tretjina manipula lahko oborozenih vojakov pot me je polival nog so mi odpovedale v kolenih da sem moral sesti na kamen rustik jo odpelje sem pomislil zrnca niso pomagala izgubljena je z dvora je ne otme nihce vec spomnil sem se ciriline prosnje naj ju umorim zona me je spreletela ob misli da bi se dotaknil tega angela in vendar ni resitve ko bi sel ven in pocakal v zasedi planil bi na voz sunil voznika in zbezal ne utecem vojaki me ujemo
v grozi so tekli trenutki glavo mi je objela tezka tem kakor bi mi jo kdo v svinec vkoval srce se je stresalo pred ocmi so kipele megl mine ura iz pretorija pribezi suzenj za njim centurio kriknil je na spremstvo od strahu in cakanja so mi oglusela usesa da nisem razumel toda videl sem da so vojaki pognali konje dvokolnica se je zazibala odsli so prazni brez irene v meni se je porodila moc tem je izginila izpred oci zacel sem sepetati molitve kmalu se je vrnil suzenj in z njim zdravnik
resena
spustil sem se v tek in hitel k spiridionu gnusil se mi je ta lakomnik a tedaj sem pokleknil predenj in mu poljubil sandale od radosti me je premagal smeh in solz so mi zaeno tekle iz oci ne vem ali resnicno toliko ljubim epafrodita ali ireno ali samega sebe da sem blaznel od veselja ko bi jo bili odpeljali bi bil pocakal na rustika in ga zabodel to je bil moj sklep nato bi bil planil v morje in se pogreznil na dno da bi usel sramoti ker je nisem otel
zvecer sem sel s colnickom na morje in na samotnem kraju pritisnil k bregu poiskal sem domenjeni kraj in glej vrlih barbarov je bilo ze nad pol zbranih
ne da bi cakal ostalih sem se tiho splazil z njimi skozi gosco in soteske ki obkrozajo toper ter poiskal samoten dosti oddaljen kraj da bi tam pocakali za napad
ker sem vedel koliksno bo rustikovo vojasko spremstvo se nisem nic bal tudi samo s temi barbari bi si bil upal nad vojake zato sem sel k skopljencu kamor je prihitela tudi cirila zahvaljevat spiridiona
povej gospodarici naj prosi strica da odpotuje zvecer v hladu naj rece je ne bo napadla omedlevica
popoldne sem zopet odveslal po morju in sel iskat se ostalih barbarov vsi so prisli odvedel sem jih v skrivalisce
vrli borci sem jih nagovoril bliza se ura ze ste zasluzili suhega zlata to je sele polovica drugo dobite deseti dan toda berem vam z lic nekaj drugega mascevanje je zapisano na vasih mrkih celih da mascevanje tistemu ki vam je z davkom izpil kri in vas pognal med razbojnike castitljivi razbojniki so tisti ki hocejo sami peljati pravdo za kruto krivico tudi oce te deklice katero otmemo nocoj je komaj ubezal despotu ker je imel nekaj denarja je stegnila posast po njem svojo roko toda utekel je in sedaj trosi zadnji ostanek imetja da otme otroka nocojsnje delo ni rop ni umor ni tlaka in ni suzenjstvo nocoj je sveta noc ker bo opravdana krivica
divji obrazi so se razkremzili iz njihovih oci je srsel ogenj pokazali so se lacni zobje pesti so se krcile misice valovile
kakor zveri sem se razveselil in prestrasil zbor lacnih levov v pustinji ni groznejsi od te tolpe kamor udarijo zavlada smrt
ko se je zvecerilo smo se sporedili ob cesti na levo in desno
kadar plosknem z rokama udarite pazite da zadene prvi zamah ko pade drugi naj ze vsakega vojaka obsenci morana voza se ne dotikajte voz je moj
nihce mi ni odgovoril nihce ugovarjal se z ocmi niso trenili vsak je stisnil svoje orozje in se prikril za drevje in grmovje na prezo
s tem trenutkom se je pricelo zame trpljenje kakor ga se ni bilo cim bolj se je temnilo tem bolj se me je polascal grozen strah iz njega je izviral obup objelo me je kakor z zeleznimi rokami ce irena ne pride ce so barbari nezanesljivi ko bi bil kdo celo izdal nacrt rustiku za veliko placo ce prefekt podvoji potroji spremstvo zatrepetal sem da bi imel sto rok in stokratno moc odslovil bi bil divje barbare pojdite opravili ste in ce uide en sam vojak in poleti nazaj v toper vsa posadka se dvigne za nami v divji pogon ne uidemo irena je izgubljena celo epafroditu bi utegnili priti na sled
zamizal sem od groze bela cesta ki se je sivo vlekla skozi noc se je pogrezala pred menoj nemirni valovi so se bocili na njej iz valov so se rezali grozni razbojniski obrazi jaz sem se pogrezal po meni je segala irena epafrodit je odvrgel filozofsko oglavnico in priskocil na pomoc iz barbarskih obrazov so se zasvetili krvi zejni zobj crni nohti so se stegnili po filozofski oglavnici zazvenketalo je zlato in se usulo na cesto
stisnil sem z dlanmi senc kjer je kovalo in bilo kakor ob naklo odprl sem oci kakor v vrocici sem se tresel pred menoj je tekla tiha in mirna cesta
udaril sem se na celo kaj delas numida ne blazni mir pogum zaupaj
o kriste usmili se angela
tedaj je zaklopotalo v daljavi prihajajo ob desni in levi ceste se je culo da so pocili sklepi v kolenih barbari so se pripravili na skok kakor bi me kdo prebudil iz hudih sanj na mh sem bil miren hladna moc mi je napolnila ude strah in obup sta izginila ko je ze bobnela cesta razlocno od udarcev kopit sem se celo nasmehnil od radosti da izvrsim to tezko delo barbarom sem v tem trenutku zaupal kakor sam sebi
oprezno sem se sklonil izza drevesa prvi dve senci sta se pojavili na cesti za njima se dve in stiri in osem deset nato sumot koles v prahu z belim zastrta dvokolnica potem zopet poskakujoce sence z desnico sem stisnil bodalo dvignil levo nogo napel stegno in z dvignjeno levico cakal da udarim po nogi v znamenje
prhanje konj se je culo vojaki so molcali pod podkvami se je vcasih pokazala iskra cingljanje brzd prva jezdeca sta tik mene druga dva tretji peti par voz
tlesk
grmovje je izbruhnilo divje sence zamahi padci nekaj krikov jaz na vozu voznik preboden pod kolesi in slo je kakor blisk brez besede in brez klicanja v noc
radovan je dvignil rok kakor bi vodil bezece konje in jecal
ooo si jo otel o numida ooo perun je velik
tedaj se sunkoma odmakne zagrinjalo v numidov sotor zunaj se razlezejo kriki nastane vrisc vojak ki je vstopil krikne
vojska bezimo
kakor od gada picen je numida planil in stal pred sotorom
radovana je pograbila plahost prekucnil je vrc in bezal za numido tesno se je stisnil obenj in z razprtimi usti s tezkim jezikom golcal
huni varhuni tunjus bezimo
proti severu je rdelo nebo v krvavi luci
sela gorijo javi straza begunec se je pripodil po cesti sloveni mor in pozigajo na beg
bezimo bezimo je kricalo vse polovili so konje pripenjali jermenje in se obrnili po cesti nazaj
zaprezite je zagrmel numida
stirje hlapci so prignali konje in hiteli z zaponami
kako je vprasal numida suznja ob vozu
popila je nekaj kapljic margaranovega soka in casico vina sedaj spi
cuvaj jo skrbno na voz ne ve se kaksne skrivnosti so s to deklico je mrmral zase
na severu se je siril krvavi pas poziga po cesti so hiteli begunci na neosedlanih konjih numidovo spremstvo je komaj krotilo konje iz gozdov so doneli zdvojeni klici goved je mukala vse je bezalo celo ptice so zateglo kricec frfotale zbegane ih zdramljene proti jugu nad glavmi bezecih
numida je potegnil radovana za laket in ga vlekel v sotor ki ga niso utegnili razdreti
radovan ti se vrnes
vrnem ne numida zbezim s teboj k epafroditu zbezim
ne smes ti moras do iztoka izroci mu pismo cuvaj ga kakor glavo moji spremljevalci ne smejo zvedeti da sem prijatelj slovenov torej moram bezati ti pa nazaj
radovan je mencl in se obotavljal preden pa je mogel izgovoriti mu je vtaknil numida iztokovo pismo v nedro in mu zagrozil
starce slusaj ce ti je zivljenje milo
godec se je komaj dobro zavedel ko je stal sam sredi sotora numida je pa odvihral za bezecim vozom proti jugu
dvajseto poglavje
iz ozganih hlodov se je kadil siv smrdec dim krog in krog opustosenje celo v stepo so segali osmojeni klini trave ki jo je vzgal pozar tu in tam je se tlela rusa vcasih se je posvetilo v grmu dim se je visoko dvignil na holmu so krakali vrani jastrebi na hemu so zaduhali vonj po osmojenem mesu v jatah so priveslali in krozili nad bojiscem
dolga in siroka proga po severni meziji je bila samo brezmejno razdejanje nobena koca ni vec stala vse staje so bile prazne polja pohojena in pomendrana celi gozdovi izpaljeni strasno je gospodarila vojska slovenov na stotine ujetnikov je zdelo v brezupu in se poslavljalo z grenkostjo v srcu s prekletstvom na suhih ustnicah od pozganih domov kakor tovori so lezali povezani v gostih grucah pod milim nebom in cakali usode mec slovenov je pisal pomocen v kri vsepovsod kamor je zasegel z divjo slastjo grozno besedo mascevanje za kosti ocetov za srca sinov in bratov zob za zob glavo za glavo dan placila
iztok je lezal sam dalec od tolpe vrh grica ob njem slem razveznjeni oklep in neokrvavljeni mec rok pod glavo oci zaprte uho gluho za divji raj pobesnele tolpe ki je v omotici zmage uzivala s slastjo razbesnele narave zasezeni plen iztok ni uzival masceval se je za kosti padlih svarunicev bratov toda tako mascevanje mu je mrzelo to ni bila vojska to ni bil boj to je bil rop naval mendranje klanje zverine pozig pohod krvi zejnih panterjev njegove misli so bile visoko nad krvavim plamenom njegov smoter je bil dalec prek ozganih grobelj njegov mec ni zamahnil odkar so se spopadli sloveni in huni tolpa je na pol trudna na pol pijana goltala zmago s pozirki pobesnele strasti on je stradal vrh grica njegovo duso je zejalo njegova roka je bila trudna od brezdelja na dnu srca je zacutil iskreno zalost da je razvaljen hilbudijev ostrog da trohni on tako vrl vojak v soteski blizu gradisca da je ziv da niso razgnane njegove kohorte da bi vsaj prisel kdo drug in se ugnezdil za donavo azbad o da bi srecal vsaj tunjusa tedaj bi se skrhal njegov mec njegova roka bi ne bila trudna od brezdelja in ce bi padel on zadnji svarunic kaj za to padel bi junak zadet od junaka
iztokovo srce je zahrepenelo cez hem zazdelo se mu je kakor da ga klice usoda bogovi in mu kaze proti jugu po licu se mu je razlil dvom usoda bogovi ne usoda in ne bogovi nihc me ne klice klice me ljubezen do naroda in do irene in za glasom te ljubezni pojdem pojdem takoj do nje ce bi moral do aten ce bi potoval vso zimo dobiti jo moram z njo in z njenim ognjem se vrnem in potem z vojsko na jug ker me klice ljubezen
iztok je odlocno potegnil roke izpod glave sdel vstal in se ozrl na bojisce in pogorisce dovolj
na njegovem obrazu se je zacrtala sled studa in gneva
dovolj klanja mascevali ste se sedaj hocem boja boja da se prestrasi upravda ko zve kako je orion pogazil legije hoplitov
takoj je segel po oklepu in si ga trdno pripel okrog prsi in nategnil jermenje ob ledjih opasal je mec si poveznil slem in se naravnal k tolpi
zapodim jih domov jesen se bliza pozimi jih vojaki sloveni zvadijo v orozju jaz pa poiscem ireno in ko se vrnem udarimo
prav ko se je blizal iztok vojski slovenov je zapazil da se je dvignilo v leziscu veliko veselje tolpa je bucala in se gnetla krog jezdeca ki je krenil proti oborozenim cetam kjer je taboril rado
kdo bi utegnil biti
iztok se je oprl na tezki mec in motril jezdeca sredi mnozice kakor bi bil hun in vendar ni drugace bi bila drhal sprejela huna
iz srede gomezecih vojnikov se je razleglo
plunk plunk plink plunk
star a mocan glas je zapel vojscaki so udarili v bojno pesem
radovan je izpregovoril iztok glasno in veselo od kod ga je prineslo prazen se vraca no njegovi obeti in njegove prisege vse govorjeno v burjo
ob tem se je domislil ljubinice prevzela ga je zalost koliko slov je razgnal v dzel in vsi so se vrnili prazni in prazen se vraca radovan
o ne samo upravda tudi tunjus mora pomniti rod svarunov prekletstvo tebi in grozno mascevanje za sestro
hitro se je spustil z grica proti vojscakom ko ga je zagledal radovan so utihnile strune pesem mu je sredi besede umrla dvignil je plunko visoko nad glavo in krical
iztoce iztoce dobil sem jo na bogove pokloni se kakor pred upravdo
pognal je konja skozi gneco proti svarunicu iztok ga je pocakal gorko mu je zaplalo po zilah
razjahaj starce in govori kje je zakaj je ne vedes s seboj
zakaj je ne vedem s seboj menis da je taka deklica kuzek ki tece za konjem in se kuzek bi iztegnil jezik in polegel v travo tako smo jezdili na morano
nato se je okrenil godec do vojscakov in se razsrdil
pomagajte mi iz sedla zijala pijanci lahko se klescite ko se pasete kakor mlada praseta jaz pa trpim za vas zejo in lakoto
ceta vojnikov je s smehom priskocila in ga dvignila s konja
pocasi je vpil poveljevaje zakaj ujahal sem si nog da so lesene kot kobila pod brvjo sredi potoka
iztok je takoj velel naj pripravijo za radovana jedi in medice
nimas vina ga je pogledal mrko godec preko rame
nimam
pa medice veckrat me je ze crvicilo po njej toda ce nimas nimas
radovan je stopal trudno se zibaje ob iztoku proti taboriscu kjer je bilo jedro vojske iztokovi oklopniki vsi so ga bucno pozdravili ko se je priblizal rado se je godec preplasil iztok pa mu je vzkliknil
dobil jo je
rado je zgrabil starca za roko in ga stiskal kakor bi mu v rokah iskal ljubinice da bi jo pritisnil k sebi
ocka kje je govori pripoveduj in ce je v samem bizancu ponjo gremo takoj
vihar potrpi da si oddahnem in tudi potem se bos se postil najprej govorim s teboj iztoce na bogove da se razplakas in poskocis kakor kozlic ko zves kaj nosim na srcu
pomenljivo je pritisnil roko pa prsi kjer je pocivalo epafroditovo pismo
ko se je radovan pokrepcal z mesom in medico in pozvedel vse novice kako so hune napadli kako vojevali in ropali je pomignil iztoku kakor moz ki ima oblast in se oddaljil z njim od vojske
kakor sem ti rekel mu je govoril starec potoma pripravi se na veselje da se ti ne zavrti v glavi cul bos skrivnosti in bral jih bos
nato se je ozrl in potegnil iz nedrja epafroditovo pismo iztok je takoj uganil pisavo kakor sonce se je zasvetila radost na njegovem licu suha neprebrana crka mu je govorila toliko upov da so se junaku tresli prsti ko je razgrinjal pismo radovan je stal razkoracen pred njim in pasel oci ob iztokovi sreci in uzival preserno sadove svojega truda
epafrodit je pisal najprej o svoji resitvi nato o tem kako je otel ireno ki biva sedaj pri njem v solunu pismo je sklenil
pridi torej ti izbrani od usode in kaznuj dvigni svoj narod se to jesen odpora se ne boj ni vojakov belizar je zapuscen v italiji krozi vest da je pisal upravdi ce hoces da se bojujem poslji vojakov ce hoces da zivimo poslji nam hrane vidis napocil je dan pridi in poznji njiva je zrela med tvoj lovor in vplete epafrodit beli cvet ireno toda ne mdi se meni pesajo moci ze me vabi haron naj sedem v brod in odveslam preko meje zivljenja ko vaju blagoslovim tebe in ireno porecem s pavlom tek sem dokoncal pridi smrt
ko je iztok prebral je krcevito drzal med prsti pergament oci so obvisele na crkah na besedah kakor v sanjah so se gibale pred njim sence bral je drugic tretjic prsi so se mu sirile cedalje globlje in hitreje je dihal dokler ni zmogla radost junaskega srca prekipel je kakor omamljen je razprostrl roke in segel po radovanu in ga stisnil k sebi na mrzli oklep da je starec zajecal
ocka ti delas cuda
to so ukane sinko
da sem despot pa bi ti se ne mogel povrniti veselja ki si mi ga napravil castit in hvaljen bos v rodu svarunicev
iztok je v hipni radosti pozabil ljubinice vprasanje za vprasanjem je vrelo na starca kako je dobil pismo ali je videl epafrodita mord njo samo ali je vesela zdrava
toda ljubinice ni pozabil rado od dalec je strmel na iztoka in radovana hrepenenje strah in up mu je polnilo duso cakal je gledal nog so se mu zacele premikati blizal se je cedalje bolj videl je kako je iztok bral kako je objel radovana kakor soncni zarek je zagorelo v njegovih prsih posvetilo v temo v grozo in vzgalo odtrgal se je od cakajocih vojscakov in hitel k radovanu in iztoku
ne prebijem vec razodeni se meni ocka kje je ljubinica
tedaj se je zdrznil iztok kakor bi mu sredi sladkega napoja pripolzela velika grenka kaplja radovan je onemel in ni mogel in si ni upal pogledati radu v oci vsi so za hip obmolknili radu je crna slutnja zadrgnila grlo srce se mu je vznemirilo celo zmracilo
ocka ti skrivas tajnosti mrtva je
bogovi jo cuvajo je odvrnil godec plaho in zmedeno
radu so se zablisnile oci topotnil je z nogo dvignil pesti in stopil pred godca z nagnjenim zivotom da je radovana polila vroca sapa iz pihajocih nosnic
ne skrivaj je zakrical v bolesti ubijem te
iztok je stopil med starca in razpaljenega mladenica radovan pa je hitel s povestjo kako je iskal ljubinico kako ji sledil in nasel celo konja ki je poginil nje pa ni nasel o volkovih je molcal
bogovi jo cuvajo isce jo numida je lagal v strahu isce jo in jo najde kakor je nasel ireno
radu so omahnile rok napete misice so odnehale po obrazu se je razlila bolest skrtnil je z zobmi
izgubljena mascujem te ljubinica jaz grem za tunjusem in za njo
zasukal se je utripajoc po zivotu
iztok ga je prijel za roko
ne pojdes sam vsi gremo
se tisti dan je iztok pozval vse staresine v posvet soglasno in hrupno so brez ugovora sprejeli njegove nasvete zakaj narod je vroval vanj zaradi zmag ki jih je izvojeval pod njegovim poveljem slepo bi bil sel za njim ceprav morani v narocje
drugo jutro se je dvignila vojska na sever proti donavi meketajoce in mukajoce blago so gonili pred seboj dolga vrsta ujetnikov je bila oblozena z naplenjenim zitom platnom orozjem in orodjem brez skrbi brez opreznosti in bojazni so se gnali proti domu pijani od zmag in nasiceni z bojnim plesom
iztok ni sel z njimi odbral je petdeset najboljsih konjenikov in krenil z njimi nazaj proti vzhodu da morda zajame tunjusa radovan je preracunal da se utegne v teku desetih dni ze vrniti iz bizanca zakaj mudilo se mu bo k ljubinici
in kam ti ocka
ko so ze sedeli na konjih in je zadnja tolpa odhajajocih vojscakov ginila v daljavi je iztok vnovic vprasal radovana gres v gradisce ali z nami koristil bi nam
radovan odet v novo prteno haljo z razpuscenimi nemaziljenimi lasmi in z belo brado kakor strnisce z oprtano plunko in s konjem obremenjenim z obilnim brasnom je odgovoril naglo in odlocno
ne grem ne v gradisce in ne grem z vami
zakaj bi ne sel ljubimo te ocka ne bo ti sile
ne grem v gradisce ker s takimi kricaci pevec ne potuje oglusil bi ne grem pa z vami ker greste nad tunjusa prevelik je moj srd na tega smrdljivca ko bi ga zagledal kako bi se premagal odjedel bi sladkost temule pokazal je na rada ki ima edini pravico do tega pasjega goltanca perun z vami in morana naj zanje pevec gre svojo pot ce udarite na jug se snidemo na bogove da bo tedaj nase veselje veliko
godec je zamahnil v slovo in odjezdil v veselem diru proti jugozahodu
vojaki so gledali za njim ni se ozrl mislil je na ukane brez trpljenja
v gradisce da bi se vracal ali da bi hodil z vami mladi volcj oj ne radovan ne nosi zastonj modrosti v glavi tako blizu sem pravzaprav epafroditu in njegovemu vinu pa bi hodil v gradisce po sesirjeno mleko ali kar je se bolj nespametno hunom pod noz nisem udarjen po pameti k njemu
pognal je konja in si zazvizgal okroglo pesem
osem dni so cakali iztok rado in vojaki ob cesti ki drzi iz bizanca na tunjusa iztok je te dni uzival naslado poveljnika majckena je bila njegova legija komaj pol kohorte toda poslusna brezpogojno se misel se ni upala roditi v teh glavah samih junakov ki bi nasprotovala iztokovemu povelju in mladi svarunic je razmisljal ob dolgih nocnih strazah in pojezdih dve jezeri takih vojakov ha potrkal bi na drenopeljska vrata po osrednji cesti v bizancu bi zaklopotala kopita pred hipodromom bi zarezgetali konji slovenov
tedaj bi si ne zelel biti upravda in despojni bi bilo bolje da je grska cvetlicarka na kampu kjer bi ponujala roze palatinskim castnikom
napocil je deveti dan preze in cakanja od vseh vetrov so se vracali jezdeci pozvedovalci samo nevesele novice so pripovedovali tunjusev tabor je prazen pozgan kakor so ga razdejali sloveni cez donavo so se selili stevilni rodovi antov od vzhoda so pritiskali varhuni nekdo je celo zvedel da je vojska herulov dvignila kopja in da preti slovenom samo o hunih o balambaku o tunjusu ni bilo sledu
iztoka je zaskrbelo
da se selijo anti cez donavo bratje ali ni to izdajstvo
izdajstvo je zamrmrala ceta in se zacudila
tunjus je bil v bizancu prehod antov je njegovo delo ce se gibljejo heruli jih je nascuval upravda njihova zemlja je bogata in prostrana sami od sebe bi ne hodili na vojsko in ce ti zalotijo slovene so pogubljeni bratje sojenice se niso doplele zivljenja tunjusu domov moramo nasa zemlja je v nevarnosti
samo z radovega obraza je blisnil v tem trenutku upor ali samo blisnil hitro je upognil glavo ceta je zaobrnila konje in pognala za iztokom proti severu proti donavi
v lagotnem diru je jezdila konjenica nema in zamisljena za poveljnikom vseh se je polastila tiha zalost nezadovoljnost praznih rok se morajo vrniti zaman so tratili cas zaman bedeli ponoci tunjus jezdi kdo ve kod in se smeje ter presteva izdajalsko zlato ki mu ga je dal upravda najnesrecnejsi med njimi je bil rado brez misli brez nade je topo zrl na konjsko grivo roka ni vodila povodcev konj je nesel gospodarja za tovarisi kakor bi dirjal brez njega ko ni mogel mladi sloven preliti bridkosti po izgubljeni presrcno ljubljeni v gnev in nasititi lacne duse vsaj s curki sovrazne krvi so mu omagale peruti in kakor bolehen sokol na veji je visel v sedlu kakor je ljubil iztoka pa se mu je siloma zajedala v srce zavist
da je irena oteta in ljubinica mord ugrabljena in oskrunjena tepena suznja morana daj mi krvi perun nasej vojsko po vsej zemlji
mrko je pogledal po ceti in se ozrl na iztoka
ali tudi njegova glava ni bila veselo in ponosno zravnana spremljevale so ga zmage pod oklepom se je grelo epafroditovo pismo na ljubezni polnem srcu ali sestre ni bilo in domislil se je polblaznih solz starega svaruna ko se vrnejo v gradisce brez ljubinice in kakor bi vso sladkost pouzila v grenkobi je bila velika skrb kaj je z vojsko slovenov ce so tolpo napadli heruli razbita je brez glave creda ovc plaha zverjad zakaj ni sel z njo temna slutnja mu je obletavala misli cedalje jasnejsa in bolj moreca se mu je zasedala v glavo
nocevali so v gozdu
nihc ni zapalil ognja po dva in dva sta se sepetaje pogovarjala razlocno se je slisalo hrampljanje konj ki so grizli travo kmalu so zaspali brez straznika celo iztok je legel brez skrbi poln otoznosti samo stari jarozir se je naslonil na bukev uprl se na silni mec in na pol bedel na pol podremaval vso noc
ko se je drugi dan sonce nagnilo preko zenita se je zabliscala pred njimi gladina veletoka iztok je velel razjahati zagnati konje na oddih v senco hrastovega gozdica peterim vojakom z jarozirom na celu pa je poveril da poiscejo brodov
stari sloven je odsel proti donavi ostali vojaki so polegli v senco in cakali
ni se pretekla ura ko zasumi za njimi iz visoke trave je dvignil glavo jarozir ki je prilezel po vseh stirih do pocivajocih tovarisev in zasepetal tunjus
vse je zagomezelo vse se je streslo in zganilo med vojaki ob tej besedi rado je planil iz trave kakor zver ko se ji pribliza plen
na tla je velel jarozir
po vseh stirih so se priplazili vsi v sredo gozdica do konj ko so bili dobro zakriti je izpregovoril jarozir
huni se vkrcavajo na brodove rdeci plasc frfota v sapi
prekletstvo je skrtnil iztok od kod prihajajo ko bi iz gradisca po ljubinico je sel morana moj oce na konje ne eden naj ne utece smrti so zapisani jarozir kje so ostali drugi stirje
poskrili so se v trstju tako sem zapovedal in se priplazil sam da nas niso zagledali
dobro si naredil izberi si vsak svojega huna koliko jih je jarozir
morda trideset morda vec ne vem natanko
vseeno ce jih je stotina tunjus pade
samo od mene vikne rado ki se je stresal od koprnenja
ne vem prijatelj velik vojnik je ne zmores ga
na peruna zmorem
jermenje pri konjih je bilo pozapeto resetke na licih jarozirov strasni mec je bil ze dvignjen in je kakor plamen gorel v blesku
dolgo so cakali konji so nemirno priceli kopati zemljo jezdeci so se stiskali krotili in sepetaje pogovarjali dasi so sami nestrpneje cakali od konj samo iztok je stal na robu gozda sredi gostega grma in strmel na obal da bi razsodil kam se obrnejo huni ko je po dolgem cakanju zazrl rdeci plasc je posegel se enkrat po jermenu pod brado in poskusil ce je dosti trdno pritrjen slem zaslutil je dosti tezkega dela
za tunjusem so poskakali z brodov huni deset dvajset trideset in se pet iztok je videl kako je potegnil tunjus konja na levo ker je hotel zaviti sam v tabor v nasprotno smer kakor je bil vajen
mimo nas pridejo prav mrzlicava drhtavica ga je oblila od samega veselja pocakal je se nekaj trenutkov potem se preril skozi vejevje do cete
jarozir in se pet drugih vi napadete prvi da se huni ne splasijo in ne uteko tunjusu se ognite zanj poskrbiva z radom ko se zaplete v boj planemo vsi
komaj je izgovoril povelje se je pokazala ob robu gozdica prva iztegnjena konjska glava jarozir je stisnil konja ali v tem hipu so odpovedali pokorscino konji in vojaki
kakor bi razdivjani hudournik pretrgal jez tako se je zadrevila vsa konjica hkrati za jarozirom in naskocila hune prvi zamah je z nedosezno silo udaril stari sloven odsecena hunska glava z ramo vred se je zakotalila po tleh kakor bi zabucal z rogom so ob tem zatulili sloveni in huni vsi zaeno stepa je zastokala ob spopadu ko je trescil konj ob konja zaskrtalo jeklo ob jeklo niti en hun ni zamudil trenutka da bi ne bil potegnil meca zadnji jezdeci so vrgli celo kopja v slovene in predrli troje konj da so trije vojscaki omahnili in padli v travo zacel se je nato boj jezdeca z jezdecem krog osemdeset mecev se je krhalo iskre so svigale od jekla razljutil se je po mehki stepi splosen dvoboj najboljsih vojakov kar jih je nosila zemlja ob dolenji donavi pokali so slemi hrestali hunski oklepi iz konjskega roga tisoce kolobarckov so bliskovito crtali meci v soncnem svitu zaletavali so se pari borcev odbijali in odskakovali napadali in bili vnovic zamahovali v glave bodli v prsi kri je skropila od rok polivala konje ki so pobesneli kakor jezdeci in bljuvali pene spenjali se na zadnje nog bili s kopiti in grizli ob napetih brzdah
rado se je pognal kakor tiger za rdecim plascem iztok mu je sledil z mecem je naskocil tunjusa zamahnil je da je zazvizgalo po zraku toda tunjus je pricakoval udarec tako brezbrizno in hladnokrvno kakor bi bil nameril ndenj bosopet pastir s sibo
zrrink
rado je bil brez meca tunjus mu ga je izbil in v istem zamahu dosegel njegov slem da je zazevala v pozlaceni kovini siroka rana rado je odskocil in zahripal v pobesnelosti tunjus je v hipu skrivil komolec in okrenil konja da bi zadrl mec radu v ledja ali iztokov mec je svignil vmes in odbil sunek tunjus se je zaobrnil kakor misel naglo njegovo oko ki je videlo ze toliko krvavih konic zamahnjenih nad glavo je hitro spoznalo da je iztok nevarnejsi sovraznik oba konja sta se vzpela kakor bi plemenita zrebca spoznala da se merita najvecja junaka zazvenelo je zaskrtalo in se zabliskalo dve glavi sta bili zaviti v bliskovite kace trepetajocih krogov ki so jih pisale grozece konice nad obema znoj se je pocedil obema po licih tunjus je spoznal da mu gre v tem trenutku za zivljenje hipoma je izpustil konju brzde sredi najgorjega boja je segla levica po sulico da bi jo zapahnil v iztoka
tedaj pa je zakrical rado
pusti ga pes
brez meca se je pognal s konjem v tunjusa ga zgrabil z rokami v bok in dvoje trupel se je zvalilo iz sedel na travo dvoje konj je brez jezdecev zakopitljalo v stepo kakor klesce je tiscal rado tunjusa ki se je prekolebal vznak v radovi roki se je posvetil kratek noz iz hunovega vratu je brizgnil vroc crn curek
na bojiscu so oblezali vsi huni in petnajst slovenov dasi so bili vsi zavarovani s slemi in oklepi s spostovanjem je ponavljal iztok hodec med trupli
morana kako vrli junaki
enaindvajseto poglavje
ko so se sloveni odpocili od vrocega boja in darovali perunu skromne obete je velel iztok da pobero mrtvecem orozje polov konje trupla pa zakopljejo da jih ne oskrunijo mrhojede zakaj bili so preveliki junaki da bi njih kosti pocivale razmetane in oskrunjene po stepi
rado je poiskal tunjusevo truplo obstal je pri njem in se zagledal v siroko v smrtnem boju z grenkobo napolnjeno lice divjega sina narave je obsla gorka slast ko je gledal truplo njega ki mu je ugrabil izvoljeno od srca ljubljeno segel je po hunovi cepki po rdecem plascu in mu ga strgal z ramen da se je preparal dragoceni skrlat rado se je pasel celo ob razdejanju obleke tistega ki ga je crtil z vecnim crtom se mrtvega trgaje ob zaponah mu je snel oklep iz konjskega roga ki je bil posejan na prsih in na zaponah z rubini in smaragdi
ko ga je potegnil tunjusu z zivota je padel s prsi kos zvitega pergamenta
rado je pobral pisanje ga razmotal in gledal neuk brezmiselno na crke
morda je vazno pismo je preudaril in ga takoj nesel iztoku
ko je v bizancu izsolani svarunic pogledal pergament je vzkliknil
na bogove od samega upravde iz carske pisarne
oci so mu razburjeno begale po vrstah jeza in radost sta se kresali v njih
mascevanje usode je izpregovoril vazno ko je prebral do konca krog njega so se zbrali vojscaki in strmeli kaj je bilo v pismu
tunjus in upravda sta kopala jamo slovenom ali sedaj padeta sama vanjo tunjus je ze na dnu za njim pride upravda to pismo je dar sprave med anti in sloveni
vse se je zavzelo radovedna napetost med vojscaki je rasla zgrnili so se tesneje k iztoku in poslusali ko jim je tolmacil carski pergament
mozje borilci za mascevanje bratov in ocetov ali se pomnite kaj sem vam govoril pred vojsko z anti kdo je bil glavar izdajalcev morda volk morda viljenec
tunjus je votlo zamrmralo med poslusalci
tunjus pesjan pravdo govorite ta je prelil bratovsko kri ta je podpihal ogenj zavisti ta zasadil kol in zabil plot med ante in slovene danes je zel kar je sejal nam pa je dala usoda v roke kljuc s katerim odpremo zopet srca bratov antov
vojscaki so se zacudili pod nebo se je razlegel vesel vzklik iztok je dvignil pergament
poglejte to pismo izdajstva se je grelo na izdajalskem srcu toda srce je omrznilo in otopela je puscica ki jo je pomocil v zavist in zvijaco ter naperil v rod slovenov carska pisarna sporoca v pismu vsem trdnjavam po meziji trakiji in iliriji naj tunjusa sprejmo ce pride kot zaveznika bizanca naj ga vrujejo kot vrlega drzavljana zakaj on je razdvojil barbare ante in slovene on je vodil staresine antov v turris da se zavezejo z njim zoper slovene in varhune njegovo delo je da je varna meja na severu ob casu ko se bije boj za italijo
truma se je zavzela in zacudila
v turris da so dospeli anti pogibel preti gradiscu ce srecajo slovene ki se vracajo s plenom morana naprej na pomoc
naprej da sezemo antom v roke to pismo unici spor slava perunu
iztok je zvil pergament takoj so zajezdili na splave in se napotili cez donavo proti turrisu
dasi bi bili zlahka dosegli se tisti vecer na pol razdejano mesto si je iztok premislil vojaki so bili izmuceni konji spehani ce pridejo do antov na noc jih ti lahko napadejo in premagajo slutil je da mora biti za brdom in lesom ki se je vlekel vzporedno z donavo proti aluti cela vojska antov zakaj sicer bi si ne bili drznili priti pred vhod do gradisca slovenov
zato se je utaboril v gozdu na juzni strani brd in cakal noci pet najzanesljivejsih vohunov pa je odposlal ponoci preko gozda v turris da poizvedo za moc antov
ko se je razgrnila noc nad pokrajino noc brez mesecine pa bogata za cudo nizkih in svetlih zvezd je lezal iztok vznak na mahu pod glavo si je dejal scit cez prsi opasane s trdim jeklom tezki mec odkar se je vozil z ireno od epafroditove vile po propontidi se mu ni zdela se nobena noc tako lepa nikdar se mu niso priblizale zvezde tako nizko nikoli mu niso bile prsi tako pretesne kakor ta vecer ves ogenj strastno ljubecega srca se je razkipel po zilah pod oklepom je trkalo srce ob epafroditovo pismo ki je tiho sepetalo pridi junak pridi po golobico ze dviga perut njeno modro oko koprni na sever caka da te zazre prezvesta in ti zleti na prsi kjer pocije in zazivi sanje ki jih tiho koprnece sanja vsako noc vsak dan vse trenutke in ob istem pergamentu je ticalo pismo iz carske pisarne kakor mec v zamahu je bilo to pismo udarec bo topotnil in zvalila se bo glava crnega zmaja nesloge in bratomornega boja sloveni in anti se objamejo vse sovrastvo se prelije v ljubezen ki zagori v grozno pretec ogenj bizanc zatrepeta njegovim orlom udarijo na perut sokoli slovenov
ob tej misli je junaku vztrepetalo src valovi srece so ga prepluli dvignil se je se naslonil s komolcem ob scit in gledal zlate milijone nad seboj iz katerih je sijala nanj upa polna sreca
bogovi prizanesite zaradi ljudstva ki vam zrtvuje darove siloma se mu je oglasil vzdihljaj prosnje na ustnicah ustrasil se je svojega glasu med vojscaki se je nekdo preobrnil veriga na mecu je zarozljala
iztok je omahnil nazaj na scit
domislil se je tiste noci ko je neizkusen mladec lezal takisto vrh teh hribcev in prezal na hilbudija vse je drugace odtlej tako dalec se mu je zdela tista noc da jo je komaj dosegel s spominom vse je drugace on sam njegova roka njegove misli le v srcu je nekaj ostalo hrepenenje po svobodi ljubezen do naroda in prav globoko v srcu na dnu v skritem kotu mrzli dvomi
kot mladec je razmisljal volkodlak morana besi da bi mu skodovali zakaj se jih ne boji hilbudij danes dviga isti hladni dvom sikajoce zelo bogovi prizanesite ali res kaj resnicno zmaguje perun kaj ga vodi svetovit ali je res morana njegov mec
cuden strah je objel senc junaku zbal se je misli v listju je zasumelo
ce bi setek
in tiha bojazni polna vera ocetov je segla po zelu dvoma v njegovem srcu in mu odkrhnila konico po nebu je priplul zarec oblak iztoku se je zameglilo pred ocmi ce se vozi perun ce ima nabrusene strelice v mascevalni roki
zopet se je dvignil segel po mecu in prisegel bogate obete perunu in svetovitu
ali v tistem hipu ko je zatisnil oci se mu je tiho priblizala irena z blagovestjo v rokh iz knjige je gorel plamen ljubezni in ozarjal njen obraz ki se je v globoki veri smehljal njegovim dvomom tiho so se zgibale njene drobne ustnice kakor nekdaj v colnicku zdelo se mu je da so se pordele od njegovega poljuba kakor od dalec izpod neba je potrkal njen glas na njegove prsi in govoril kakor nekdaj
vruj iztoce vruj resnici in kristova ljubezen napolni tvoje srce
odprl je oci desnica je zakrilila proti njej da bi jo stisnil k sebi kakor tedaj na epafroditovem vrtu pod oljkami ali roka je trcila ob mrzlo noznico irena je izginila krog njega so hropeli v trdnem snu vojscaki
iztok je vstal truden od misli z dlanjo je potegnil preko cela spanec se je poslovil od njegovih trepalnic zavil je s tihimi koraki v gozd da bi se razhodil in umiril
tedaj se je oglasilo govorjenje smeh hrestanje suhih vej anti
potegnil je mec in obstal na mestu razveselil se je da udari v boj in prezene grenke misli po sumu je sodil da je malo moz zato ni poklical spremljevalcev
glasovi so se blizali veseli in razposajeni iztok je prisluskal kmalu pa je vtaknil mec v noznico prihajali so njegovi ogledniki
kako je nagovoril prvega ki je stopil predenj
brez nevarnosti nekaj staresin in pest vojscakov samo pet ognjev si kurijo
in poslanci iz bizanca so odsli nimajo spremstva s seboj
viljenec jih gosti in se sirokousti komaj deset oklepov smo ugledali
dobro lzite pocivat ob prvi zarji odrinemo
petorica je legla k vojscakom tudi iztok je sdel na trhlo deblo se naslonil ob mec in zadremal
preden so se zazareli nekateri ze rumeni listi vrh brd v soncnem svitu so sloveni odjezdili proti turrisu
ko so zablescali slemi pred na pol porusenim zidovjem je kriknila straza in zatrobila v rog zbor antov je planil iz spanja preplasen in zbegan cuvar je naglo prepoznal iztoka in zaklical obupan preko lezisc njegovo ime
drhtavica je zgrabila ante carski poslanci go pobledeli in vzdihali usmili se nas gospod usmili se
vse je bezalo na obzidje vsak je dvigal kopje nekaj strelic je prifrcalo slovenom v pozdrav
tedaj je iztok velel vojscakom da so zaostali pozval je dva najstarejsa borca zamahnil z roko proti ozidju mir mir bratom in zajezdil z njima skozi porusena vrata v turris
anti so strmeli z izbuljenimi ocmi polnimi sovrastva na ponosnega slovena ki je sedel v sedlu kakor kralj prihajajoc med suznje
ko je iztok zagledal viljenca je takoj razjahal in se mu priblizal
dobro jutro in tisoc srecnih dni naj ti prisodijo sojenice velmozni starosta viljenec bratskega rodu antov cuvar
in tebi slavnega svaruna mogocni sin
viljenec je govoril z votlim glasom napolnjenim z zolcem in studom besede so se mu sunkoma trgale iz grla
ne zameri da sem te dramil tvoje oko je se trudno ker si gostil v pozno noc svoje lastne sovrage
trije bizantinski poslanci so se vgriznili v ustnice ko jih je zadelo mrko iztokovo oko
prijatelji so nasega rodu ne zasmehuj da ti prizaneso bogovi govori kaj je tvoje poslanstvo vojsko imas zunaj ce nas pokoljes mascevanje od bogov
moj mec se ni pomocil v kri bratov in se ne bo zadosti mu je krvi sovragove da se je napil in se je se napije do sita
zakaj govoris tako oholo ce si poslanec
bizantinec se je drznil in stopil pred iztoka
stran je zagrmel sloven tako govoris ti sluga upravde z menoj ki sem magister peditum imenovan od same svete despojne carice teodore
vsi trije poslanci so se ob tem imenu globoko priklonili kakor stroji brez volje
poslanec sem da in ponosen sem ker sem zmagal kaco vase prelesti mir prinasam bratom pogibel vam sovragom
kaco nase prelesti je ponovil drzno bizantinec
da kaco zlogolko ki je zastrupila bratska srca jo li poznate hinavci carski
za hip je nastal molk jarozir in se en vojscak ki sta spremljala iztoka sta stisnila rocnike zakaj pogledi antov in bizantincev so se zgovarjali in scuvali
ubijmo ga
zakaj molcite ha vase oci kleceplazijo pred starosto viljencem da bi pomocil zelezo v mojo kri in zapisal krvavo zvezo z vami magister peditum ljubec carice teodore ima dobro zastrazene prsi da mu ne ukrade zlepa kdo srca zakaj jokala bi po tej pripravni igracici vasa sveta despojna bivsa vlacuga aleksandrijska in sam satan krscenikov ki jezdi na plecih upravde se razjoka ko zve da se boci nad tunjusem in tovarisi gomila ki jo je nasul iztok
ob teh groznih psovkah na sveti dvor so se spacili od crta obrazi bizantincev anti so rozljali z meci in ostrmeli ko so zvedeli o tunjusevem porazu da ni zaslanjal iztokovega hrbta strasni jarozir stezka bi se bili ukrotili in prizanesli drznemu slovenu tudi svarunic je vedel da ga vruje mec starega slovena in pred ozidjem mocna ceta zato se ni razburil ni ganil ko je zavrsalo med anti mirno je posegel za zapono in izvlekel izpod oklepa carsko pismo
starosta viljenec zalost vas je pograbila ko ste culi da je pod ruso pesjan tunjus pozresni volk nase in vase svobode toda zalost se ti razsladi v veselje ko zves kaj govori to pismo ki se je grelo na izdajalskem srcu pasjega huna tolmaca imas velevrednega kozelnika naj ti cita
suh kozelnik z grbo nad levimi pleci enook je sprejel pergament in bral in prevajal
bizantinci so bledeli antom so se razpirala usta od zacudenja s cel so ginile pretece sence
ukana je zastokal bizantinski poslanec ko je bilo pismo precitano
ni ukana starosta viljenec delo bogov je
kozelnik je pomolil starosti pismo in z dolgim crnim nohtom kazal na pecat upravde
anti so v jezi zamrmrali mrki pogledi so zbodli bizantince
srca se odpirajo je pomislil iztok in izpregovoril
bratje kdo je zavezal vasi modrosti oci da ste sprejeli v dar zemljo onstran donave ali ni bila zemlja vasa in nasa kdo je tam prvi pulil lan kdo je prej pasel credo rod slovenov in antov ali grabezljivi volk bizantinski in ta volk nam je ugrabil ovna in sedaj vam ga ponuja v dar hinavec in za ugrabljeni dar zahteva placilo da se bijete z brati da vas koljejo varhuni da vase prsi branijo mehko postelj na kateri se valja v bojazni vas sovraznik culi ste strupene besede upravde culi prelest ki je bila skrita na prsih najvecjega izdajalca tunjusa dokler ni vgriznil v grudo njegov zob bratje tako mi nasih bogov ne prepirajmo se zdruzimo se na mascevanje nasih ocetov in bratov preko donave sedaj je zilo zrelo posecimo ga pogibel bizancu
pogibel je zarjul jarozir pogibel so zagrmeli anti
pogibel je zacvilil suhi grbavi kozelnik in raztrgal carski pergament ter usul koscke na zerjavico zavrselo je po turrisu razleglo se cez ozidje do iztokove konjice pogibel so kricali tudi ti in stisnili konje zemlja je zabobnela skozi predor so se usuli sloveni preplasil jih je krik da so se pognali iztoku na pomoc toda v trdnjavi so povesili mece anti so jim molili v pozdrav rozenice medu
sloveni so segli po pijaci zaplapolali so ognji kozelnik je sezigal buce z oljem bogovom v dar bratje so se objeli v spravni ljubezni
ko so bizantinski poslanci spoznali da so njihovi naklepi uniceni da je porezan snutek za vrvi s katerimi so hoteli povezati barbare so hiteli da uidejo iz trdnjave
toda sloveni in anti so jih ustavili in obkolili bizantinci so se sklicevali na svobodo poslanstva grozili z upravdo in novim hilbudijem obetali strasne legije hoplitov ki pridejo mascevat zalitev poslancev toda od radosti pobesneli sloveni in antje se niso zmenili za njih groznje odgovor je bil krohot pobirali so suho govno in ga metali bizantincem v lice zasmehovali so upravdo in pljuvali proti vojakom spremljevalcem nekateri so pograbili kamenje in jim ga lucali v sleme in oklepe to je bizantince raztogotilo zajezdili so potegnili mece in udarili med slovene in ante da bi si presekali pot iz turrisa nekaj antov je zakrvavelo brez oklepa in slemov so se zbali tezkih mecev bizantinske konjenice tedaj je pritisnil jarozir na pomoc zaprl je vhod udaril z najboljsimi borci v obraz bizantincem od zadaj pa so jih klali s sekirami antje da ni posegel vmes iztok bi bili pobili vse do zadnjega ta pa je otel dva poslanca in jima narocil
pojdita do upravde in mu sporocita da pridemo v gosti naj nam pripravi jedi zakaj pot bo dolga mi bomo lacni
med krohotom vojscakov sta odjezdila ponizana bizantinca iz turrisa in bezala na jug
takoj nato se je zbrala srenja veljakov in staresin v posvet ter sklenila zavezo da zbero takoj vojsko anti in sloveni ter udarijo zdruzeni na bizantinsko zemljo poverili so najuglednejsim veljakom nalogo da pohite med slovene in ante ter sklicejo ljudi na mascevanje
po zboru so ves dan pirovali prisegali na peruna kazen bizancu izlivali v ogenj md v tolazbo morani rotili se na vile pogorkinje in povodkinje da se ne spro nikdar vec bratje med seboj in da ne zamenijo prej sekire s plugom dokler ne bo svobodna last njihovega rodu vsa zemlja do hema in med vsemi vzkliki in prisegami je enooki kozelnik razkricaval cuda slavnih dni ki jih je razbral iz obisti in droba zaklanih jagnjet in ovnov
ko je v pozni noci navdusenost obnemogla ko so sloveni antom razodeli vse po dvakrat in trikrat kako so gospodarili po meziji kako nagrabili obilen plen ugnali tunjusa in podavili hune sta sedela ob ognju sam iztok in viljenec
svarunic sicer ni dvomil da preprica ante o izdajstvu in zvijaci bizantincev toda takega uspeha se ni ndejal v njegovih zilah je vrelo nikdar ni pouzil toliko medu kakor ta vecer oba nacrta irena in pohod na jug ki sta bila pred nekaj tedni kakor dve migljajoci zvezdi nedogledno dalec sta mu padla hipoma v narocje vse sanje so zorele v resnico njegovo hrepenenje se je nasicevalo njegovo srce se je treslo v bojazni da so mu bogovi naklonili prevec
kljub temu ni pozabil da je treba takoj ante pridobiti za smer pohoda hotelo se mu je nad toper in od ondod po ireno v valovih srece ki so ga nenadoma oblili je zazelel po njej tako iskreno da bi ne prebolel in si ne upal voditi vojske preden je ne zagleda in ne pritisne na srce
zato je govoril viljencu o nacrtu opisal kako nevaren bi bil prefekt rustik ko bi jim prisel za hrbt in ga uveril da je edino modro in koristno ako razdenejo najprej to gnezdo in odidejo potem ob obali pred dolgo ozidje bizantinsko viljenec mu ni ugovarjal kakor je prej mrzil mladega slovena ga je zaljubil sedaj z vso strastjo in nestetokrat ponavljal
iztoce svetovit te je izbral iztoce osvoboditelj naroda mascevalec ocetov
dasi so bili vojscaki brez skrbi jarozir ni dovolil da bi bilo ozidje brez straze pet najtreznejsih moz je razpostavil po odkrhnjenih stolpih na ozidje in cudno po polnoci je zatrobila straza dremotni in omamljeni sloveni in anti so zbegani iskali slemov in mecev cuvarji so plasni priganjali konje s stepe
iztok se ni bil zaspal njegov glas je zazvenel spanec vseh slovenov je bil pregnan vsak se je v hipu osvestil in streznil brzde konj so cingljale oklepne zapone so pokale jezdec za jezdecem je bil hipoma na sedlu da je strmel viljenec ob tolikem redu in ni mogel veleti antom besedice ko so se spogledovali begali sem in tja zgrinjali se v gruco in zopet brez reda razbegavali
iztok je stal na ozidju in prisluskal od severozahoda se je culo homotanje in hrumenje kakor kriki bojece mnozice vlekel je na uho zastavljal dlani za uhlje cimdalje vecji nemir se ga je polascal
to je hrup slovenov to je nasa vojska kaj se je zgodilo cemu gonijo plen ponoci
zaskrbelo ga je vrnil se je rocno z ozidja skocil na konja zasukal ga in vsi sloveni so brez besede udarili za njim iz trdnjave
viljenec se je prestrasil
kaj se je zgodilo ali gredo sloveni nadnje ali so varhuni zakaj je zbezal iztok prevara sum mu je stisnil prsi strah ga je prevzel vero je izgubil v slovene toda kaj naj bi storil zbezal ne utece sklical je zbor veljakov ugibali so razmisljali klicali kozelnika cas je hitel sami so bili brez sklepa in brez sveta da se je ze pricelo zariti jutro
tedaj so se ze pokazali v stepi blesceci oklepi iztok se je vracal s polovico vojscakov
prekletstvo bizancu je zavpil ko je prijezdil v turris anti so osupli gledali v znojnega svarunica ki so mu svigali ognji iz oci
bizanc se je zvezal tudi s heruli zoper nas prekletstvo napadli so naso vojsko vzeli ves plen osvobodili bizantinske ujetnike in slovene pognali v beg prekletstvo
pogibel pogibel so kricali sloveni
mascujmo se je zarjul pobesneli svarunic bratje na delo nad bizanc
razpalil je se bolj ogenj med anti na konjih so si ponovili prisege in odsli takoj da se razlije oglas o miru sklenjen med brati in glas po mascevanju do zadnje staje slovenov in antov
iztoka je pekla jeza vecja se na lastne brate kakor na herule
tolpa tolpa pijana tolpa brez glave so bili zato so porazeni ovni z zelezno roko vas zgrabim in popeljem do zmag na bogove da zares
dvaindvajseto poglavje
v nekoliko tednih je zemlja krog razsutega hilbudijevega tabora na desnem bregu donave mrgolela vojscakov slovenskih in antskih plavi na veletoku so pluli noc in dan in prevazali ljudi konje zivino in brasno srca bratskih rodov so kipela od veselja vsepovsod kamor so dospeli poslanci o velikem pohodu v ozemlje bizantincev s sporocilom o sklenjenem miru med anti vsepovsod so se dvignili valovi navdusenja zamrza in srd ki sta gorela v dusah zapaljena po prevarah hunov in bizanca sta ugasnila pod naravno silo ki je klicala kri h krvi brata k bratu tezka teza ki je morila rodove se je valila s prsi da so sproscene tem svobodneje zadihale da je umetno umorjena ljubezen tem gorkeje tem silneje vzplamenela staresine so morali s silo ugnati tolpe da je ostalo nekaj ljudi doma za varstvo cred zen in otrok starci ki ze desetletja niso pripasali jermena krog ledij so se pomladili pobrusili bojno sekiro osnazili mec in si ga obesili ob ledja zbori deklet so zavrgli vretena pustili staje ovc in se oborozili s tulom in lokom ter pevajoc odrinili z mladci na vojsko za donavo na zbiraliscu so si segali v roke slovenski in antski staresine mejasi in sosedje vrli prijatelji nekdaj po scuvanju hunov pa smrtni sovrazniki zamenjavali so plasce darovali drug drugemu lepo rezljane puscice vabili se med seboj na obede si napivali z medom in si prisegali vecno vero na bogove in na sence pradedov slovenski mladci so zaljubili antske mladenke vsak dan se je svatovalo ves tabor je bil navduseno pirovanje svecan praznik sprave vrazarice so vedezevale bodocnost mladih porocencev kozelniki so bili zaposleni od zore do mraka ob obilnih obetih ki so vsi prerokovali slavno slavo brsteco iz bratovske ljubezni
zadnji je preplul donavo iztok s konjico stiri sto oklopnikov je jezdilo za njim urejenih in oborozenih po bizantinsko
ko je mnozica zagledala svarunica na celu izbrane cete je za trenutek vse obmolknilo mladci in dekleta starci in pastirski poganjaci veljaki in staresine vse se je nagnetlo proti junaku v soncnem blesku je gorel njegov slem od draguljev na zaponah po ramenih in prsih so se odbijali soncni zarki da je gorelo iz njega kakor bi ogenj njegovega poguma proseval oklep in vzigal okolico za njim so migotali oklepi jezdecev trepetala bliskovita kopja in rozljale verige na katerih so viseli meci
mnozica je prebila prvo zamamljenost ko se je oglasil skrhan vzklik se ves bojec kakor v globokem spostovanju in bojazni sredi vesoljne tihote se je odtrgal izmed mnozice ali tedaj se je zgodilo kakor bi kaplja odrinila zatvornico razdivjanemu toku zagrmelo je po vsej vojski zaropotali so tuli na plecih dvignile se sulice in kopja zazveneli so meci rok so zavihtele sekire nad glavami
slava iztok je velik perun je z njim slava perunu pogibel bizancu na mascevanje na mascevanje
svarunicu je pljusknila kri v lice obsla ga je nepremagljiva slast zbudila se mu sl da bi v tem trenutku zavladal nad njimi in bi se uresnicilo kar je govoril volk staresinam despot hoce biti slovenom in antom
toda iztok je obvladal trenutno custvo kakor od sramu je povesil glavo napel povodce da se je vzpel konj in odbezal v dolgih skokih skozi mnozico in vsa konjenica je v divjem diru planila za njim v strogem redu da je zemlja bobnela pod kopiti da je dusil zvenket orozja cedalje bolj navduseno kipenje vojnih vzklikov ko je ceta izginila v hrastov log se se ni poleglo navdusenje starci so se solzili v zanesenosti mladenke so stezale rok za junaki in veljaki so se zbrali v gruco ter s prisegami in zarotbami zatrjevali da z iztokom osvoj vse zemlje
med navdusenim viharjem je jezdil iztok zamisljen proti gomili kamor so zasuli hune s tunjusem pretreslo ga je ko je zazrl pred seboj crno prst pod katero so trohneli tako hrabri borci ko se je priblizal grobu je zaprhal njegov zrebec in stresel grivo iztok se je ozrl in osupnil v travi ob grobu je lezalo mrtvo truplo deklice z zagrnjenim oblicjem hipoma se je domislil ljubinice in zazeblo ga je v srcu ce ni utekla ce je alanka lagala ce se je varal radovan ce je to osveta hunov kolena so mu klecala ko je izmaknil nogo iz stremenov roka se mu je tresla ko je odgrinjal nalicje da je pogledal v obraz mrlicu alanka
srce ga je zabolelo ko je zagledal rano na lepem vratu in v desnici noz odvalil se mu je sicer kamen od srca a prevzela ga je otoznost zagrnil je mrtvi lice in svecano razsodil mocnejsa od smrti je bila tvoja ljubezen
pozval je vojscake da so zapalili grmado in sezgali alankino truplo zamisljeni so stali barbari ob plamenu njih srca so klecala v spostovanju pred ljubavjo kakrsno je gojilo srce lepe alanke
ko se je polegel vihar se je vrnil svarunic k staresinam in prosil naj se brz zbere vojni svt
takoj so se zbrali staroste in staresine ki jih je obkolil zbor veljakov in mladcev in mladenk zborovali so naglo
kam
preko hema kamor koli mascevanje in plen je geslo
kdo naj poveljuje
iztok iztok
viljenec in bojan sta se locila od posvetovalcev in sla po iztoka navdusen vihar ga je sprejel
iztok vojvoda iztok vojvoda
svarunic je zamahnil z roko in prosil da bi govoril vojni svt mu je poveril besedo in rogovi so pomirili mnozico
staroste staresine velmozje in bratje
svarunic se je po bizantinsko usluzno priklonil vojnemu svtu in ljudstvu
kako je lep kako ljubezniv so si posepetala dekleta staresine in velmozje so se vzravnali veseli lepega pocascenja
vojvodstvo mi poverjate
zivel svarunic vojvoda
ali veste da ima vojvoda velike dolznosti
vemo zato smo te izbrali
ali veste da ima vojvoda trde pravice
vemo zato jih izvrsuj
torej sprejemam vrhovno povelje nad bratsko vojsko in vam prisegam na bogove nase na vile nasih logov na kosti padlih bratov vasih in svojih da vas povedem na mascevanje kakrsnega se ni vrsil ne sloven ne ant zaupajte mojemu mecu zaupajte moji misli dokler smo na zemlji sovragov dotlej sem vas vojvoda ko se vrnemo bom zadnji hlapec staresin in pokoren sluga velmoz
zivel svarunic slava iztoku
darujmo naglo zadnji obet perunu potem se dvignimo na jug jesen se bliza ako so nam mili bogovi prezimimo onstran hema v dezeli sadja in trte
takoj so se okrenili vsi proti zrtveniku na katerega so bili polozili zreci ovna viljenec in bojan sta zakurila grmado deklice so potresle roz in disav na ogenj kozelniki so s svecanim pogledom motrili drob rod je molcal v sveti poboznosti
po obredu je iztok uredil vojsko na celo ji je dolocil svojo izborno konjenico vendr je od teh izbral najboljse borce in jih pridelil vsaki zadrugi kot pomocnike veljakom in staresinam ki so vodili gruco mladcev lokostrelcev zbore mogocnih sulicarjev oddelke scitarjev in nazadnje tolpo golih pracarjev suznjev in pastirjev ki so bili oborozeni s kiji in bati nakovanimi z zeblji roglji jelenov in okli merjascev za njimi se je valila neredna tolpa z brasnom vozeca na telegah mehove medu suhega mesa in zita
tako urejena vojska je odrinila se tisti dan proti jugu iztok je jezdil neutrudno ob vrstah hvalil navduseval scuval na sovrastvo do bizanca in storil vse da je bila vojska dobre volje in da ni svobode vajena ceta obcutila kako jo vodi in vlada edino on skrbel je da so imeli dosti oddiha razsipno je delil mednje jedi in pijace s tem je utrdil ljubezen utemeljil zaupanje in si razdivjano tolpo podvrgel v strogo pokorscino da sama ni vedela kako in kdaj
vojska je naglo dospela skozi oropano severno mezijo do hema tam je dovolil samo tolpi da je ropala po vaseh zivino ker jim je pohajalo brasno brez odmora jih je vodil nato cez hem in kakor bi zrasli iz tal so se pojavili sloveni in anti v trakiji pred bizantinsko trdnjavo na razpotju filipopeljske in solunske ceste
v hrupnem naskoku so navalili na trdnjavo jo ugnali oropali pomorili vse vojake in oporisce zazgali
to je bila prva plamenica ki je zapisala s krvavim zarom na nocno nebo da se je zacelo grozno delo mascevanja ta zig je prebudil vso zapadno trakijo ki se je bil zazibala v brezskrbni jesenski pokoj in sedla k mizam da bi uzivala pridelke nihc ni slutil da bi se dvignili barbari na jsen in predrozili donavo po trdnjavah so sicer zvedeli da so ropali sloveni po meziji pa da so se vrnili in bili spotoma celo porazeni od herulov ki so jim oteli ves plen in resili bizantinske suznje iz bizanca je prisla vest da so anti nahujskani zoper slovene da je sklenjena z njimi pogodba po slavnem hunu tunjusu zato je prislo povelje da izroci vsaka utrdba po nekaj vojakov vojskovodju germanu ki jih povede skozi ilirijo k morju in od ondod na pomoc belizarju zoper gote zakaj poslanca ki sta bila odsla iz turrisa so zalotili varhunski razbojniki in ju pobili
in sedaj so se pojavili barbari tako mocni tako nenadoma in nepricakovano kakor bi se bila odprla zemlja in jih izbruhala na plan bizantinski poveljniki so bili preplaseni in zbegani nihc ni mogel uganiti kam krenejo sloveni zdruzitev legij je bila nemogoca vsak pretor je hitel da popravi zidovje da izkoplje in poglobi jarke da napelje ziveza ter tako pocaka prihoda barbarov
iztok je zaradi epafroditovega pisma in po lastni sodbi uganil zadrego bizantincev zato je razdelil vojsko v tri oddelke ki so se razlili proti jugu vsi z enim smotrom da se snidejo pred toperom zase je izbral glavno cesto ob kateri so bile najmocnejse bizantinske postojanke
zacelo se je strasno divjanje vsakdanje zmage so ljudi razgrele do besnosti opijanjeni s krvjo preoblozeni s plenom siti vina so drli sloveni in antje kakor razljuteno valovje groznega veletoka pred tremi divjimi curki katerim so poveljevali iztok rado in jarozir je orala brazdo konjica ki je zaradi naropanih konj in orozja rasla dan na dan divji mladci so si nadeli oklepe in scite ter se gnani s carobno silo priklopili urejenim cetam kakor ud k telesu od katerega jih je locil samo mec samo strasno sprozeno kopje in kadar koli je zazevala rana v obrani ceste kadar je buknil proti nebu crni dim in naznanil da je rilec vojske pogazil trdnjavo se je razlila tolpa po okolici in palila ropala in morila z grozo kakrsne se ni dozivela trakija vse vasi polja in livade so bile sezgana pokrajina po kateri je lezalo nesteto mrlicev hem je izpraznil dupla in spilje ter poslal oblake vranov in jastrebov za vojsko da so bili zalostni pogrebci mrlicev z razbitimi glavami umrlih na konicah kolov raztrganih in razcveterjenih ozganih od plamenov pomendranih od konj in posecenih od mecev zakaj kogar je zgresil mec vojscakov tega je zadel kij tolpe katere se je polastila ljuta slast po klanju da niso prizanesli ne starcu ne dojencku trume deckov in deklic krscenic so zajeli trope govedi gnali na sever proti domu vcasih pa zaradi obilice plena iz same objesti zapalili staje z zivino in jo sezgali
celo iztok se je opijanil od neprestanega boja njegov mec ni udaril nikdar na moza brez orozja kjer je bil bojni metez najgorsi tam se je gibal njegov slem udarjal njegov mec slem mu je bil posut z udarci prsi rjave od krvavih srag roka ozuljena od rocnika vedel je kaj dela tolpa bezal je pred njo studilo se mu je toda tiha slast mu je zaeno grela srce
mascevanje vrsim grozno mascevanje je mrmral kadar je pocival po boju samoten na ravnini v gozdu vrh grica devet bratov mi je umoril bizanc stoterno mascevanje zanje sestro ljubinico je umoril bizanc kdo drug hun ni bil sovrazen slovenom dokler ga ni podpihnil upravda mascevanje zanjo ireno je preganjal bizanc in mucil in jo hotel oskruniti o mascevanje mascevanje in mene samega ha privezala me je vlacuga k jaslim da bi me pocasi umorila da bi se napasla ob mojih bolecinah mascevanje
in ob takih mislih se je oglasil krik preganjanih jok ujetnic in vzdihi umirajocih kakor pesem ki jo je z naslado pilo njegovo uho v tej omami se je zbudila ljubezen nemirno je zahrepenel po ireni ponos se je dvigal v njem
ne bos se me sramovala junaka ker ljubis junake predte stopim ovencan z zmago vsa vojska te pocasti kot carico posujem te z dragulji kakor despojno ti edina
ni bil vec dalec od topera da kaznuje tam tudi strica rustika in potem kam v njegovi dusi je vstala drzna misel kam v solun toda ne sam z vojsko pridem ponjo v najlepsi palaci bova svatovala ona ki se skriva sedaj bo sedla na prestol in ljudstvo bo vriskalo od radosti in cascenja pod njenim oknom da irena ne bos se sramovala svojega ljubega
ob takih trenutkih ga je prevzelo tako neukrotljivo koprnenje da je vstal zdramil trudno vojsko in jo brez oddiha gnal dalje da bi cimprej dospel pred toper
prefekt rustik je naglo zvedel o pohodu barbarov stevilno beguncev se je otelo za ozidje vsi so govorili o grozotah barbarov a nihce ni vedel koliko jih je in kam so namenjeni rustika je mikalo da bi jim udaril iz topera naproti poslal je ogleduhe od teh se mnogi niso vrnili drugi so porocali o tisocih slovenov nekateri pa pravili da je samo razbrzdana drhal ki bi jo uzugala ena sama njegova stotnija ker so bile poizvedbe tako nejasne je prefekt sklenil da pocaka v toperu najmanjse bojazni ni obcutil posadka je bila mocna poleg tega je oborozil se tisoc mescanov da bi uspesno in zlahka branili mocno ozidje vso zimo
in ne samo da se rustik barbarov ni bal celo veselil se je po tihem njihovega prihoda zakaj pred dvema dnevoma je dobil grozece pismo od azbada iz bizanca magister equitum je zaman potoval v drenopelj da bi sprejel ireno in jo odvedel v bizanc v carski palaci jo je zaman cakala teodora
ne despojna in ne azbad nista dognala nicesar o njej celo rustik je zvedel za rop irene sele po osmih dneh ker so numidovi razbojniki pometali vsa trupla v globok jarek in za silo prikrili dejanje stric je posiljal vohune na vse strani toda najmanjsega sledu niso dobili pogoltnila jo je noc in stric si je grizel ustnice v bledem srdu in strahoma cakal porocil z dvora
in sedaj je prislo pismo od azbada ogorceno polno grozenj in oblastnih zaljenj ocital mu je kako strasno je razzalil dvor kako naj se trese pred despojno in da je edina resitev ta ce neutegoma poslje ireno do njega da jo povede k despojni rustik ni odgovoril na pismo ce sporoci da jo je poslal mu ne bodo verjeli ce pove da so jo oteli neznani roparji ga kaznuje dvor zaradi neprevidnosti zato je razmisljal in po bizantinsko sklenil da hitro izterja jesenski davek in s polno blagajno utece kamor koli
vtem so se pojavili sloveni vzradostil se je tega ker je upal da med vojno pozabita azbad in teodora na ireno in zaeno tudi nanj in njegovo kazen
iztok se je priblizal toperu za dva dni hod vojsko je ustavil in ji velel pocitek radu in jaroziru je poslal sle naj takoj ustavita ropanje in se pridruzita njemu sam se je nato preoblekel v tracanskega kmeta odbral nekaj tovarisev in odjezdil proti toperu da bi si ogledal trdnjavo
ko se je cez tri dni povrnil so bili zedinjeni vsi trije voji vojska je kricala in veseljacila in kakor v pijani blodnji zivela edino trenutkom zmage izkusene vojscake pa je zaskrbelo ko so zapazili na iztokovem celu oblak skrbi
ne zavzamemo mesta ce ne prevarimo rustika pol vojske bi si razbilo glave tako je ozidje topera
ljudem o tem molcimo je pripomnil jarozir da se ne upro
molcimo in mislimo na ukane so pritrjevali drugi vrli vojscaki iztoku
svarunic je ukano ze nosil v glavi eno in dve in se vec zato je skrbel najprej za tolpo ki bi ga samo ovirala pri delu ukazal jim je da so zasedli prazna sela v dolini strogo prepovedal pozigati stanovanja narocil vrovati in straziti ujetnike ter cuvati in skrbno pasti credo najboljso vojsko pa je odbral in locil od tolpe zanesljive mladce je razposlal na strazo proti vzhodu in zapadu vsak dan so morali porocati ce bi zapazili blizanje bizantinskih cet
ko je tako oskrbel da mu ni mogel nihc nenadoma za hrbt je v temni noci jel voditi cete po gozdovih in globelih proti toperu vsak vojscak je moral vzeti s seboj brasna za teden dni odlocno je velel naj vsakega sumljivega cloveka ki bi ga srecali pri prici usmrte ni zaupal rustiku da bi bil tako kratkoviden in bi ne posiljal iz topera oglednikov
ko je bila v dveh noceh glavna sila vojske poskrita v gozdovih globelih in kotlinah ki so proti vzhodu obdajale mesto toper je poveril vodstvo slabo oborozenih slovenov in antov jaroziru zapovedal mu je naj jih vodi pri belem dnevu hrupno in kricece po navadi barbarov pred toper
jarozir je na povelje poblisnil z levim ocesom dobro je razumel iztokovo ukano
udaril je takoj z velikim krikom v velikem neredu kakor creda drobnice po cesti proti trdnjavi prvo noc so se ustavili v dolini in zanetili ognje ter gnali hrup da je rustik zlahka zvedel v toperu barbari se blizajo navsezgodaj drugo jutro se je podila ceta v vecjih in manjsih zborih po cesti po lozah in travnikih dospela popoldne pred toper in zavila naravnost pred vzhodna vrata
po obzidju se je blescalo slemov in oklepov na stolpu pri vratih je stal sam rustik in motril z zasencenimi ocmi prihajajoce zbore slovenov ko je presodil moc ko je videl divji nered gole prsi vihrajoce las tu in tam zvezen slem na glavh barbarov mu je legel porogljiv nasmeh krog ustnic z levico si je segel preko prsi kakor bi rekel ba ne boste predrli nasih oklepov psi barbarski
jarozir je ustavil tolpo toliko pred stolpom da jih niso dosegle strelice ki so zacele frcati z ozidja sloveni so se kolebali po tleh od smeha nekateri skakali po zapicene strelice jih pulili iz zemlje in jih prozili z izbornimi loki nazaj da so mnoge zasicale cez ozidje kjer so se jim vojaki in zvedavi mescani strahoma ogibali vselej se je ob takem prizoru razlegel krohot med sloveni in nove strelice so prifrcale prav na stolp in celo ranile nekaj vojakov divji krik je spremil tako puscico in tolpa se je cedalje bolj zabavala klicala je bizantince na boj
pridite zelve pisane da vam slecemo zelezne srajce dajte svoje crepinje pod zob nasih sekir dajte in pridite iz krtove gomile sicer vam zapalimo hiso kakor jzbino na peruna na kolec vas nabodemo kakor smo vase brate bezece polhe poljske misi da da misi ste bizantinci v morje vas pahnemo kakor zabe v luzo
nove plohe strelic so pokrile ozidje da je marsikateri vojak zajecal in se opotekel in vnovic so se jim rogali sloveni in jih zasmehovali
rustika je trl gnev s stolpa je motril neprenehoma v daljavo in cakal novih barbarskih cet ni jih bilo hipoma se je odlocil rocno je izginil njegov zlati slem s stolpa zazvenele so trobente in rogovi z ropotom so zazevala vzhodna vrata in proti slovenom je drla strogo urejena legija hoplitov z ozidja so se umaknili vojaki vsa posadka je udarila na izpad
stotine sekir in kopij je zazvizgalo po zraku in se zarilo med legijo da je za trenutek omahnila ali zazvenele so trombe mogocen klin odet v jeklo in zelezo se je zapodil proti barbarom
tedaj se je zaobrnila tolpa in bezala kakor plaha zverjad na vse strani bizantinci so jih gnali navduseni pehali za njimi kopja kjer se jim je ustavila ceta jo naskocili porazili nekaj barbarov druge zapodili v beg z ozidja jih je spremljal zmagoslavni krik mescanov vikanje zensk in otrok rustik pa je gonil srdit in ponosen stotine barbarov vedno dalje in dalje v tesne soteske upajoc da jih tam zgrabi stisnjene in poseka kakor pse do zadnjega moza
toda nenadoma so zadoneli rogovi slovenov in antov od vseh bregov z vseh strani iz gozdov in sotesk je zagrmelo s silno jeko rustik je obstal okamenel niti za hipec ni premisljal kaj pomenijo ti glasovi
spoznal je ukano barbarov
nazaj v toper
to povelje so glasile troblje legija se je strnila in v bezecem koraku hitela proti mestu toda bilo je prepozno najvecja sila slovenov z iztokom na celu jim je udarila v bok in razklala vrste v obraz je legiji planil rado za hrbt je navalil jarozir z bezeco tolpo ki se je vrnila
po ozidju se je razlegel jok zensk in otrok mesto je poplavila zmesnjava nekaj bogatih druzin je ubezalo na ladje za njimi so hiteli revezi ali bogatini so jih pehali iz colnov v morje da se niso potopile preoblozene sajke stotine ljudi se je borilo z valovi klicalo na pomoc toda bogate jadrnice so sprejele samo svojce dvignili so sidro in odpluli proti solunu
pred toperom je medtem ponehal bojni metez od vse legije je bezalo nekaj desetoric vojakov brez smotra in se te so gonili drzni sloveni do trde noci vsi drugi so oblezali mrtvi ali mrli in vzdihali z bolestjo na okrvavljenih licih sloveni in anti so bili izmuceni da se po boju niso oglasile davorije in da si sam iztok ni upal gnati borcev nad mesto ki bi ga spociti zlahka zajeli v splosnem strahu in grozi
zagoreli so sicer ognji pa naglo pogasnili vojska je zapala v grobni sen
iztok je bil vesel zmage cudil se je cetam in njegovo zaupanje v moc vojske je doseglo vrhunec sklenil je da takoj drugi dan razrusi mesto in potem
v sanjah je objel ireno in svatoval sladko svatbo v solunu
v zgodnje jutro so se zbrali vojscaki krog iztoka dasi so pogresali mnogo tovarisev so bili vendr veseli in so cutili zadosti moci da zgrabijo in razsujejo toper spleli so takoj lestvice nasekali debel in naskocili ozidje na vzhodni strani toda toper ni bil nepripravljen mescanska legija je jasno spoznala da si mora pomagati sama zapahnili so skrbno vrata in se postavili na ozidje
ko je prihrumela prva ceta slovenov in zacela plezati na ozidje se je ulila reka vrelega olja na gole barbare curki gorece smole so jih obrizgnili da so se cele gruce tulec in rigajoc od bolecin zakotalile pod ozidje
nazaj je kriknil iztok
vse je bezalo od zidu medtem ko so si najbolj opeceni v blaznih bolecinah suvali noze v prsi in si sami zadajali smrt
svarunicu je bilo jasno da tako pac ne sme napadati mesta zal mu je bilo ljudi zato je poslal takoj v gozde tesacev da so podirali drevesa iz hlodov je postavil nekaj stolpov nasproti mestnemu zidovju na vzhodni strani hkrati je dal graditi dve premikajoci se strehi v podobi bizantinske zelve ko je bilo v treh dneh delo dovrseno je razpostavil po teh strehah najboljse lokostrelce ki so zaceli s silnimi loki sipati toliko strelic na stolpe in ozidje da so slabo oborozeni mescani bezali in se skrivali pred smrtonosno ploho zaeno so pririnili na valjih zelve do vrat in naslonili strehi k zidu s stolpov so branilci valili nanje debelo kamenje ulivali kropa toda streha je bila tesana iz debelih brun in se ni udrla pod tezo kamnov tudi so strelice pregnale branitelje z ozidja in sekire pod zelvami so zacele stresati in dolbsti tezka okovana vrata vso noc so delali vso noc kopali in sekali v jutro je zazevala rana vrata so odnehala tecaji so se podali zapahi odleteli vojska je dobila vhod v trdnjavo iztok se je umaknil tolpa je drla skozi zid in zaeno plezala po lestvah od vseh strani v mesto branitelji so obupali in se poskrili po hisah sloveni so divjali in do noci pomorili vse razdejali kar so dosegli in na vecer v pretoriju zazgali velike ognje ter darovali perunu
to noc so sloveni prvic slavili bojno slavje na obali egejskega morja prvic so poslusali sepetanje valov in v jutro jim je vzslo sonce tako zmagovito in veselo kakor njih dedom se nikoli prej
begunci iz topera so pripluli v solun in z grozo govorili o barbarih ki imajo urejeno vojsko silno in stevilno da prehodijo lahko z njo helado stanovalci so se razburili posadka je razposlala oglednike ugledni mescani so zakopavali dragocenosti v kleti in zapuscali mesto
edino enega v vsem mestu ni zaskrbelo in ta je bil epafrodit usoda opravlja svoje delo je preudarjal zavit v filozofsko oglavnico prisla je ura dopolnjena je mera bizanca in se enega je vzradostila ta povest radovana godca ki je resnicno prisel v solun in se preobjedal ob epafroditovem bogastvu zahrepenel je po zmagoslavnem hrupu po raju deklet po slovenski pesmi ki je molcala v solunu zato je oprtal plunko in se napotil v toper vedel je da nosi s seboj novo veselo skrivnost za iztoka in rada gnala ga je sl po casti in hodil je spocit kakor mladec
pojavil se je nenadoma drugi dan po zmagi med sloveni zapela je plunka zapela pesem rod je vzkipel in ga pozdravljal radovan pa je ponosno sel pred iztoka dvignil roko in izpregovoril z globoko slovesnostjo
izpolnil sem prisego iztoce nasel sem jo ljubinica zivi in te pozdravlja in tudi tebe rado dasi bi morala biti moja ker sem jo otel jaz ne ti mladec
radu se je ozarilo mracno lice v oci so mu stopile solz razkrilil je rok in se zgrudil k nogam radovanu mu objel kolena in se razplakal od veselja
triindvajseto poglavje
kakor drhtavica radosti je presinilo vojsko ko je zvedela povest da ljubinica zivi zakaj velik je bil njen sloves v slovenih in velik pri antih iztok je takoj odposlal pet najhitrejsih jezdecev na sever v gradisce da vzradost oceta svaruna ki je v polmracnem umu trpel silneje zaradi edinice kakor zbog devetih sinov
radovan je uzival cast in slavo kakrsna mu ni bila dodeljena se nikoli
vse deklice so kurile kresove boginji vesni in devani ter vodile vesele raje iztok je velel ljudem pokoj trume so sedele dolge ure na obali in strmec zrle v nedogledno daljo po vzvalovljeni morski gladini ki je se nikdar niso videle njihove oci
velmozje so polezkavali ob jagnjetini si natakali vina iz rimskih vrcev zaplenjenih v toperu in se radovali brezskrbno kakor na lastni zemlji
rado se je izpremenil kakor se izpremeni groze polna noc ob soncnem vzhodu odkar je tunjus otel ljubinico je njegovo lice okamenelo v mlado celo so se zajedli mracni razori krog stisnjenih ustnic so se zarezale globoke crte oci so se poglobile pod srsece obrvi od koder so goreli samo plameni srda gneva in mascevanja celo tunjuseva smrt mu ni za troho ujasnila oblicja in ko je vodil svojo ceto na pohod je divjal tako strasno da so se tresli pred njim vojscaki sloveni in si ga niso upali ogovarjati kadar je lezal po boju mracen in zamisljen sam ob svojem ognju
in sedaj je na to od bridkosti postarano lice planila zarja kakor otrok se je smehljal kakor jagnje hitel za godcem in ga prosil
ocka govori pripoveduj kako si jo nasel kje biva ali je zdrava ali hrepeni po svojem radu govori ce ne
godec ni bil radodaren s povestjo zavedal se je da je njegova slava dosegla vrhunec in udobno mu je bilo vrh te slavne gore zato se je obotavljal
govori pripoveduj kakor otrok v babico silis vame povedal sem da sem izpolnil prisego dovolj ce ti ni vsec hodi za njo in jo isci kakor jo je iskal radovan in se na tem potu postaral od truda kdor hodi se izhodi
rado je otrocje zalostno pomolcal in se tiho jezil ko je godec vpraseval vojscake o pohodu o plenu o mrlicih in o junaskih dejanjih
ocka pij dobro in sladko je vince poglej prinesel sem poln vrc
rado je skusal godca zvedriti s pijaco da bi se mu razvezal jezik
godec se ni branil case ko pa je izpil je namrgodil lice izpljunil dalec od sebe in rekel
dobro in sladko vince tako pravis ti jaz pa pravim da sita vrana gladni se nikoli ni verjela pri epafroditu v solunu sem si s takim vinom rok umival na bogove ne lazem
velmozje so se zacudili
ne lazem pravim je ponovil radovan in pljunil drugic
pa kljub epafroditovemu vinu ne bodi ohol in povej kje je sestra in kako si jo nasel
za godcevim hrbtom se je oglasil iztok veljaki so se odmaknili in ga povabili vsi z velikim spostovanjem k ognju zakaj odkar je rod pomnil ni dozivel tako slavnega pohoda kakor pod iztokovim poveljem celo radovan je obcutil nekaj kar je sijalo iz iztokovih oci kakor povelje
vendar mu ni prizanesel z besedo
iztoce ne pravi da sem ohol da ti ne recem da si nicemurnik ti ce tako govoris z mano le nosite se mladci po pravici vam recem da le stari voli potegnejo iz drage ce se nisi pozabil iztoce ne bil bi ti izmaknil glave iz precepa da ga ni razmaknil radovan
ocka ne oponasaj slavo zanjes cemu se jezis na setev povej naglo o ljubinici in govori o ireni nismo v gradiscu cas je drag in nevaren
iztokov pogled je tako odlocno veleval da je godec molce izplaknil caso pozabil izpljuniti in pricel
ko sem prinesel pismo od epafrodita do tebe tedaj sem tudi ze vedel za ljubinico
radovan je lagal tedaj je bil preprican da so jo volcj pogoltnili
vedel in mi nisi povedal
rado je vzkipel
oven nisem ti povedal ker sem modrejsi od tistega ki rece prijatelju pridi nocoj mastne polhe bos vecerjal z mano polhi pa so se v lozi na bukvah in zvecer prinese prazne samostreline in j s prijateljem osmojeno repo modrejsi sem od tistega numida namrec je pobral ljubinico sredi ceste na pol zivo na pol mrtvo nebogljeno sirotko in jo dal na voz in tisto noc so prigrmeli begunci numida v beg jaz pa s pismom do tebe iztok ali naj bi bil tedaj ljubinico pobral v torbo kakor jerebico ne prenasajo se deklice v torbah oven
radovan je segel po casi in vnovic izpil
numida torej je kakor vzdihnil iztok nagradim ga da se je je usmilil
numida je dober clovek in dekle tudi ni da bi kdo hodil mimo nje ce se ti nastavi sredi pota
to bi mi bil vendar razodel zakaj si molcal
molci sedaj ti ali obmolknem jaz razodeval bi ti bil seveda kaj ko bi bili potoma numido zajeli razbojniki ga pobili in ljubinico ugrabili kaj pa jaz potlej ha in ti
ljubinica je pri epafroditu pri ireni o bogovi
iztok je od veselja vzkliknil in se dvignil na kolena ob ognju
ponjo je krical rado in sinil pokonci
nad solun so kricali velmozje in tipali po mecih
mir bratje je ukazal iztok in vstal
torej v solunu je pri ireni pri epafroditu
da tja sem jo spravil na varno sedaj delajta sama prisego sem izpolnil
ali ve irena kdo je cigava je
ve ona in ve epafrodit in ljubijo se in grlijo kakor golobci
nad solun zatrobite v vojni svt takoj naj se odloci
rogovi so zadoneli vojska se je vznemirila in hrumela k zboru velmoz
starosta bojan se je povzpel na skalo in izpregovoril z gromkim glasom da so letela slova preko mnozice
staresine velmozi hrabri borci bratje rogovi so vas pozvali prisli ste da zborujemo vprasam vas kdo ne cisla slavnega staroste svaruna
slava svarunu starosta je velik
vprasam vas kdo je dal vec sinov morani vec vrlih borcev kakor on ko smo se bili za svobodo zoper hilbudija
nihc devet jih je padlo slava sinovom slava ocetu
vprasam vas kdo je rodil sina ki je premagal crt med anti in sloveni kdo je rodil junaka ki nas je vodil od zmage do zmage in nas se povede vprasam vas kdo
vojska je za hip pomolcala da se je odzvala tem silneje zadoneli so vriski deklice so dvigale roke mnozica je zatopotala z nogami tolkla z orozjem in brez nehanja je vihralo pod nebo
slava iztoku slava slava slava vojvodu
bojan je stegnil rok in pomirjal vojsko zacel je vnovic
vprasam vas ali poznate bolest svarunovo ki ga ujeda kakor kaca ker mu je ugrabljena edina od vseh cislana
vojska je nategnila v zalosten grenkosti poln vzdih
vprasam vas kaj je nasa dolznost ko smo zvedeli kje biva ugrabljena ljubinica
ponjo za njo je grmela vojska
vprasam vas ali tedaj tudi ponjo ce je za ozidjem ce biva v solunu
nad solun smrt smrt bizancu perun je z nami
vojska je pobesnela velmozi so dvignili mece hrup je glusil kipenje morj in valov rado je ihtel od veselja objemal mladce in ponavljal nad solun nad solun
molcala sta edino dva najvecja junaka iztok in jarozir
brazgotina na celu starega vojaka je cisto posinjela z ustnic mu je odbezala rdecica srepo je gledal na iztoka in z ostrim pogledom iskal misli za temnim celom vojvode ki mu je zdela huda skrb na obrvih jarozir je videl da caka iztok trenutka ko se umiri valovje tedaj izpregovori modrost in pove vojski pijani od zmag da si razbije glave in polomi tilnike ob mocnem solunu
ko so se umirili kriki ko je samo se od daljnih dalj od zbora tolpe in pastirjev donela jeka kakor odmev se je dvignil iztok na skalo kjer je stal starosta bojan previdno je izpregovoril
bratje sloveni bratje anti perun nas je vesel sojenice se vesel ker so stale ob rojstvu takih junakov in bogovi so z nami ker smo mascevali tudi njih oskrunjeno ime ko smo kruto gonili krscenike in sedaj solun
v tistem hipu je zavrelo med mnozico vsa vojska se je okrenila od vzhoda je gnal med vrste v divjem diru s potom peno in prahom posutega konja poslanec iz hropecih prsi so mu kipele s sklanim hripavim glasom besede poslanstva
vojska bizanc konjenica nad nas
sredi velmoz je obstal na smrt zmuceni hunski konj nog je razpostavil na siroko stresal se in utripal po vseh misicah mladec se je popel v sedlu kvisku lovil v zmucenih prsih sape in izpovedal na glas
po solunski cesti od bizanca jezdi vojska nad nas naceluje ji veliki vojvoda iz carske straze azbad
po teh besedah se je mladec sesedel omahnil in padel na roke vojscakom ki so priskocili in ga prestregli
ljudstvo je prevzela osuplost vsi velmozje vojscaki in sami staresine so obmolknili in gledali na iztoka
ko je vojvoda zacul ime azbadovo ga je hipoma pretreslo kakor skrb preprican je bil da magister equitum ne jezdi iz bizanca prazen in slaboten toda strah mu je takisto hipoma preminil v srcu je zaslisal kakor glas usode kakor povelje
ni ti dodeljeno iztoce da bi pil sladkost z njenih ustnic preden ne dovrsis dela ne nagne se ti cvet prej na prsi dokler ne izgovoris dokoncano tudi ti irena tudi tvoje trpljenje je mascevano
ob tej misli da gre sedaj v boj zanjo samo zanjo mu je zazarelo oblicje velmoze je oblil ta plamen z veseljem skrb je ginila z lica vojvode je sevala nada nihce ni zboroval nihce se posvetoval
velevaj iztoce vojvoda si
tako je izpregovoril starosta bojan zbor je pritrdil
velevaj za teboj gremo vsi
mladi svarunic je zajezdil konja pozlaceni slem je svigal med vrstami kakor bi s plamenico begal med gorivom in prizigal zadonela so povelja zazvenelo orozje zarezgetali konji zatrobili rogovi do noci je stala vojska v redu in preden je za cudo okrvavljeno sonce utonilo v valovih se je premaknila konjica in zdivjala od topera po cesti sovrazniku nasproti
tolpa je pognala crede v hribe in se poskrila po gozdovih krog topera njej je bilo naroceno naj varuje plen in cuva ujetnike dokler se ne povrne vojska
ko je legel mrak je sredi gasnocih ognjev ostal sam radovan
ne bom potoval ponoci kako so me zapustili kakor oglodano kost lepo placilo za trpljenje nazaj pojdi mi je narocil iztok lahko jim bos utekel brez suma ker bezijo bogatini iz mesta gotovo lahko ali zato ni treba mene goniti kakor pseta nazaj pojdi nazaj v solun in pozdravi in povej in prosi in reci in pripelji jih sem seveda vsak bi jedel ce mu kdo strese v narocje prava ljubezen taka ce mora starec otemati za zenine takoj pojdi nocoj hitro lepo te prosim ocka
radovan je oponasal rada
ne bom potoval ponoci sem rekel in se pravim
godec je jezen odsel v toper in zacel stikati po kleteh v pretoriju je zasledil se nedotaknjeno shrambo za vino in jedi zasadil je plamenico v prst zakuril ogenj in zacel vecerjati po vecerji je nagibal tako dolgo vrc k ustnicam da sta omagala ogenj in on naslonil se je z glavo na glinasto posodo in zaspal
ko se je bila po bizancu raznesla vest o pohodu barbarov je upravdi posinjela polt na suhem licu vse noci je gorela svetilka v njegovi sobi in vsako uro mu je silenciarij porocal o novih grozotah barbarov o katerih so pripovedovali begunci despot je preklinjal tunjusa se oziral hkrati skozi okno na dovrseno kupolo sv sofije in molil za dar modrosti
toda vtem ko je justinijan upogibal tilnik pod jarmom skrbi ki so se nenadoma navalile nanj se je carica veselila pohoda barbarov do duse je bila uverjena da je to iztokovo delo zakaj njeni ovaduhi so prisluskali sepetanju po tabernah namigavanju po forih ugibanju med vojaki in glasni sodbi brezposelnih bosjakov ki so drli na jsen v bizanc in ves bizanc je sodil da je ta pohod barbarov ki kakor pravilna vojska napadajo carske vojake na planem delo in sad iztokov nicemnice ni pekla rana carstva ki so jo zasekali sloveni dasi je crtila s satanskim crtom iztoka je bilo gizdavosti toliko v njeni dusi da je bila ponosna na svojo ljubezen ker je v iztoku ljubila tako slavnega vojvodo zaskrbelo jo je edino to kaj ko bi se zavedel upravda da je pravzaprav ona vzgala ta strasni plamen mascevanja v iztoku kakor bi se zasvetil iz noci mec in ji nastavil rez na vrat tako se je hipoma domislila teodora iztokovega pisma davno je bil ze unicen ta mali koscek pergamenta davno ni prisel do upravde noben senator vec ki je tedaj slisal to pismo tedaj despot ni verjel ko bi pa danes kdo vstal in mu v bridkosti polnih urah rekel to je iztok to je orion katerega je carica mrzlo jo je spreletelo ko se je domislila azbada ki je z njo in zanjo kovaril in odkar ji ni vrnil irene ni izpolnil njenega povelja ker ga ni mogel odtlej ga je mrzila ponizevala ce se mascuje magister equitum ce gre do upravde general palatincev
teodori se je kljub bajni svetlobi razkosnih lestencev zameglilo pred ocmi vedela je da despota muci ljubosumje kolikokrat mu je ze zagrnila oci iz katerih so kricali dvomi s kopreno z gorkim objemom s kipecimi ustnicami razpaljenimi od verolomnih poljubov in ce bi sedaj azbad ki toliko ve ce bi govoril in upravdi zlomil vero vanjo
proc proc z dvora nad slovene
v pozni noci je oblekla preprosto platneno haljo razpustila las zavila glavo v oglavnico in sla kakor spokoren menih k despotu
upravda je hodil po sobi glava mu je bila sklonjena globoko na prsi teodora je neslisno odgrnila zaveso in obstala ko se je obrnil despot proti vratom je stresnil z glavo dvignil koscene roke in ostrmel teodora je nagnila glavo in ni izpregovorila
o despojna je vzkliknil otozno upravda in hitel k carici ter jo objel njena glava se je trudno naslonila na njegove prsi
o sveta edina kdo ti je ranil srce govori na krista zakaj si uzaljena
pogladil je z roko valovite lase ki so ji kipeli izpod oglavnice kakor trudna je dvignila glavo in ga pogledala
ali naj se venca despojna z diademom radosti ko se upogiba pod tezo glava najvecjega gospoda zemlje in morja
upravdi so od cutja trudne oci zazarele v cudovitem ognju kakor ga ukrese najstrastnejsa ljubezen drhtec jo je privil k sebi in poljubil
rahlo se je umaknila za korak od njega
despot ni ugasnila luc v moji sobi ker ne ugasne v tvoji iskale so moje misli pomoci zate ob tej uri se mi je rodila misel katere ne zametuj kakor nisi drugih in se nisi varal
ne zavrzem je s teboj je bozja modrost
koga bi nad barbare ni poveljnika ni vojakov je poveljnik so vojaki vojaki leze v tzurulu brezdelje unici te najboljse jezdece poveljnik je v bizancu naj gre naj zmaga barbare azbad
samo za hip je preudaril upravda konjica v tzurulu vruje bizanc resnicno zato naj gre barbarom nasproti
o despojna svecnik peteroramnik ulijem od zlata v dar sveti sofiji ki te je navdihnila zgodi naj se
ti si pomisljal ker se bojis za bizanc ne boj se za mesto na ozidje pojde teodora preden se zamaje prestol na katerem sediva in pred barbari se ne bo tresel nikdar prestol krscenikov
teodora je vzkipela in dvignila desnico izpod oglavnice da je zablescal beli laket upravda ga je z obema rokama prijel in hvalezno poljubil
teodora je odsla krog ustnic ji je poigraval tih smeh dokler ni glasno zadonel ko je legla na divan kakor deklica iz hipodroma ker je prevarila dva ljubimca da se poigra s tretjim
upravda je razmisljal do jutra o despojninem svetu sam je dobro vedel za konjenico v tzurulu toda da bi od vrat bizanca posiljal vojake ne carica je rekla na ozidje pojdem da prav ima bizanc se lahko ubrani
takoj je spisal dekret s katerim je imenoval azbada magistra equitum za vrhovnega poveljnika carske vojske v trakiji in iliriji z nalogo da prezene barbare cez hem in prek donave narekoval je hkrati tajniku poseben ukaz da morajo izrociti vse trdnjave po astiki in trakiji in meziji vsa mesta predvsem drenopelj dve tretjini pehote in konjenistva pod povelje azbada da osvobodi zemljo od barbarov
v jutro prihodnjega dne je bil pozvan azbad pred despota lastnorocno mu je podal dekret azbad je poljubil preprogo roka se mu je rahlo tresla ko je prijel pergament zaslutil je z jasnim prepricanjem da je v tem hipu prijel za lovor ali za smrt
ko je udarilo kopito njegovega konja ob granit na foru se je vojskovodja azbad ozrl na carsko palaco kjer so bile teodorine sobane zazdelo se mu je da je zaslisal smeh za zidovi hitro se je okrenil ostroge so urezale konja do krvi
do vecera so se razkropili brzi sli po provincah in raznesli dekrete o carskem povelju azbad je z nekaterimi palatinci pribocniki dospel v tzurulum in prevzel vrhovno poveljstvo potoma je razmisljal in sklenil da pocaka tako dolgo v taboru da se zbere vsa vojska ko pa je v tzurulu zvedel da so sloveni pred toperom se mu je rodila druga misel in zasnoval je cez noc nov nacrt
kakor vampir se mu je vsesala v srce grozna slutnja
ce je prekleti barbar izvohal da je irena v toperu ponjo je sel ha drznost barbarska ne dobis je dokler diha azbad ne ti ne teodora
da bi sloveni premagali toper o tem ni nihc razmisljal kdor je poznal utrdbe in prefekta rustika
cakajte psi barbarski udarim vam na tilnik glav si razbijete ob zidovju in potem
azbada je presinila sladkost
mascevanje rustiku mascevanje despojni placilo od upravde in najvecje placilo irena
se pred svitom je sklical vse castnike in zapovedal da morata biti dve tretjini konjenikov do poldneva opremljeni za pot ostali tretjini je dal za poveljnika nazara da pocaka skupne vojske in jo privede kamor bo prislo povelje
ko se je nagnilo sonce na zahod je azbad odjezdil z izborno konjenico po cesti proti toperu
potoma so prednje straze ustavljale begunce lovile kmete in potujoce bosjake ter pozvedovale o barbarih vsi odgovori so se strinjali da so sloveni krenili v toper
azbad je bil zadovoljen sanjal je o slavni bitki zaprasi se s konji v hrbte golih barbarov rustik pa udari ob tem iz mesta z mocno posadko zmlela jih bosta kakor mlinska kamna zito in potem potem
azbad se je vznemirjal da je trgal ob povodcih in strastno gonil konja tretji dan je ze prisel preko hebra s planjave se je cesta poslej pricela viti pogosteje med brdi in hribi azbad je bil previden naloviti je dal kmetov ki so morali v hribe in gozdove pozvedovat po barbarih preden je jahal skozi nevarne soteske toda vsi so se vracali ne da bi bili ugledali enega samega slovena pravili so da jeci vse prebivalstvo v strahu in grozi da so sela prazna zivina poskrita v gozdih in brlogih zito zakopano da vse caka v trepetu kdaj zavrs divji kriki barbarov ki so na cudo onemeli nekateri so sodili da so se ze vrnili drugi so trdili da lez za toperom in oblegajo mesto
azbad je bil cedalje bolj uverjen da je ves naval slovenov pred toperom razjedala ga je tem vecja sla po slavi in po ireni oholi palatinec navajen zmag pri dvornih pojedinah navajen ukrivljenih hrbtov navajen brezobzirnih povelj je zivel od trdne ndeje da se mu pleto lovorike zato ni prizanasal vojski ki je ze mrmrala bojec se za trudne konje ko so na vcer prisli castniki in ponizno prosili naj jim da en dan oddiha da se konji odpocijejo najedo in pripravijo za boj jih je azbad psoval in z bicem zapodil
sonce je vzhajalo drugic odkar so odrinili na pot cudovito jasno in veselo se enkrat so prisli castniki in svarili azbada naj prizanasa vojski ki mrmra kakor nevarna grmljavica za crnimi oblaki prosili so celo pribocniki ces naj pocaka en dan ni varno znmenje ker se ni vrnil se noben kmet ki so jih snoci poslali na oglede
toda azbad je zivel od same ohole strasti gluh je bil za prosnje
bojazljivci uporniki svetega despotal naprej takoj
zavihtel se je v sedlo in zdirjal pred vojsko rogovi so zapeli na cesti se je dvignil prah iz njega so donela kopita rozljanje mecev in kletve vojakov
azbad je jezdil dobro dalec pred vojsko sam snujoc nova kovarstva ze pijan od zmage celo pribocniki se mu niso priblizali ampak so jezdili molce za njim
dve uri je bila vojska na cesti
tedaj se pojavi zdalec blescec jezdec sredi ceste
komaj ga je azbad zazrl so zadonele pred njim troblje konjeniske signale za samotnim jezdecem se je dvigal prah v katerem je migotalo svetlih slemov
azbad je pobledel stisnil ustnice in potegnil za povodce da se je vzpel lepi arabski zrebec
zavist je bilo prvo custvo ki se mu je rodilo
prekleti rustik to je toperska posadka zmagal je sam po placilo jezdi satan
takrat pa so zadonele vnovic troblje signali za napad
azbad je vztrepetal pridrevili so do njega pribocniki
sloveni iztok
boj napad v falango
azbad je z obupno drhtavico izrekel povelje pribocniki so ze klicali trobentacem naperila so se kopja jezdeci so se nagnili na konjih naprej in pognali
azbadu se je zmracilo pred ocmi potegnil je lahki gizdalinski mec in preden se je dodobra osvestil je klopotnil pred njim iztokov konj
ali me poznas je zagrmel iztok po grsko nad njim udari da umres kakor se spodobi poveljniku
iztokov grozni mec je zasvistnil krog njegove glave s tem edinim udarcem bi ga bil lahko podrl toda ni hotel tedaj se je azbad v obupu zagnal v slovena ali kakor igraca je spodletel lahki mec ob iztokovem zamahu
pes je kriknil azbad in zamahnil vnovic
n placilo je zarjul iztok in udaril azbadov slem je zazeval roka je izpustila mec in povodce poveljnik bizantincev je padel s konja
vse se je zgodilo v trenutku obe vojski sta kakor za hip odreveneli ko sta zagledali dvoboj vojvod ko pa se je azbad zakotalil v jarek so zagnali sloveni bojni rig in se vrgli nad bizantince v gozdovih so zabucali rogovi v boke sovrazni konjenici so udarili kiji kopja in sekire trobente so zatrobile na beg vrla tzurulska konjenica se je okrenila ozlovoljena ze prej zbegana zbog napada in si sekala pot skozi tolpe golih slovenov in antov za hrbet ji je pritisnila iztokova konjenica in jo gnala do hebra preko katerega so se oteli zdesetinjeni ostanki vrle vojske ki jo je vodil kovarnik in nicemurnik azbad v pogibel
vojsko slovenov je obsedla po tej zmagi besnost nekateri so tulili naprej nad bizanc drugi so kakor omoticni poklekali pred iztokom in ga zvali sina perunovega kjer so se dobili ranjene bizantinske vojake so jih se pobijali s kiji kakor zivino in metali utripajoca telesa na grmade med ranjenci so dobili se zivega azbada privlekli so ga pred iztoka
usmiljenje je zajecal azbad ko je dvignil s krvjo zalite oci in zagledal pred seboj tistega katerega je privezal k jaslim na povelje nje ki je sedaj njega pognala v smrt
zaklopil je oci zaskrtal z zobmi in sepetaje izustil
prekleta teodora
iztoka je stresla mrzlica obrnil se je od krvavega lica in rekel tolpi
vas je vase je mascevanje za moje trpljenje
divji mladci so ga zgrabili strgali z njega obleko in zavihteli umirajoce telo
visoko so planili zublji zaprsale so iskre in grmada slovenov je pouzila bizantinskega vojskovodjo
stiriindvajseto poglavje
drugo jutro je iztok zelel da se vrne z vso vojsko takoj pred toper pozval je staresine na posvet toda prej se je se zgrnila krog njega vsa podivjana tolpa in zahtevala pohoda proti bizancu iztok je takoj spoznal da ne ukroti mnozice z veliko zgovornostjo je komaj dosegel da se je rod umiril in zadovoljil z njegovim poveljem
konjenica se vrne po gozdovih in bregovih koder so skriti bizantinci se ne more kretati zato naj gre pehota na plen sama naj nalovi krscenikov naropa govedi in drobnice potem naj se vrne za toper da se napotimo domov zima prizanasa pot prek hema se ne bo zasnezena ko bi prezimovali tod bi utegnil upravda zbrati vojsko katere se sicer ne bojimo toda s tolikim plenom obtezeni bi bili ovirani in lahko zgubimo vse kar smo si nabrali
rod je bil s tem zadovoljen pehota se je locila od konjenice in se razlila po gozdih in selih iztok pa je odjezdil pred toper cakat irene in ljubinice za vojvodo pehoti je dolocil anta viljenca in slovena jarozira strogo jima je narocil naj se vojska ne razleti posamez dasi ni najmanjsega suma da bi bizantinci zbrali novo vojsko vendar zahteva da se mu javljajo dogodki slednji dan in se za stirinajst dni ze vrnejo s pohoda pred toper
ko je iztok odjahal na celu jezdecev pozdravljan in slavljen od vseh bojevnikov ga je obsla tesna skrb pognal je v skok in se locil od vojske celo rada v tem trenutku ni trpel ob sebi
ko je zaostal dalec za njim topot konj je izpustil brzdo odpahnil slem z glave in se zamislil
prevec veselja ste mi natocili bogovi prevec prizanesite
zgrozil se je ob misli da gre sedaj tja kjer seze po najslajsi casi po ireni
prizanesite samo se to mi naklonite se njo potem je mera zvrhana potem jemljite pripravljen sem
ali ze je dvignila glavo grozna kaca v njegovem srcu in zasikala z jezikom
cemu bojazen kaj so res zmagovali bogovi kaj je perun kaj je svetovit tvoja roka je zmagovala tvoja modrost je vodila vojsko kdo je otemal ireno perun svetovit sojenice ona se jim roga in jim ne zge obetov kdo jo je otemal krist njen bog zato da jo dobis ti barbar o nikoli
in vendar ona vruje kristu in blagovesti in moli krista zase in ga moli zame zame ki sem poklal toliko krscenikov in ce se krist razsrdi name in mi ireno otme ko ze iztegam roko da ji jo polozim krog vratu
junaka je obsel strah srce ki v najvecjem boju ni poznalo bojazni se je krcilo in trepetalo
o bogovi o kriste prizanesite usmilite se
zatisnil je oci da bi ne videl pretecih senc ko so plule izpod neba kakor poslanke peruna in poslanke krista ali tedaj se je med temi sencami pojavila irena v oceh polna vere z veselim upanjem na licu z blagovestjo ljubezni v srcu njene ustnice so se smehljale njegovim dvomom na njegove prsi je potrkal vabeci glas kakor nekdaj
vruj iztoce vruj resnici in kristova ljubezen napolni tvoje srce
kakor iz sanj ga je prebudil peket konj konjenica je dohitela zamisljenega vojvodo
ne razmisljaj iztoce v nekaj dneh posvatujeva in ce ju ne bo pojdeva v solun na bogove
od veselja ozarjeno lice radovo se je ozrlo v iztoka
svarunic je potegnil s krepko roko za brzde si nadel slem kakor da bi si hotel zascititi glavo pred skrbi polnimi mislimi in zacel pogovor z radom o piru o svatbi
ko je iztok s cetami dospel zopet pred toper so privrele iz gozdov in spilj deklice pastirji in mladci ki so cuvali plen in ujetnike prvi dan svarunic ni zugnil ne z ocesom ne z besedo dovolil je vso svobodo divjemu ljudstvu da je veseljacilo brez meje da so se naplesali in napojili najedli in napeli do onemoglega truda drugi dan pa je zadonela njegova resna beseda v tesno drago je segnal tolpo ter ji dolocil stroga opravila tesaci so sekali les in narejali nerodne lesene telege za prevoz zita drugi so rezljali jarme za voli nekateri klali vitre in pleli kose da bi jih oprtali volom in konjem ter vanje nalozili plen ki ga prinese s seboj vojska ropajoc po trakiji pastirje jo pognal v loze s srpi da so zeli usahlo travo in jo vezali s trtami v trda bremena zakaj vedel je da utegne na povratku zivina trpeti glad po opustosenih in pozganih pokrajinah
vojakom je velel da so popravljali opremo snazili orozje brusili mece konicili kopja v rustikovi kovacnici so nasli zalogo podkev kovaci so podkvali konje ki niso bili vajeni trdih potov z boso nogo
dekletom je izrocil oskrbo ranjencev in pripravljanje jedi za vojsko suznji so trli jecmen in psenico v zrmljah dekleta so pekle suhor in ga skladale v kose za brasno na dolgo pot v nekaj dneh se je vse gibalo kakor bi ne bili na pohodu ampak doma v gradiscu v slovenskih in antskih selih
iztok je poiskal pretorij in pripravil v palaci stan za ireno s fora je velel potrebiti sledove razdejanja in krvi vse mrlice je dal zasuti v globoke rove za mestom
ko je bilo vse urejeno vse pripravljeno da pride ona je iztok zacel pogosto zahajati na stolp ob morju ko je od tam gledal na pridno mravljisce ki je vrvelo ob delu krog mesta se je zadovoljen nasmehnil
kakor despot je pomislil in se zaeno bojece ozrl zbal se je ze samo te misli da bi ne usla iz njegovega uma in se kakor skrivnostna iskra razbegnila med ljudi
samo zaradi nje se je opraviceval polglasno zaradi tebe irena da se ne splasi tvoje srce ob grozotah vojske da se ne dvigne sram v tvoji dusi in se ti dvorjanica ne razjokas ko prides med barbare pozdravili te bodo vojscaki kakrsnih nima bizanc pozdravili te bodo kakor pozdravljajo teodoro palatinci kadar pride na kamp in epafrodit mehercle poreces nisem zaman trosil zate zlatih bizantincev kako ti bo zagorelo oko ko zagledas mojo vojsko in moj rod in ta vojska in ta rod sta se mascevala kruto mascevala in se bosta se nad bizancem nad krivicnim in nehvaleznim ki ti je zapisal smrt mascevanje epafrodit tudi zate tudi za tvoje trpljenje
pretekel je teden
rada se je polascal nemir na iztokovo lice so legale sence
bogovi je molil iztok bogovi prizanesite kriste cuvaj jo
morje se je zdramilo in plulo v nemirnih valovih
rado je klal neprestano jagnjeta in sezigal grmade obetov devani in sojenicam k morju je begal in zrl po gladini ulival olja na valove da se umiri ribam stresal v vodo razsekane obare da bi potolazila vihar ki je pretil
ne pridejo po morju iztoce po kopnem pridejo
ujel je konja na pasi in brez sedla dirjal po cesti proti solunu pa se je vrnil in iskal iztoka in silil vanj
pojdi v solun morava po ljubinico po ireno oj radovan napil se je zagovoril izdal mord godec umorim te na peruna ne prizanesem ti
mladenke so postajale po dve in dve se ozirale na junaka ki sta zalostno slonela ob stolpu hodila po ozidju posedala ob morju ob soncnem vzhodu in zahodu postajale so in sepetale ponju junak otmi nevesto cemu vama vojska cemu moc nad solun
nad solun so mrmrali vojaki ker jih je pekla zalost iztokova ki so ga ljubili s tako strastjo da bi jih po deset planilo na stotine sovragov za svojega vojvodo
osmi dan so prignali mladci mnogo plena ki ga je nalovila in zajela vojska poslanec je sporocil iztoku besede viljenca in jarozira nikjer upora nikjer bizantincev
celo trdnjave so se podale brez boja in posadke so zbezale
prizanesite bogovi
iztok se je vznemiril ob tako ugodnih porocilih
takrat je zakrical rado s stolpa
jadra jadra jadra
iztok je hitel na ozidje po plivkajocih valovih je tonece sonce razlivalo zlato in dalec na obzorju se je resnicno dvigalo jadro kakor pozlacena bela perut
jadra je ponovil iztok
prihajajo je vzkliknil rado in stisnil iztoku roko
dvoje junaskih src se je v tem hipu vznemirilo v krepkih prsih kakor srce deklice ko zaslisi stopinje prihajajocega ljubega usta so onemela svet je ginil ginila je vojska ginil bojni metez umolknili so klici slavja vse se je znicilo pred njima vse utonilo v morju koprnenja samo ena misel samo ena zelja ena sama ljubezen je imela prostora v njunih srcih dusi sta se oklenili bele peruti na valovih ce se je zazibalo jadro ce je krenilo na desno ce se nagnilo na levo sta junaka vztrepetala telo je podrhtavalo roka se je sama iztegala v daljo koprneca in vabeca pridita golobici priletita pticki
bela perut na morju je polagoma rasla ob bregu je morje sumelo vznemirjeno od ugodnega juga kakor bi slutilo kako neizmerno sreco nosi na valovih sunki vetra so narascali zasumelo je po gozdu jadro se je bocilo ladja je letela hrepenec k bregu
tedaj se je iztok zdramil odbezal je s stolpa za njim rado
vojaki na for prihajajo prihajajo
od ust do ust je letel klic v taboru je zavrsalo konji so zarezgetali deklice popustile jagnjetino na ognju in bezale k morju tolpa je vzklikala in se gnetla na obrezje
zlato zareca obla sonca se je dotaknila morja valovi so vztrepetali v zlatu in razgrnili nevedoma ireni in ljubinici bagrene tancice na mokro obrezno pot oklepi in slemi so zazareli jezdeci so obstopili cesto s fora do pristanisca
zapalite ogenj na stolpu
to znamenje je bil sporocil iztok radovanu da brez skrbi priplovejo v luko
sonce se je se enkrat kakor zacudeno dvignilo nad morje nato je sunkoma utonilo v mraku je zagorel s stolpa rdec ogenj in oblil z zarom mesto in morj
z ladje se je posvetila plamenica zagugala se v loku in padla v morja za njo druga in tretja
prihajajo on je epafrodit irena o bogovi
iztoka je radostno custvo tako prevzelo da se mu je tresla desnica ki je stiskala rocnik krasnega meca
plamenice zazgite grmade na obali
nekaj mladcev je steklo do nakopicenega dracja in zazgalo visoke kresove drugi so prinesli smolnic in jih vzgali zapored ob cesti in po foru
kakor bi plula iztokova razburjenost od njega na ves rod tako je bila vsa vojska mladenke in tolpa zamamljena deklice odete v haljice so obkrozile pristan plameni grmad so jih razsvetljevali vedno carobneje cim bolj je temnel vecer kakor bi morske vile prisle iz valov in na bregu vodile raj
ko je luc grmad dosegla ladjo je potihnil sum in sepet tisoci oci so se uprli v lepo jadrnico ki se je ponosno in za cudo slovesno blizala bregu videli so kako so se zgibale sence po jamborih kako se stiskala jadra ginila izginila povezana od mornarjev udarci vesel so zasumeli in tanka usesa so ze zacula radovanove strune
takrat se ljudstvo ni moglo vec premagati zaklicalo je in zavriskalo da se je razleglo po morju
prav blizu kraja se je ladja ustavila vreteno je zaskripalo sidro je utonilo in pripelo jadrnico k dnu s krova se je zazibal coln padla je lestvica po nji so se pojavile sence in se skrile v colnu
vse je zopet molcalo vse dihalo z dvignjenimi prsmi in cakalo na valovih se je zazibala rdeca lucka strune so zapele svatovsko pesem s tihimi udarci so gnala vesla colnicek k obali se nekaj zamahov se nekaj uporov v vesla in colnicek je trcil h kraju
rocni brodarji so skocili iz colna in ga pritegnili k bregu tedaj se je zganila filozofska oglavnica v colnu ob njej sta se zasvetila ob zaru plamenic dva zlata diademcka v krasnih laseh dve vitki postavi sta odgrnili plasca in se prijeli epafrodita na belih rokh so se zablescali dragi obrocki irena in ljubinica sta stopili iz colna
pax eirene je izpregovoril epafrodit in izpustil deklici in diademcka sta se sklonila na zlata oklepa iztoku in radu
rod je molcal kakor zamamljen samo ognji so prasketali in konji udarjali ob granit dekleta so drhtele ocarane od krasote irenine vzradovane od ljubinicine srece sam epafrodit je obstal kakor izklesana misel zamaknjen v ljubeci dvojici ki sta pili v poljubih sreco za katero ni izraza in ni besede oglavnica mu je zdrsnila z glave z belimi lasmi nemaziljenimi odkar je odel filozofsko haljo se je igral jug v dusi je zacul glas usode dovrseno cesar nimas sam cesar nisi imel nikoli to si dal drugim edino in najvecje ljubezen dovrseno v oceh se mu je zasvetila rosa raztajalo se mu je srce in mirni stoik si je otrl solzo obrnil se je kakor od sramu in se ozrl na zbor deklet iz starih sivih oci je sinil plamen zacudenja njegov umetniski okus je zmagal viharno custvo in zasepetal je zacuden
na afrodito kak narod takih lahti nima sam dvor mehercle nima kakor bi hodile z diano kakor atena z akropole
vtem je nerodno prikobalil poslednji iz colna radovan prijel je za strune in se ozrl po iztoku po ireni po ljubinici starega godca je stisnilo v grlu sladka grenkost mu je zalila oko ustnici sta se mu stresli zajokal bi bil na glas da ni siloma potegnil zraka skozi tresoci se nosnici premagal se je in udaril ob plunko tihi molk je bil prebit iz dekliskega zbora je zadonela zenitna pesem
takrat se je sele vzdramil iztok iz omotice in se domislil epafrodita obrnil se je do njega bizantinski se priklonil in s prosecimi ustnicami govoril
prejasni kako naj ti povrnem
bodi srecen epafroditu ne dolgujes nicesar pojdimo vecer je hladen
vsi so se okrenili in napotili skozi vrste jezdecev po cesti preko fora v pretorij za njimi so se zbrale deklice krog pevajocega radovana tolpa je vriskala vojscaki so vzklikali pozdrave
epafrodit se je radoval ob silnih velikanih ki so sedeli na konjih in ponavljal kaksen narod kaksen narod iztoku je dejal
mehercle dobro sem te izsolal to so palatinci ne barbari
ko so dospeli v pretorij jih je vedel iztok v sobo katero je bil pripravil ireni prav tista je bil kjer je nekdaj stanovala pri stricu rustiku
tu je irena zagledala ikono bogorodice na steni snela je diadem pokleknila pred podobo nagnila glavo do tal in molila
hvala slava cast in zahvala tebi sveta precista
kakor gnan s cudovito silo je upognil iztok ob njej koleno in sepetal za njo
hvala slava cast
epafrodit pa je v tem hipu razprostrl roke nad klececima in govoril kakor ocak s slovesnim glasom
moj konec je vajin zacetek cesar nisem imel sam darujem vama zublja ki sta gorece hrepenela drug po drugem sta se danes strnila v en plamen nebo naj priliva olja tej sveti luci da bo gorela jasno do smrti mir mir na veke amen
irena se je v solzah dvignila prijela ga za roko in mu jo poljubila iztok se je sklonil do tal in mu poljubil nogo epafrodit je dvignil ireno k sebi pritisnil jo na prsi prijel njeno glavo in ji poljubil celo nato je objel iztoka poljubil ga v lice in rekel
blagoslovljen sin treh ocetov svarunov ki te je rodil epafroditov ki te je ucil in radovanov ki je tkal niti usode blagoslovljen svobodni sin svobodnega naroda
odpusti laz je jecljal iztok ko je cul da ve epafrodit kako sta ga z radovanom prevarila
ni bila laz sin treh ocetov
vtem so prinesli epafroditovi suznji z ladje dragocenih daril za ireno jedi in dragega vina
epafrodit je sedel za nekaj hipov sredi presrecnih nato pa vstal in se poslovil
iztok moj tek je dokoncan bodi zmagalec bodi slaven in bodi mec mascevanja zakaj izvolila te je usoda
izpraznili so case in ga spremili do morja vojska je hrumela v slovesnem pirovanju morje je vznemirjeno pljuskalo ob bregove
ne hodi je zajokala irena in prijela epafrodita za roko ko je stopal v gugajoci se coln
da bi ne sel jaz grem delo je dovrseno pridi smrt
rocno je skocil v coln zavil se v plasc vesla so udarila coln se je zazibal na valove ladja je dvignila sidro in odplula s filozofom na jug cakat sredi modroslovcev trenutka zazelene ure
za sklep
iztoka je objelo kakor mehke tihe sanje odkar je pocivala na njegovem srcu irena pil je iz case brezmejne srece ki mu jo je dodelila usoda pil je s skrivnostnimi pozirki cisto ljubezen kakor ure so tonili dnevi jug se je prelil v sever z gor je rezala mrzla sapa stari vojscaki so se s skrbjo ozirali proti gorm ki so se zavile v sive megl in grozile s snegom svarunic vojvoda pa ni obcutil severa njega je bozal mehki jug ki ga je dihala irenina dusa
ko sta se cez stirinajst dni vrnila s pohoda viljenec in jarozir ki sta predrzna prodrla do hema in izvojevala krute boje z bizantinskimi legijami tedaj se je zdramil iztok in velel vojski da se dvigne in odrine na sever
kakor veletok so se valile cete slovenov in antov po poti ki so si jo napisale z mecem in pozarom telege so skripale pod tezo plena ki so ga vozili zmagovalci s seboj nepregledna vrsta govedi in drobnice se je vila meketaje in mukaje za vojsko kjer so nocevali tam so pirovali in se gostili ob ognjih ob katerih so vrteli raznje in si pripravljali vecerje
sredi vzorne konjenice sta se vozili na pokritem vozu irena in ljubinica ob vozu sta jezdila iztok in rado za vozom pa je vlekel slok hunski konj dvokolnico na kateri se je sredi cutar utaboril radovan neusmiljeno je bil na plunko in takisto neusmiljeno praznil cutare da mu je glava med petjem omahovala in se gugala na desno in levo dasi je na hemu ze naletaval sneg so prisli vendar brez nezgod do donave tam so dva dni rajali in polagali bogovom na zrtvenike obilnih darov to so storili za slovo ker so se cete antov locile od slovenov svete prisege ljubezni in bratoljubja so si prisegali in vsi obljubili kadar koli jih pozove iztok da takoj izdero kopja in odidejo za njim kamor koli
ko so sloveni prisli v gradisce je tical starosta svarun v tesnem stanu in lezal top kakor mrtev na ovcji kozi bucanje rogov ga ni predramilo skrb in zalost sta ga upognili in mu izpili kri da je bil nem in gluh za vse kar se je godilo v gradiscu ko je zacul iztokov glas se je zganil na leziscu zamrmral nerazlocne besede in ni odprl oci ko pa je zacutil mehko roko ljubinice na mrzlem celu je dvignil trudne veke kakor skozi mrak je prodiralo njegovo oko jasniti se je pricelo v njegovem duhu ustnice so se premikale trudna roka je tipaje iskala krog sebe skljuceni starosta se je oprt na iztoka dvignil na leziscu iz prsi se mu je izvil vzdih kakor bi se prebudil iz morecih sanj oci so mu hipoma ozivele pogledal je krog sebe in razkrilil roke in segel po iztoku po ljubinici in po ireni potem pa zaplakal kakor dete
potekla je zima starosta ni ucakal da bi dvignil v narocje vnuka junacka ki ga je podarila irena iztoku prej je prisla morana in mu podala ledeno roko
irena je rodila sedem deckov vrlih sokolov iztokov duh pa je rodil tisoce ki so se vojskovali z bizantinci prehodili ilirijo dospeli v helado do epafroditovega groba in potrkali na vrata samega bizanca
huni so iskali pri njih zavetja in gostoljubja obrski kakan je odpovedal zvezo bizancu in prosil prijateljstva slovenov in antov ki so napolnjeni z iztokovim duhom ziveli v bratski slogi in uzivali slavo pod svobodnim soncem
